VSL Sodba II Cp 544/2018

Jedro

Sodišče je pripombe tožene stranke ocenilo kot lastno razlago tožene stranke ob ogledu ugotovljenega stanja, ne pa kot strokovno kritiko in obrazložene pomisleke glede izvedenčevih ugotovitev, zato glede na njihovo naravo in vsebino izvedencu ni naložilo dopolnitve mnenja.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik pri sestopanju po nedvomno strmih stopnicah, ki so bile (zaposlenim) splošno znano občasno razmajane, stopati previdno in skrbno. Vendar mu višjega soprispevka kot 10 % po oceni pritožbenega sodišča ni moč pripisati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se upošteva tožnikov soprispevek v višini 10 %.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu prvostopenjska sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen v višini 60 %, v presežku pa je zahtevek glede temelja zavrnilo. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen. Navaja, da tožnik z ničemer ni prispeval k nastanku škode in tudi če bi, njegov delež ne more biti tako visok, kot je odločilo sodišče. Tožniku se očita, da stopniščne ograje ni uporabljal na pravi način, saj bi se nanjo moral bolj opirati. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je izvedenec ugotovil, da stopniščna ograja ni zgrajena v skladu s predpisi, ki določajo, da mora biti visoka najmanj en meter in na obeh straneh stopnišča. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da delodajalca ni obvestil o stanju stopnišča. Delodajalec je tisti, ki mora urediti in zagotoviti pogoje za varno delo, zato delavcu ni mogoče naprtiti, da bi delodajalca obveščal o kršitvah.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče najprej nepravilno ugotovilo dejansko stanje, nato pa še napačno uporabilo materialno pravo. Vztraja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je prišlo do padca nižje na stopnicah, poleg tega pa tožnik ni padel zaradi razrahljanih stopnic, ampak je nerodno stopil. Tožnik sam je opisal dogodek kot "da je nerodno stopil" in to podpisal na več obrazcih. Sam je potrdil, da je šele takrat, ko so ga pravniki opozorili, da besedna zveza "nerodno stopil" ni najboljša, začel spreminjati opis nastanka nezgode. Po mnenju tožene stranke je tožnik spremenil tudi opis glede mesta padca, ki je bilo prvotno nekje od tretje do pete stopnice, šele kasneje pa je bila to dvanajsta stopnica. Da je tožnik nerodno stopil na nižji stopnici, izhaja tudi iz njegove izpovedi. Izpovedal je, da ga je po tem, ko je stopil na stopnico, obrnilo in je pristal s hrbtom prislonjen na vznožje komore. To je možno samo, če ga je obrnilo na mestu med tretjo in peto stopnico gledano od spodaj navzgor. Če bi ga obrnilo že na dvanajsti stopnici ne bi mogel pristati v steni komore, ampak bi se kotalil po stopnicah, česar pa ni navedel.

Sodišče je kršilo določila postopka, saj je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec je potrdil, da je danes privijačena stopnica, za katero tožeča stranka vztraja, da predstavlja mesto padca, stabilna. Zato je neutemeljen zaključek izvedenca, da vse, kar ima manj kot štiri vijake, predstavlja povečano varnostno tveganje za uporabnika. To preprosto ne drži, kar se je pokazalo na ogledu. Še sedaj je dvanajsta stopnica stabilna in kljub trem vijakom drži brezhibno. Tožena stranka je predlagala, naj izvedenec svoje mnenje dopolni in pojasni, kako naj bi vijak, ki je dolg najmanj za dolžino lesene ploskve in kovinske konstrukcije približno enake debeline, skočil iz pohodne ploskve, če je izvedenec sam potrdil, da je stopnica, kljub temu, da ima le tri vijake, stabilna. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnik k nastanku škode pretežno prispeval sam, vsaj v 70 %. Ocena o 40 % soprispevku tožnika je pravno zmotna.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je padel po stopnicah zaradi hibnosti stopnice, na katero je stopil, ker je zavarovanec tožene stranke (tožnikov delodajalec) opustil dolžno skrb za izpravnost in varnost stopnišča ter njegovo redno vzdrževanje. Tožnik, ki je tako kot ostali zaposleni, sporne stopnice uporabljal večkrat dnevno in je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da take stopnice zahtevajo dodatno mero previdnosti, pa je pokazal premajhno skrbnost in je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj stopniščne ograje ni uporabljal tako, da bi se nanjo opiral, ampak je z roko zgolj drsal po ograji. O hibnosti stopnic pa nikogar od odgovornih v podjetju ni obvestil in je na stanje stopnic začel opozarjati šele po škodnem dogodku. Sodišče je tožnikovo sokrivdo ocenilo na 40 %, krivdo tožene stranke pa na 60 %. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje višini 40 % soprispevka, tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno očita, da sodišče ni pravilno ugotovilo kako in kje (na kateri stopnici) je do škodnega dogodka prišlo in kršitev določb postopka.

7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stopnišče ni bilo izpravno in varno, zavarovanec tožene stranke pa je dopustil, da so zaposleni hodili po takem stopnišču in ni zadosti skrbno pristopil k saniranju napak. Take zaključke je sodišče naredilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer zaslišanja tožnika in prič B., V., K., G. in J. ter postavljenega izvedenca s področja varstva pri delu v gradbeništvu. Upoštevalo je tudi, da ni bilo očividcev dogodka (točka 8 obrazložitve sodbe) in da nobena od pravdnih strank ni imela nedvomnega objektivnega dokaza o tem, kako je do padca v resnici prišlo. Zato je prvostopenjsko sodišče gradilo svojo odločitev na dokaznem postopku in številnih indičnih dejstvih, na podlagi česar je zaključilo, da je do padca tožnika prišlo zaradi hibne stopnice. Pritožbeno sodišče zaključke prvostopenjskega sodišča ter dokazno oceno v celoti sprejema.

8. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano utemeljilo, zakaj verjame tožniku, da je prišlo do padca ravno na stopnici, ki jo je na fotografiji A3 označil tožnik in ne na eni od nižjih stopnic, kot to trdi toženka in ponavlja v pritožbi. Tako je sklepalo najprej zato, ker je imela ob izvedenčevem ogledu zgolj ta stopnica evidentno nove vijake. Drugič zato, ker bi padec z ene od nižjih stopnic manj verjetno povzročil tako hude poškodbe, kot jih je utrpel tožnik¹, in končno tudi zato, kar je laično gledano manj realno, da bi padec s pete stopnice od spodaj tožnika tako silovito potisnil ob lakirno komoro, da bi se mu zaradi udarca polomilo vretence. Tožena stranka v pritožbi ponovno ponuja svojo verzijo dogodka (le če bi prišlo do škodnega dogodka nekje med tretjo in peto stopnico gledano od spodaj, bi bilo možno, da bi tožnik pristal s hrbtom prislonjen na komoro. Če bi se to zgodilo na dvanajsti stopnici, bi se tožnik skotalil po stopnicah, česar pa ni zatrjeval), ki zaključkov prvostopnega sodišča ne more ovreči, predvsem ne ugotovitve, da padec z ene od nižjih stopnic (tretja do peta) ne bi povzročil tako hudih poškodb oziroma zloma vretenca. Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj bi bila sanirana z novimi vijaki ravno dvanajsta stopnica.

9. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo tudi do listin, ki se v spisu nahajajo v prilogah B1, B2, B3, B4, B6 in B7 in ki označujejo vzrok škodnega dogodka, za katerega se zavzema tožena stranka v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožniku uspelo vzpostaviti dvom v njihovo verodostojnost. Tožnik je namreč podpisal (zgolj) prvo v verigi listin, in sicer interno prijavo izrednega dogodka in incidenta (B4), ta pa je bila podlaga vsebini vseh nadaljnjih prijav škodnega primera iz zavarovanja. Tožnik je pojasnil, da se mu v času sestave listine ni zdelo pomembno vztrajati, da se kot vzrok v obrazec zapiše, da je padel zaradi nepričvrščene stopnice. Izpovedal pa je, da je A. (inženirju varstva pri delu) to povedal. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podpis tožnika na listini umeščen na nenavadnem mestu, zato je podvomilo, če je tožnik sploh pregledal, kakšna je bila vsebina listine in kako je opisan potek dogodka. Ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov je sodišče zaključilo, da so ti bolj potrdili tožnikov padec zaradi hibnosti stopnice kot zaradi nerodnega sestopa. Pritožbeni očitki, da iz listin v spisu izhaja, da je tožnik padel, ker je nerodno sestopil, zato niso utemeljeni.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožene stranke o kršitvah določb postopka, ker naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč z ogledom ugotovil, da sporna stopnica, na kateri je prišlo do padca, ni bila privijačena s štirimi vijaki, ampak zgolj s tremi in da eden od vijakov manjka. Po Pravilniku se zahteva štiritočkovno vijačenje pohodne površine na kovinski nosilec.

11. Izvedenec je ugotovil, da sporna stopnica ne niha in ne vibrira ter da deluje stabilno. Kljub temu pa je poudaril, da v primeru, če vijačenje ni izvedeno v skladu s Pravilnikom (v štirih točkah) obstaja možnost, da se lesena stopnica pod silo uporabnika premika. Manj kot je vijakov, s katerimi je pričvrščena, večje je tveganje za uporabnika. V zvezi z razlogi, zaradi katerih pride do razrahljanosti stopnic, pa je poudaril, da vijaki ne odpadejo hipno, marveč se odvijačijo zaradi nihanja stopnic ob stalni uporabi. Stanje stopnic kakršno pa je bilo, je bilo posledica slabega vzdrževanja.

12. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko mnenje v celoti sprejelo. Tožena stranka je na izvedensko mnenje podala pripombe, vendar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da glede na njihovo naravo in vsebino izvedencu ni treba dopolnjevati mnenja. Pripombe tožene stranke je ocenilo kot lastno razlago tožene stranke ob ogledu ugotovljenega stanja, ne pa kot strokovno kritiko in obrazložene pomisleke glede izvedenčevih ugotovitev (primerjaj 17. točko obrazložitve). Obrazložilo je, da zato ni naložilo dopolnitve mnenja (točka 16 obrazložitve). Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje razloge o tem, da je dvanajsta stopnica stabilna, kljub vijačenju s tremi vijaki. Izvedenec pa naj bi mnenje dopolnil tako, da bi pojasnil, kako lahko vijak določenih karakteristik skoči iz pohodne ploskve, če je izvedenec sam predhodno potrdil, da je stopnica kljub trem vijakom stabilna. Zgolj nestrinjanje tožene stranke z izvedeniškim mnenjem in njena lastna ocena o tem, da je stopnica kljub trem vijakom stabilna, prepričljivosti izvedeniškega mnenja ne more izpodbiti. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v tem delu v celoti sprejema.

13. Izvedenec je pojasnil, da stopnica s tremi vijaki "deluje stabilno", vendar obstaja možnost, da v kolikor vijačenje ni v skladu s Pravilnikom (v štirih točkah) se pohodna stopnica pod silo uporabnika premika. Manj kot je vijakov, večje je tveganje. Zato predstavlja hoja po stopnicah, ki niso pritrjene s štirimi vijaki, povečano varnostno tveganje za uporabnike. Vijaki ne odpadejo hipno (kot sugerira pritožba), temveč se odvijačijo zaradi nihanja stopnic ob stalni uporabi. Da gre za frekventno uporabo stopnic, je izvedenec ugotovil. Da se pregledovanje stopnic s strani zavarovanca tožene stranke ni izvrševalo periodično in da hibe niso bile odpravljene na podlagi rednih pregledov, pa je ugotovilo sodišče (13. točka obrazložitve).

14. Iz izvedenskega mnenja sodno postavljenega izvedenca s področja varstva pri delu v gradbeništvu dr. C. C. izhaja, da stopniščna ograja ni izvedena v skladu s Pravilnikom². Stopnice, na katerih je prišlo do nezgode, so strme ter primerne za uporabo v stanovanjih in hišah (nefrekventna uporaba). Stopnišče v obravnavanem primeru pa je pogosto uporabljano s strani zaposlenih. Stopnišča z desetimi in več stopnicami morajo imeti varnostno ograjo na obeh straneh, stopniščna ograja pa mora biti vsaj en meter visoka. V obravnavanem primeru je varnostna ograja le na eni strani stopnišča in je visoka (le) 85 centimetrov. Že sama okoliščina, da stopniščna ograja ni izvedena v skladu s Pravilnikom, zato ne more povzročiti tožnikove odgovornosti, ker naj ograje ne bi pravilno uporabljal (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se nanjo ni opiral, ampak je le drsal z roko po njej).

15. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila hibnost stopnic (zaradi razrahljanih vijakov) notorno dejstvo, o katerem so zaposleni ves čas obveščali vodjo in je bilo treba dolgo prositi za njihovo popravilo (primerjaj 13. točko obrazložitve sodbe), ne more vzdržati očitek tožniku, da o hibnosti stopnic do nezgode ni obvestil nikogar od odgovornih v podjetju. Več zaposlenih je namreč izpovedalo, da so o hibnosti stopnic obveščali nadrejene, prosili so za njihovo popravilo, vendar pri tem niso bili učinkoviti. Zato so delavci napake večkrat odpravljali sami, o tem obveščali vdrževalce, v enem primeru pa so manjkajočo stopnico celo nadomestili sami (8. točka obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik pri sestopanju po nedvomno strmih stopnicah, ki so bile (zaposlenim) splošno znano občasno razmajane, stopati previdno in skrbno. Vendar mu višjega soprispevka kot 10 % po oceni pritožbenega sodišča ni moč pripisati.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je zavrnilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP), pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da po oceni pritožbenega sodišča soprispevek tožnika k škodnem dogodku znaša 10 % (358. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnik je utrpel poškodbo torakalne hrbtenice in zlom VII. prsnega vretenca.
² Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Uradni list RS, št. 38/05), v nadaljevanju Pravilnik.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 904/2018
• VSM sodba I Cp 1027/2014
• VSL Sodba III Cp 704/2020