VSL Sodba II Cp 1035/2018

Jedro

V konkretnem primeru gre za progresivni način izračuna in izplačevanja zavarovalnine. Na to namreč kaže okoliščina, da vsebuje zavarovalna polica dve zavarovalni vsoti, in sicer za trajno invalidnost do vključno 50% v višini 250.000,00 ATS (18.168,21 EUR) in za trajno invalidnost nad 50% v višini 500.000,00 ATS (36.336,42 EUR). Če bi šlo za linearen izračun zavarovalnine, potem navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna (smiselna) in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti (ne glede nato, ali je bila ta pod ali nad 50%). Tudi umeščenost sporne pogodbene določbe med druge pogodbene določbe govori v korist takšni razlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1. 2. 2018:

- odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati zavarovalnino v znesku 599,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23. 9. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka),

- tožbeni zahtevek v presežku za znesek 15.442,95 EUR zavrnilo (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v višini 97,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za znesek 6.358,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23. 9. 2015 dalje (s stroškovno posledico). Zaključki sodišča prve stopnje naj bi bili v nasprotju sami s seboj, prav tako z vsebino zavarovalne police št. S 000. Sodišče naj bi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 921., 966. in drugih členov OZ ter 82. in 83. člena OZ, kakor tudi vsebino zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, ki predstavljajo materialno pravo. Napačen naj bi bil zaključek, da tožniku za 35 % invalidnost pripada zavarovalnina le v višini 6.358,80 EUR. Upravičen naj bi bil namreč do še enkrat večjega zneska. Sodišče je zmotno menilo, da znesek 250.000,00 ATS predstavlja zavarovalno vsoto za 100 % invalidnost. Ta znesek dejansko predstavlja zavarovalno vsoto za 50 % invalidnost. Drugače si določbe iz zavarovalne police, da znaša zavarovalna vsota za trajno invalidnost do vključno 50% 250.000,00 ATS, ni moč razlagati. To pomeni, da pripada zavarovancu za najvišjo invalidnost (50 %) zavarovalna vsota 250.000,00 ATS. V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na 921. in 922. člen OZ. Če je dogovorjena zavarovalna vsota za invalidnost do vključno 50% v višini 18.168,21 EUR (250.000,00 ATS), to pomeni le, da je oškodovanec upravičen do tega zneska, če je podana maksimalna invalidnost, to je 50 %. Zato ni moč slediti razlagi sodišča, da omenjeni znesek predstavlja 100 % invalidnost. Tožena stranka nikoli ni zanikala, da zavarovalnina v primeru 50 % invalidnosti znaša 250.000,00 ATS oziroma 18.168,21 EUR, zaradi česar bi moralo sodišče to v skladu z 214. členom ZPP upoštevati kot nesporno dejstvo. Če bi omenjeno določbo uporabilo pravilno, bi moralo slediti stališču tožnika in zaključiti, da predstavlja znesek 250.000,00 ATS maksimalno zavarovalno vsoto za 50 % invalidnost in da se njegova 35 % invalidnost ugotavlja od tega zneska. Drugačna razlaga naj bi bila v nasprotju z vsebino zavarovalne police, saj je ta dovolj jasna in je ni moč razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Če je bila dogovorjena zavarovalna vsota ob 50 % invalidnosti 250.000,00 ATS, česar toženka ni zanikala, ni moč posameznega odstotka invalidnosti v denarju izračunavati od tega zneska kot zavarovalne vsote v primeru 100%, temveč zgolj od tega zneska kot zavarovalne vsote za 50% invalidnost. To naj bi izrecno izhajalo tudi iz zavarovalne police, v kateri je določeno, da se zavarovalnica zavezuje izplačati zavarovancu za dodatno nezgodno zavarovanje zavarovalno vsoto za trajno invalidnost, v celoti ali v ustreznem razmerju, če postane zavarovanec zaradi nezgode popolni ali delni trajni invalid. Ustrezno razmerje pa ne pomeni, da se posamezni odstotek izračuna od dogovorjene zavarovalne vsote 250.000,00 ATS kot za 100 % invalidnost, temveč kot za 50 % invalidnost, kot je to v polici tudi izrecno določeno. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da se je v prid omenjenemu stališču oziroma razlagi identične zavarovalne police skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 408/2004.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej predvsem 7. točko njene obrazložitve) sklicujoč se na vsebino zavarovalne police št. S 000 (priloga A3), drugo točko 1. odstavka sedmega člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb¹ (priloga A4) in obrazloženo stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v podobni zadevi (sodba II Ips 147/2012 z dne 13. 11. 2014), pravilno pojasnilo, da imamo v konkretnem primeru opraviti s progresivnim načinom izračuna in izplačevanja zavarovalnine. Na to namreč kaže okoliščina, da vsebuje prej omenjena zavarovalna polica dve zavarovalni vsoti, in sicer za trajno invalidnost do vključno 50% v višini 250.000,00 ATS (18.168,21 EUR) in za trajno invalidnost nad 50% v višini 500.000,00 ATS (36.336,42 EUR). Če bi šlo za linearen izračun zavarovalnine, potem (kot je to Vrhovno sodišče RS poudarilo v prej omenjeni odločbi) navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna (smiselna) in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti (ne glede nato, ali je bila ta pod ali nad 50%). V korist takšni razlagi naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča RS² govorila tudi umeščenost sporne pogodbene določbe med druge pogodbene določbe, ki vsebujejo zapis o izplačilu za trajno invalidnost „v celoti ali v ustreznem razmerju“³ oziroma Splošne pogoje, kjer je v 2. točki prvega odstavka 7. člena predvideno, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto, ki je dogovorjena v zavarovalni pogodbi, in sicer odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec zaradi nezgode postal delni invalid.⁴⁵

6. Vse predhodno navedeno vodi k zaključku, da zavarovalnino v konkretnem primeru predstavlja odstotek, ki ustreza odstotku trajne delne invalidnosti tožnika (to je 35%), od zavarovalne vsote za trajno invalidnost do vključno 50% oziroma od zneska 18.168,21 EUR. To pa z drugimi besedami pomeni, da je sodišče prve stopnje postopalo in odločilo pravilno, sprejeto odločitev (pa kot rečeno) tudi prepričljivo obrazložilo.⁶ Obrazložitvi, ki jo je podalo v zvezi z (ključnim) zaključkom o progresivnem izračunu (izplačevanju) zavarovalnine, oziroma razlogom iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 147/2012 z dne 13. 11. 2014, na katere se je v tem okviru sklicevalo, pritožba ustrezno (konkretno/jasno) niti ne oporeka. Na drugi strani so pritožbeni očitki o tem, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju sami s seboj in z vsebino zavarovalne police št. S 000,⁷ da naj bi omenjeno sodišče napačno uporabilo določbe 82., 83., 921., 966. in drugih členov OZ kakor tudi vsebino zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev, presplošni, neustrezno argumentirani in posledično neprepričljivi. Glede na njegovo napačno izhodišče pa to velja tudi za pritožnikovo navajanje, da naj bi bil upravičen do še enkrat večjega zneska in da predstavlja znesek 18.168,21 EUR zavarovalnino v primeru 50 % invalidnosti.⁸ Gre „zgolj“ za zavarovalno vsoto, od katere se⁹ pri trajni invalidnosti do vključno 50%, in sicer v odstotku, ki ustreza ugotovljeni (konkretni) delni invalidnosti, izračuna (konkretna) zavarovalnina.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP¹⁰). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju Splošni pogoji.
² Glej 11. točko obrazložitve sodbe II Ips 147/2012 z dne 13. 11. 2014.
³ Kar velja tudi za obravnavani primer (glej zavarovalno polico v prilogi A3).
⁴ Kar prav tako velja za obravnavani primer (glej Splošne pogoje v prilogi A4).
⁵ Ravno ta določba naj bi, kot je Vrhovno sodišče RS prav tako pojasnilo v sodbi II Ips 147/2012 z dne 13. 11. 2014 (glej 12. točko obrazložitve), primer, ki ga je v njej obravnavalo (in ki je podoben predmetnemu), razlikovalo od primera, ki ga je obravnavalo v sodbi II Ips 408/2004 z dne 9. 2. 2006 (za katero pritožba navaja, da naj bi potrjevala pravilnost njenega stališča).
⁶ Pri čemer ni razvidno, kje naj bi navedlo/menilo (kot se to navaja v pritožbi), da predstavlja znesek 250.000,00 ATS (18.168,21 EUR) zavarovalno vsoto (zavarovalnino) za 100 % invalidnost.
⁷ Kje naj bi bilo v predmetni zavarovalni polici (kot to navaja pritožba) izrecno določeno, da se posamezni odstotek izračuna od dogovorjene zavarovalne vsote 250.000,00 ATS kot za 50 % invalidnost, ni razvidno. Kar se tiče tega drugega dela, je zapisano „le“, da zavarovalna vsota za trajno invalidnost do vključno 50% znaša 250.000,00 ATS.
⁸ Prav tako ne drži, da toženka nikoli ni ustrezno nasprotovala njegovi trditvi, da zavarovalnina v primeru 50 % invalidnosti znaša 250.000,00 ATS. Toženka (ki je že v odgovoru na tožbo pravilno izpostavila (in tudi s tem posredno odgovorila na predmetno tožnikovo trditev), da naj bi 1% invalidnosti v konkretnem primeru znašal 181,68 EUR) je namreč v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2017 poudarila, da gre (in tudi pojasnila zakaj) v konkretni zavarovalni polici za primer progresivnega izračuna in izplačevanja zavarovalnine. S tem pa je ne le izpostavila okoliščino, upoštevanje katere je bistveno za pravilno odločitev v obravnavani zadevi, ampak je z njo posredno (a jasno) odgovorila tudi na prej omenjeno (neutemeljeno) trditev tožnika.
⁹ Kot je bilo pojasnjeno tako v izpodbijani sodbi kot v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 147/2012 z dne 13. 11. 2014.
¹⁰ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2407/2011
• Sodba II Ips 257/99
• VSM Sodba I Cp 436/2021