VSL Sodba I Cp 2853/2017

Jedro

Izvršljiv notarski zapis potrjuje, da je bila izjava z vsebino, kot je zapisana v notarskem zapisu dana, ne potrjuje pa resničnosti te izjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je Sporazum, ki je bil sklenjen med tožnico in toženko 9. 7. 2012 v izvršljivem notarskem zapisu notarja A. A. št. SV 609/12 v točki "Prvič" brez pravnih učinkov in da tam navedena terjatev toženke do tožnice v znesku 50.000,00 EUR ne obstoji in da se ugotovi, da je Sporazum, ki je bil sklenjen med tožnico in toženko 9. 7. 2012 v notarskem zapisu notarja A. A. št. SV 609/12 v točki "Drugič", kjer se je tožnica zavezala toženki plačati denarni znesek v višini 50.000,00 EUR v štirih obrokih in v točki "Tretjič", kjer se je tožnica zavezala plačati toženki zamudne obresti v primeru zamude, ničen. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni dokazala grožnje in prisile, ki bi onemogočali njeno svobodno voljo pri sklenitvi notarskega sporazuma. Pred podpisom notarskega zapisa je tožnica imela pomisleke glede višine terjatve, ki pa jo je po premisleku sprejela in potrdila s podpisom, v pravdnem postopku pa ni uspela dokazati, da terjatev toženke, kot je bila ugotovljena v notarskem zapisu, ne obstaja. Notarski zapis tudi ni bil sklenjen v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, zato ni ničen.

2. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi izhajalo iz napačne predpostavke, da je trditveno in dokazno breme glede neobstoja dolga na tožnici. Tožnica je zatrjevala negativno dejstvo, da dolg ne obstaja. Določno je ugovarjala trditvam toženke glede temelja in višine dolga, da ne razpolaga s poslovno dokumentacijo toženke in se zato na točno določene dokumente v zvezi s tem ni mogla sklicevati. Predlagala je, da dokumentacijo in pravilnost knjiženja preveri izvedenec finančne stroke. Ta dokazni predlog je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Toženka ni dokazala dolga po temelju in višini glede na knjigovodske evidence, ki jih je predložila. Sodišče bi moralo v sodbi podrobneje obrazložiti višino dolga tožnice. Tožnica je zatrjevala, da toženki ni nastala škoda, ker ima še vedno odprte terjatve do posojilojemalcev. Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo tri primere, ki naj bi bili najbolj očitni, glede celotne višine terjatve pa se ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo do višine danih posojil, ki naj bi jih neutemeljeno v imenu toženke dajala tožnica, pojasniti pa bi moralo tudi predpostavke odškodninske odgovornosti tožnice. Gre za primere posojila B. B., posojila s tožnico kot fizično osebo in sklenitev naročniškega razmerja ... ter izplačilo štipendij tožničini hčeri. Tožnica je zatrjevala, da so bila izplačila, ki so del trditvene podlage toženke, dogovorjena s predstavnikom toženke C. C., ki je vodil posle in dajal navodila tožnici, tudi v zvezi s posli, ki jih zatrjuje toženka. Tožnica je na takšen način prejemala plačilo za delo, ki ga je opravljala za toženko in plačilo za delo, ki ga je za toženko opravljala njena družba D. d.o.o. Razlogi sodišča, ki temeljijo na ločevanju pravne in fizične osebe kot dveh različnih oseb so neutemeljeni. Morda transakcije finančno in knjigovodsko niso pravilno izvedene, vendar dogovor o takem načinu izplačevanja, da se dolgovi do družbe D. d.o.o. plačajo v obliki različnih izplačil tožnici osebno ali njeni hčeri ali njeni družbi, izključuje odškodninsko odgovornost tožnice. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje E. E., F. F. in G. G. Sodišče v 34. točki obrazložitve sodbe ugotavlja, da tožnica ni dokazala obstoja dogovora, da bo v končnem obračunu s toženko upoštevano, da je njena družba D. d.o.o. opravljala prevoze za H. in da bo tam deležna določenega dobička, ta dejstva pa je tožnica želela dokazati z zaslišanjem priče C. C. Iz teh razlogov je pomembno poslovno razmerje med družbo D. d.o.o. in toženko, ker v primeru, da se trditve tožnice izkažejo za resnične, da je bilo dogovorjeno, da tožnica prejema določena izplačila za dela in posle, ki jih je za toženko opravila tožničina družba, je izključena njena protipravnost in odškodninsko odgovornost. Sodišče ni dovolilo njemu pooblaščencu, da bi postavil ustrezna vprašanja družbenici toženke I. I., s katerimi je želel pooblaščenec tožnice dokazati poslovno delovanje toženke. Poslovni stik s tožnico je vzpostavitev C. C. preko svoje družbe J. d.o.o. in tudi toženka je bila ustanovljena zato, da bi s podjetjem C. C. poslovala na območju Slovenije. Ta dejstva niso bila razjasnjena z zaslišanjem priče I. I., ki ni veliko vedela o poslovanju in je bila za pričanje verjetno tudi naučena. Priča je govorila v množini, kar potrjuje, da je toženka delovala kot družinska firma in da je posle vodil C. C., I. I. pa je bila le slamnata družbenica.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C. C., ker ta oseba ni imela pooblastil pri poslovnem odločanju toženke in ker tožnica v trditveni podlagi ni navedla konkretne vsebine dogovora z C. C., tožnico in njeno družbo o poslovnem sodelovanju. Tožnica ne navede nobenih dejstev glede dogovora o izplačilih med temi pravnimi in fizičnimi osebami glede opravljenih poslov, v pritožbi pa navaja, da te transakcije „morda niso bile knjigovodsko pravilno izvedene“, hkrati pa zatrjuje, da se v postopku ni mogla izjasniti, ker ni razpolagala s poslovno dokumentacijo toženke. Gre za očitna nasprotja. Treba je še upoštevati, da je tožnica vodila poslovanje toženke, zato bi se lahko določno opredelila do trditev toženke v zvezi s spornimi transakcijami, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja oziroma bi se kot nekdanja direktorica morala določno opredeliti, katere poslovne dokumente še potrebuje, da bo lahko določno odgovorila na navedbe toženke o njenem nepravilnem poslovanju, ko je bila direktorica toženke. Na kakšen vsebinsko prazen način je tožnica odgovorila na te konkretne navedbe toženke simptomatično kažejo njene navedbe v delu, ko zatrjuje, da je z C. C. leta 2010 sklenila dogovor o poslovanju z družbo H. s tem, da „bi dobiček pripadal tožnici ali njeni družbi, ob zaključku medsebojnega sodelovanja pa bi se naredil obračun". Tožnica ni navedla nobenih konkretnih vsebin glede opravljenih poslov, vrednosti teh poslov, na kakšen način naj bi se delil dobiček in med katere subjekte, višino dobička, v kakšnih časovnih obdobjih oziroma kdaj in ob nastopu katerih okoliščin bi tožnica pridobila upravičenje za izplačila iz teh poslov, kakšen bi bil njen delež in kakšen bi bil delež toženka. Le če bi tožnica navedla ta dejstva, bi bilo relevantno izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke¹ ter zaslišati C. C. in ostale predlagane priče. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je sodišče prve stopnje te dokazne predloge utemeljeno zavrnilo², še posebej iz razloga, ker je toženka podrobno in konkretno predstavila sporne poslovne transakcije, ki jih je izvedla tožnica v času, ko je bila direktorica toženke, zato bi tožnica na te navedbe, kot nekdanja direktorica toženke lahko in morala vsebinsko odgovoriti. Če katere (poslovne) listine ni imela, bi morala kot nekdanja direktorica toženke, konkretno navesti, katere listine oziroma poslovno dokumentacijo potrebuje. Takšnega konkretnega predloga tožnica v postopku ni dala, čeprav jo je na to pozivala toženka³. Iz teh razlogov je mogoč sklep, da izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na odločitev. Dokazna tema zavrnjenih dokazov, glede na trditveno podlago pravdnih strank, je le indic, glede na druga dokazana dejstva pa moč tega indica ni taka, da bi bila njegova posledica drugačna dokazna ocena⁴.

6. Nobenih nepravilnosti, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe ter v njej ugotovljeno dejansko stanje, ni storilo sodišče prve stopnje, ko pooblaščencu tožnice ni dopustilo vseh vprašanj, ki jih je zastavil priči I. I. Dopuščena so mu bila vsa vprašanja, ki so bila relevantna in povezana s trditveno podlago pravdnih strank. V zvezi z zaslišanjem I. I., ko je v zvezi s poslovanjem družbe govorila v množini, kot to izpostavlja pritožba, je bilo ugotovljeno, da gre za jezikovno posebnost ruskega jezika⁵.

7. Sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnica kot direktorica toženke poslovala veliko preko blagajne, posojala je denar in gotovino ni polagala na TRR toženke, dvigovala pa je tudi denar za akontacije voznikom, kar izhaja iz trditvene podlage toženke in priložene poslovne dokumentacije. Tožnica je kot direktorica toženke delovala v škodo toženke, zato je odgovorna za vračilo finančnega primanjkljaja toženke v višini 50.000,00 EUR. Toženka je določno navedla sporne transakcije in posle, zato bi morala tožnica te trditve ovreči s trditvami, s katerimi bi zatrjevala, da konkretni posli niso bili v škodo toženke in le na račun tožnice, ob tem, da tožnica ni predložila nobene listine povezane z njenimi poslovnimi odločitvami, ki so predmet tega spora⁶. Sodišče prve stopnje se glede na trditveno podlago tožnice in predlagane dokaze ni bilo dolžno izjasniti o vseh spornih transakcijah, ki jih je navedla toženka in ki potrjujejo obstoj in višino dolga, kot je bil naveden v notarskem zapisu. Posamezne poslovne odločitve, kot na primer posojilne pogodbe, ki jih je tožnica sklenila s sabo kot fizično osebo, denarna sredstva od vrnjenih posojil, ki jih je prejela od posojilojemalcev in jih ni položila na račun toženke, štipendija dana njeni hčeri, paketne storitve za ... prepričljivo potrjujejo odškodninsko odgovornost tožnice tako po temelju kot po višini⁷.

8. Notar je v izpovedbi pojasnil, da je pred sestavo notarske listine pridobil podatke od nove zakonite zastopnice toženke, ki mu je pojasnila, da je tožnica zlorabila svoj položaj kot direktorica toženke in da se bo z izvršljivim notarskim zapisom zavezala, da bo neupravičena nakazila vrnila. Izvršljiv notarski zapis je tožnica podpisala, v katerem je bilo ugotovljeno, da si je tožnica v času, ko je bila direktorica toženke, iz njenega bančnega računa neupravičeno nakazala 50.000,00 EUR in da se zavezuje plačati ta znesek v štirih časovno določenih obrokih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izvršljiv notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa (glej 224. člen ZPP). Izvršljiv notarski zapis zato z visoko stopnjo prepričanja potrjuje obstoj terjatve toženke do tožnice v višini 50.000,00 EUR, hkrati pa tudi, da so vsebina spornega razmerja, iz katerega izhajajo pravice in obveznosti pravdnih strank, neupravičena nakazila, ki jih je izvedla toženka kot direktorica na škodo toženke⁸. Tožnica je z enostransko izjavo volje dala soglasje, da je notarski zapis neposredno izvršljiv. S tem se je deloma odpovedala sodnemu varstvu, ker je notarski zapis postal neposredno izvršljiv. Izvršljiv notarski zapis pa potrjuje, da je bila izjava z vsebino, kot je zapisana v notarskem zapisu dana, ne potrjuje pa resničnosti te izjave. V pravdnem postopku, v katerem tožnica zahteva, da se ugotovi ničnost sporazuma, je zato dovoljeno dokazovati, da so v notarskem zapisu dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Tega dokaznega bremena pa tožnica ni zmogla, saj na konkretne navedbe o obstoju terjatve tožnice, ni dala vsebinskih ugovorov. Tudi njena ravnanja po podpisu notarskega zapisa, ko je svoje nepremično premoženje po nekaj mesecih z darilno pogodbo prenesla na svojo hčer, takoj po izdaji obsodilne sodbe sodbe zoper njeno hčer zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj pa je vložila predmetno tožbo, dodatno potrjujejo obstoj obveznosti tožnice do toženke, kot je bila določena v notarskem zapisu.

9. Nobene napake volje ali grožnje ni bilo ob podpisu notarskega zapisnika⁹, temelj in višina obveznosti tožnice pa je bila potrjena tudi v tem postopku. V postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, zaradi katere bi bil notarski zapis sklenjen v nasprotju z moralo ali prisilnimi predpisi¹⁰ in zato ničen.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako toženka, saj odgovor na pritožbo glede na vsebinske razloge ni bistveno vplival na odločitev pritožbenega sodišča.

-------------------------------
¹ Tožnica zatrjuje, da je predlagala izvedenca finančne stroke, da bi ugotovil „pravilnost knjiženja“ poslovnega prometa toženke.
² Podrobneje o razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov glej tudi 15. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³ Glej npr. str. 48 spisa.
⁴ Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 358.
⁵ Glej zapisnik z naroka z dne 3. 4. 2017 str. 168 spisa in pojasnila tolmačke ter v tem delu ugotovitve sodišča prve stopnje.
⁶ Pritožbeno sodišče še dodaja, da poslovno sodelovanje med tožnico in njeno družbo ter tožnico v tem postopku ni odločilno tako iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v 34. tč. obrazložitve sodbe, kot iz razlogov, ker je bila trditvena in dokazna podlaga tožnice tudi v tem delu pavšalna.
⁷ Podrobneje glej 27., 28. in 32. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁸ Pri tem ni odločilno, da so v notarskem zapisu opredeljena neupravičena nakazila le glede dvigov, ki jih je izvedla tožnica iz bančnih računov toženke, ker se je v postopku zatrjevalo in dokazalo, da je tožnica pridobila denarna sredstva tudi na druge nedovoljene načine.
⁹ Podrobneje o tem glej 26. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁰ Podrobneje o tem glej 35. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Ip 5459/2013
• VSL sklep II Ip 4040/2016
• Sodba II Ips 541/97