VSL Sodba II Cp 2619/2017

Jedro

Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Za učinkovito varstvo pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa na institut zaznambe spora po 79. in naslednjih členih ZZK-1.

Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Prav tega dokaznega bremena pa tožniki niso zmogli, da bi dokazali s stopnjo prepričanja, da toženec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni bil dobroveren, ker je vedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti lahko vedel za služnostno pravico tožnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da za potrebe gospodujočega zemljišča, nepremičnine parc. št. 592/1, k.o. X (ID 001), last prvo in drugotožnika, vsakega do ½ in nepremičnine parc. št. 589/1 k.o. X (ID 002), last tretje tožnice¹, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin pravica stvarne služnosti hoje in vožnje, ki poteka po celotni severni strani parc. št. 594/6 k.o. X (ID 003) kot služečem zemljišču², ki je last toženca (točka II izreka). Zavrnjen je bil tudi podredni tožbeni zahtevek, da sta toženec in stranski intervenient dolžna dovoliti uporabo poti in tožnikom izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice (točka III izreka). Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (točka I izreka), ni pa dovolilo razširitve tožbe, da se tožencu pridruži še stranski intervenient kot toženec, ker stranski intervenient v to ni privolil. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je toženec pridobil lastninsko pravico na služečem zemljišču v dobri veri, zato zunajknjižna pridobitev služnosti tožnikov ne uživa pravnega varstva. Podredni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo iz razloga, ker so tožniki zatrjevali, da so služnost pridobili izvirno, na podlagi priposestvovanja in ne na pravnoposlovni podlagi, zato tožba v tem delu ni sklepčna

2. Tožniki v pritožbi navajajo, da sodišče prve stopnje zmotno ni dopustilo razširitve tožbe na stranskega intervenienta, ki bi se pridružil tožencu. Tožniki so vložili tožbo 24. 2. 2014. Šele po prvi glavni obravnavi so izvedeli, da je bila prodajna pogodba med tožnikom in stranskim intervenientem razveljavljena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2991/2014 z dne 17. 2. 2016, ki pa še ni bila izvršena, ker je v zemljiški knjigi na služečem zemljišču še vedno vpisana lastninska pravica na toženca in ne na prodajalca (stranskega intervenienta). Toženec je še vedno posestnik služečega zemljišča. Na podlagi prvega odstavka 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ovire za dokončanje pravde med istima strankama, tudi če novi pridobitelj ne privoli v vstop v pravdo. Stranski intervenient se ne more upirati vstopu v pravdo kot stranka postopka, ker je med pravdnim postopkom znova postal lastnik služečega zemljišča. V konkretnem primeru ni šlo za novega toženca namesto prvotnega toženca, ampak za vložitev tožbe zoper novega toženca, ki v času vložitve še ni bil pasivno legitimirana stranka. Toženec bi ob sklenitvi kupne pogodbe lahko vedel, da imajo tožniki služnostno pravico na služečem zemljišču. Zložene betonske cevi dokazujejo potek poti, ker v nasprotnem ni jasno, zakaj bi tožniki reševali vprašanje premostitve jarka. Cevi ne ovirajo vožnje po služečem zemljišču. Na služečem zemljišču so občasno vidne kolesnice in ostanki lesenega mostička. Ta dejstva bi toženec lahko ugotovil ob vestnem ogledu pred nakupom služečega zemljišča. Toženec je pojasnil, da je bila predpogodba sklenjena iz razloga, ker je bil Občinski podrobni prostorski načrt (v nadaljevanju OPPN) v sprejemanju in da pogodba ne bi bila sklenjena, če OPPN ne bi bil sprejet. Na vprašanje, ali je vedel za pripombe prvotožnika, ki jih je dal v postopku OPPN, je toženec odgovoril, da to priznava in da je dokumentacijo izročil odvetnici, ki jo je pregledala. Toženec se je torej aktivno zanimal za sprejem OPPN še pred podpisom pogodbe. Dejanje pooblaščenca in nepremičninske agencije se štejejo kot dejanja toženca, ki se zato ne more sklicevati na nevednost ob sklenitvi (pred)pogodbe, saj se od pooblaščencev zahteva potrebna skrbnost pri nakupu nepremičnine. Toženec je v tem delu spremenil izpoved na ponovnem zaslišanju dne 20. 6. 2017, kar bi moralo sodišče bolj kritično oceniti.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev, priglasil pa je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa ni storilo kršitev, ki jih navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je v sodbi skrbno, pregledno, sistematično in celovito navedlo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Pravilno je uporabilo materialno pravo, ki ga je v sodbi podrobno povzelo, prepričljiva pa je tudi argumentacija, na podlagi katere pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so razlogi v sodbi nejasni ali v medsebojnem nasprotju. Prav tako pa tudi ni nobene protispisnosti, ki jo pritožba le pavšalno navaja. Tudi izpovedbo toženca je sodišče prve stopnje skrbno dokazno ocenilo, zatrjevane razlike v njegovih izpovedbah pa niso bile bistvene oziroma takšne, ki bi vplivale na njegovo verodostojnost izpovedbe, ob upoštevanju tudi drugih dokazov.

6. Tožniki v tem postopku uveljavljajo stvarnopravno varstvo. Zatrjujejo, da so na podlagi priposestvovanja pridobili služnostno pravico na nepremičnini, ki jo je toženec kupil od stranskega intervenienta in da je toženec za njihovo pravico ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe vedel oziroma bi lahko vedel ob potrebni skrbnosti. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II P 2991/2014 z dne 17. 2. 2016 kupoprodajno pogodbo med tožencem in stranskim intervenientom razveljavilo in stranskemu intervenientu naložilo, da tožencu vrne plačano kupnino. V času izdaje izpodbijane sodbe je toženec še vedno vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik služečega zemljišča, v zemljiški knjigi pa je od marca 2014 vpisana zaznamba tega spora³.

7. Drugi odstavek 80. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), določa, da ima zaznamba spora za posledico, da sodna odločba izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora. Uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Glede stvarnih pravic na nepremičninah velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, bo od osebe, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik, veljavno pridobil lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja (osebo, na katero je vknjižena lastninska pravica) glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Za učinkovito varstvo pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa na institut zaznambe spora po 79. in naslednjih členih ZZK-1⁴. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pri odločanju o subjektivni spremembi tožbe drugi odstavek 191. člena ZPP in ker stranski intervenient ni soglašal, da vstopi v pravdo kot stranka poleg toženca, subjektivne spremembe tožbe ni dopustilo.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi celovito predstavilo materialnopravne predpise, ki so relevantni v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na te citirane materialnopravne predpise iz sodbe sodišča prve stopnje⁵, v nadaljevanju pa povzema le tiste, s katerimi v bistvenem osvetljuje pravno podlago spornega razmerja. Drugi odstavek 8. člena ZZK-1 določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravdnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice take opustitve. Drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Dobra vera pa se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Prav tega dokaznega bremena pa tožniki niso zmogli, da bi dokazali s stopnjo prepričanja, da toženec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni bil dobroveren, ker je vedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti lahko vedel za služnostno pravico tožnikov.

9. Glede cevi, ki so se nahajale na služečem zemljišču, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile namenjene za zacevitev jarka, da bi se z zacevitvijo pridobile dodatne površine za služeče zemljišče, s tem pa bi se povečala tudi funkcionalnost služečega zemljišča in da je zaradi teh dejstev toženec v pogajanjih zniževal ceno nepremičnine, kljub dejstvu, da občina ni dovolila zacevitve jarka. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da stranski intervenient ni rekel tožencu, da se bo zgradil most, da nepremičnina ne bo obremenjena s služnostno pravico tožnikov. To ugotovitev potrjuje prepričljiva izpovedba toženca in nepremičninskega posrednika in določba v predpogodbi in pogodbi, da prodajalec izrecno jamči, da nepremičnina ni obremenjena in da nihče nima in ne bo imel na nepremičnini nobenih stvarnopravnih ali obligacijskih zahtevkov. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec šele po sklenitvi pogodbe s strani prvotožnika obveščen o zatrjevani služnostni pravici tožnikov. Pritožbeno sodišče tudi sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje v sodbi, zaradi katerih ni verjelo stranskemu intervenientu, da je tožencu povedal, da naj bi tožniki dvakrat do trikrat letno peljali po služečem zemljišču, ker drugega dostopa nimajo.

10. Pravilna je tudi nadaljnja argumentacija sodišča, da zapis iz predpogodbe (glej prvi odstavek e.) točke 1. člena), da je za nepremičnino, ki je gradbena parcela, izdelan in razgrnjen OPPN, s katerim je kupec natančno seznanjen, zlasti s predvidenimi odmiki objektov od parcelnih mej in od jarka ter da jarka ni dovoljeno zaceviti in zasuti, smiselno enaka vsebina pa izhaja tudi iz pogodbe, ne pomeni, da je bil toženec seznanjen s pripombami prvotožnika, ki je v postopku OPPN navajal, da projekt OPPN na parceli 594/1 (iz katere je na podlagi parcelacije nastala parc. št. 594/6 k. o. X) posega oziroma zapira dostop na sosednjo parcelo 592/1 in ostale do železniške proge in da želi jasen odgovor glede dostopa na svojo parcelo. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno sledilo izpovedbi toženca, da se toženec s temi pripombami ni seznanil. Tudi seznanitev s temi pripombami v postopku OPPN ne sodi v okvir toženčeve dolžne skrbnosti pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Toženec je vpogledal v OPPN, ker je želel ugotoviti, ali je kupljena nepremičnina zazidljiva in kakšni so odmiki od parcelnih mej. Toženec je dokumentacijo dal v pregled odvetnici, ki se je enako ukvarjala le z vprašanji zazidljivosti parcele in glede zemljiškoknjižnega stanja, ne pa s pripombami prvotožnika v zvezi s sprejemanjem OPPN. Če se pri tem upošteva, da zatrjevana služnostna pot ni vidna, da se je ne da prepoznati tudi glede na konfiguracijo terena ali na podlagi zatrjevanih mostičkov in drugih znakov, da toženec o služnostni pravici ni bil obveščen od prodajalca in nepremičninskih agentov, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ob sklenitvi pogodbe ni vedel za služnostno pravico tožnikov.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožniki s pritožbo niso uspeli, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben glede na vsebinske razloge, zato pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju gospodujoča zemljišča.
² V nadaljevanju služeče zemljišče.
³ Podrobneje glede nespornih dejanskih ugotovitev glej 9. tč. sodbe sodišča prve stopnje.
⁴ Glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, L. 2006, stran 232. Glej tudi dr. Aleš Galič: Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis, letnik 2013, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 1. 1. 2013.
⁵ Glej 11., 12. in 13. točko sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 57/2022
• VSL sodba I Cp 3496/2012
• VSL sodba I Cp 3924/2009