VSL Sodba I Cp 554/2018

Jedro

Tožnica utemeljeno zahteva plačilo mesečnih premij do izteka šestemesečnega odpovednega roka, ki ni mogel začeti teči pred pretekom treh let od sklenitve zavarovalne pogodbe za deset let.

Zavarovalno kritje je trajalo do prenehanja zavarovalne pogodbe, to je do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 142,79 EUR v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 57631/2017-2 z dne 26. 6. 2017 v veljavi v 1. in 3. točki izreka in je toženec dolžan plačati tožnici 1.115,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2016 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2017 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 684,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku razveljavi ter tožencu prizna stroške postopka. Ugotovitev sodišča, da je toženec po svojem pooblaščencu A. A. sklenil zavarovalno pogodbo, nima opore v trditvah pravdnih strank. S tem je podana kršitev razpravnega načela. Da gre za sklenitev pogodbe po pooblaščencu, je bila dolžna zatrjevati tožnica in ne toženec. Ker tega ni storila, ni trditvene podlage glede sklenitve pravnega posla. Ker je sodišče na naroku prepovedalo vprašanje pooblaščenca toženca ravno zaradi pomanjkljive trditvene podlage, je pomanjkljivost podlage potrebno upoštevati tudi na drugi strani, če se želi zagotoviti kontradiktornost postopka, ki jo jamči 22. člen Ustave RS. Sodišče ni odgovorilo na navedbe toženca, da razdrtje pogodbe po četrtem odstavku 937. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne nastopi z rokom, ki ga izbere zavarovalnica, ampak z iztekom roka iz tretjega odstavka 937. člena OZ in prenehanjem zavarovalnega kritja. Toženec je izpostavil, da je imel zavarovanec po preteku 30 dni od prejema opomina še možnost zavarovalnega kritja, po tem roku pa je obveznost zavarovalnice plačati škodo na podlagi deveta odstavka 8. člena Splošnih pogojev premoženjskega zavarovanja (ABV 2012 - v nadaljevanju Splošni pogoji) prenehala in gre za enak primer kot v predloženi odločbi Višjega sodišča. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistveno kršitev določb postopka predstavlja tudi nerazumljiv izrek sodbe. Sklep o izvršbi ne more ostati v veljavi v točkah 1 in 3, saj ne vsebuje točk. Sodišče je brez ustrezne obrazložitve, pa tudi materialnopravno zmotno ugotovilo, da je zavarovalna pogodba prenehala šele 1. 4. 2017. Toženec je prejel opomin 4. 11. 2014, po preteku 30 dni od prejema opomina pa je obveznost zavarovalnice plačati škodo na podlagi devetega odstavka 8. člena Splošnih pogojev prenehala. Drugačno stališče sodišča je zmotno. Posledično ni mogoče govoriti o načelu enake vrednosti dajatev. Sodišče je prezrlo določbi prvega in drugega odstavka 946. člena OZ. Prav tako ni upoštevalo 2. člena Splošnih pogojev, po katerem se zavarovalna pogodba avtomatično podaljša za obdobje enega leta, če je stranke pisno ne odpovejo tri mesece pred iztekom, kar je potrdila tudi zastopnica K. K. Ker se v skladu z navedenim šteje, da trajanje zavarovanja ni določeno, je imel toženec pravico odpovedati pogodbo z dopisom z dne 29. 6. 2014. Odločitev je napačna tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo tretjega odstavka 60.č člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). V skladu z navedeno določbo je toženec, ob dejstvu, da tožnica ni predložila v spis odstopnega obrazca, odstopil od pogodbe v okviru enoletnega odstopa za odstop od pogodbe. 946. člen OZ nasprotuje prvi, drugi in tretji direktivi o premoženjskem zavarovanju (73/239/EGS), zato je treba uporabiti navedeni člen ZVPot. Direktive omogočajo enoletni odpovedni rok. Pogodbeno razmerje je treba oceniti v luči potrošniškega prava (VSC Cp 948/2010). Sklicuje se tudi na odločitev Sodišče EU v zadevi C-209/12, ki se nanaša na življenjska zavarovanja. Meni, da glede premoženjskih zavarovanj velja enako. Višjemu sodišču predlaga, naj postavi Sodišču EU dve predhodni vprašanji, in sicer: 1) ali je treba določbe Direktiv 73/239/EGS in 92/49/EGS na področju premoženjskega zavarovanja razlagati tako, da omogočajo, da potrošnik lahko odstopi od zavarovalne pogodbe za premoženjska zavarovanja v roku 1 leta od sklenitve, ne glede na trajanje pogodbe ter 2) ali je treba določbe omenjenih dveh direktiv razlagati tako, da je zavarovalnica dolžna izkazati, da je potrošniku predložila odstopni obrazec. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti tako ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Toženec v pritožbi navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec po svojem pooblaščencu A. A. sklenil zavarovalno pogodbo, nima opore v trditvah pravdnih strank. Gre za uveljavljanje kršitve razpravnega načela, ki načeloma predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Ta kršitev je upoštevna zgolj v primeru, da jo pritožnik poveže s kršitvijo njegove pravice do izjave. Na kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti se sklicuje tudi toženec, a neutemeljeno. Trdi, da je sodišče prve stopnje njegovemu pooblaščencu prepovedalo vprašanje prav zaradi pomanjkljive trditvene podlage, kar sicer drži, vendar pa se navedeno vprašanje ni nanašalo na sklenitev zavarovalne pogodbe oziroma na to, kdo jo je sklenil, temveč na vsebino Splošnih pogojev. Toženec zato na tej podlagi ne more uspešno utemeljevati kršitve pravice do izjave v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o sklenitvi zavarovalne pogodbe po pooblaščencu.

7. Da je toženec sklenil s tožnico zavarovalno pogodbo premoženjskega zavarovanja nepremičnine, ki se nahaja na naslovu P. (v nadaljevanju zavarovalna pogodba), na podlagi katere tožnica vtožuje plačilo neplačanih premij, je tožnica zatrjevala že v dopolnitvi tožbe, toženec pa tega ni obrazloženo prerekal. Pojasnil je sicer, da je pri sklepanju zavarovalne pogodbe sodeloval A. A., ki je tudi podpisal ponudbo,¹ vendar ni trdil, da slednji ni imel njegovega pooblastila za sklenitev sporne pogodbe. Tega dejstva ni bila dolžna navesti tožnica, kot zmotno meni pritožba, temveč kvečjemu toženec, saj je v tej pravdi lahko le njemu v korist. Tožnica je trditvenemu bremenu zadostila že s tem, ko je navedla, da je toženec sklenil s tožnico zavarovalno pogodbo. Glede na pojasnjeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožba ni bila sklepčna, ker tožnica ni podal trditev glede sklenitve zavarovalne pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje se je (zadostno) opredelilo do toženčevih navedb glede razdrtja zavarovalne pogodbe oziroma prenehanja zavarovalnega kritja (primerjaj 16. in 17. točko obrazložitve sodbe), zato v tej zvezi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne gre za kršitev 22. člena Ustave RS.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 57631/2017-2 z dne 26. 6. 2017 sicer ne vsebuje 1. in 3. točke, kot je navedeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj je sestavljen iz (štirih) odstavkov in ne točk. Vendar pa je v povezavi s preostalim delom izreka sodbe, iz katerega izhaja obveznost toženca, ki jo je dolžan v skladu s sklepom o izvršbi izpolniti tožnici, povsem jasno, da je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi prvi in tretji odstavek predmetnega sklepa o izvršbi.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovalna pogodba prenehala (šele) 1. 4. 2017, je materialnopravno pravilen. Zavarovalna pogodba je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, sklenjena za deset let. V skladu z določbami Splošnih pogojev (drugi odstavek 2. člena), na katere se sklicuje tudi toženec, in določbami OZ (tretji odstavek 946. člena) sme v primeru, ko je zavarovanje sklenjeno več kot tri leta, vsaka stranka po preteku tega časa z odpovednim rokom šestih mesecev odstopiti od pogodbe, s tem, da to pisno sporoči drugi stranki. Toženec zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zavarovalne pogodbe ni mogel odpovedati, preden so pretekla tri leta od sklenitve pogodbe, pri čemer po preteku treh let teče še šest mesečni odpovedni rok. Ob dejstvu, da je toženec podal odpoved zavarovalne pogodbe, ki je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje sklenjena 6. 9. 2013, že dne 26. 9. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zavarovalna pogodba prenehala 1. 4. 2017 (tri leta in pol po njeni sklenitvi). Pravilno pa je tudi zaključilo, da je do tedaj obstajala toženčeva obveznost plačati premije ter tožničina obveznosti izplačati dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino v primeru nastanka zavarovalnega primera. Toženec navedenih zaključkov ne uspe izpodbiti s pritožbenim opozarjanjem, da je toženec prvi opomin prejel 4. 1. 2014. Zgolj ta okoliščina namreč ne utemeljuje uporabe določb tretjega in četrtega odstavka 937. člena OZ in določbe devetega odstavka 8. člena Splošnih pogojev, kot zmotno meni toženec. V skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ obveznost zavarovalnice, da izplača dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino preneha, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bila zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne preteče trideset dni od zapadlosti premije. V četrtem odstavku 937. člena OZ pa je določeno, da lahko zavarovalnica po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena, če je zavarovalec v zamudi s plačilom premije, ki jo je treba plačati po sklenitvi pogodbe, oziroma druge in naslednjih premij, razdre zavarovalno pogodbo brez odpovednega roka, s tem da razdrtje zavarovalne pogodbe nastopi z iztekom roka iz tretjega odstavka tega člena in s prenehanjem zavarovalnega kritja, če je bil zavarovalec na to opozorjen v priporočenem pismu z obvestilom o zapadlosti premije in o prenehanju zavarovalnega kritja. Identični določbi vsebujejo tudi Splošni pogoji v devetem in desetem odstavku 8. člena. Iz navedenih določb izhaja, da je pogoj za prenehanje zavarovalnega kritja in nato (eventualni) razdor zavarovalne pogodbe zaradi neplačila zapadle premije, da je zavarovancu vročeno priporočeno pismo z ustreznim obvestilom zavarovalnice. Izpolnjenosti tega pogoja pa nobena od pravdnih strank ni zatrjevala in še manj dokazala. Obe sta sicer zatrjevali, da je bil tožencu 4. 11. 2014 poslan prvi opomin, nista pa zatrjevali, da mu je bilo poslano priporočeno pismo tožnice z obvestilom o zapadlosti premije (in o prenehanju zavarovalnega kritja) v smislu 937. člena OZ. To bi bil dolžan navesti in dokazati kvečjemu toženec, ob dejstvu, da je tožnica navedla, da toženec za trditve o prenehanju kritja nima nobene podlage in da tega z ničemer ne dokazuje, ter da je iz njenih navedb izhajalo, da je zavarovalna pogodba veljala do izteka odpovednega roka (do 1. 4. 2017) in da zavarovalno kritje ni prenehalo zaradi neplačila premije. Uporaba določbe četrtega odstavka 937. člena OZ ne pride v poštev tudi iz razloga, ker do razdrtja pogodbe ne pride avtomatično, temveč je to zgolj možnost, ki jo lahko uporabi zavarovalnica, v tem primeru pa ni bilo zatrjevano, da je tožnica zavarovalno pogodbo razdrla. Ker je torej po pravilni oceni izpodbijane sodbe zavarovalno kritje trajalo do prenehanja zavarovalne pogodbe, se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena navedba o nespoštovanju načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 1070/2014 z dne 20. 4. 2014, na katero se sklicuje toženec, saj je bilo tam ugotovljeno, da je zavarovalnica (tožnica) obvestila toženca, da ni plačal zapadle premije, kot tudi da bo po izteku dodatnega roka (30 dni od prejema obvestila) prenehalo zavarovalno kritje, ter da je tožnica razdrla zavarovalno pogodbo.

11. Toženec se nadalje neutemeljeno sklicuje na določbi prvega in drugega odstavka 946. člena OZ, ki se nanašata na zavarovalne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Po dejanski ugotovitvi izpodbijane sodbe, ki je toženec ne more izpodbiti, sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo za deset let (večletna pogodba) in ne morebiti za nedoločen čas. Ob tem velja še dodati, da je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo zavarovanje sklenjeno za eno leto, oziroma ni podal trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da gre za zavarovanje za nedoločen čas v smislu prvega oziroma drugega odstavka 946. člena OZ. Šele v pritožbi je prvič podal navedbe o avtomatičnem podaljševanju zavarovalne pogodbe za eno leto, če je stranki pisno ne odpovesta tri mesece pred iztekom, kar pa ni upoštevno. Z navedenimi trditvami namreč toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki, kot že obrazloženo, v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je treba v tej zadevi upoštevati določbo tretjega odstavka 60.č člena ZVPot, po kateri ima potrošnik (pod določenimi pogoji) pravico odstopiti od pogodbe eno leto po sklenitvi oziroma prejemu pogodbe. Ta določba namreč ne velja za zavarovalne pogodbe, saj je umeščena v 7. podpoglavje VI. Poglavja ZVPot („Pogodbe o časovnem zakupu, dolgoročnem počitniškem proizvodu, nadaljnji prodaji in zamenjavi“), s katerim se ureja pogodba o časovnem zakupu nepremičnin in premičnin, ki potrošniku omogočajo namestitev čez noč, pogodba o dolgoročnem počitniškem proizvodu, pogodba o nadaljnji prodaji, pogodba o zamenjavi, pomožna pogodba ter druga določila, vezana na navedene pogodbe (59. člen ZVPot). Sodišče prve stopnje, ki je sicer pravilno upoštevalo, da je toženec potrošnik v smislu ZVPot, se zato nanjo utemeljeno ni oprlo.

13. Za odločitev v tem sporu nadalje nista relevantni Prva direktiva Sveta z dne 24. 6. 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (73/239/EGS) in Direktiva Sveta 92/49/EGS z dne 18. 6. 1992 o spremembah direktivi 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, na kateri se glede pravice do odstopa od pogodbe (nedoločno)² sklicuje toženec v pritožbi. V navedenih direktivah namreč ni urejena pravica zavarovalca do odstopa od zavarovalne pogodbe.³ Posledično je neutemeljen toženčev predlog pritožbenemu sodišču, da zastavi Sodišču EU predhodni vprašanji glede razlage teh dveh direktiv. Toženec prav tako neutemeljeno opozarja na odločbo Sodišča EU v zadevi C-209/12. Ta se namreč nanaša na življenjsko zavarovanje (oziroma razlago določbe direktive, ki ureja življenjsko zavarovanje) in ne na premoženjsko zavarovanje, v zvezi s katerim teče ta pravda.

14. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženec, ki s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnici pa mora povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo, ki ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) znašajo 142,79 EUR (250 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, oboje zvišano za 22 % DDV). Stroškovno obveznost mora tožnici izpolniti v osemdnevnem paricijskem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

-------------------------------
¹ Kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, je v skladu z Splošnimi pogoji zavarovalna pogodba sklenjena, ko zavarovalnica sprejeme ponudbo.
² Toženec ni navedel členov direktiv, ki naj bi po njegovem mnenju prišli v poštev v tej zadevi.
³ Direktiva 73/239/EGS ureja začetek opravljanja in opravljanje samostojne dejavnosti neposrednega zavarovanja zavarovalnic, ki so ustanovljene v državi članici ali se tam želijo ustanoviti v okviru zavarovalnih vrst, opredeljenih v Prilogi te direktive (1. člen), področje urejanja Direktive 92/49/EGS je sicer nekoliko širše, vendar vprašanja pravice do odstopa od zavarovalne pogodbe ne ureja.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 641/2020
• VSL sodba II Cp 3818/2009
• VSL Sodba I Cp 1672/2019