VSL Sodba II Cp 1260/2018

Jedro

Posledice tožnika, ki se nanašajo na dolgoletno zdravljenje kroničnega osteomielitisa desne goleni, predstavljajo bodočo škodo in ne povsem nove škode. Tudi pri bodoči škodi oškodovancu pripada pravica zahtevati odškodnino, če gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega po normalnem teku stvari ne bi smelo priti. Dokazno breme, da gre za takšno škodo, je na tožniku.

Sodišče je predvidljivost nadaljnjega večletnega zdravljenja tožnika za posledicami kroničnega osteomielitisa ugotavljalo z izvedencema medicinske stroke.

Napačno je pritožbeno stališče, da je objektivni zastaralni rok začel teči šele po popolnem zaključku zdravljenja, torej v letu 2011. To bi pomenilo, da bi zastaranje lahko začelo teči vedno le za prestano škodo, nikoli pa za predvidljivo bodočo škodo. Zastaralni rok začne po ustaljeni sodni praksi teči takrat, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamični ukrepi, pri čemer mora glede bodoče škode oškodovanec tožbeni zahtevek vložiti, ko razpolaga z bistvenimi podatki za njeno uveljavitev. Objektivni zastaralni rok, ki se navezuje na čas nastanka škode, teče neodvisno od subjektivnega zastaralnega roka in tožnik s tožbenim zahtevkom lahko uspe le, če ni pretekel nobeden od njiju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 158.252,00 EUR za novo nastalo škodo, izvirajočo iz škodnega dogodka z 9. 8. 1994. Naložilo mu je, da je dolžan toženki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.297,71 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik. Graja odločitev sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za novo škodo in se pri tem sklicuje na izvedeniško mnenje dr. E. E. Meni, da sodišče ni dovolj obrazložilo, zakaj šteje mnenje izvedenke dr. D. D. kot prepričljivejše. Naloga izvedenca je strokovno medicinsko vprašanje, zato sodišče ne more utemeljevati pravilnosti enega strokovnega mnenja v razmerju do drugega. Izvedeniški mnenji se razlikujeta glede vprašanja predvidljivosti škode. Pritožnik izpostavlja S. mnenje, da je po sklenjeni izvensodni poravnavi prišlo do izrazitega poslabšanja zdravstvenega stanja in do operativnih posegov, kar takrat ni bilo predvidljivo. Izvedeniško mnenje dr. F., ki je bilo izdelano pred sklenitvijo izvensodne poravnave, ne govori o gotovosti napredovanja težav, temveč le o možnosti. Ker sodišče napačno razume razmejitev med novo in bodočo škodo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zastaranje terjatve za bodočo škodo teče od trenutka, ko je ta določljiva, ko je torej oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti njen obseg in višino. Tožnikova škoda je nastajala več let, absolutno zastaranje terjatve pa lahko teče šele po končanem zdravljenju. To je bilo v septembru 2011 in pred tem tožnik ni mogel dokončno oceniti svojega zdravstvenega stanja.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo „dodatne“ odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, nastalega po podpisu izvensodne poravnave s toženko 23. 5. 1997. V pritožbenem postopku je sporna zgolj škoda, nastala kot posledica kroničnega osteomielitisa, medtem ko tožnik odločitve sodišča glede zavrnitve plačila odškodnine v zvezi z globoko flebotrombozo desnega spodnjega uda, z varikoznim sindromom in poslabšanjem psihičnega stanja ter odločitve glede novo nastale materialne škode iz naslova tuje nege in pomoči ter stroškov prevoza ne izpodbija.

6. Iz opombe v izvensodni poravnavi s 23. 5. 1997 (priloga A42) izrecno izhaja, da je v poravnalnem znesku zajeta celotna odškodnina za utrpljeno nematerialno škodo, vključno z vso škodo kot posledico kroničnega osteomielitisa desne goleni. Odločitev sodišča prve stopnje, da posledice tožnika, ki se nanašajo na dolgoletno zdravljenje tega stanja, predstavljajo bodočo škodo in ne povsem nove škode, je vsebinsko pravilna. Vendar tudi pri bodoči škodi oškodovancu pripada pravica zahtevati odškodnino, če gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega po normalnem teku stvari ne bi smelo priti. Dokazno breme, da gre za takšno škodo, je na tožniku¹.

7. Sodišče je predvidljivost nadaljnjega večletnega zdravljenja tožnika za posledicami kroničnega osteomielitisa ugotavljalo z izvedencema medicinske stroke. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče nima pristojnosti presojati strokovnosti in verodostojnosti mnenj imenovanih izvedencev, saj je to del dokazne ocene izvedenih dokazov. Zoper izvedeniško mnenje izvedenca dr. E. E. sta imeli obe stranki obširne pripombe, pri čemer je prav tožnik mnenju ostro nasprotoval in že takoj, nato pa tudi po dopolnitvi, vztrajal pri postavitvi novega izvedenca medicinske stroke. S postavitvijo izvedenke dr. D. D. je torej sodišče ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu in nato po primerjavi obeh izvedeniških mnenj ter zaslišanju izvedencev njeno mnenje ocenilo kot prepričljivejše, doslednejše in bolj poglobljeno. Takšni dokazni oceni zaradi delne protislovnosti in nenatančnosti mnenja dr. S. pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.²

8. Izvedenka dr. D. D. je ob zaslišanju podrobno obrazložila, da je bila tožnikova bolezen v letu 1997 že v kronični fazi. Opisala je, da je imel tožnik že v letu 1994 pri operaciji mrtve kosti, ki so bile odstranjene, kar je napovedovalo razvoj bolezni. Da je ta nepredvidljiva in je zdravljenje lahko neuspešno, je bilo tožniku znano, saj je sam pred sklenitvijo izvensodne poravnave toženi stranki predloži dodatek k medicinskemu izvedeniškemu mnenju izvedenca dr. F. F., v katerem je izrecno navedeno, da je osteomielitis: „izrazito neugoden zaplet zdravljenja poškodbe. Zdravljenje traja več mesecev, ni pa vedno uspešno. Potrebnih je več operativnih posegov za odstranitev nekrotičnega tkiva, namestitev lokalno delujočih antibiotikov, včasih je potrebno napraviti spongioplastiko (odvzem kostne sredice iz črevnice), da se pospeši tvorba nove kosti, v času zdravljenja poškodbe je potrebno okončino imobilizirati, včasih je potreben zunanji fiksator. Navedeno pa za oškodovanca predstavlja izrazite dodatne neprijetnosti poteka zdravljenja“, pri čemer je zaključil, da bo lahko prišlo do povečane invalidnosti. Vse navedeno pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je sledilo ugotovitvam izvedenke dr. D. D., da težave in zapleti, do katerih je ob podpisu poravnave pri tožniku prišlo, ne predstavljajo nenadnih nepredvidljivih sprememb v smeri poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerih bi lahko govorili o pravno priznani novi škodi. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožniku, da si ob sklenitvi poravnave ni predstavljal tako dolgega poteka zdravljenja, vendar pa ni izkazal, da bi bil njegov potek izrazito neobičajen in bi bistveno odstopal od zdravljenja tovrstnega kroničnega stanja v podobnih primerih. Obsega, kot je pojasnila izvedenka dr. D. D., se namreč ne da povsem opredeliti, saj je vedno za pričakovati, da se občasno lahko pojavijo fistule, se gnoji, zaradi česar je potrebno zdravljenje, tudi kirurško, ob tem pa ni mogoče predvideti, kako pogosto bo do teh zapletov prišlo.

9. Ob zgoraj izpostavljenem je zaključek tožnika, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, zmoten. Glede na ugotovitev sodišča, da je bil pri njem prisoten kronični osteomielitis že pred podpisom sodne poravnave v letu 1997 zdravstvene težave, ki so bile povezane z obravnavano poškodbo in so obstajale že pred podpisom poravnave, pa so se po njej nadaljevale (njihov obseg je bil sicer velik, vendar pa ne nenaden in nepredvidljiv v smeri bistvenega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja), podlage, ki bi utemeljevala obveznost plačila nove škode, ni dokazal.

10. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika zastaran. Napačno je pritožbeno stališče, da je objektivni zastaralni rok začel teči šele po popolnem zaključku zdravljenja, torej v letu 2011. To bi namreč pomenilo, da bi zastaranje lahko začelo teči vedno le za prestano škodo, nikoli pa za predvidljivo bodočo škodo. Zastaralni rok začne po ustaljeni sodni praksi teči takrat, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamični ukrepi, pri čemer mora glede bodoče škode oškodovanec tožbeni zahtevek vložiti, ko razpolaga z bistvenimi podatki za njeno uveljavitev. Objektivni zastaralni rok, ki se navezuje na čas nastanka škode, teče neodvisno od subjektivnega zastaralnega roka in tožnik s tožbenim zahtevkom lahko uspe le, če ni pretekel nobeden od njiju³. Ker je bil tožnik, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v 40. točki sodbe, v popolnosti seznanjen z značilnostjo svoje bolezni ter je v tej zvezi razpolagal s številnimi izvedeniškimi mnenji, izdanimi v večkrat dopolnjevanem postopku invalidske upokojitve, pa tudi zaradi odškodninskih zahtevkov, naslovljenih na toženko že v letu 2006 in 2009, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek, vložen 7. 8. 2012, glede vtoževane nove škode, izvirajoče iz kroničnega osteomielitisa, zastaral.

11. Glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., na 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov toženke, saj z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 532/1996.
² Ugotovitve izvedenca dr. E. E. v pisnem mnenju so protislovne, saj na primer v dopolnitvi mnenja (druga stran) izrecno navaja, da je bila diagnoza osteomielitisa desne goleni prvič postavljena šele 27. 6. 1997, torej po sklenitvi izvensodne poravnave, in je bilo ob poravnavi nanjo zgolj mogoče sklepati, kar je v neposrednem nasprotju z njegovim zapisom v prvem izvedeniškem mnenju (stran 6, drugi odstavek), da je bil 11. 2. 1997 tožnik ponovno sprejet na Travmatološko kliniko, kjer mu je bila z operativnim posegom odstranjena plošča iz desne goleni, po tem je prišlo do gnojne sekrecije iz operativne rane, obstajali so znaki vnetja kosti, osteomielitisa, zaradi česar se je zdravil od 25. 4. 1997 do 27. 6. 1997. Zaključek, da diagnoza ni bila postavljena v času sklepanja sodne poravnave, je tudi v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, kjer je bila ta omenjena ob pregledu 7. 5. 1996 (morda pravilno 1997).
³ Primerjaj sodbi VSRS II Ips 6/2014, II Ips 692/2008.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 6/2014
• VSL sodba I Cp 2037/2014
• VSL sodba II Cp 1338/2010