VSL Sklep II Cp 967/2018

Jedro

Sodišče se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik, ampak mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev solastninske pravice na parceli št. 38/6 k. o. ... v deležu do 28/100, kar v naravi predstavlja stanovanje št. 4 v podstrešnih prostorih, v skupni izmeri 78,51m2, v katastru stavb opredeljeno kot posamezni del št. 4, v stavbi 401 k. o. ... (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo solastninske pravice na prej navedeni nepremičnini (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.862,72 EUR stroškov pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni ali vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se v obrazložitvi do tega, ali je tožeča stranka lastnica in ali obstaja obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila toženke za še nevpisani posamezni del v etažni lastnini, sploh ni vsebinsko opredelilo. Na podlagi 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, ne pa v mejah obrazložitve primarnega in podrejenega zahtevka. Tudi če bi tožnica zamenjala obrazložitev primarnega in podrejenega zahtevka, bi sodišče o zahtevkih moralo vsebinsko odločiti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, podrejeno pa zavrne. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, pri čemer pa sodišče ni upoštevalo pravnih podlag, na katere se je sklicevala toženka. Primarno bi bilo treba zahtevek tožeče stranke zavreči, podrejeno pa zavrniti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravne podlage strankam ni treba navesti in tudi če jo navedejo, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP).¹ Sodišče se tudi ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik, ampak mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.² Stranke pa seveda morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in dokaze, s katerimi jih dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Odločitev sodišča ni odvisna le od resničnosti zatrjevanih dejstev, ampak tudi od materialnega prava. Sodišče bo tožbenemu zahtevku ugodilo, če bo ugotovilo, da obstaja pravna norma, ki ob obstoju v tožbi zatrjevanih in v postopku ugotovljenih dejstev predvideva (prav) s tožbenim zahtevkom uveljavljano posledico.

6. Tožnica je v obravnavani tožbi sprva zahtevala ugotovitev solastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Podala je trditve, ki so se nanašale na oba postavljena zahtevka. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje³ v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo tožnico, naj opredeli, kateri od postavljenih zahtevkov je primarni in kateri je podrejeni. Tožnica je zato v pripravljalni vlogi z 19. 10. 2017 kot primarni zahtevek postavila ugotovitveni zahtevek, kot podrejeni pa dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Svojih trditev ni spreminjala, kar pomeni, da je (tako kot prej) z vsemi tožbenimi trditvami utemeljevala oba tožbena zahtevka. S postavitvijo zahtevkov v odnos primarnosti in podrejenosti ni prišlo tudi do delitve trditvene podlage na podlago, ki se nanaša na primarni zahtevek in na podlago, ki se nanaša na podrejeni zahtevek.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka zavrnilo zaradi nesklepčnosti, drugače povedano: z argumentacijo, da pravna norma na obstoj v tožbi zatrjevanih dejstev veže pravno posledico, a drugačno - tisto, ki jo je tožnica sicer tudi uveljavljala, a ravno z drugim tožbenim zahtevkom. Primarni zahtevek je zavrnilo zato, ker je štelo, da tožnica v zvezi z njim podaja zgolj trditve o pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice, zato bi morala postaviti zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Podrejeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa je zavrnilo, ker je izhajalo iz stališča, da je tožnica za njegovo utemeljitev podala trditve, ki bi utemeljevale priposestvovanje, ki predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice, zaradi česar bi morala postaviti zahtevek za ugotovitev solastninske pravice.

8. Ob tem ko, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tožbenih trditev ni mogoče razumeti, kot da tožnica z enimi napolnjuje le en tožbeni predlog z drugimi pa le drugega, predstavlja takšna odločitev sodišča prve stopnje (v pritožbi vsebinsko uveljavljano) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato v skladu s 354. členom ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je kršitev takšna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Gre namreč za situacijo, ko sodišče prve stopnje zaradi svojega stališča o nesklepčnosti ni ugotovilo prav nobenega od pravno pomembnih dejstev, ki jih zatrjujeta pravdni stranki. Glede na vsebino in obseg neugotovljenih dejstev (tudi v zvezi z ugovori tožene stranke) za spremembo sodbe v pritožbenem postopku ni nikakršne podlage. Dopolnjevanje postopka na pritožbeni obravnavi ob povsem neugotovljenih dejstvih in neocenjenih dokazih v postopku pred sodiščem prve stopnje bi predstavljalo poseg v pravico iz 25. člena Ustave RS. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz enotne trditvene podlage obeh zahtevkov, najprej odločiti o utemeljenosti primarnega, če bi ga zavrnilo, pa še o utemeljenosti podrednega zahtevka ter se ob tem opredeliti tudi do navedb toženke, s katerimi utemeljenost zahtevkov izpodbija.

9. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki se lahko vloži v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Tožbena navedba, da “podrejeno in zgolj iz previdnosti tožeča stranka uveljavlja kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja“ (list. št. 4 v spisu) torej sodišča prve stopnje ni prav v ničemer zavezovala.
² A. Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 134.
³ Po nepotrebnem, tožeča stranka je namreč tista, ki se odloči ali bo zahtevke kumulirala na način iz 1. oziroma 2. odstavka 182. člena ZPP ali na način iz 3. odstavka 182. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 815/94
• VSL sodba I Cp 2761/2009
• Sklep II Ips 179/95