VSL Sodba I Cp 2400/2017

Jedro

Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ).

Načeloma lahko upnik od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa odškodnine za neizpolnitev (odškodnine namesto izpolnitve). OZ pozna tudi izjeme: upnik lahko v nekaterih primerih sam, na dolžnikove stroške, doseže izpolnitev obveznosti, stroške pa uveljavlja kot odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika zoper toženca v znesku 20.000,00 EUR (I) in da obstoji terjatev tožencev zoper tožnika v znesku 4.285,79 EUR (II). Po medsebojnem pobotanju je tožencema naložilo, da sta v roku 15 dni dolžna tožniku plačati znesek 15.714,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2014 dalje do plačila (III). V presežku je terjatev iz pobotnega ugovora zavrnilo (II). V presežku je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika (IV). Tožencema je naložilo povrnitev stroškov postopka tožniku v višini 2.488,94 EUR s pp (V).

2. Zoper sodbo se pritožuje drugi toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožencev do tožnika v višini 20.000,00 EUR in nato terjatvi pravdnih strank medsebojno pobota, podredno pa, da zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je ugotavljalo obstoj terjatve tožencev do tožnika. V postopku je bilo prepričljivo izkazano, da terjatev tožencev do tožnika znaša vsaj 20.000,00 EUR, zato bi moralo prvo sodišče terjatev tožnika v celoti zavrniti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvo sodišče zmotno ugotavlja, da v prostoru nad delavnico v času prodaje nepremičnin ni bilo novih balkonskih vrat in oken, namenjenih za vgraditev v objekt. Kot je ugotovilo prvo sodišče, je pogodba, poleg nepremičnin, zajemala tudi premičnine, razen zakonske postelje, ki so se nahajale v stavbi ali na parceli, ki je bila predmet prodaje. Iz izpovedi prič in priloženih dokazov nesporno izhaja, da so se v času sklepanja pogodbe v prostoru nad delavnico nahajala okna in vrata, katerih ni bilo več ob prevzemu nepremičnine. Enako velja tudi za vreče cementa na dvorišču. Napačen je zaključek prvega sodišča, da če so bila okna, vrata in vreče cementa stare in neuporabne, potem naj ne bi spadale v premičnine iz kupoprodajne pogodbe, predvsem pa tudi z ničemer ni izkazano, da bi bili navedeni predmeti stari in neuporabni. Toženec je moral zaradi ravnanja tožnika nabaviti nova balkonska okna in vrata, tudi cement, kar je izkazal s predloženimi računi, zato bi mu moralo sodišče ta strošek vsekakor priznati. Nesprejemljivo je stališče prvega sodišča, da bi toženec škodo zaradi neupravičene odtujitve neke stvari uspel dokazati samo na način, da kupi enako novo stvar. Sodišče je povsem zanemarilo dejstvo, da je naprava za dvigovanje vozil nepogrešljiv pripomoček za menjavo gum in da je tožencu škoda nastala že samo s tem, da je ni bilo več v delavnici. Prvo sodišče tožencu ni priznalo vozička z orodjem, čeprav se je v predmetni stavbi nesporno nahajal, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Toženec še poudarja, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo škode, ki je tožencema nastala, ker zaradi ravnanja tožnika nista mogla nadaljevati pridobitnih dejavnosti, zaradi katerih sta predmetno nepremičnino kupila. Kot je toženec v pravdi večkrat navedel, sta nepremičnino kupila zato, da bi njun sin nadaljeval vulkanizersko dejavnost, s katero se je pred tem ukvarjal tožnik in da bi njuna hči vodila okrepčevalnico ter da bi toženca oddajala stanovanje, ki se nahaja v prvem nadstropju stavbe. Vse to je bilo že pred podpisom pogodbe znano tudi tožniku, ki se je s podpisom pogodbe celo zavezal, da bo tožencu prepustil celotno mrežo strank in mu tudi nudil ustrezno podporo v obliki pomoči in svetovanja. Ker tožnik ni spoštoval pogodbenih obveznosti, toženec z delom ni mogel nadaljevati, zato je izgubil večino strank, ki jih je prej imel tožnik.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženca sta v pobot uveljavljani terjatvi tožnika iz naslova posojilne pogodbe v višini 20.000,00 EUR, uveljavljala terjatev iz naslova škode, ki jima je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti.

6. Iz trditvene podlage tožencev za v pobot uveljavljano terjatev izhaja, da je bila dne 17. 4. 2014 med tožnikom ter M.J., kot prodajalcema in D. d.o.o.¹ kot kupcem sklenjena kupoprodajna pogodba za nakup nepremičnin na parc. št. 748/5. Na navedeni parceli stoji stavba. Stavba je sestavljena iz industrijskega dela ter bifeja, v njej pa se nahaja tudi stanovanjski del. Toženca sta kot edina družbenika družbe nepremičnino kupila z namenom, da bi njuna otroka v okviru družbe opravljala dejavnost vulkanizerstva ter manjših servisnih del na avtomobilih. Predmet kupoprodajne pogodbe so bile poleg nepremičnine tudi vse premičnine, z izjemo zakonske postelje. Družbi, kljub sklenjenemu dogovoru, premičnine niso bile izročene v dogovorjenem obsegu, zaradi česar je nastala škoda v višini najmanj 20.000,00 EUR. Družba je bila prisiljena manjkajočo opremo nadomestiti z novo, odpraviti pa je bilo potrebno tudi več napak, ki so se pokazale na samem objektu. Vsi na računih navedeni predmeti so bili nujno potrebni za nadaljevanje opravljanja dejavnosti in so se ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe nahajali v nepremičnini. Tožencema je družba odstopila terjatev, ki jo je imela zoper tožnika iz naslova škode zaradi kršitve pogodbe.

7. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Sodišče mora presojati tožbeni zahtevek in pobotni ugovor v okviru postavljene trditvene podlage v luči vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag. Svoje odločitve pa ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Manjkajoče trditvene podlage tudi ne more nadomestiti izvedba dokaza.

8. Kot lahko pritožbeno sodišče sklepa iz skromne toženčeve trditvene podlage, naj bi višina odškodnine v pobot uveljavljane terjatve obsegala škodo, ki ustreza vrednosti premičnin, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe in družbi niso bile izročene, in škodo, ker zaradi neizročitve premičnin družbi, ni bilo mogoče nadaljevati s pridobitnimi dejavnostmi, zaradi katerih je bila predmetna nepremičnino, skupaj s premičninami, kupljena.

9. Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Ni dvoma, da je načeloma tožnik dolžan povrniti škodo, ki je družbi nastala zaradi njegove kršitve pogodbe - tako navadno škodo, kot tudi izgubljeni dobiček (prvi odstavek 243. člena OZ).

10. Kot izhaja iz toženčevih navedb, je družba delno izpolnitev sprejela ter ni uresničila odstopnega upravičenja iz drugega odstavka 472. člena OZ. Načeloma lahko upnik od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa odškodnine za neizpolnitev (odškodnine namesto izpolnitve). OZ pozna tudi izjeme: upnik lahko v nekaterih primerih sam, na dolžnikove stroške, doseže izpolnitev obveznosti, stroške pa uveljavlja kot odškodnino. V 265. in 266. členu daje OZ „v nekaterih posebnih primerih“, to je kadar so predmet obveznosti generične stvari in storitve, dolžnik pa je v zamudi, upniku pravico, da potem, ko o tem obvesti dolžnika, stvari iste vrste kupi drugje in zahteva od dolžnika povrnitev kupnine in škode, ali pa vrednost dolgovanih stvari in povrnitev škode (265. člen OZ), oziroma sam, na dolžnikove stroške, opravi storitev, od njega pa zahteva odškodnino zaradi zamude in morebitno razliko v stroških (266. člen OZ). Mora pa upnik, preden zahteva odškodnino, dati dolžniku primeren dodatni rok, da ima dolžnik možnost izpolnitve, saj je zanj odškodnina praviloma mnogo večje breme (drugi odstavek 105. člena OZ in 265 člen OZ). Obvestilo in dodatni rok pa nista potrebna, kadar iz dolžnikovega ravnanja ali drugih okoliščin izhaja, da obveznost niti v določenem roku ne bo izpolnjena.²

11. Iz trditvene podlage tožencev ne izhaja, da bi družba tožnika pozvala na izpolnitev obveznosti in mu pustila primeren rok, oziroma da toženec svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bi mogel oziroma hotel izpolniti. Zato je že iz tega razloga toženčev pobotni ugovor v tej smeri neutemeljen.

12. Tudi glede vrednosti posamičnih stvari, ki naj bi bile predmet obveznosti izročitve, toženca nista podala trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je sicer črpalo trditveno podlago iz priloženih računov, kar pa ni pravilno. Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank in ne temu, da nasprotna stranka šele iz dokazov posredno sklepa na trditve stranke. Prvo sodišče zato dejstev, ki izhajajo iz predloženih računov ne bi smelo upoštevati in na njih opreti svoje odločitve. Na pomanjkljivost trditvene podlage je toženca opozoril tožnik v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2017.

13. Trditvena podlaga tožencev v zvezi z uveljavljanjem povračila izgubljenega dobička, ker zaradi kršitve pogodbenih obveznosti družba ni mogla nadaljevati pridobitne dejavnosti, zaradi katerih je predmetno nepremičnino kupila, pa je tako pomanjkljiva in presplošna, da ne more pripeljati do odločitve o ugovornem zahtevku tožencev na tej podlagi. Toženca bi morala točno navesti prihodke, ki bi jih družba ustvarila, če kršitev pogodbene obveznosti s strani tožnika ne bi bilo.

14. Zavrnitev tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu je torej pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju: družba.
² Dr. Damjan Možina: Kršitev pogodbe, stran 380, 381, Ljubljana, GV Založba, 2000.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba in sklep Cpg 58/2022
• VSL Sodba I Cpg 736/2020
• VSL sodba I Cpg 1048/2010