VSL Sklep I Cp 1100/2018

Jedro

Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Sklicevanje na razloge druge sodbe, ki je bila izdana v isti pravdni zadevi, vendar je bila razveljavljena, zahtevi po obrazloženosti ne zadosti. S tem, ko je bila sodba razveljavljena, del njene obrazložitve namreč ni mogel postati pravnomočen, čeprav se je pritožbeno sodišče z njim strinjalo in to v svojem sklepu obrazložilo.

Tožniki s primarnim in podrejenim zahtevkom uveljavljajo isti zahtevek. Tega ne spremeni dejstvo, da so s primarnim zahtevkom uveljavljali solidarno plačilo vtoževane terjatve, saj je zahtevek za razdelno plačilo vključen v zahtevek za nerazdelno plačilo iste terjatve. Če tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja isti zahtevek kot s podrejenim, gre za navidezno podrejeno kumulacijo. Slednjo sodišče reši tako, da več zahtevkov obravnava kot en zahtevek in odloči o najvišje postavljenem zahtevku, ne glede na to, ali je takšnega tožnik oblikoval v okviru podrejenega ali primarnega zahtevka.

Sodišče prve stopnje mora celovito oceniti navedbe in dokaze strank glede toženkine poštenosti. Izhodišče za to presojo ne bo, ali je toženka vedela za dedno pravico tožnikov, temveč, ali je vedela oziroma morala in mogla vedeti, da ni edina dedinja zapustnika.

Obseg dajatvenega zahtevka, vključno z obveznostjo plačila zakonskih zamudnih obresti, je tudi pri dediščinski tožbi odvisen od tega, ali je bil dedič dobroveren ali nedobroveren posestnik zapuščine.

Zastaralni rok po 141. členu ZD začne teči šele tedaj, ko je prišlo do konflikta pravnih položajev pravega in deklariranega dediča; zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe ne more preteči, dokler zapuščinski postopek ni končan; uveljavljanje pravice v zapuščinskem postopku pretrga tek zastaralnega roka iz 141. člena ZD.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba (III. do XII. točka izreka) se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 14.053,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 do plačila, znesek 1.524,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 do plačila, znesek 1.565,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila, znesek 1.621,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 do plačila, znesek 1.636,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2014 do plačila, znesek 2.051,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 2. 3. 2015 do plačila in znesek 11.501,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 do plačila. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da vsakemu tožniku plača 8.488,37 EUR, prvi tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 do plačila, drugemu in tretjemu tožniku ter četrti tožnici pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 do plačila. V presežku je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 6.886,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, pri čemer uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožniki v pritožbi navajajo, da ima toženka položaj nedobroverne pridobiteljice, zato je dolžna plačati zakonske zamudne obresti že od dneva prejema denarnih zneskov in ne šele od dneva prejema opomina oziroma vložitve tožbe.

4. Toženka v pritožbi kot bistveno navaja, da je v ponovljenem postopku navedla, zakaj se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča glede obstoja zunajzakonske skupnosti med pok. M. V. in pok. M. B., ter predlagala ponovno zaslišanje nekaterih prič. Sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni sledilo, hkrati pa v sodbi ni ugotavljalo obstoja zunajzakonske skupnosti, temveč je navedlo le, da je to storilo že višje sodišče in zato na to vprašanje ni več potrebno odgovarjati. Takšno ravnanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 362. in 8. členom ZPP. Napačna in neobrazložena je tudi ugotovitev, da je bila toženka v postopku dedovanja po pok. A. B. nepoštena in zato za zastaranje dediščinske tožbe velja 20-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi z dobro vero toženke ugotavljati, ali je vedela za obstoj drugih dedičev, in ne, ali je bila v zapuščinskem postopku dovolj skrbna. Toženka je v dokaz svoje dobrovernosti navedla več okoliščin, ki dokazujejo, da ni poznala svojih sorodnikov in ni vedela za obstoj drugih dedičev, vendar se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Tožniki so vložili odgovor na pritožbo toženke ter predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožniki kot zakoniti dediči po zapustniku A. B. (roj. ..., umrl 1967) zahtevajo izročitev pripadajočega jim dela zapuščine,¹ ki jo je toženka prejela na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 2375/2009 z dne 29. 1. 2010. Dedna pravica tožnikov je odvisna od obstoja zunajzakonske skupnosti med njihovim pravnim prednikom pok. M. V. in pok. M. B., ki je bila vdova zapustnikovega sina A. M. B. (roj. ..., umrl 1987).

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zadevi odločilo drugič. V prvem postopku je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da med M. V. in M. B. ni obstajala zunajzakonska skupnost. Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbi tožnikov sprejelo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, hkrati pa zavzelo stališče, da to dejansko stanje utemeljuje materialnopravni sklep o obstoju zunajzakonske skupnosti. Sodbo je razveljavilo, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do drugih vprašanj, ki sta jih izpostavljali pravdni stranki in od katerih je odvisno upravičenje tožnikov do dedovanja.

9. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje povzelo prvi odstavek 362. člena ZPP ter pojasnilo, da iz navedb sodišča druge stopnje jasno izhaja, da na vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti ni več potrebno odgovarjati in da je odgovor pritrdilen, zato se sodišču prve stopnje ni treba opredeliti do (ponovnega) zatrjevanja o nasprotnem, prav tako ni potrebna (ponovna) dokazna ocena izvedenih dokazov, ki se nanašajo na (ne)obstoj zunajzakonske skupnosti.

10. V sodni praksi je enotno sprejeto stališče, da mora vsaka sodba imeti vse sestavine, ki jih zahteva zakon (324. člen ZPP). Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Sklicevanje na razloge druge sodbe, ki je bila izdana v isti pravdni zadevi, vendar je bila razveljavljena, zahtevi po obrazloženosti ne zadosti. S tem, ko je bila sodba razveljavljena, del njene obrazložitve namreč ni mogel postati pravnomočen, čeprav se je pritožbeno sodišče z njim strinjalo in to v svojem sklepu obrazložilo.² Drugačnega stališča ne dopušča niti prvi odstavek 362. člena ZPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Gre namreč za določbo procesnega zakona, ki sodišču prve stopnje nalaga opravo pravdnih dejanj in obravnavo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje, vendar pa ob tem ni vezano na morebitna v razveljavitvenem sklepu izražena materialnopravna stališča. Nasprotno, pri svojem dotedanjem materialnopravnem stališču lahko vztraja in odloči enako kot dotlej. Tudi samo sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju ni vezano na morebitno prej izraženo materialnopravno stališče.³ Dejstvo, da pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje ni izrecno navedlo, da mora ponovno obravnavati vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti, slednjega tako ni odvezalo dolžnosti, da se v sodbi, izdani v ponovljenem postopku, do njega obrazloženo opredeli. Šele na ta način bi strankama omogočilo (ponovno) pritožbo, sodišču druge stopnje pa (ponovni) pritožbeni preizkus tega dela odločitve.

11. Ker sodba glede obstoja zunajzakonske skupnosti nima razlogov, ki bi omogočili preizkus njene pravilnosti, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama strank ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče namreč ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajoče ocene izvedenih dokazov ter na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku ugotoviti relevantnega dejanskega stanja, saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe.⁴ Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Odprava ugotovljene bistvene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična, kot bi bila z razpisom pritožbene obravnave pred pritožbenim sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo dokaze z zaslišanjem strank in prič in jih bo moralo zato le oceniti, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti vse relevantne dokaze izvesti ponovno.

12. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo tudi glede odločitve o primarnem zahtevku, zoper katerega se stranki nista izrecno pritožili (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s tem delom sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 33.953,40 EUR s pripadki. Solidarnost na upniški strani se ne domneva, deljiva terjatev pa se v primeru, da ni določeno drugače, med upnike deli po enakih delih. Sodišče prve stopnje je z navedeno odločitvijo tako v resnici zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka vsakemu tožniku plačati četrtino skupnega zneska, torej 8.488,37 EUR s pripadki, medtem ko je z odločitvijo o podrejenem zahtevku toženki naložilo prav takšno plačilo. Oba zahtevka se opirata na isto dejansko in pravno podlago, zato je sodišče prve stopnje o identičnem tožbenem zahtevku odločilo različno. Takšen izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Ker je lahko vsebinska odločitev o istih zahtevkih le enaka, razveljavitev odločitve o podrejenem zahtevku nujno potegne za sabo tudi razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožniki s primarnim in podrejenim zahtevkom uveljavljajo isti zahtevek. Tega ne spremeni dejstvo, da so s primarnim zahtevkom uveljavljali solidarno plačilo vtoževane terjatve, saj je zahtevek za razdelno plačilo vključen v zahtevek za nerazdelno plačilo iste terjatve.⁵ Če tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja isti zahtevek kot s podrejenim, gre za navidezno podrejeno kumulacijo. Slednjo sodišče reši tako, da več zahtevkov obravnava kot en zahtevek in odloči o najvišje postavljenem zahtevku, ne glede na to, ali je takšnega tožnik oblikoval v okviru podrejenega ali primarnega zahtevka.⁶

14. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev postopka, tako da bo glede (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti med pok. M. V. in pok. M. B. ugotovilo relevantno dejansko stanje, navedlo razloge, ki so ga vodili do dejanskih spoznanj ter pojasnilo svoje materialnopravno stališče. Ob tem se bo moralo opredeliti do dokaznih predlogov strank ter pojasniti razloge za morebitno zavrnitev posameznih dokazov, pri čemer toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita opustitev dodatnega zaslišanja prič, saj tega dokaza v ponovljenem postopku ni predlagala zaradi dokazovanja neobstoja zunajzakonske skupnosti.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno obravnavati vprašanje poštenosti toženke. V zvezi z njim se pritožbeno sodišče strinja s toženkinimi pritožbenimi navedbami, da je v izpodbijani sodbi ocena njene (ne)dobrovernosti pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje ji je tako očitalo, da bi morala izkazati večjo skrbnost v zapuščinskem postopku, vendar pri tem ni navedlo, kaj bi morala storiti, zlasti pa se ni opredelilo do (vseh) njenih navedb, s katerimi je dokazovala svojo dobrovernost.⁷ Toženkin dopis prvi tožnici ne more biti (edini) odločilen, saj se je nanašal na nepremičnino, ki jo je toženka podedovala po svoji babici L. B., ki je umrla za svojima sinovoma M. B. in A. M. B.

16. V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje celovito oceniti navedbe in dokaze strank glede toženkine poštenosti. Izhodišče za to presojo ne bo, ali je toženka vedela za dedno pravico tožnikov, temveč, ali je vedela oziroma morala in mogla vedeti, da ni edina dedinja zapustnika A. B. (roj. ..., umrl 1967). Glede na to, da je toženka vedela, da je imel zapustnik dva sinova, ki sta ga preživela (A20), je bila poštena, če je upravičeno verjela, da ni le dedinja svojega očeta M. B., temveč tudi (edina) dedinja svojega strica A. M. B., da torej po slednjem ni obstajal noben dedič, ki bi dedoval pred njo ali skupaj z njo. Pri tem dejstvo, da je toženka s sklepom o dedovanju ugotovljena za dedinjo, samo po sebi ne pomeni, da je bila poštena. Tudi oseba, ki ima zapuščino v posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, je lahko nepošten posestnik, če lahko na podlagi verjetnih razlogov sklepa, da ni dedič oziroma da ni edini dedič.⁸

17. Tožniki utemeljeno grajajo stališče sodišča prve stopnje, da obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ni odvisna od toženkine (ne)poštenosti. Obseg dajatvenega zahtevka, vključno z obveznostjo plačila zakonskih zamudnih obresti, je namreč tudi pri dediščinski tožbi odvisen od tega, ali je bil dedič dobroveren ali nedobroveren posestnik zapuščine.⁹

18. Vprašanje dobrovernosti pa se utegne izkazati za nepomembno za presojo ugovora zastaranja. Stališča sodne prakse namreč so: 1) da zastaralni rok po 141. členu Zakona o dedovanju (ZD) začne teči šele tedaj, ko je prišlo do konflikta pravnih položajev pravega in deklariranega dediča; 2) da zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe ne more preteči, dokler zapuščinski postopek ni končan ter 3) da uveljavljanje pravice v zapuščinskem postopku pretrga tek zastaralnega roka iz 141. člena ZD. Sodišče prve stopnje bo moralo v primeru dobrovernosti toženke torej ugotoviti, kakšen vpliv na tek zastaranja ima dejstvo, da je prva tožnica že 19. 2. 2009 (pred toženko) predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po pok. A. B. (roj. ..., umrl 1967) in kdaj so tožniki pridobili realno možnost uresničiti pravno varstvo z dediščinsko tožbo, pri čemer bo moralo upoštevati, da razlaga pravil o zastaranju ne sme biti takšna, da bi njihov učinek dedičem preprečil ali jim naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do dedovanja.¹⁰

19. Zaradi popolnosti odgovora na navedbe strank se bo moralo sodišče prve stopnje (znova) opredeliti tudi do njunih navedb glede skupne oporoke, vezanosti na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani „D“ ID 000/1994 z dne 26. 9. 2005 zaradi sodelovanja pravnega prednika tožnikov v zapuščinskem postopku po pok. A. B. (roj. ..., umrl 1960), ter po potrebi ponovno pojasniti deleže na zapuščini in višino ugodilnega dela sodbe.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Zapuščina predstavlja premoženje, ki ga je zapustnik podedoval po svojem očetu pok. A. B. (roj. ..., umrl 1960) na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju „D“ ID 000/94 z dne 26. 9. 2005. Podedovano premoženje predstavlja del odškodnine, ki je bila A. B. (roj. ..., umrl 1960) na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij priznana s pravnomočnima sklepoma Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 39/93 z dne 27. 2. 1997 in Nz 215/95 z dne 7. 3. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1782/2002 z dne 14. 5. 2003.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 367/1995 z dne 27. 3. 1997 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 200/2000 z dne 29. 3. 2000, I Cpg 625/2008 z dne 3. 10. 2008, II Cp 2286/2009 z dne 2. 12. 2009, I Cp 2323/2010 z dne 17. 11. 2010 in I Cp 2794/2017 z dne 7. 3. 2018.
³ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 302/2017 z dne 9. 8. 2018.
⁴ Primerjaj Aleš Galič, Uvodna pojasnila o noveli ZPP-D v: Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, 6., dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, stran 93, predvsem opomba 77 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 323/2018 z dne 4. 7. 2018.
⁵ Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 3057/2010 z dne 26. 1. 2011, II Cp 2018/2013 z dne 23. 10. 2013 in I Cp 1764/2013 z dne 22. 1. 2014.
⁶ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 260/2017 z dne 7. 2. 2018 in III Ips 80/2016 z dne 24. 1. 2017 ter Višjega sodišča v Kopru Cpg 349/2015 z dne 7. 4. 2016.
⁷ Navedbe, da je očeta M. B. spoznala le leto dni pred njegovo smrtjo, da pred tem ni imela stikov z družino B. in ni bila seznanjena z družinskimi odnosi, da je od leta 1997 bivala v tujini in se je v Slovenijo vrnila šele v letih 2004-2005, da je podatke črpala iz družinskega drevesa, ki ga je pripravil skrbnik zapuščine odvetnik J. G. in vloge skrbnika z dne 23. 4. 2003, da ni poznala pok. M. B. in pok. M. V., da na podlagi vpogleda v zapuščinska spisa po pok. I. B. in pok. A. B. ni mogla ugotoviti, da obstajajo še drugi dediči.
⁸ Primerjaj K. Zupančič, Dedno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1991, str. 213 in M. Kreč, D. Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, str. 487, 488.
⁹ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2009 z dne 26. 5. 2011 in II Ips 362/2001 z dne 7. 2. 2002.
¹⁰ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1071/2007 z dne 20. 1. 2011 in II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 5625/2007 z dne 12. 6. 2008, I Cp 900/2009 z dne 8. 4. 2009 in I Cp 107/2011 z dne 26. 1. 2011.

Datum zadnje spremembe:

30.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1307/2011
• VSRS Sodba in sklep II Ips 202/2016
• VSK Sklep I Cp 432/2019