VSL Sodba I Cp 1070/2018

Jedro

Nekonkretizirano, pavšalno prerekanje dejstev, zatrjevanih s strani nasprotne stranke, ki je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, predstavlja molče priznano dejstvo.

Oškodovancu pripada odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.

Pri oceni izgubljenega dobička gre za korist, ki bi jo upnik pridobil, ko ne bi bilo dolžnikovega škodnega dejanja. Določitev njegove višine izhaja iz izračunanja koristi, ki bi jih upnik imel, ko bi se dogodki normalno razvijali na temelju utemeljenih in razumnih pričakovanj, če bi bila obveznost izpolnjena.

Ker toženka višini zatrjevanega izgubljenega dobička ni ugovarjala in ker je bilo tožnikovo utemeljeno pogodbeno pričakovanje s toženkino kršitvijo pogodbe izjalovljeno, je zahtevek za plačilo dobička utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni še znesek 44.000,00 EUR (poleg že pravnomočno prisojenega zneska 12.323,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 dalje do plačila in stroške prvostopenjskega postopka v skupnem znesku 2065,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.886,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi toženkine kršitve prodajnih pogodb. Navajal je, da je po izvedeni javni dražbi 8. 8. 2008 s toženko sklenil pogodbi za nakup dveh stanovanj po ceni 80.000,00 EUR in 32.528,00 EUR. V prodajnih pogodbah je bilo dogovorjeno, da bo toženka v roku 8 dni od plačila celotne kupnine tožniku izstavila zemljiškoknjižno dovolilo. Navedeni rok je potekel 27. 8. 2008, toženka pa je zemljiškoknjižno dovolilo izdala šele 15. 10. 2008. Tožnik je pred toženkino zamudo z izpolnitvijo navedene pogodbene obveznosti, in sicer 18. 8. 2008, s T. M. sklenil predpogodbo za prodajo obeh stanovanj za kupnino v višini 220.0000,00 EUR. V predpogodbi sta se dogovorila, da bosta sklenila glavno pogodbo, ko bo tožnik od toženke prejel zemljiškoknjižno dovolilo, najkasneje pa do 15. 9. 2008. Ker je toženka z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila zamudila, je T. M. od predpogodbe odstopil, tožnik pa mu je vrnil prejeto aro v višini 22.000,00 EUR. Na podlagi izvensodnega dogovora z dne 11. 6. 2009 pa mu je tožnik plačal še polovično aro v višini 11.000,00 EUR. Ker tožnik ni našel novega kupca, je moral stanovanji pred prodajo obnoviti in vanju vložiti 79.985,00 EUR. Po obnovi pa je v letu 2009 stanovanji prodal po skupni ceni 176.000,00 EUR. Od toženke je zahteval povrnitev plačane are v višini 33.000,00 EUR, izgubljeni dobiček v razliki med zneskom, za katerega je stanovanji prodal (176.000,00 EUR) in zneskom, ki bi ga po prodajni pogodbi prejel od T. M. (220.000,00 EUR) v višini 44.000,00 EUR, škodo oziroma stroške vlaganj in investicij v obe stanovanji v višini 79.985,00 EUR, strošek nakupa dostopa do stanovanja št. 3 v višini 2.500,00 EUR ter stroške stanovanja, v času svojega lastništva, v skupnem znesku 1.454,51 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, in sicer glede plačila polovične are v višini 11.000,00 EUR ter stroškov stanovanja in plačila v rezervni sklad v višini 1.323,20 EUR (skupaj za 12.323,20 EUR s pp). V preostalem delu je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožnik je vložil pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na povzročeno škodo v višini izgubljenega dobička v višini 44.000,00 EUR, in škodo iz naslova vlaganj in investicij v stanovanji v višini 79.985,00 EUR. Toženka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pritožbi že obravnavalo.¹ Sprva je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za znesek 12.323,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo. Po revizijah tožeče stranke in razveljavitvi sodb pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče s sodbo I Cp 525/2017 obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je z odločbo II Ips 270/2017 z dne 7. 5. 2018 delno ugodilo reviziji tožeče stranke in razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička v znesku 44.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2010 (dan vložitve tožbe) dalje in v stroškovni odločitvi. V tem pritožbenem postopku je zato predmet obravnavanja zgolj odločitev o tej obliki zatrjevane škode.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je bil kupec po predpogodbi T. M. prepričan, da predmet pogodbe nista le stanovanji, ki ju je tožnik odkupil od toženke, ampak tudi neizdelana mansarda, ki jo je videl ob ogledu stanovanj,

- da je bil zato, ker je bil prepričan, da kupuje nepremičnino bistveno večje velikosti, dogovorjena cena 220.000,00 EUR,

- da tožnik ni izkazal, kolikšen del kupnine 220.000,00 EUR je odpadel na stanovanji s skupno izmero 127,36 m2 oziroma kolikšna bi bila kupnina za tisti del nepremičnine (dve stanovanji), s katerim bi tožnik imel pravico razpolagati.

Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da ni jasno, kolikšna je višina škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi razlike v ceni. Poleg tega pa iz prodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z nadaljnjo kupko M. P., ni razvidno, ali je bila ta pogodba resnično sklenjena, kdaj je bila sklenjena in kolikšen znesek kupnine je tožnik dejansko prejel pri prodaji tega stanovanja. Zaključilo je, da tožnik ni uspel dokazati izgubljenega dobička.

5. Tožnik je v pritožbi zoper (še sporni) del odločitve prvostopenjskega sodišča uveljavljal pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v tem delu. Navaja, da predstavlja vtoževani znesek 44.000,00 EUR razliko med prodajno ceno, ki je bila dogovorjena med njim in T. M. v prodajni pogodbi (220.000,00 EUR) in dejansko realizirano kupnino po prodajnih pogodbah, sklenjenih z M. P. in P. S. v skupni višini 176.000,00 EUR. Ta razlika je nesporno razvidna iz predloženih pogodb, izpovedb tožnika in prič ter odločb DURS-a z dne 8. 4. 2010 in 15. 9. 2010. Napačna je dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila kupnina v višini 220.000,00 EUR dogovorjena za nepremičnino bistveno večje velikosti, kot je ta znašala v resnici. Predmet prodajne predpogodbe je bil namreč identičen nepremičninam, ki jih je tožnik kupil od toženke na javni dražbi. Površina stanovanj, kot izhaja iz cenitve cenilca R. L. in prodajnih pogodb z dne 8. 8. 2008, sklenjenim med pravdnima strankama, ne izkazuje pravilne površine stanovanj in ne dokazuje, da bi tožeča stranka T. M. prodajala karkoli drugega oziroma več, kot je kupila od toženke. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila kupnina po prodajni predpogodbi v višini 220.000,00 EUR dogovorjena za nepremičnino bistveno večje velikosti, kot je ta znašala v resnici, je tako zmotna. Tožnik je od toženke kupil iste nepremičnine, kot so bile predmet prodajne predpogodbe z dne 18. 8. 2008 in kasnejših prodajnih pogodb, sklenjenih med tožečo stranko in M. P. ter P. S. Toženka ni pravočasno prerekala, da bi tožnik kupcu prodajal kaj drugega, kot je sam kupil od nje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je ugotavljalo obstoj dejstva, ki ni bilo prerekano. Sodišče tudi ne bi smelo ugotavljati, ali je bila pogodba z M. P. sklenjena in kakšna kupnina je bila dogovorjena, saj tožena stranka teh dejstev sploh ni prerekala. Če bi toženka izpolnila svojo pogodbeno obveznost, kot je bila dogovorjena, bi glede na reden tok stvari in glede na posebne okoliščine tožnik dosegel vtoževani dobiček. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem je v celoti nasprotovala pritožbenim navedbam.

6. Pritožba (zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička v znesku 44.000,00 EUR) je utemeljena.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo toženkino trditveno podlago, ko je zaključilo, da je bil T. M. ob sklenitvi prodajne pogodbe prepričan, da je predmet prodaje tudi neizdelana mansarda, da je predvideval, da bi tam lahko izdelal vsaj tri stanovanja, da je bila ob njegovem prepričanju, da kupuje nepremičnino bistveno večje velikosti tudi dogovorjena cena v višini 220.000,00 EUR in da ni mogoč zaključek, da je tožnik resnično sklenil prodajno pogodbo s kupovalko M. P. za stanovanje št. 3 v drugem nadstropju stavbe na naslovu G., in za kolikšen znesek kupnine.

8. Po določilu 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Kar se tiče dejstev, na katerih tožnik temelji tožbo, to pomeni, da mora navesti tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Po drugi strani iz navedene zakonske določbe izhaja obveznost tožene stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika oziroma, da s trditvami in dokazi izpodbija resničnost tožnikovih trditev o relevantnih dejstvih, na katerih tožnik temelji utemeljenost svojega zahtevka. Če stranka dejstev, ki jih navaja nasprotna stranka, ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Nekonkretizirano, pavšalno prerekanje dejstev, zatrjevanih s strani nasprotne stranke, ki je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, predstavlja molče priznano dejstvo.²

9. Tožnik je zatrjeval, da sta bili predmet predpogodbe le stanovanji, ne pa tudi neizdelana mansarda. Pogodbeni predmet po prodajni predpogodbi je dokazoval s predložitvijo predpogodbe, v kateri mansarda v drugem nadstropju ni omenjena in v kateri sta stanovanji identificirani z navedbo številki in nadstropij tako, kot sta navedeni tudi v prodajnima pogodbama, ki jih je tožnik sklenil s toženko. Pri zatrjevanju višine izgubljenega dobička je svoje trditve ustrezno konkretiziral. Navedel je, da višina izgubljenega dobička v višini 44.000,00 EUR predstavlja razliko med prodajno ceno po predpogodbi z T. M. v višini 220.000,00 EUR in dejansko realizirano kupnino po prodajnih pogodbah z M. P. in P. S. v skupni višini 176.000,00 EUR. S tem je trditveno in dokazno breme za izpodbijanje višine izgubljenega dobička prenesel na toženko.

10. Toženka višini zatrjevanega izgubljenega dobička ni ugovarjala s trditvijo, da je s predpogodbo dogovorjena cena za obe stanovanji v višini 220.000,00 EUR posledica dejstva, da naj bi bila v predmet predpogodbe po T. M. stališču zajeta tudi neizdelana mansarda. Navedla je zgolj to, da "iz previdnosti oporeka višini kupnine, določene v prodajni pogodbi med tožečo stranko in T. M., ker je po njenem mnenju pretirana in brez realne podlage".³ Toženka torej višini izgubljenega dobička (opredeljeno) sploh ni ugovarjala. To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče z ugotovitvijo, da je bila kupnina v višini 220.000,00 EUR določena prav zaradi mansarde, preseglo njeno trditveno podlago in s tem zagrešilo bistveno kršitev določbo postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je tožnik izrecno uveljavljal v pritožbi.⁴

11. Pritrditi je treba tožniku, da je posledica enake postopkovne kršitve tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, ali je bila kupoprodajna pogodba med tožnikom in M. P. zares sklenjena in kakšno kupnino je tožnik prejel za stanovanje št. 3 v drugem nadstropju stavbe na naslovu G. Tožnik je v tožbi navajal, da je stanovanje št. 3 prodal kupki M. P. za ceno 76.000,00 EUR.⁵ Toženka te tožbene trditve, ki jo je v odgovoru na tožbo tudi povzela, ni prerekala. Ker tudi iz siceršnjih njenih navedb ne izhaja namen zanikanja tega dejstva, ga je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP treba šteti za priznanega.

12. Podlaga za nastanek poslovne odškodninske odgovornosti je določena v 239. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Upnik je upravičen zahtevati povrnitev škode ob izpolnjenosti naslednjih pogojev: da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil ali jo je izpolnil z zamudo, da je upnik zaradi tega utrpel škodo in da obstaja vzročna zveza med dolžnikovo kršitvijo in nastalo škodo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka kršila pogodbeni dogovor s tem, ko zemljiškoknjižnega dovolila tožniku ni izdala v roku, za katerega se je zavezala s pogodbo. Tožnik je zato upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi toženkine zamude z izpolnitvijo oziroma kršitvijo pogodbe. Obseg odškodnine je določen v 243. členu OZ. Po njegovem prvem odstavku ima upnik oziroma pogodbi zvesta stranka pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Po drugem odstavku 243. člena OZ pa ima upnik v primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na dolžnikovo vedenje o posebnih okoliščinah, zaradi katerih je škoda nastala. Tožnik je na toženko naslovil očitek, da je kot prodajalka, ki je vedela, da je zemljiškoknjižno stanje za prodani nepremičnini neurejeno (zaradi česar se sama ni uspela vpisati kot lastnica), z urejanjem zemljiškoknjižnega stanja pričela le teden dni prej, kot bi morala tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo.⁶ Takšno njeno ravnanje je odstopalo od ravnanja povprečno skrbnega človeka, kar pomeni, da je toženki mogoče očitati hudo malomarnost in s tem tudi odgovornost za nepredvidljivo (celotno) škodo.⁷ To pomeni, da toženka ne bi mogla ugovarjati, da zahtevane škode ni mogla predvideti oziroma da ni vedela za okoliščine, ki so vzrok nastanka (obsega) škode.

14. Oškodovancu pripada odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (169. člen v zvezi z 246. členom OZ). Tožnik je zahteval povrnitev izgubljenega dobička v znesku 44.000,00 EUR, ki ga je konkretiziral kot razliko med prodajno ceno, ki bi jo dosegel po predpogodbi z T. M. v višini 220.000,00 EUR in dejansko realizirano kupnino po prodajnih pogodbah z M. P. in P. S. v skupni višini 176.000,00 EUR. Po določilu tretjega odstavka 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Gre torej za korist, ki bi jo upnik pridobil, ko ne bi bilo dolžnikovega škodnega dejanja. Določitev njegove višine izhaja iz izračunanja koristi, ki bi jih upnik imel, ko bi se dogodki normalno razvijali na temelju utemeljenih in razumnih pričakovanj, če bi bila obveznost izpolnjena.⁸

15. Kot je bilo že navedeno, toženka višini zatrjevanega izgubljenega dobička ni ugovarjala.⁹ Prav tako je bilo že navedeno, da je bilo toženkino nasprotovanje tožnikovi trditvi, da je bila po predpogodbi z T. M. dogovorjena cena za obe stanovanji v skupni višini 220.000,00 EUR nekonkretizirano in pavšalno, da je treba zato to tožnikovo trditev šteti za nezanikano oziroma za priznano. Ugotovljeno je bilo tudi, da toženka ni prerekala tožnikove dejanske trditve, da je znašala dejansko realizirana kupnina po prodajnih pogodbah z M. P. in P. S. skupaj 176.000,00 EUR. Iz prodajne predpogodbe z dne 18. 8. 2018 izhaja resnična namera obeh pogodbenikov, da se stanovanji prodata za 220.000,00 EUR,¹⁰ s čimer bi tožniku pripadel dobiček, saj je za stanovanji, ki ju je kupil od toženke, plačal bistveno nižjo ceno. Glede na sklenjeno predpogodbo je bilo tožnikovo pričakovanje, da bo dosegel dobiček, povsem realno (utemeljeno). Če bi bila torej toženkina obveznost pravočasno izpolnjena, bi tožnik na temelju zatrjevanih utemeljenih in razumnih pričakovanj dosegel zatrjevani dobiček. To njegovo utemeljeno pogodbeno pričakovanje se je s toženkino kršitvijo pogodbe izjalovilo. Toženka ni navedla nikakršnega dejstva, ki bi omajal zaključek o takšnem toku dogodkov. Če je tako, je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v vtoževanem znesku 44.000,00 EUR utemeljen. S plačilom vtoževanega zneska se bo tožniku vzpostavil položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo toženkine kršitve pogodbe.

16. Utemeljen je tudi tožnikov zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od dneva vložitve tožbe dalje (drugi odstavek 299. člena OZ).

17. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa spremeniti in tožniku prisoditi še znesek 44.000,00 EUR (skupaj 56.323,20 EUR).

18. Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Kriterij za presojo stroškovne zahteve je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Končni uspeh tožeče stranke v pravdi je 35,54 %. Od skupaj priznanih in potrebnih stroškov, ki jih je odmerilo prvostopenjsko sodišče v višini 5.812,08 EUR ji glede na doseženi uspeh pripada 2.065,61 EUR pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki ji jih mora plačati toženka, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje svojih stroškov ni priglasila.

19. Tožnik je s pritožbo uspel v obsegu 35,48 %, zato mu v navedenem odstotku in ker toženka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila, pripadajo stroški pritožbe in odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku odmerilo stroške za pritožbo v zahtevanem znesku v višini 1.828,80 EUR¹¹ in v enaki višini tudi stroške odgovora na pritožbo. Glede na doseženi uspeh tožniku pripadajo pritožbeni stroški v višini 1.297,71 EUR. Tožniku pa so nastali stroški tudi v revizijskem postopku. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov za prvo revizijo upoštevalo vse zahtevane stroške, razen stroška po tarifni številki 6000 Odvetniške tarife (ODvT), saj tega stroška ni opredelil. Skupaj odmerjeni stroški za prvo revizijo tako znašajo 4.779,44 EUR glede na doseženi uspeh (vrednost spornega predmeta je bila 136.439,51 EUR, tožnik je uspel z zneskom 56.323,20 EUR), v obsegu 41,28 % mu za prvo revizijo pripadajo stroški v znesku 1.972,95 EUR. Stroški v isti višini mu pripadajo tudi za drugo revizijo. Za tretjo revizijo je pritožbeno sodišče tožnikove stroške odmerilo na 4.433,00 EUR. Glede na uspeh (vrednost spornega predmeta je bila 123.985,00 EUR, uspel pa je z zneskom 44.000,00 EUR) v obsegu 35,48 EUR mu pripadajo stroški revizije v višini 1.572,82 EUR. Skupen znesek stroškov pritožbe in revizij, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku tako znaša 6.816,43 EUR. Toženka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na drugo in tretjo revizijo. Stroške odgovora na drugo revizijo je bilo treba odmeriti na znesek 2.442,00 EUR. Glede na doseženi uspeh (vsp. 136.439,51 EUR) v obsegu 58,72 % ji pripada 1.433,94 EUR stroškov. Stroške toženkinega odgovora na tretjo revizijo je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 2.318,00 EUR. Glede na doseženi uspeh (vsp. 123.985,00 EUR) v obsegu 64,52 %, ji pripada 1.395,57 EUR stroškov odgovora na revizijo. Skupen znesek stroškov odgovorov na revizijo, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki tako znaša 2.929,51 EUR. Po pobotanju pritožbenih in revizijskih stroškov tožnika in toženke je toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene revizijske stroške v višini 3.886,92 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ I Cp 3063/2012, I Cp 396/2016 in I Cp 525/2017.
² Odločba VS RS II Ips 270/2017 z dne 7. 5. 2018.
³ Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2012 glede tega toženkinega očitka navedel, da kupnina iz predpogodbe ni bila niti pretirana niti brez realne podlage; da je bila takšna kupnina dogovorjena na podlagi sporazuma med strankama; da je bila s prodajno predpogodbo dogovorjena kupnina za 2 stanovanji, v centru mesta, v skupni izmeri več kot 127 m2, realna in ni v ničemer odstopala od takratnih cen primerljivih nepremičnin. V zvezi s temi trditvami je predlagal dokaz z zaslišanjem T. M. (ta je zaslišan izpovedal, da je bila cena zanj ugodna). Teh trditev toženka v nadaljevanju postopka ni prerekala.
⁴ Primerjaj tč. 19. in 22 obrazložitve odločbe VS RS II Ips 270/2017.
⁵ Stanovanje št. 2 je tožnik prodal kupcu P. S. za ceno 100.000,00 EUR.
⁶ Primerjaj točko 21/3 obrazložitve sklepa VS RS z dne 16. 2. 2017.
⁷ Primerjaj točko 22/3 obrazložitve sklepa VS RS II Ips 316/2016 z dne 16. 2. 2017.
⁸ Cigoj, Obligacijska razmerja, str. 272.
⁹ Primerjaj tč. 19. obrazložitve odločbe II Ips 270/2017 z dne 7. 5. 2018.
¹⁰ To izhaja tudi iz tožnikove in T. M. izpovedi.
¹¹ Povrnitve stroška sodne takse za pritožbo tožnik ni zahteval.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 204/2011
• Sodba III Ips 98/2004
• VSL sklep I Cpg 942/2010