VSL Sodba II Cp 1421/2018

Jedro

Sodišče v postopku za varstvo lastninske pravice mejo (le) ugotavlja in je ne ureja, zato se toženec ne more braniti z zadnjo mirno posestjo in mora v primeru, ko je iz podatkov zemljiškega katastra mogoče ugotoviti mejo med nepremičninama in ta poteka tako, kot zatrjuje tožnik, toženec dokazati drugačno lastninsko in dejansko stanje.

Odločba o ureditvi meje, izdana v nepravdnem postopku, v lastninskem sporu predstavlja odločitev pristojnega organa o predhodnem vprašanju. Če take odločitve ni, se obstoj lastninske pravice v negatorni pravdi ugotavlja po pravilih o pridobitvi lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 142,30 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom

(1) zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev pravice do posesti (I. točka izreka),

(2) ugodilo zahtevku, po katerem je toženka dolžna v 15 dneh odstraniti betonski zid dolžine 1 m ob gospodarskem poslopju na parceli 15 k.o. X, ob mejnem znamenju 30 na tromeji parcel 110/20, 15 in 104, vse k.o. X v smeri proti jugozahodu do vogala gospodarskega poslopja in še 30 cm ob njem (II. točka izreka),

(3) ugodilo zahtevku, po katerem se toženki prepoveduje nadaljnje vznemirjanje tožnika v njeni lastnini na parceli 15 k.o. X z dejanji, kot je postavitev betonskega zidu, železnih nosilnih in podpornih stebrov, žične mreže ali kakršnekoli druge ograje ali predmetov razmejevanja zlasti ob severozahodni strani parcele 104 ob gospodarskem poslopju na parceli 15, ob mejnem znamenju 30 v smeri proti jugozahodu do vogala gospodarskega poslopja in še 30 cm ob njem in tudi na drugih delih parcele 15 (III. točka izreka) in

(4) toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik ni lastnik spornega prostora, ker so ga pritožničini predniki priposestvovali. Tožnik je videl, da sporno zemljišče uporabljajo drugi.

Zmotno je stališče sodbe o tožnikovi dobrovernosti, ki naj bi temeljilo na podatkih zemljiške knjige. Za dobro vero ne zadošča poznavanje podatkov zemljiške knjige, ampak tudi ogled posestnega stanja v naravi. Toženkini predniki so imeli že tedaj postavljene svoje objekte do zidu tožnikovega skednja in v isti liniji tega zidu še naprej do ceste kovinsko mrežasto ograjo, na spornem prostoru pri vogalu tožnikovega skednja pa so imeli naložena drva.

Prodajalci parcele 104 so toženki in njeni hčeri pokazali uživalno mejo, ki so jo zapisali v pogodbo. Videli sta, da objekti in kovinska mrežasta ograja ležijo do uživalne meje in da na sedaj spornem prostoru ležijo drva, ki sta jih kasneje s hčerjo pospravili. Od leta 2000 uživa zemljišče, ga čisti, odstranjuje kamenje, odlaga stvari in ga uporablja pri obnovi domačije. Tožnikovo podrtje ograje 28. 7. 2012 je bil nepričakovan dogodek.

Da tožnik tega zemljišča ni štel za svojega, kaže tudi dejstvo, da je sama urejala mejo zemljišč z drugimi sosedi do mejnika št. 30 na tromeji parcel 15, 104 in 110/20, ne pa tudi meje s parcelo 15. Tu namreč ni bilo nič spornega. Tudi tožnik ni nakazal, da misli drugače. Enkratna uporaba zemljišča s strani tožnika pred mnogimi leti navedenega ne spreminja.

Gre za spor o poteku meje med zemljišča na zelo majhnem delu meje (1,5 m). Opiranje sodbe na skico terenske meritve ne dokazuje zaključka o poteku katastrske meje. Tožnik o tem ni predložil dokazov, sodišče pa katastrskih podatkov sploh ni preverjalo. Skica je le skica in je bila izdelana za drug namen. Toženka jo je predložila zaradi lažje predstave o legi gospodarskih poslopij, ne pa kot dokaz o poteku katastrskih mej.

Ker je sama zatrjevala uživalno mejo, katastrska meja sploh ni pomembna. Sodišče bi moralo ugotoviti uživalno mejo. Napačno je stališče sodbe, da bi morala v primeru nestrinjanja s katastrsko mejo sprožiti postopek za ureditev meje. Uživanje je dejansko vprašanje. Poleg tega je lastnica parcele 104 njena hči in ne sama.

Dokazna ocena je pomanjkljiva in zmotna. Sorodstveno razmerje prič A. A. in toženkine hčere še ni zadosten razlog za neverodostojnost njune izpovedbe. Zaključki sodbe glede drv so neživljenjski in nelogični. Majhnost spornega prostora ne onemogoča shranjevanja drv, ampak dokazuje, da so toženka in njeni predniki dejansko ves sporni prostor uporabljali zase. Toženkina izpovedba, da je na spornem prostoru rasla sliva, je iztrgana iz konteksta. Za toženko, ki ima povezavo s spornim svetom celo z dveh strani, sodba trdi, da je zanjo to odročno, tožniku, ki do tega dela lahko pride le po tujem, strmem in težje dostopnem zemljišču in skedenj sploh ni povezan z dvoriščem in hišo, pa sodišče verjame. Tožnikova izpovedba, da je tam kosil ter posekal slive in bezeg, je absurdna. Vsak povprečen človek lahko vidi, da tam ni kaj kositi. Sporni prostor je na najširšem delu širok 45 cm, drugje pa manj, in globok le nekaj decimetrov. Priča B. B. ni potrdila tožnikovih navedb. Tudi izpovedba priče C. C. ni ocenjena celovito. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je njegov oče uporabljal sporni svet kontinuirano in ne le enkrat. V dokazni oceni ni vključeno dejstvo, da tožnik niti po drugi strani toženkinih svinjakov ne more priti do gospodarskega poslopja po svojem zemljišču. Priča C. C. je povedal, da sta se njegov oče in tedanji lastnik sporazumela za mejo, ki poteka po gospodarskem poslopju tožnika. Izjava priče D. D. ni resnična. Tožnikovi predniki nikoli niso imeli prehoda okoli svojega skednja. Betonski zid gnojišča in kovinska mrežasta ograja, ki so jo na drugi strani postavili C., stojita tam že desetletja. Ugotovitev sodbe, da meja le na zadnjem delu dolžine nekaj več kot en meter naredi zob in ne teče po zidu gospodarskega poslopja tožnika kot v ostalem delu, je nelogična. Sodišče se ni izreklo o vsebini kupoprodajne pogodbe, kjer je zapisana uživalna meja. Pogodbo je podpisala tudi D. D., v pisni izjavi pa je navedla drugače.

Sklep o zavrnitvi ugovorov na zapisnik je napačen. Ni vseeno, ali je zapisano, da gre za sporni zid, ko pa v resnici ni zidu, ampak je sporna ograja. Napačen je tudi zapis, da sporna ograja in betonski podstavek stojita med skednjem tožnika in toženke, v resnici pa stojita od vogala zidu tožnikovega skednja do mejnika 30 v isti liniji, kot stoji toženkina ograja na drugi strani toženkinih svinjakov ob zidu istega tožnikovega skednja.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se nobena od pravdnih strank ni nikoli ukvarjala s katastrsko mejo, ker jima ni bila pomembna, in sta obe dejansko priznavali uživalno mejo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe o dokazanosti trditve, da je toženka postavila sporni del ograje na parceli 15 k.o. X v tožnikovi lasti, temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da meja med parcelama pravdnih strank 15 (v tožnikovi lasti) in 104 (v lasti toženkine hčere in toženkini posesti) v spornem delu (od mejnika 30) ni urejena,

- da sporni prostor meri manj kot 2 m2,

- da po skici terenske meritve, izdelane 2009 na podlagi katastrskih podatkov, meja poteka približno po sredini spornega prostora med obema skednjema, in ne po zidu gospodarskega poslopja na parceli 15,

- da sporni zid tožniku preprečuje dostop in uporabo zemljišča pred zidom gospodarskega poslopja (med skednjema pravdnih strank),

- da toženka ob tožnikovem nakupu parcele 15 spornega prostora ni uporabljala (ker je sama kupila parcelo 104 tri leta kasneje),

- da gre za v naravi zapuščeno zemljišče, ki ni obdelano, na njem je kamenje in samoniklo rastlinje, ki se sicer ne kosi ali obdeluje,

- da odprtina v svinjakih ni namenjena prehodu na ta prostor, ker so svinjaki nivojsko dvignjeni (za približno 2 m), stopnic s spornega zemljišča na nivo svinjakov pa ni, in da je odprtina namenjena krmljenju svinj s prehoda med toženkinim skednjem in svinjaki,

- da ni dokazano, da bi toženkini predniki imeli na spornem delu zemljišča nametana drva,

- da je tožnik uporabljal sporni prehod med prekrivanjem strehe na skednju in kasneje, ko ga je čistil (odstranil bezgov grm),

- da v pogodbi, sklenjeni med toženko in njenimi predniki, za sporni del meja ni nedvomno zapisana.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališča, (1) da je tožnik ob nakupu nepremičnine v dobri veri zaupal podatkom zemljiške knjige v povezavi s podatki zemljiškega katastra in da je ne glede na morebitno stališče toženkinih pravnih prednikov, da je meja potekala po liniji tožnikovega skednja, pridobil lastninsko pravico do katastrske meje, (2) da uporaba zemljišča med gradnjo skednja na toženkini parceli ne zadostuje za priposestvovanje, (3) da tudi v primeru, da je toženka uživala sporno zemljišče od nakupa 11. 7. 2002 in do mejnih postopkov v letu 2009 oziroma do tožnikovega opozorila po postavitvi sporne ograje 8. 2. 2012, še ni potekla priposestvovalna doba, in (4) da časa toženkinih prednikov ni mogoče upoštevati, ker je tožnik pridobil lastninsko pravico v zaupanju v zemljiško knjigo in ker je to zemljišče tudi uporabljal.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da se do ugotovitve meje v drugem postopku upoštevajo podatki zemljiškega katastra in da načelo zaupanja v zemljiško knjigo v povezavi s katastrskimi podatki varuje tožnika tudi glede spornega dela zemljišča ob meji med parcelama 15 in 104. V odločbi, na katero se sklicuje izpodbijana sodba,¹ je Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanje, ali je v primeru, ko meja še ni bila urejena v nepravdnem postopku in nobena od strank ne dokaže močnejše pravice, utemeljenost negatornega zahtevka odvisna od ugotovitve o meji zadnje mirne posesti. Zavzelo je stališče, da sodišče v postopku za varstvo lastninske pravice mejo (le) ugotavlja in je ne ureja in da se zato toženec ne more braniti z zadnjo mirno posestjo ter da mora v primeru, ko je iz podatkov zemljiškega katastra mogoče ugotoviti mejo med nepremičninama in ta poteka tako, kot zatrjuje tožnik, toženec dokazati drugačno lastninsko in dejansko stanje. Stališče izhaja iz ureditve, ki je (v za to odločitev bistvenem delu) ostala nespremenjena in po kateri odločba o ureditvi meje, izdana v nepravdnem postopku, v lastninskem sporu predstavlja odločitev pristojnega organa o predhodnem vprašanju.² Če take odločitve ni, se obstoj lastninske pravice v negatorni pravdi ugotavlja po pravilih o pridobitvi lastninske pravice. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da na spornem delu meja med sosednjima nepremičninama še ni bila urejena v sodnem postopku in je zato treba ugotoviti, h kateri od sosednjih nepremičnin sodi sporni del zemljišča. Relevantne za odločitev so zato njene navedbe, do kod je sama skupaj s svojimi pravnimi predniki desetletja izvrševala posest. Če bi namreč dokazala, da so pravni predniki priposestvovali sporni del nepremičnine, tožniku pa je bilo (ali bi lahko bilo) tako stanje ob pridobitvi parcele 15 poznano, zgolj opiranje na katastrske podatke ne bi zadostovalo za pridobitev tožnikove lastninske pravice.³ Ker zaključek o tožnikovi dobrovernosti ne temelji le na ugotovitvi o poteku katastrske meje, marveč vključuje oceno vseh zatrjevanih okoliščin, vključno s toženkimi trditvami o posesti njenih pravnih prednikov, zmotno materialnopravno stališče ni privedlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, se pravi o zmotnosti ugotovitev, da sporni del zemljišča od nakupa dalje uporablja tožnik in da toženka ni dokazala, da so ga uporabljali njeni pravni predniki.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi ovrednotilo vse relevantne dokaze, pritožbene navedbe pa ne vzbujajo dvoma niti o prepričljivosti tako izvedene dokazne ocene. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do opisa meje v pogodbi. Sodišče je ugotovilo, da meja v spornem delu ni nedvoumno zapisana. Toženkino sklicevanje na potek meje na drugi strani gospodarskih poslopij pravilnosti te ugotovitve ne omaje. Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o neprepričljivi oceni izpovedbe C. C. Četudi je priča imela v mislih večkratno uporabo spornega zemljišča za namen vzdrževanja skednja, je povedala, da je taka uporaba temeljila na dogovoru med lastnikoma sosednjih nepremičnin. Pravilen je zato zaključek sodbe, da njegova izpovedba ne dokazuje, da so sporni svet uporabljali zase. Taka njegova izpovedba je skladna tudi s pisno izjavo njegove sestre D. D., v kateri je navedla, da med skednjema niso imeli prehoda in da tja nihče od njih ni imel potrebe stopiti, sosedje pa so imeli dostop vse okoli svojega skednja.

9. Pritožba tudi ne vzbuja dvoma o pravilnosti ocene glede neprepričljivosti izpovedb toženke, njene hčere E. E. in sestre A. A. Sodišče prve stopnje ni odreklo verodostojnosti njihovim izpovedbam le na podlagi sorodstvenega razmerja, ampak je njihove izpovedbe primerjalo z drugimi dokazi, ki so potrjevali nasprotno (tožnikovo) trditev. V tej oceni ni bilo nepomembno, da je toženka sama spremenila trditve o načinu uporabe spornega zemljišča v primerjavi s trditvami v sporu zaradi motenja posesti in da njenih navedb ni potrdil nihče od pravnih prednikov. Ugotovitve sodbe glede toženkine izpovedbe o slivi in glede priročnosti oziroma odročnosti spornega sveta za odlaganje drv, o katerih pravilnosti še dvomi pritožba, so ob navedenem postranskega pomena.

10. V izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da bi priča B. B. izpovedala, da je videla tožnika uporabljati sporno zemljišče. V zapisniku o zaslišanju navedene priče pa tudi ni navedeno le to, da tam ni nikoli nikogar videla, ampak tudi, da tožnika sicer ni videla, a je moral iti tam zaradi vzdrževanja skednja in da mu je pred več kot 15 leti pomagala tam pospravljati. Njena izpovedba tako ne daje opore za zaključek, ki ji ga pripisuje pritožba, tj. da tožnik ni uporabljal spornega zemljišča.

11. Neutemeljen je tudi očitek o preveliki dokazni teži skice terenske meritve. Enako skico je kot dokaz predložil tudi tožnik, toženka pa drugačnega poteka katastrske meje ni zatrjevala. Sicer je ta listina imela pomembno težo le pri presoji priposestvovalne dobe, če bi bila toženka dokazala izvrševanje posesti. Ne glede na to, ali gre za zanesljiv podatek o poteku katastrske meje, je pravilen zaključek sodbe, da od pridobitve te skice ni mogla biti več v dobri veri, da meje parcele 104 tudi na spornem delu tečejo ob zidu gospodarskega poslopja na parceli 15 in v liniji tega zidu do mejnega znamenja 30.

12. Dejstvo, da je toženka sprožila postopek za ureditev meje le do tromeje med parcelami 15, 104 in 110/20, ne pa tudi za ureditev meje med parcelama 15 in 104, lahko potrjuje toženkino trditev, da tega dela meje sama ni štela za spornega, vendar pa to še ne pomeni, da je bilo tožnikovo stališče o poteku meje enako. Dokazna ocena zaradi neupoštevanja te okoliščine zato ni pomanjkljiva.

13. Dvoma o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne vzbujajo niti toženkini pomisleki o pravilnosti zapisnika. V izpodbijani sodbi je upoštevano, da je sporna ograja (na betonskem podstavku – zidu) in da stoji, kot izhaja iz fotografije, predložene v dokaznem postopku.

14. Po ugotovitvi, da je tožnik dokazal obstoj lastninske pravice na zemljišču, na katerem je toženka postavila v zahtevku opredeljeni del ograje, je pravilen zaključek o utemeljenosti zahtevka za njegovo odstranitev in prepoved bodočega istovrstnega vznemirjanja (prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika).

15. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife znašajo skupno 142,30 EUR, in sicer gre za stroške odgovora na pritožbo (250 točk), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in 2 % materialnih stroškov (5 točk). Nagrada za končno poročilo stranki je vključena v nagradi za odgovor na pritožbo. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Gre za sklep VS RS II Ips 3/1997 z dne 18.6. 1998.
² Prim. sklep VS RS II DoR 387/2013 z dne 6. 2. 2014 in sodbo II Ips 64/2006 z dne 6. 4. 2006.
³ Prim. tudi sklepa VS RS II Ips 24/2017 z dne 5. 3. 2018 in II Ips 304/2016 z dne 13. 9. 2018, v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je v nasprotju interesov neskrbne in nepoštene stranke treba dati sodno varstvo prvi.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2917/2009
• VSL sodba II Cp 1768/2014
• VSL sodba II Cp 498/2015