VSL Sodba II Cp 281/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnikom škoda nastala. Pri ugotavljanju obstoja in obsega škode se je oprlo tako na mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod, kot tudi na mnenje izvedenca travmatologa.

Četrta tožnica ni dokazala, da je bila v nezgodi telesno poškodovana. Ni torej dokazala, da bi utrpela škodo, ki zaradi intenzivnosti in trajanja bolečin utemeljuje odškodnino po postavki telesnih bolečin. To pa ne izključuje nastanka druge, samostojne oblike škode - strahu. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je pri četrti tožnici trajala do spoznanja, da ni utrpela telesnih poškodb. Do tega spoznanja je lahko prišla najprej ob zdravniškem pregledu. Njena zaskrbljenost je bila ob dejstvu, da je bila ob nezgodi noseča, še toliko bolj intenzivna in utemeljena.

Sodišče prve stopnje bi moralo stroške postopka odmeriti po kriteriju uspeha strank. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, lahko temelji le na predhodni ugotovitvi, da je uspeh strank v postopku primerljiv (enak) in da so tudi njuni stroški po višini primerljivi (enaki). V dokaznem postopku se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z obstojem in višino škode (potek prometne nezgode ni bil sporen), zato odmera ločeno po temelju in višini ni primerna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IX izreka spremeni tako, - da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki povrniti 5,71 EUR pravdnih stroškov, tretji tožeči stranki pa 74,67 EUR pravdnih stroškov, - da je druga tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 134,97 EUR pravdnih stroškov, in - da je četrta tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 450,43 EUR pravdnih stroškov, in sicer vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožnikov pa se v celoti zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdne stranke naj same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da plača prvemu tožniku 1400 EUR, drugi tožnici 1900 EUR, tretjemu tožniku 1700 EUR in četrti tožnici 500 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 dalje do plačila (točke I, III, V in VII izreka). V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo (točke II, IV, VI in VIII) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IX izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (konkretno zoper točki VII in IX izreka) se pritožujejo tožniki, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi. Enako predlaga tudi toženka, ki s pritožbo izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe (konkretno točke I, III, V, VII, IX izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožniki navajajo, da četudi tožba ne vsebuje izrecnih navedb glede kolena in rame, predstavljajo tožbene navedbe, da je četrta tožnica čutila mravljinčenje od glave do kolen, zadostno tožbeno podlago tudi za bolečine v ramah in kolenu. Ker je toženka tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini, bi moralo sodišče tako odločiti tudi o pravdnih stroških, torej po uspehu, ločeno po temelju in višini. Tožniki niso uspeli le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, s tem delom pa niso nastali posebni stroški.

Toženka pa navaja, da tožniki v obravnavani prometni nezgodi niso utrpeli telesnih poškodb. To dokazujejo ugotovitve izvedenca za raziskave prometnih nezgod, ki jih izvedenec travmatolog ni upošteval. Sodišče prve stopnje je tožnikom verjelo selektivno, namesto da bi upoštevalo, da lahko posamezniku verjameš, da je utrpel vse poškodbe ali pa nobene. Glede na trditveno breme bi moral prvi tožnik zatrjevati, da je poškodba prsnega koša posledica zategnitve varnostnega pasu. Ni jasno, kako je prvi tožnik glede na potek varnostnega pasu diagonalno preko levega ramena, dobil udarec v desno stran prsnega koša. Če bi prišlo do zategnitve pasu, bi prišlo tudi do poškodbe vratne hrbtenice. Enako velja tudi glede tretjega tožnika. Obrazložitev, da je druga tožnica utrpela nihajno poškodbo vratu, ker je bila privezana, je v nasprotju z ugotovitvijo glede prvega tožnika (da ga je pas zategnil tako, da je utrpel udarec prsnega koša, ne pa poškodbe vratu). Četrti tožnici, ki ni bila telesno poškodovana, ne pripada odškodnina za strah (ni zaskrbljenosti za poškodovano telo). Vse navedeno bi lahko potrdil izvedenec za sodno medicino, glede katerega sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni (bil) primeren za imenovanje. Strah za nerojenega otroka ni pravno priznana škoda. Glede na uspeh v pravdi bi morali tožniki toženki plačati ustrezen del stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrne kot neutemeljeno. Tožniki na toženkino pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških, v preostalem delu pa ne, pritožba tožnikov pa je v celoti neutemeljena.

5. Tožniki, ki so bili udeleženi v prometni nezgodi 29. 1. 2014 ob naletu vozila toženkinega zavarovanca v njihovo vozilo, v predmetnem postopku zahtevajo odškodnino za utrpljene telesne bolečine in strah. Toženka tudi v pritožbenem postopku vztraja pri stališču, da je bilo trčenje tako blago (kar izkazujejo minimalne poškodbe na obeh vozilih), oziroma delujoče sile tako majhne, da tožniki niso utrpeli nobene poškodbe, ki bi pogojevala pravno priznano škodo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnikom škoda nastala. Pri ugotavljanju obstoja in obsega škode se je oprlo tako na mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod, kot tudi na mnenje izvedenca travmatologa. Izvedenec za raziskave prometnih nezgod zaradi pomanjkljivih podatkov (po nezgodi ni bilo ugotovljeno mesto trka niti mesto ustavitve vozil po trku) ni mogel izračunati hitrosti vozil ob trku. Glede na izračunano razliko hitrosti med obema voziloma ob trku (vozilo toženkinega zavarovanca se je na mestu trka gibalo s hitrostjo, ki je bila za 7 do največ 9 km/h večja od hitrosti vozila tožnikov) in pospešek vozila tožnikov ob trku (3 m/s2, kar je primerljivo z maksimalnim pospeškom ob speljevanju iz mirovanja) pa je ugotovil, da pri konkretnem trku ni delovala sila, ki bi imela za posledico premik iz sedeža in posledično trk telesa v notranje dele vozila. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo, da ta ugotovitev izključuje obstoj poškodb, ki nastanejo ob trku telesa v notranje dele vozila, ne izključuje pa obstoja poškodb, ki imajo drugačen mehanizem nastanka.

7. Pravilna je ugotovitev, da je prvi tožnik, voznik vozila, v prometni nezgodi utrpel udarnino desne strani prsnega koša. Gre za diagnozo, ki mu jo je postavil travmatolog neposredno po poškodbi. Izvedenec travmatolog je diagnozo potrdil z utemeljitvijo, da travmatolog ob pregledu ne bi odredil RTG pljuč, če bi menil, da ni prišlo do poškodbe. Prvi tožnik je bil 14 dni v bolniškem staležu. Glede mehanizma nastanka poškodbe pa je ugotovil, da je poškodba posledica pritiska oziroma zategnitve varnostnega pasu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo podane trditvene podlage. S trditvami, da je utrpel udarnino desne strani prsnega koša in da je poškodbo utrpel v prometni nezgodi 29. 1. 2014, je tožnik izpolnil svoje trditveno breme glede predpostavk odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo). Prav tako ugotovljeni mehanizem nastanka poškodbe ni v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca za raziskave prometnih nezgod o delujočih silah v vozilu. Toženka neutemeljeno vztraja, da če prvi tožnik ni utrpel poškodbe vratne hrbtenice, to dokazuje, da tudi udarnine prsnega koša ni utrpel. Kot je pojasnil izvedenec travmatolog ob ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja, bi prvi tožnik le pri večji hitrosti ob zategnitvi varnostnega pasu poleg udarca v prsni koš utrpel tudi poškodbo vratne hrbtenice. Pri nižji hitrosti pa je mogoč le udarec v prsni koš.

8. Pravilna je nadalje ugotovitev, da je druga tožnica, sopotnica na zadnjem sedežu vozila, utrpela nateg vratnih mišic (ne zvin vratne hrbtenice), kar je izvedenec travmatolog utemeljil z zapisom v medicinski dokumentaciji, da je bilo za drugo tožnico ob pregledu boleče gnetenje vratne mišice. Ugotovitvi izvedenca travmatologa o naravi oziroma obsegu poškodbe, oprti na preučeno medicinsko dokumentacijo, je sodišče prve stopnje upravičeno pripisalo večjo dokazno težo kot oceni možnih poškodb vratu pri različnih hitrostih vožnje, s katero je sodišče prve stopnje seznanil izvedenec za raziskave prometnih nezgod. Četudi temelji na rezultatih poskusov, gre zgolj za oceno možnih poškodb vratu pri različnih hitrostih. Takšna ocena ne more vnaprej izključiti možnosti poškodovanja vratu pri konkretnem oškodovancu s specifičnimi telesnimi značilnostmi. Ocena pa za konkretni primer ni uporabljiva tudi zato, ker v dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti hitrosti v nezgodi udeleženih vozil.

9. Pravilna je ugotovitev, da je tretji tožnik, sovoznik v vozilu, utrpel udarnino rame. Izvedenec travmatolog je glede na zapise v zdravstveni dokumentaciji (travmatolog je pri pregledu po nezgodi pri tretjem tožniku ugotovil rahle bolečine mehkih tkiv desne rame) ter okoliščino, da je bil tretji tožnik več kot mesec dni v bolniškem staležu, to poškodbo potrdil. Enako kot pri prvem tožniku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mnenje izvedenca travmatologa ni v nasprotju z mnenjem izvedenca za raziskave prometnih nezgod o delujočih silah v vozilu, ki ne izključuje drugačnega mehanizma nastanka poškodbe (z zategnitvijo oziroma pritiskom varnostnega pasu). Tudi glede tretjega tožnika velja, da je podal ustrezno trditveno podlago o vseh predpostavkah odškodninskega delikta, glede katerih je nosil trditveno breme. Iz razlogov, ki so bili že navedeni, okoliščina, da prvi tožnik ni utrpel (tudi) poškodbe vratne hrbtenice, ne dokazuje, da ni utrpel (niti) poškodbe rame.

10. Glede na njeno izpovedbo, da z glavo ni nikamor udarila in glede na ugotovitev izvedenca za raziskave prometnih nezgod o delujočih silah v vozilu je pravilna ugotovitev, da četrta tožnica ni utrpela zatrjevane telesne poškodbe. Tožbena navedba o mravljinčenju od glave do kolen ne predstavlja zadostne trditvene podlage za bolečine v ramah in kolenih (za poškodbo rame in kolen), kot napačno trdi tožnica v pritožbi. Četrta tožnica je sicer izpovedala, da se je udarila v ramo in koleno, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomeščati z dokazi. Četrta tožnica ni dokazala, da je bila v nezgodi telesno poškodovana. Ni torej dokazala, da bi utrpela škodo, ki zaradi intenzivnosti in trajanja bolečin utemeljuje odškodnino po postavki telesnih bolečin. To pa ne izključuje nastanka druge, samostojne oblike škode - strahu¹. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je pri četrti tožnici trajala do spoznanja, da ni utrpela telesnih poškodb. Do tega spoznanja je lahko prišla najprej ob zdravniškem pregledu. Njena zaskrbljenost je bila ob dejstvu, da je bila ob nezgodi noseča, še toliko bolj intenzivna in utemeljena. Četrta tožnica je upravičena do odškodnine za strah, ki ga je utrpela neposredno ob škodnem dogodku, nato pa še v času negotovosti do zdravniškega pregleda (do takrat, ko se je prepričala, da njeno zdravstveno stanje ne ogroža izida nosečnosti).

11. Ne drži pritožbeni očitek, ki se nanaša na vse tožnike, da je sodišče prve stopnje selektivno presojalo, katere poškodbe je (glede na vse navedene poškodbe) posamezni tožnik utrpel. Izpodbijana sodba glede vseh tožnikov vsebuje jasno obrazložitev o tem, katere poškodbe so zatrjevali in katere poškodbe so dokazali, oziroma katerih poškodb ne morejo dokazovati, ker jih niso zatrjevali.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi nepotrebnega, pretiranega toženkinega dokaznega predloga za imenovanje izvedenca za sodno medicino. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivega, strokovnega in jasnega mnenja izvedenca travmatologa zanesljivo ugotovilo, da je tožnikom nastala škode v ugotovljenem obsegu. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov v zvezi z že dokaznim dejstvom. Z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga ni bila kršena toženkina pravice do izjave v postopku.

13. Toženka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede nevšečnosti med zdravljenjem ter intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in strahu. Podala je le pavšalno navedbo, da poškodbe, kot jih navajajo tožniki, ne morejo povzročiti zatrjevanih telesnih bolečin. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obsega škode (zatrjevano škodo je sodišče prve stopnje objektiviziralo s pomočjo izvedenca travmatologa), v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP) pa še ugotavlja, da je glede vseh tožnikov odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo znotraj razpona odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere,² upošteva pa tudi individualne značilnosti tožnikov (1. in 2. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

14. O pravdnih stroških: Toženka utemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka odmeriti po kriteriju uspeha strank (2. odst. 154. čl. ZPP). Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, lahko temelji le na predhodni ugotovitvi, da je uspeh strank v postopku primerljiv (enak) in da so tudi njuni stroški po višini primerljivi (enaki). V dokaznem postopku se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z obstojem in višino škode (potek prometne nezgode ni bil sporen), zato odmera ločeno po temelju in višini ni primerna.

15. Tožniki so le formalni, navadni sosoporniki, njihovi zahtevki do toženke so med sabo nepovezani in neodvisni, imeli pa so skupne stroške zaradi skupnega zastopanja in so tako upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.057,05 EUR (nagrada za postopek 443,30 EUR po tar. št. 3100 tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), nagrada za narok 409,20 EUR po tar. št. 3102 tarifnega dela ZOdvT, stroški za poštne in telekomunikacijske storitve 20 EUR po tar. št. 6002 tarifnega dela ZOdvT in stroški tolmača 184,55 EUR), toženka pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.759,76 EUR (nagrada za postopek 443,30 EUR, nagrada za narok 409,20 EUR, stroški 20,00 EUR, stroški kilometrine 266,40 EUR, 22 % DDV, stroški izvedenca za raziskave prometnih nezgod 370,30 EUR). Upoštevati je treba delež, ki ga v skupnih stroških predstavlja tožbeni zahtevek posameznega tožnika (18 % za prvega in tretjega tožnika, 32 % za drugo in četrto tožnico). Pravdne stroške tožnikov na eni strani in toženke na drugi strani je skladno s temi deleži porazdelilo; prvi in tretji tožnik sta imela vsak 190,27 EUR³ pravdnih stroškov, toženka pa je imela z obrambo zoper njuna tožbena zahtevka (glede vsakega) 316,76 EUR⁴ pravdnih stroškov, druga in četrta tožnica sta imela vsaka 338,26 EUR⁵ pravdnih stroškov, toženka pa je imela z obrambo zoper njuna tožbena zahtevka (glede vsake) 563,12 EUR⁶ pravdnih stroškov. Po pobotu zneskov, upoštevajoč uspeh tožnikov v razmerju do toženke (prvi tožnik je uspel s 63,6 % zahtevka, druga tožnica je uspela s 47,5 % zahtevka, tretji tožnik je uspel z 77,2 % zahtevka, četrta tožnica je uspela s 12,5 % zahtevka), je obveznost glede povrnitve pravdnih stroškov naslednja: toženka je dolžna prvemu tožniku plačati 5,71 EUR⁷, tretjemu tožniku pa 74,67 EUR,⁸ druga tožnica je dolžna toženki plačati 134,97 EUR⁹, četrta tožnica pa je dolžna toženki plačati 450,43 EUR¹⁰, vse v roku 15 dni (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

16. Na podlagi navedenega ter ugotovitve, da niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je torej pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbo tožnikov pa je zavrnilo v celoti, in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj je bila toženka delno uspešna le pri izpodbijanju odločitve o stroških postopka (1. odst. 165. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Čeprav obstaja več vrst strahu (primarni, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, in zajema tudi čas neposredno pred škodnim dogodkom; sekundarni, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem; terciarni, ki ga doživlja pozneje, v podobnih okoliščinah ali ob spominjanju na škodni dogodek), je strah kot pravno priznana škoda enotna oblika škode.
² Odškodnine, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih (gre za primere, v katerih so oškodovanci utrpeli bodisi nateg vratnih mišic bodisi udarnino prsnega koša in rame), se namreč gibljejo v razponu od 2 do 4 povprečne mesečne neto plače.
³ 1.057,05 EUR x 0,18
⁴ 1.759,76 EUR x 0,18
⁵ 1.057,05 EUR x 0,32
⁶ 1.759,76 EUR x 0,32
⁷ 121,01 EUR (190,27 EUR x 0,636) - 115,30 EUR (316,76 EUR x 0,364)
⁸ 146,89 EUR (190,27 EUR x 0,772) - 72,22 EUR (316,76 EUR x 0,228)
⁹ 295,64 EUR (563,12 EUR x 0,525) - 160,67 EUR (338,26 EUR x 0,475)
¹⁰ 492,73 EUR (563,12 EUR x 0,875) - 42,30 EUR (338,25 EUR x 0,125)

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3640/2011
• VSL Sodba II Cp 1603/2020
• VSL sodba II Cp 2260/2011