VSL Sklep I Cp 968/2018

Jedro

Tožniki niso zgolj imetniki, ki naj bi izvrševali dejansko oblast nad spornimi nepremičninami za toženko (prvi odstavek 26. člena SPZ). Celo če bi bila njihova posest res pridobljena s silo ali na skrivaj, kot poskuša prikazati toženka, se na to dejstvo ne bi mogla več uspešno sklicevati, saj se očitno ni pravočasno poslužila dovoljene samopomoči (drugi odstavek 33. člena v zvezi z 31. členom SPZ).

Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja iz tretjega odstavka 583. člena OZ gre takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je drugačno, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep. Ker pravdni stranki nista v prekarističnem razmerju, tožnikom ni mogoče odrekati zahtevanega posestnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženka 6. 6. 2016 ob približno 3.00 uri zjutraj motila mirno posest tožnikov tako, da je v nepremičnine na T., na področju bivše tovarne ..., ki jih imajo v posesti tožniki, napotila približno trideset varnostnikov in bager, vse z namenom, da bi od tam odstranila tožnike in pričela z gradbenimi deli ter rušenjem stavb na navedenem naslovu. Toženki je prepovedalo, da bi v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegala v posest tožnikov. Poleg tega ji je naložilo, da mora tožnikom povrniti 2.000,61 EUR njihovih stroškov postopka, z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje v nov postopek. Navaja, da tožniki nimajo več pravnega interesa za posestno varstvo, ker je bilo v drugih pravdah že razsojeno, da morajo posamezni tožniki posest vrniti toženki. Sodbe še niso pravnomočne, zato je toženka predlagala prekinitev tega postopka, vendar se sodišče prve stopnje o tem njenem predlogu ni izreklo. Tudi njenega predloga za ponovno otvoritev glavne obravnave ni obravnavalo. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je protisloven. Ker tožniki niso navedli parcelnih številk nepremičnin, niti tega, katere od spornih nepremičnin uporabljajo posamezni tožniki, je tožbeni zahtevek nesklepčen in neizvršljiv. V posestnih sporih sodišča praviloma zavračajo ugotovitveni zahtevek, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Toženka vztraja, da so tožniki, ki sami sebe imenujejo začasni uporabniki, zgolj imetniki. Sporne nepremičnine so zasedli s silo in na skrivaj. Sodišče je zmotno zaključilo, da ni šlo za prekarij. Toženka ni naročila motenja posesti, sicer pa je bila tudi sama posestnica ali soposestnica. Želela je, da se vzpostavi gradbišče in začne z deli, kar pa ne more biti protipravno. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotujejo pritožbenim trditvam in pritrjujejo razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je po obsežnem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da so bili tožniki posestniki spornih nepremičnin in da je toženka z očitanim ravnanjem samovoljno in protipravno posegla v njihovo posest; kjer je posest izvrševala skupaj s tožniki, pa je toženka enostransko spremenila dotedanji način izvrševanja posesti. Tožniki zato tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičeno terjajo sodno varstvo svoje posesti.

6. Toženka jim brez podlage odreka pravni interes za takšno varstvo, saj nobena od sodb v drugih pravdah, na katere opozarja, ob zaključku glavne obravnave v tem sporu še ni bila končana s pravnomočno in izvršljivo sodbo. Toženka se zato ne more uspešno sklicevati na svojo pravico do posesti spornih nepremičnin. Ker se v motenjskem sporu po prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravica do posesti sicer ne upošteva, sta bila toženkina predloga za prekinitev postopka in za ponovno otvoritev glavne obravnave očitno neutemeljena. Čeprav se sodišče prve stopnje o teh dveh predlogih v izpodbijanem sklepu ni posebej izreklo, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sklepa, zato ne gre niti za relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani sklep je kljub temu mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih navedlo zadostne in neprotislovne razloge, tako da tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podana. Za uveljavljanje domnevne neizvršljivosti sklepa pa toženka nima pravega interesa.

7. Toženka v pritožbi predvsem ponavlja svoje ugovore, na katere ji je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih pravilno zavrnilo. Ponovni pomisleki o določenosti tožbenega zahtevka in sklepčnosti tožbe so odveč. Ni sporno, kje so nepremičnine, kjer je prišlo do motenja, zato zadošča navedba njihovega naslova v izreku sklepa. Tudi natančna opredelitev prostorov, ki jih zasedajo posamezni tožniki v spornih nepremičninah, ni bila potrebna, saj je tožbeni zahtevek kljub temu sposoben za obravnavanje. Brez ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka, ki vsebuje opis motenja, ne bi bilo jasno, na kakšna konkretna motilna ravnanja se nanaša zahtevana prepoved nadaljnjega ali ponovnega motenja posesti.

8. Dovolj prepričljiva je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožniki niso zgolj imetniki, ki naj bi izvrševali dejansko oblast nad spornimi nepremičninami za toženko (prvi odstavek 26. člena SPZ). Celo če bi bila njihova posest res pridobljena s silo ali na skrivaj, kot poskuša prikazati toženka, se na to dejstvo ne bi mogla več uspešno sklicevati, saj se očitno ni pravočasno poslužila dovoljene samopomoči (drugi odstavek 33. člena v zvezi z 31. členom SPZ). Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja iz tretjega odstavka 583. člena Obligacijskega zakonika (OZ) gre takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je drugačno, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep. Ker pravdni stranki nista v prekarističnem razmerju, tožnikom ni mogoče odrekati zahtevanega posestnega varstva.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o protipravnosti toženkinega ravnanja. Čeprav naj bi toženka želela zgolj vzpostaviti gradbišče in ga zavarovati, bi to lahko storila le na način, s katerim ne bi posegla v posest tožnikov.

10. Toženka mora glede na izid pravde trpeti tudi njene stroškovne posledice (prvi odstavek 154. člena ZPP), sicer pa odmeri pravdnih stroškov obrazloženo ne oporeka.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Dejansko stanje je bilo v postopku pravilno in celovito ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Toženkino pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Odgovor na pritožbo glede na njeno vsebino in enostavnost zadeve ni bil smotrn, stroški zanj pa ne potrebni, zato jih morajo tožniki kriti sami (165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1021/2022
• VSC Sklep Cp 495/2021
• VSL Sklep I Cp 1051/2017