VSL Sklep II Cp 1085/2018

Jedro

Med dediči je sporno, ali je z oporoko z dne 15. 1. 1976, overjeno 29. 1. 1976, preklicana tudi oporoka, vsebovana v pismu z dne 29. 1. 1970. Gre za vprašanje zapustnikove volje, ki je najprej dejansko in šele nato pravno vprašanje, pri čemer zapuščinsko sodišče namena zapustnika in spornega zapisa v oporoki z dne 15. 1. 1976, overjeni 29. 1. 1976, ne sme razlagati samo. V primeru, da so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, mora namreč zapuščinsko sodišče postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo, kar je sodišče prve stopnje pravilno in skladno z 210. členom ZD tudi storilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek D 41/2015 (I. točka izreka). Dediče A. A., B. B. in C. C. je napotilo, da morajo v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa zoper dediče, navedene v II. točki izreka sklepa, vložiti tožbo zaradi ugotovitve, ali je oporoka D. D., vsebovana v pismu z dne 29. 1. 1970 veljavna oziroma ali je (da je) z oporoko z dne 29. 1. 1976 preklicana (II. točka izreka). Če v tem roku tožba ne bo vložena, bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga zaključilo, ne glede na trditve, glede katerih so dediči napoteni na pravdo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo dediči A. A., C. C. in B. B. Navajajo, da sklep temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ugotovitve sodišča v 1. točki obrazložitve držijo, v 2. točki pa sodišče razlaga, da so predmeti, s katerimi je oporočitelj razpolagal z obema oporokama, različni, s kasnejšo oporoko z dne 29. 1. 1976 pa oporočitelj ni izrecno preklical prejšnje oporoke z dne 29. 1. 1970. Obrazložitev ni jasna, saj ne pojasni, za katere predmete naj bi šlo in kakšen je vpliv te sporne ugotovitve sodišča na predmetno odločitev. Niti v pismu z dne 29. 1. 1970 niti v oporoki z dne 29. 1. 1976 (dejansko z dne 15. 1. 1976, overjeni 29. 1. 1976) zapustnik ne omenja predmetov. V notarski oporoki navaja: "da bo njegovo premoženje razvidno iz naslovov, dokumentov, notarskih zapisov in drugih obstoječih listin v trenutku njegove smrti". V pismu z dne 29. 1. 1970, ki šteje za oporoko, pa je navedeno le: "če se enega dne kaj spremeni, tedaj naj E. in F. ostaneta v rokah tvoje hčerke in sina". V čem naj bi bili predmeti različni, ni pojasnjeno. Gre za bistveno kršitev določb postopka, tega ni mogoče preizkusiti oziroma je v nasprotju z listinskimi dokazi - oporokami. Podana je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 63. členom Zakona o dedovanju (ZD). Nadaljnja prekinitev postopka, ki traja že več kot 20 let, je nepotrebna, ker iz vsebine oporoke iz leta 1976 jasno in nedvoumno izhaja, da oporočitelj preklicuje poleg oporoke z dne 12. 12. 1970 tudi vsa morebitna predhodna določila. Ta zapis oporočitelja ne pušča dvoma. Gre za določen, izrecen preklic. Določilo v pismu z dne 29. 1. 1970 pa je bilo preklicano tudi že z oporoko z dne 12. 12. 1970. Že s pravilno uporabo materialnega prava je mogoče ugotoviti, da oporoka v pismu z dne 29. 1. 1970 ni veljavna, ker je preklicana, zato ni razlogov, da se dediče, ki te oporoke ne priznavajo, napoti na pravdo. Pritožniki opozarjajo še, da postopek traja nerazumno dolgo in jim je kršena pravica do poštenega sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter opozarjajo, da je treba na zapuščinsko obravnavo vabiti vse prizadete osebe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke ter (vsebinsko tudi) 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožniki opozarjajo na obrazložitev sodišča, ki je navedlo, da so predmeti, s katerimi je oporočitelj razpolagal z obema oporokama, to je z lastnoročno oporoko z dne 29. 1. 1970 in oporoko, napravljeno pred notarjem v Argentini z dne 29. 1. 1976 (oziroma z dne 15. 1. 1976 in overjeno 29. 1. 1976), različni. Za kršitev naj bi šlo zato, ker zapustnik v oporokah ne omenja "predmetov" in dejstvo, da gre za različne predmete, ni pojasnjeno ter je v nasprotju z oporokami. Očitki sodišču prve stopnje niso utemeljeni. Iz navedenih oporok namreč izhaja, kot povzema tudi pritožba, da v notarski oporoki zapustnik navaja, da bo njegovo premoženje razvidno iz naslovov, dokumentov, notarskih zapisov in drugih obstoječih listin v trenutku njegove smrti, v oporoki z dne 29. 1. 1970 pa je navedeno, da "če se nekega dne kaj spremeni, tedaj naj E. in F. ostane v rokah tvoje hčerke in sina". Zapustnik je umrl 11. 9. 1976, medtem ko je bilo premoženje, ki je predmet tega zapuščinskega postopka in oporoke z dne 29. 1. 1970 zapustniku vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbama Upravne enote ... z dne 13. 3. 1995 in 13. 12. 2001. Zaključek sodišča, da so "predmeti" dedovanja, s katerimi je oporočitelj razpolagal z obema oporokama, različni, zato ni v nasprotju s samima oporokama in je bilo sklep tudi mogoče preizkusiti. Zatrjevani absolutno bistveni kršitvi določb postopka tako nista podani.

5. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki izpodbijajo prekinitev postopka kot nepotrebno, saj naj bi iz vsebine oporoke iz leta 1976 jasno in nedvoumno izhajalo, da oporočitelj preklicuje poleg oporoke z dne 12. 12. 1970, ki jo je določno opredelil, "tudi vsa morebitna predhodna določila". Pritožniki navajajo, da gre za določen, izrecen preklic in je že s pravilno uporabo materialnega prava mogoče ugotoviti, da oporoka v pismu z dne 29. 1. 1970 ni veljavna. Takšna zatrjevanja niso utemeljena, saj je med dediči sporno, ali je z oporoko z dne 15. 1. 1976, overjeno 29. 1. 1976, preklicana tudi oporoka, vsebovana v pismu z dne 29. 1. 1970. Gre za vprašanje zapustnikove volje, ki je najprej dejansko in šele nato pravno vprašanje, pri čemer zapuščinsko sodišče namena zapustnika in spornega zapisa v oporoki z dne 15. 1. 1976, overjeni 29. 1. 1976, ne sme razlagati samo. V primeru, da so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, mora namreč zapuščinsko sodišče postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo, kar je sodišče prve stopnje pravilno in skladno z 210. členom ZD tudi storilo. Na pravdo je pravilno napotilo dediče, katerih navedbe je štelo za manj verjetne, pri čemer teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožba tudi ne izpodbija.

6. Navedbe, da postopek traja nerazumno dolgo in o kršitvi pravice do poštenega sojenja brez nepotrebnega odlašanja, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1165/2018
• VSL sklep I Cp 2176/2009
• VSL sklep II Cp 3271/2009