VSL Sodba II Cp 640/2018

Jedro

Predmet dedovanja in s tem predmet zapuščine je samo tisto premoženje oziroma tiste premoženjske pravice, ki jih je pokojnik imel v trenutku smrti, ne pa premoženje, ki je nasta(ja)lo kasneje, četudi vir tega premoženja predstavlja stvar (nepremičnina oziroma njen solastniški del), ki sodi v zapuščino. Denarni zneski oziroma dohodki iz oddajanja tega premoženja v najem kasneje (po smrti zapustnika) niso del zapuščine in to tudi ne morejo postati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo zneska uporabnine v višini 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhaja iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna isti znesek 19.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov plačati v zapuščino po pokojnem S. J. O., umrlem ... 2009, ki je predmet zapuščinskega postopka opr. št. III D 599/2009 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.227,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe (odločitev o podrednem tožbenem zahtevku) se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita, da ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki sami po sebi kažejo na to, da tožnica stvari (nepremičnine) proti svoji volji ne uporablja in da v tak način uporabe ni privolila. Navaja, da toženka že vrsto let prejema celotno najemnino iz naslova oddajanja lokala, ki zemljiškoknjižno ni urejen in je v solasti vsaj šestih oseb. Tožnica je sodedinja solastniškega deleža pokojnega S. J. O. do 1/3 nepremičnine postala po njegovi smrti leta 2009. S tem, ko je takoj po smrti očeta prevzela vodenje nepravdnega postopka za delitev nepremičnine ter bila napotena na začetek postopka za vzpostavitev etažne lastnine na tej nepremičnini (ki se pred sodiščem vodi pod opr. št. II N 26/2016), je nedvo(u)mno izrazila voljo do souporabe celotne nepremičnine, vključno s spornim lokalom. Tek nepravdnega postopka za delitev nepremičnine v skladu z ustaljeno sodno prakso izkazuje predlagateljev interes do posesti in uporabe nepremičnine v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem. Tožnica od toženke pred vložitvijo tožbe ni bila dolžna posebej dodatno zahtevati souporabe lokala, kot prestrogo meni prvostopno sodišče. Toliko bolj, ker je toženka v nepravdnem postopku - enako kot v tej pravdi - vztrajala, da je lokal priposestvovala in da je upravičena do njegove izključne uporabe, s čemer je izrecno odklanjala kakršnokoli povračilo oziroma nadomestilo prikrajšanja tožnice iz naslova neupravičenega večletnega prejemanja najemnine za lokal. V zvezi s tem je tožnica že v tožbi predlagala vpogled v spis, opr. št. N 228/2004. Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da med strankama tečeta nepravdna postopka zaradi delitve solastnine in zaradi vzpostavitve etažne lastnine (opr. št. N 228/2004 in II N 26/2016), dokazni predlog za vpogled v oba spisa pa je zavrnilo kot nepotreben, čeprav bi lahko z vpogledom ugotovilo, da je toženka tožnici že pred vložitvijo tožbe odklanjala souporabo lokala. Poleg tega se je tožnica na naroku dne 20. 1. 2017 sklicevala na istovrsten spor med V. K. in M. P. ter toženko, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. IV P 550/2014, in ki dokazuje, da so bili tudi drugi solastniki nepremičnine prisiljeni sodno uveljavljati plačilo uporabnine zaradi nezakonitega izkoriščanja lokala s strani toženke. Tožnica je torej smiselno prerekala navedbe toženke, da od nje nihče ni zahteval izročitve lokala. Tudi sicer se te toženkine navedbe nanašajo na obdobje do smrti S. J. O. in z njimi toženka ni ugovarjala aktivni legitimaciji tožnice. Opozarja še, da je toženka nedobroverni posestnik lokala, saj bi morala vedeti, da ni upravičena imeti lokala v izključni uporabi in ga samostojno oddajati. Nenazadnje pa je tožnica najkasneje z vložitvijo tožbe izrecno izjavila, da s trenutnim načinom uporabe lokala ne soglaša, in izkazala, da ji pripada ustrezen del koristi oziroma prihodkov, za katere je nedopustno obogatena toženka. Glede na stališče prvostopenjskega sodišča bi moral biti torej tožbeni zahtevek utemeljen vsaj za čas od vložitve tožbe dalje. Materialnopravno zmotna je ugotovitev sodišča, da iz narave Dogovora z dne 3. 12. 2003 ni moč sklepati, da gre za dogovor, ki za pravne naslednike nima učinka. Takšno ugotovitev sodišče nekritično opira zgolj na vsebino Dogovora, pri čemer tožnica poudarja, da zapis o "nepreklicnosti" Dogovora nima nikakršne veljave, saj so vsa trajna upniško-dolžniška razmerja v skladu s 333. členom OZ¹ odpovedljiva, kar smiselno priznava prvostopno sodišče samo, ko tožnici očita, da od Dogovora v nobenem primeru ni odstopila. Za odločitev v tem sporu je ključno, da Dogovor tožnice ne zavezuje in zanjo nima pravnih učinkov, zaradi česar ji ga ni bilo treba odpovedati. Prvostopno sodišče se ni ukvarjalo s pravo naravo Dogovora v smislu drugega odstavka 125. člena OZ. Pokojni S. J. O. (oziroma dediči po njem) je bil nesporno solastnik nepremičnine do 1/3 (ta solastniški delež pripada njegovim dedičem), medtem ko je toženka solastnica nepremičnine le do 1/9. Površina prostorov, ki naj bi po Dogovoru pripadla pokojnemu S. J. O. in toženki, pa temu ne ustreza. S tem, ko je prvostopno sodišče štelo, da Dogovor zavezuje tožnico, je nezakonito poseglo v njena lastninska upravičenja in ji preprečilo, da bi celotno nepremičnino uporabljala oziroma izkoriščala v skladu s svojim (bodočim) solastniškim deležem. To pomeni, da njena korist od uporabe lokala nikoli ne bi mogla slediti vrednosti podedovanega nepremičnega premoženja. Meni, da Dogovor ni podedljiv in nima dednopravnih učinkov, z njim sta se toženka in pokojni S. J. O. zavezala drug proti drugemu, pri čemer je šlo le za sporazum o pobotu medsebojnih terjatev iz naslova najemnin. Iz narave Dogovora izhaja, da ga je pokojni S. J. O. sklenil zgolj v svojem imenu in za čas svojega življenja. Prav zato je tožnica zanj prvič izvedela šele iz odgovora na tožbo v tej pravdi. V nasprotnem primeru bi pokojni S. J. O. z Dogovorom presegel svoje razpolagalne pravice in prejudiciral nezakonito delitev nepremičnine, saj bi dediči, če bi ta zavezoval tudi njih, za vedno izgubili pravico do uporabe in civilnih plodov podedovane nepremičnine in bi bili v nasprotju z voljo pokojnika bistveno prikrajšani. Zmotno je zato stališče sodišča, da bi Dogovor pokojnega S. J. O. v razmerju do toženke zavezoval in slednji svojega solastniškega deleža na lokalu ne bi mogel uveljavljati, če bi bila delitev nepremičnine realizirana že za časa njegovega življenja. Dogovor ne more imeti nikakršnih lastninskopravnih posledic v smeri končne delitve nepremičnine, saj ga niso podpisali vsi solastniki.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvostopenjskega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva plačilo sorazmernega dela uporabnine za uporabo dela denacionalizirane nepremičnine na naslovu S., parc. št. 183, k. o. ... Sporni del nepremičnine (poslovni prostor - lokal P. v večstanovanjskem in poslovnem objektu) v celoti uporablja samó toženka, ki ga oddaja in prejema celotno najemnino zanj, ne da bi jo delila med ostale solastnike nepremičnine - tako med sodediče oziroma pravne naslednike po denacionalizacijskem upravičencu Z. O., med katerimi je tudi tožnica, kot tudi med dediče po ostalih dveh denacionalizacijskih upravičencih.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da sta pravdni stranki pravni naslednici dveh od treh denacionalizacijskih upravičencev (tožnica je ena izmed pravnih naslednic Z. O., toženka pa pravna naslednica V. S.), ki jim je bilo z delno denacionalizacijsko odločbo Ministrstva za kulturo št. 000/99 z dne 5. 6. 2002 vrnjeno podržavljeno premoženje - nepremičnina na naslovu S., vsakemu do 1/3; da nepremičnina med pravdnima strankama in ostalimi solastniki še ni razdeljena, v zvezi s tem pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tečeta nepravdna postopka zaradi delitve solastnine (opr. št. N 228/2004) in zaradi vzpostavitve etažne lastnine (opr. št. N 26/2016) ter da zapuščinski postopek po pokojnem S. J. O. (dediču denacionalizacijskega upravičenca Z. O.) še ni zaključen in krog dedičev po njem še ni (v celoti) znan.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni, kot tudi podredni tožbeni zahtevek. Prvega, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo sorazmernega dela uporabnine za poslovni prostor zgolj v svojo korist, je zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije in obrazložilo, da tožnica kot ena izmed dedinj pokojnega S. J. O. ne more uveljavljati njej pripadajočega deleža uporabnine, saj njen dedni delež po pokojniku, s tem pa tudi solastniški delež na nepremičnini in spornem lokalu (oziroma deleži vseh lastnikov stavbe) še ni znan. Podredni zahtevek, s katerim je uveljavljala plačilo v korist zapuščine po pokojnem S. J. O., pa je zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni trdila niti izkazala, da je kot skupna lastnica solastninskega deleža pokojnega očeta kadarkoli zahtevala souporabo spornega lokala. Poleg tega je ugotovilo, da jo zavezuje Dogovor z dne 3. 12. 2003, sklenjen med njenim očetom in toženko, s katerim se je S. J. O. nepreklicno odpovedal bodočim denarnim zahtevkom iz naslova zaslužka od lokala P., zaradi česar tudi tožnica kot njegova pravna naslednica od toženke ne more zahtevati sorazmernega dela uporabnine.

8. Za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka (pritožba prvostopne odločitve o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka niti ne izpodbija), s katerim je tožnica zahtevala plačilo uporabnine v korist zapuščine, je treba uvodoma odgovoriti na vprašanje, ali v konkretnem primeru sploh gre za terjatev zapuščine, torej ali tožnica sploh lahko zahteva plačilo sorazmernega dela uporabnine, ki glede na zatrjevan solastniški delež odpade nanjo oziroma na dediče solastniškega deleža pokojnega S. J. O., v korist zapuščine po njem.

9. Dedovanje po umrlem se uvede s trenutkom zapustnikove smrti, kar pomeni, da dedič postane subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik v trenutku smrti (132. člen ZD²). Dedič pridobi tako lastninsko pravico na stvareh zapuščine ter druge stvarne in obligacijske pravice, ki so pripadale zapustniku.³ Predmet zapuščine so samo stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku ob njegovi smrti (2. člen ZD). Glede na določbe 78. člena ZDen⁴ se dedovanje denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapustnikova zapuščina pa preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.⁵ Ob nespornem dejstvu, da je bila solastninska pravica na nepremičnini na naslovu S. prenesena na pravne prednike pravdnih strank z delno odločbo Ministrstva za kulturo št. 000/99 z dne 5. 6. 2002, ter upoštevaje, da je dedič denacionalizacijskega upravičenca Z. O. S. J. O. (pravni prednik tožnice) umrl ... 2009, je zaključiti, da je predmet dedovanja in s tem predmet zapuščine po njem samo tisto premoženje oziroma tiste premoženjske pravice, ki jih je pokojnik imel v trenutku smrti, ne pa premoženje, ki je nasta(ja)lo kasneje, četudi vir tega premoženja predstavlja stvar (nepremičnina oziroma njen solastniški del), ki sodi v zapuščino. Denarni zneski oziroma dohodki iz oddajanja tega premoženja v najem kasneje (po smrti zapustnika) niso bili del zapuščine in to tudi niso mogli postati. Uporabnina iz naslova oddajanja dela solastne nepremičnine, ki je bil predmet dedovanja, v najem, ki jo tožnica v predmetni pravdi zahteva za obdobje po smrti zapustnika, tako ne sodi v zapuščino, temveč je del nadaljnjih obligacijskih zahtevkov med solastniki. V trenutku zapustnikove smrti takšna terjatev namreč še ni obstajala in tako še ni bil izpolnjen najsplošnejši pogoj za njeno dedovanje. Glede na navedeno (tudi podredni) tožbeni zahtevek ni oblikovan pravilno in bi ga bilo treba zavrniti že iz tega razloga. Ne glede na takšno zmotno materialnopravno presojo pa to na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov, ni vplivalo.

10. Uveljavljanje obogatitvenega zahtevka zoper toženko kot eno izmed solastnic oziroma dedinj solastniškega deleža sporne nepremičnine, ki naj bi z oddajanjem spornega lokala v najem izključevala souporabo tožnice in drugih solastnikov na delu solastne nepremičnine, in s tem posegla v njihov pravni položaj, se po povedanem izkaže kot preuranjeno.

11. V konkretnem primeru, ko ni sporno, da sta pravdni stranki v posest pridobili določene dele te nepremičnine, oziroma da so dediči denacionalizacijskih upravičencev po denacionalizacijskih odločbah v celoti prevzeli v posest vse, kar je bilo pravnim prednikom vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, in da nepremičnina med njimi v naravi še ni razdeljena, je smotrno, da solastniki te nepremičnine v skladu z obstoječo stvarnopravno zakonodajo najprej uredijo medsebojna razmerja, kar pomeni, da takšno solastnino razdelijo (oziroma počakajo na odločitev v postopku delitve solastnine in vzpostavitve etažne lastnine, ki je že v teku pred sodiščem prve stopnje). Glede na podatke v spisu je dejstvo, da se pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev ne morejo sporazumeti o upravljanju solastne nepremičnine. Dejstvo pridobivanja najemnin od posameznih delov denacionalizirane nepremičnine in postopki, ki v zvezi s tem tečejo tudi med drugimi solastniki,⁶ kažejo na medsebojno nezaupanje solastnikov stavbe. Šele, ko bodo določeni deleži vseh posameznih solastnikov, med njimi tudi tožnice, glede na celoto, oziroma ko bo opravljena dokončna delitev nepremičnine v nepravdnem postopku, bo mogoče odločati o plačilu uporabnine za uporabo (delno) tuje stvari.

12. Na strani tožnice je smiselno počakati tudi na izdajo pravnomočnega sklepa o dedovanju in s tem na določitev kroga dedičev po pokojnem S. J. O., saj zaenkrat še ni znano, kolikšni so resnični solastniški deleži vseh lastnikov stavbe.⁷ Navedeno bi v zgoraj omenjenih nepravdnih postopkih morebiti narekovalo tudi postavitev začasnega skrbnika zapuščine po pokojnem S. J. O. (192. člen ZD), s čimer bi se preprečilo, da bi kdo od dedičev solastniškega deleža pokojnega S. J. O. oškodoval druge dediče pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.

13. Ne glede na zgornje ugotovitve pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera tožnico zavezuje Dogovor z dne 3. 12. 2003, sklenjen med njenim pokojnim očetom in toženko, s katerim se je S. J. O. nepreklicno odpovedal bodočim denarnim zahtevkom iz naslova zaslužka od spornega lokala. Ker je tožnica kot univerzalna pravna naslednica⁸ vstopila v vse pravne položaje svojega pravnega prednika, torej tudi v pravice in obveznosti iz spornega dogovora, so pritožbene navedbe glede pravnega nasledstva neutemeljene. V pritožbi niti ne zanika, da od Dogovora ni odstopila, ravno nasprotno, navaja, da takšen dogovor zanjo nima pravnih učinkov, zato ji ga ni (bilo) treba odpovedati. Takšno stališče je napačno. Pritožbeno sodišče sicer ne deli mnenja prvega sodišča, da v primeru delitve oziroma razdružitve denacionalizirane nepremičnine pravni prednik tožnice (oziroma sedaj tožnica) oziroma toženka ne bi mogla uveljavljati svojega deleža na tistih delih, ki sta si jih z Dogovorom priznavala v izključno last, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve o pravni naravi Dogovora v smislu drugega odstavka 125. člena OZ. S. J. O. in toženka sta se z Dogovorom drug proti drugemu, torej v medsebojnem razmerju zavezala, da drug od drugega ne bosta terjala zaslužkov od prostorov, ki jih imata v (izključni) posesti, kar vodi v pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da tudi tožnica kot njegova pravna naslednica od toženke ne more zahtevati sorazmernega dela (v obsegu zatrjevanega solastniškega deleža) uporabnine zaradi izključne uporabe spornega lokala. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnica ni trdila niti ni predložila oziroma predlagala kakršnihkoli dokazov o tem, da je Dogovor prenehal veljati oziroma da se ne izvaja (več).

14. Odločitev sodišča prve stopnje je tako, čeprav deloma iz drugih razlogov, pravilna, pritožba pa neutemeljena, pri čemer pritožbeno sodišče zaradi zgoraj podanih razlogov na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo, ker na odločitev ne morejo vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP⁹).

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama nosi stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi tožnice (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
² Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
³ K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list 2009, str 205.
⁴ Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/1991 s spremembami.
⁵ Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 474/2009, sklep VSL II Cp 2385/2012.
⁶ Tožnica v zvezi s tem v pritožbi, kot tudi že v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, omenja isovrsten spor V. K. in M. P. zoper toženko, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr, št. IV P 550/2014, kar naj bi kazalo na to, da so bili tudi drugi solastniki nepremičnine prisiljeni sodno uveljavljati plačilo uporabnine zaradi nezakonitega izkoriščanja lokala s strani toženke.
⁷ Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o primarnem tožbenem zahtevku, so dediči do delitve zapuščine v dediščinski skupnosti, z zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena ZD).
⁸ V zapuščinskem postopku po njem je odprto samo še vprašanje, ali po njem poleg tožnice in njene sestre deduje tudi E. K. iz naslova obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnikom.
⁹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1416/2017
• VSL Sklep I Ip 1445/2018
• VSL Sklep I Cp 1815/2022