VSL Sodba IV Cp 1413/2018

Jedro

Zgolj otrokova starost še ne utemeljuje stališča, da stroškov bivanja ni mogoče enako deliti med starša in otroka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"3. Toženec A. A. je dolžan plačati tožnici B. B. iz naslova zapadlih mesečnih preživninskih zneskov za mladoletnega sina C. C. za obdobje od vložitve tožbe 6. 7. 2017 do 28. 2. 2018 znesek 1.302,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Toženec A. A. je dolžan plačevati tožnici B. B. za preživljanje mladoletnega sina C. C. mesečno preživnino v znesku 300,00 EUR od 1. 3. 2018 dalje, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse do prve uskladitve preživnin z rastjo življenjskih stroškov, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v vsakokratnem obvestilu o uskladitvi preživnin pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega preživninskega obroka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 185,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega mladoletnega otroka C. C. pa je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici. Tožencu je naložilo plačevanje mesečne preživnine v znesku 300,00 EUR od 6. 7. 2017 dalje, pri čemer je odločilo, da je do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike preživnine med določeno in že plačano preživnino toženec dolžan plačati v 15 dneh. Prvo sodišče je uredilo tudi stike med tožencem in sinom, kot je to razvidno iz IV. točke izreka sodbe. Prvo sodišče je v preostalem delu zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da stranki krijeta svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija odločitev o preživnini ter odločitev o stikih za konec tedna. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da 3. točka sodbe ni izvršljiva, ker iz izreka sodbe ni razvidno, koliko znaša razlika med določeno in že plačano preživnino. Glede pridobitne zmožnosti tožnice prvo sodišče ni upoštevalo, da tožnica vsak mesec prejme v povprečju še 300,00 EUR, ki jih na njen račun nakazuje toženec. Prvo sodišče je upoštevalo, da naj bi del tega zneska predstavljal plačilo preživnine v višini 150,00 EUR, glede preostalih 150,00 EUR, ki gredo na račun poplačila kredita, pa sodišče o tem ni zavzelo nobenega stališča. Pri ocenjevanju pridobitnih zmožnosti tožnice prvo sodišče tudi ni upoštevalo otroškega dodatka, ki ga prejema tožnica. Njene materialne zmožnosti so zato višje, kot jih je ocenilo sodišče. Prvo sodišče je napačno upoštevalo višino stroškov bivanja za otroka. Delitev teh stroškov ni v skladu z veljavno sodno prakso. Delitev teh stroškov med tožnico in otroka na polovico ni pravična, saj to pomeni, da toženec delno plačuje tudi bivalne stroške, ki se nanašajo izključno na tožnico. Prvo sodišče je neutemeljeno priznalo tožnici tudi mesečne stroške za gorivo za prevoz k zdravniku, v trgovino, k starim staršem, na izlet, saj ti izdatki nastajajo tudi zaradi potreb tožnice. Toženec je na zaslišanju pojasnil, da želi, da se med vikendom stik začne že v petek, saj bi bil rad s sinom čim več časa, še zlasti tedaj, ko bi vikend preživela skupaj na morju. Toženec se boji, da predhodni dogovor med staršema glede začetka stika že v petek ne bo možen, čeprav je tožnica na zaslišanju trdila drugače. Meni, da bi bilo v otrokovo korist, da bi se stiki med vikendom pričeli že v petek.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank se je tožnica z otrokom odselila od toženca in si morala poiskati najemniško stanovanje. V takšni situaciji ni podlage, da bi prvo sodišče "delilo" strošek najemnine ter obratovalne stroške in stroške upravljanja med tožnico in otroka tako, kot v pritožbi izpostavlja toženec. Ti stroški v zvezi z uporabo stanovanja nastajajo za tožnico in otroka neločljivo med njima. Toženec ne pojasni, kateri bivalni stroški in v kakšnem obsegu naj bi se nanašali izključno le na tožnico. Zgolj otrokova starost še ne utemeljuje toženčevega stališča, da stroškov bivanja ni mogoče enako deliti med tožnico in otroka (kot je pravilno naredilo prvo sodišče).

6. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo tudi stroške v zvezi z otrokovimi prevozi, zlasti v vrtec, občasno pa ti stroški nastajajo tudi na račun drugih potrebnih prevozov (11. točka obrazložitve), zato je ocena teh stroškov v mesečnem znesku 20,00 EUR življenjsko izkustveno pravilna.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da obe pravdni stranki odplačujeta kredit, pridobljen v času njune zakonske skupnosti (16. točka obrazložitve), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni upoštevalo te okoliščine pri oceni tožničinih preživninskih zmožnosti. Ker tožnica plačuje celotno mesečno anuiteto 328,84 EUR, toženec pa ji iz tega naslova vrača le okoli 150,00 EUR mesečno (preostalih 150,00 EUR toženčevega mesečnega plačila gre na račun njegove preživninske obveznosti), je jasno, da mora tožnica tudi sama plačevati za to kreditno obveznost, in sicer približno 178,00 EUR mesečno. Kreditna obveznost torej bremeni obe pravdni stranki, tožnico celo nekaj več v primerjavi s tožencem.

8. Prvo sodišče je sicer navedlo, da pri določitvi preživnine ni upoštevalo otroškega dodatka (kar je v izhodišču pravilno stališče, nasprotno pritožbeno stališče pa napačno), vendar pa tega le ni dosledno upoštevalo, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve, a se tožnica ni pritožila zoper sodbo. Upoštevajoč materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank (te so na toženčevi strani bistveno boljše, glede na njegove poslovne aktivnosti, povezane z jadranjem, česar prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo, vendar se tožnica ni pritožila) ter dejstvo, da je glavno breme otrokovega varstva in vzgoje na tožnici, bi pravilna porazdelitev bremena preživljanja prej narekovala določitev višje, ne pa nižje preživnine od prisojene, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

9. Odločitev o stikih je pravilna. Toženčeva želja, da bi se stik za vikend namesto v soboto začel že v petek, glede na izkazano toženčevo ravnanje v praksi ne zadošča za ugoditev temu delu pritožbe. Ob dejstvu, da otrok še ni star pet let, zaradi česar je ustaljen in reden ritem izvrševanja stikov zanj toliko pomembnejši, in da je toženec v času tega postopka večkrat dal prednost svojim aktivnostim, povezanimi z jadranjem, pred izvedbo stika z otrokom, kar otroku gotovo ni v korist, ni razlogov za spremembo odločitve o stikih, tudi zato ne, ker toženec v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo bojazen, da s tožnico ne bo možno doseči ustreznega dogovora o pričetku stika za vikend že v petek (druga alineja 4. točke sodbe).

10. Pritožba ima prav le v delu, v katerem toženec opozarja, da sodba glede plačila "razlike" preživnine ni izvršljiva. Ker je prvo sodišče ugotovilo (18. točka), da toženec ni plačal preživnine za julij 2017, v obdobju od avgusta 2017 do februarja 2018 pa je plačeval le 150,00 EUR na račun mesečne preživninske obveznosti, pri čemer nobena pravdna stranka ni "izpodbijala" te dejanske ugotovitve, je pritožbeno sodišče saniralo to napako prvega sodišča s spremembo 3. točke sodbe prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). Toženec dolguje na račun preživnine za julij 2017 sorazmeren znesek glede na datum vložitve tožbe, in sicer 252,00 EUR, za obdobje od avgusta 2017 do februarja 2018 pa še 1.050,00 EUR (7x150,00 EUR), skupaj tako 1.302,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato temu ustrezno spremenilo 3. točko izreka izpodbijane sodbe.

11. V preostalih delih pritožba ni utemeljena, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani, zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP)

12. Toženec je uspel s pritožbo le v "tehničnem" smislu, to je v neznatnem delu (glede dolgovanih preživninskih zneskov ni njegova obveznost nič manjša), z obravnavanjem tega dela pritožbe pa niso nastali posebni stroški. V ostalem delu toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v celoti (413. člen v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Te predstavlja odgovor na pritožbo z materialnimi stroški in DDV, v skladu z določili OT, po višini pa so ti stroški razvidni iz posamičnih priznanih postavk v stroškovniku odgovora na pritožbo. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1564/2018
• VSL Sodba IV Cp 176/2020
• VSL Sodba IV Cp 503/2019