VSL Sodba in sklep II Cp 737/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o ugovoru zastaranja avtorskega nadomestila in civilne kazni. Pri obeh je zastaralni rok pet let in ne tri leta, za kar se zavzema tožena stranka.

Najbolj primerno in ustrezno nadomestilo za sporno obdobje je tako, kot ga je toženka plačevala tožniku pred odpovedjo pogodbe, torej v skladu z njo, to pa je 3,85% od ustvarjenega prihodka.

Ko enkrat sodišče začne meritorno obravnavati spremenjeno tožbo, plačilo takse ne more več predstavljati procesne predpostavke za dopustitev spremembe tožbe. Sodišče takso le prisilno izterja, če jo stranka v roku ne plača. Takšna kršitev pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje z dne 20.9.2017 v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.11.2017.

II. Obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 61515/2015, z dne 26.5.2015, v prvi in tretji točki izreka ter se zavrne zahtevek, da mora tožena stranka plačati v 15 dneh tožeči stranki znesek 21.840,22 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 14.320,15 EUR od 26.1.2015 dalje do plačila in od zneska 7.160,07 EUR od izdaje sodbe dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 13.856,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.237,38 EUR od 26.1.2015 dalje do plačila in od zneska 4.618,69 EUR od izdaje sodbe dalje do plačila. Zaradi umika tožbe pa je ustavilo postopek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.946,57 EUR in od zneska 6.805,48 EUR od 25.1.2013 pa do 25.1.2015 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 6.805,48 EUR od 25.1.2013 do 25.1.2015. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. S popravnim sklepom z dne 23.11.2017 pa je sodišče prve stopnje sodbo in sklep popravilo tako, da je v obrazložitvi sodbe v točki 53, v 10. vrstici, znesek 21.489,22 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 21.480,22 EUR.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, zoper sklep o ustavitvi postopka pa le tožeča stranka.

3. Tožeča stranka sodbo (v zavrnilnem delu) in sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje za odmero avtorskega nadomestila uporabilo materialno podlago iz domnevne zadnje pogodbe, ki pa je v spisu ni. Tožena stranka je odmero nadomestila v višini 3,85 % od prihodkov tožene stranke zgolj zatrjevala, za navedbo pa dokaza ni ponudila kljub pozivom tožnika. Sodišče spregleda novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je odločalo o konkretni predmetni tematiki (II Ips 325/2016 z dne 18.5.2017), zato je izpodbijana sodba v nasprotju z njo oziroma sodno prakso. Tožeča stranka je objavila Tarifo 2007 skladno z ZASP. Zato sodišče ne bi smelo uporabiti neobstoječega kriterija iz pogodbe, ki ne velja oziroma ne obstoji. Sodba nima razlogov glede materialne podlage in je ni moč preizkusiti. Sodišče bi pri določitvi višine avtorskega nadomestila v konkretni zadevi moralo uporabiti merila iz Tarife Združenja Sazas za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (Uradni list RS, št. 3/2007). Sodišče je neutemeljeno zavrnilo obrestni zahtevek. Iz tožbe nikjer ne izhaja, da bi pritožnica umaknila obrestni zahtevek. Sodišče ni razjasnilo pisne pomote, do katere je prišlo, ampak je pavšalno sklepalo, da je tožnik v tem delu zahtevek umaknil. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za že plačani DDV. Tožnik je ob izdaji računov, kot zavezanec za DDV, le tega na podlagi področne zakonodaje moral odvesti. Odločitev sodišča glede DDV pa je tudi v nasprotju s sodno prakso.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v zadevi potrebno uporabiti triletni zastaralni rok, tako glede avtorskega nadomestila, kot civilne kazni (tako sodbi I Cp 2628/2012 in I Cp 3472/2014). Tožbeni zahtevek tožeče stranke glede neupravičene obogatitve, ki bi nastala pred 23.5.2010, je nedvomno zastaran, saj je bil predlog za izvršbo vložen 23.5.2015. Tožena stranka je dnevno uporabljala avtorske pravice, zato bi tudi njena obveznost povračila neupravičene obogatitve morala nastajati in zastarati dnevno. Odločitev sodišča je materialno pravno zmotna, obenem pa neobrazložena. Sodišče ne pojasni, kdaj naj bi nastopila obveznost plačila civilne kazni. Tožeča stranka je v vlogi z dne 24.9.2015 spremenila tožbo. Tožena stranka se v obravnavo navedene spremembe ni nikoli spustila, tudi ne na naroku dne 13.10.2016 in ne v vlogi z dne 13.10.2016. Sodišče tekom postopka nikoli ni odločilo o predlagani spremembi tožbe niti ni spremenilo vrednosti spora, verjetno pa tožeča stranka tudi takse ni doplačala. Toženi stranki je bilo onemogočeno, da bi lahko v zvezi s spremenjeno tožbo podala svoje trditve ter predlagala izvedbo dokazov. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi temelj za predmetne zahtevke predstavljale določbe o neupravičeni pridobitvi. Sodišče nikjer ne pojasni, kolikšna naj bi bila obogatitev toženca niti kolikšno je prikrajšanje tožnika, temveč obrazložitev temelji na uporabi določb ZASP in ne na uporabi določb 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Postopkovno je nemogoče, da bi se tožba na plačilo neupravičene obogatitve začela na podlagi izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožnik je tožencu izstavil račune, kar pomeni, da ni šlo za neupravičeno obogatitev, temveč za pogodbeni odnos. Gre za zahtevek, ki temelji neposredno na ZASP in na sporazumu (tako sodba III Ips 142/2014 Vrhovnega sodišča RS).

6. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. V tej pravdni zadevi tožeča stranka zahteva od tožene stranke, ki se profesionalno in v pridobitne namene ukvarja z radiodifuzijo, plačilo avtorskega nadomestila za leta 2010, 2011 in 2012. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v vtoževanem obdobju pravdni stranki nista imeli sklenjene pogodbe o uporabi glasbenih del, sta pa takšno pogodbo sklenili v letu 2002, v njej pa je bilo določeno plačilo nadomestila v višini 3,85% od dohodkov od radijske dejavnosti. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožena stranka obstoja pogodbe ni dokazala z nobenim dokazom, v postopku na prvi stopnji pa je obstoj takšne pogodbe priznavala (glej točko 5 prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24.10.2016). Zato tega dejstva ni bilo potrebno dokazovati (214. člen ZPP).

9. Ker je tožena stranka stranka avtorsko varovana dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, tj. brez dovoljenja tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka - neupravičena pridobitev (198. člen OZ) in pojasnilo tudi, kolikšno je prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke. Sodba o tem ima razloge in jo je mogoče preizkusiti. Pritožba tožene stranke se neutemeljeno sklicuje na sodbo III Ips 142/2014 Vrhovnega sodišča RS, ki ni bila izdana v primerljivi zadevi. Tam je namreč šlo za plačilo nadomestila po Tarifi Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov, kjer je Vrhovno sodišče navedlo, da zahtevek za plačilo nadomestila po Tarifi oziroma po Skupnem sporazumu ni zahtevek, ki bi imel temelj v neupravičeni obogatitvi. V obravnavi zadevi pa ne gre za plačilo po Tarifi ali pogodbi.

10. Čeprav ima zahtevek podlago v neupravičeni pridobitvi, se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je tožeča stranka izdala račune, čeprav stranki nista bili v poslovnem razmerju. Ko je bil enkrat sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavljen, postopek pa se je nadaljeval v pravdi, ni bilo več odločilno, kako se je sam postopek začel.

11. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 325/2016, na katerega se je pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in so pritožbene trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje to odločbo spregledalo, neutemeljene), pojasnilo, da Tarifa 2007 ni bila sklenjena kot skupni sporazum, zaradi česar tudi ne more imeti veljave skupnega sporazuma. Vendar pa lahko ob dejstvu, da je bila v spornem obdobju podana pravna praznina, v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZASP-B predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. ZASP-B v tretjem odstavku 156. člena določa, da je podlaga za izračun višine nadomestila denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije. V skladu s četrtim odstavkom istega člena ZASP-B se pri določanju višine nadomestila upošteva pomen varovanega dela za dejavnost uporabnika, v skladu s petim odstavkom pa se za oceno denarne koristi praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije; če se korist ne izraža v prihodku, lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije.

12. Stališče iz sklepa II Ips 325/2016 je Vrhovno sodišče nadgradilo, najprej v sodbi II Ips 43/2018 z dne 9.4.2018, nato pa še v zadevi II Ips 219/2018 z dne 18.4.2018 ter kasnejših. To stališče pa je, da je treba upoštevati dejanska dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so pretekla. Ob upoštevanju navedenih stališč in vseh nespornih okoliščin primera, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je najbolj primerno in ustrezno nadomestilo za sporno obdobje tako, kot ga je toženka plačevala tožniku pred odpovedjo pogodbe, torej v skladu z njo, to pa je 3,85% od ustvarjenega prihodka. Zavzemanje tožeče stranke za višje nadomestilo, ki je skladno s Tarifo 2007 (7%), tako ni utemeljeno. Tožeča stranka namreč ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj po pogodbi iz leta 2002 sprejeta merila ne odražajo primernega nadomestila. Tarifa 2007 določa bistveno višje avtorsko nadomestilo kot pogodba iz leta 2002, zato ni moč šteti, da upošteva kriterije iz 156. člena ZASP-B oziroma da predstavlja obrazloženo podlago zahteve tožeče stranke za plačilo nadomestila v spornem obdobju v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP-B. Primernost tarife se najlaže izrazi s soglasjem volje, ki ga sicer v relevantnem obdobju ni bilo (več), je pa obstajalo v predhodnem obdobju.

13. Tožeča stranka je z vlogo z dne 23.9.2015 spremenila tožbo tako, da je zahtevala tudi plačilo civilne kazni. Tožena stranka se je z vlogo z dne 13.10.2016 (v točki 22) spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v spremembo tožbe privolila in posledično sodišču ni bilo treba izdati sklepa o spremembi tožbe (2. odst. 185. člena ZPP). Pomotna navedba vrednosti spora (ki jo je sodišče v uvodu sodbe pomotoma zapisalo v nižjem znesku) pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala, saj je v izreku sodbe sodišče prve stopnje odločilo o celotnem zahtevku tožeče stranke (zvišanem po spremembi tožbe). Tožeča stranka res zaenkrat ni doplačala sodne takse za zvišani zahtevek (ker na to še ni bila pozvana), vendar ko enkrat sodišče začne meritorno obravnavati spremenjeno tožbo, plačilo takse ne more več predstavljati procesne predpostavke za dopustitev spremembe tožbe. Sodišče takso le prisilno izterja, če jo stranka v roku ne plača. Takšna kršitev pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o ugovoru zastaranja avtorskega nadomestila in civilne kazni. Pri obeh je zastaralni rok pet let in ne tri leta, za kar se zavzema tožena stranka. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ), zato je zastaralni rok v obravnavani zadevi za plačilo avtorskega nadomestila pet let. Pri zadevi pod opr. št. I Cp 3472/2014, na katero se sklicuje pritožba tožene stranke, ne gre za primerljivo zadevo, saj je bila tam med strankama sklenjena pogodba. Enak zastaralni rok velja za civilno kazen, ki je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, za to pa velja petletni zastaralni rok (tako tudi odločba I Cp 2133/2015 z dne 18.11.2015). Tožeča stranka pred iztekom posameznega leta ni mogla terjati plačila nadomestila (in civilne kazni), saj ji do takrat niso bili znani prihodki tožene stranke iz prejšnjega leta (336. člen OZ). Zato tudi zastaranje prej ni moglo začeti teči. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zaradi delnih plačil tožene stranke v avgustu in novembru 2010 prišlo do pretrganja zastaranja (364. člen OZ). V odločbi Višjega sodišča I Cp 2628/2012 je res zavzeto stališče, da gre pri civilni kazni za odškodninsko naravo in je treba uporabiti tri letni zastaralni rok, vendar pa je bila kasnejša sodna praksa drugačna (I Cp 2133/2015).

15. Sodišče prve stopnje je v skladu z večinsko sodno prakso tudi pravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila DDV, saj nadomestilo za neupravičeno obogatitev ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljene storitve v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki davka od zahtevka za plačilo neupravičene obogatitve ni treba plačati.

16. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka je v vlogi z dne 23.9.2015 svoj tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zakonske zamudne obresti od zneska 23.557,53 EUR zahtevala od dne 26.1.2015 dalje, medtem ko jih je v predlogu za izvršbo zahtevala že od dne 25.1. oziroma 26.1.2013. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre delni umik tožbe v obrestnem delu. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na pomoto, ki naj bi se ji pripetila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ustavilo postopek v umaknjenem delu, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka in ta sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2577/2018
• VSL Sodba II Cp 2912/2017
• VSL sodba in sklep II Cp 3206/2011