<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1618/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1618.2018
Evidenčna številka:VSL00015446
Datum odločbe:26.09.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pravica do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - kupoprodajna pogodba - predmet pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - nakup poslovne nepremičnine - razlaga nejasnih določil pogodbe - skupen namen pogodbenih strank - ničnost - ničnost pogodbe - razpravno načelo - trditveno breme - trditvena podlaga - podlaga pogodbe - prepozne trditve

Jedro

Vse posle tožnice je, dokler sta bila zakonita zastopnica tožnice in toženec še v zakonski zvezi, vodil toženec, zakonita zastopnica pa se s pravnimi in finančnimi zadevami svoje družbe ni ukvarjala. Sodišče je zavrnilo ugovore toženca, da je bil predmet sporne pogodbe zgolj odkup "adaptacije" ordinacije, in na podlagi dejanskega ozadja zadeve in odnosov med pogodbenima strankama v času pred sklenitvijo pogodbe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je toženec s prejemom s strani tožnice najetega kredita prejel plačilo za prepis lastništva ordinacije v skladu z dogovorom med njim in zakonito zastopnico tožnice.

Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, nerelevantni ali očitno neprimerni, pri čemer mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti.

Po 92. členu OZ je sodišče sicer dolžno na ničnost paziti po uradni dolžnosti, vendar pa ta določba ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine - posameznega dela št. 5 v stavbi št. 000, k. o. X (ID ...), in tožencu naložilo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na sporni nepremičnini vknjižila lastninska pravica v njeno korist, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (1. in 2. točka tožbenega zahtevka). Tožencu je naložilo, da je dolžan zapustiti in izprazniti nepremičnino ter jo prazno oseb in stvari v roku 15 dni izročiti tožnici (3. točka tožbenega zahtevka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje v uvodu in izreku sodbe napačno označilo tožnico. Zagrešilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je razloge za zavrnitev predlaganih dokazov navedlo šele v sodbi. Nezakonito je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v seznam osnovnih sredstev tožnice, s katerim je skušal dokazati, da tožnica spornega poslovnega prostora ni vodila v svojih osnovnih sredstvih, ampak je zanj plačevala najemnino in v drugi pravdi (P 81/2014) celo sama priznala toženčeve zahtevke iz naslova zapadlih in neplačanih najemnin. Navedeno nedvomno kaže na to, da tožnica ni bila lastnica spornega poslovnega prostora, niti ni med pravdnima strankama obstajal dogovor o nasprotnem. Skladno z 286.a členom ZPP1 bi moralo sodišče dopustiti in izvesti tudi ostale predlagane dokaze, zlasti vpogled in presojo kupoprodajne pogodbe za zobozdravstveno ordinacijo v Z. Jasno je, da se je s tovrstnimi pogodbami zasledoval zgolj namen znižanja dobička in posledično manjšega plačila davščin, ne pa prenos lastninske pravice. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da podlaga sporne kupoprodajne pogodbe med strankama ni dopustna, ker nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, da je pogodba nična. Na ničnost sporne pogodbe kaže tudi okoliščina, da predmet pogodbene obveznosti ni določen oziroma določljiv. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, da je v pogodbi govor le o skupnem znesku investicij. Manjka tudi bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe, to je kupnina poslovnega prostora, kar prav tako potrjuje, da predmet pogodbe ni prodaja oziroma nakup poslovnega prostora. Ker je sodišče samo navedlo, da je sporna pogodba napisana laično in dvoumno, bi moralo uporabiti določbe 34. in 35. člena OZ2 in zaključiti, da je nična oziroma da skladno s 16. členom OZ sploh ni bila sklenjena. Neutemeljeno se ni opredelilo do toženčevih navedb, da bi morala tožnica predložiti kupoprodajno pogodbo v originalu in da pogodba s strani tožnice ni bila podpisana. Neutemeljeno je zavrnilo tudi njegov ugovor, da je bilo med istima strankama v istem sporu že odločeno. Materialnopravno zmotno je zaključilo, da kupoprodajna pogodba z dne 12. 4. 2008 predstavlja veljavni zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega je tožnica pridobila lastninsko pravico. Dokazna ocena je vsebinsko neprepričljiva in ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Sodišče ni upoštevalo bistvenih okoliščin, da sta stranki ob nakupu poslovnega prostora v letu 1998 imeli namen, da njegov lastnik postane pritožnik in da tožnica za uporabo poslovnega prostora pritožniku plačuje najemnino. Toženec je vseskozi zatrjeval, da so trditve tožnice diametralno nasprotne dosedanjim trditvam zakonite zastopnice tožnice v drugih postopkih, kjer je trdila, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje. Če bi tožnica oziroma njena zakonita zastopnica imela namen skleniti kupoprodajno pogodbo za poslovni prostor in ne zgolj za adaptacije in investicije, ki so v 3. členu specificirane, bi takšno pogodbo tudi sklenila. Sodišče prve stopnje je samovoljno in brez ustrezne trditvene podlage štelo, da so določila pogodbe sporna, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogodba se je v določenih delih popravljala, celo s strani zakonite zastopnice tožnice, pri čemer ni bila nikoli popravljena tako, da bi se prodajal sam poslovni prostor oziroma nepremičnina, s čimer je bila tožnica seznanjena in se je s tem strinjala. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo. Moralo bi upoštevati, kar je potrdil tudi G. Š., da je tožnica za predmetni poslovni prostor ves čas plačevala najemnino. Ni logično, da bi tožnica plačevala najemnino za poslovni prostor, za katerega naj bi po lastnih zatrjevanjih menila, da je njena lastnina. Neutemeljeni so zaključki sodišča, da je bila najemnina plačevana zgolj po naročilu pritožnika, saj je tožnica v zadevi P 81/2014-I s sodno poravnavo priznala tožencu, da so z nasprotno tožbo uveljavljane zapadle, a neplačane najemnine, utemeljene. Slednje kaže na njeno priznavanje lastninske pravice tožencu. Najemna pogodba je lahko tudi ustna. Tožnica je najemnino vodila v svojih poslovnih knjigah, kjer je bila upoštevana kot davčni strošek. Sodišče tega neutemeljeno ni upoštevalo pri dokazni oceni o obstoju najemnega razmerja. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da so toženčeve trditve o nakupu ordinacije iz njegovega posebnega premoženja oziroma o kreditu tožnice, ki ga je šteti kot posojilo njemu, prirejene potrebam toženca v postopku. Med pravdnima strankama ni sporno, da je kupoprodajno pogodbo za nakup tega prostora leta 1998 sklenil pritožnik, ki je tudi vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik. Sodišče prve stopnje tega dejstva ni ocenjevalo, ampak je brez trditvene podlage tožnice izrazilo dvom, da ni jasno, zakaj naj bi tožnica najela kredit za nakup nepremičnine, kot kupec pa bi bil naveden nekdo drug. Samovoljno in neupoštevaje trditve je zaključilo, da je bila ideja o namenu kredita kot "plačilu adaptacij" verjetno toženčeva, ker tožnica ni mogla ponovno najeti kredita za nakup ordinacije, ki je bila kupljena že pred desetimi leti. V nasprotju z izpovedbo zakonite zastopnice tožnice je zaključilo, da je toženec s tem denarjem prejel plačilo za prepis lastništva, čeprav je zakonita zastopnica pojasnila, da je bil ta denar namenjen nakupu barke. Neutemeljeno se je oprlo tudi na teorijo realizacije sporne kupoprodajne pogodbe. Z nerazumljivimi in nejasnimi zaključki, ki so med seboj nasprotujoči, je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala: 1. ugotovitev, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 4. 2008 lastnica nepremičnine do celote na posameznem delu št. 5 v stavbi 000, k. o. X; v 2. točki je postavila dajatveni zahtevek, s katerim je od toženca zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; v 3. točki je zahtevala, da toženec obravnavano nepremičnino izprazni in ji jo izroči; v 4. točki pa je zahtevala plačilo uporabnine v višini 20.400,00 EUR. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o prvih treh točkah tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za pogodbeno pridobitev lastninske pravice tožnice na nepremičnini - posameznem delu št. 5 v stavbi št. 000, k. o. X. Tožbenemu zahtevku je ugodilo ob pravilni uporabi materialnega prava (določb SPZ3 in OZ). Opredelilo se je do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank. Očitek, da sodba ne vsebuje razlogov prav o vseh trditvah in ugovorih (tudi prepoznih4 in na prvi pogled neutemeljenih) toženca, pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprejeto odločitev je sodišče obrazložilo z jasnimi in razumljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi in v njih ne najde notranjih protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus. Pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodba ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Tudi na ugovor res iudicata je sodišče prve stopnje odgovorilo (v 18. točki obrazložitve) in ga utemeljeno zavrnilo. Dokazna ocena je natančna, logična in življenjsko prepričljiva ter skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožba je z ničemer ne omaje. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev o glavni stvari v celoti kot pravilne, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Oznako tožnice v uvodu in izreku sodbe je sodišče prve stopnje že popravilo s popravnim sklepom, zato so pritožbene trditve o napačni in neskladni oznaki tožnice neutemeljene.

8. Samo s tem, da je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov navedlo šele v sodbi, sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve določb pravdnega postopka. Ker pa je šele v sodbi ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov toženca, se je le-ta lahko šele tedaj seznanil z razlogi za njihovo zavrnitev, zato je pritožbena graja teh razlogov pravočasna. Vendar pa je sodišče prve stopnje v sodbi razumno in argumentirano obrazložilo, da so bili predlagani dokazi, ki jih ni izvedlo, bodisi prepozni (dokaz za vpogled v seznam osnovnih sredstev tožnice, kot tudi v kupoprodajno pogodbo za zobozdravstveno ordinacijo v Z.),5 bodisi nerelevantni (dokaz za vpogled v seznam osnovnih sredstev tožnice)6 oziroma neprimerni za dokazovanje s strani toženca zatrjevanih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokazov namreč ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, nerelevantni ali očitno neprimerni, pri čemer mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti, kar je tudi storilo. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Neutemeljeni so tudi očitki zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama dne 12. 4. 2008 veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba za nakup predmetne nepremičnine oziroma naknadni prepis lastništva ordinacije, kot je bil dogovorjen med zakonito zastopnico tožnice in tožencem. Med strankama je nesporno, da je bila nepremičnina kupljena leta 1998, v zemljiško knjigo pa se je kot lastnik vpisal toženec. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne uspe izpodbiti, je s sporno kupoprodajno pogodbo z dne 12. 4. 2008 tožnica od toženca kupila predmetno ordinacijo, kjer je sicer ves ta čas imela sedež in v kateri je njena zakonita zastopnica opravljala zobozdravstveno dejavnost. Pri tem je zatrjevala, da je že v letu 1998 sredstva za nakup zagotovila ona. Navedeno dokazujejo kreditne pogodbe med tožnico in Banko, iz katerih izhaja, da je tožnica najprej v letu 1998 za ta namen najela kredit v višini 9.500.000,00 SIT (sedanjih 74.369,89 EUR),7 nato pa še v letu 2008 v višini 50.000,00 EUR8, ki je bil nakazan na toženčev osebni račun, in s katerim je bila v celoti poplačana kupnina na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 4. 2008. Dokazni postopek je pokazal, da je vse posle tožnice, dokler sta bila zakonita zastopnica tožnice in toženec še v zakonski zvezi, vodil toženec, zakonita zastopnica pa se s pravnimi in finančnimi zadevami svoje družbe ni ukvarjala. Sodišče je zavrnilo ugovore toženca, da je bil predmet sporne pogodbe zgolj odkup "adaptacije" ordinacije, in na podlagi dejanskega ozadja zadeve in odnosov med pogodbenima strankama v času pred sklenitvijo pogodbe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je toženec s prejemom s strani tožnice najetega kredita prejel plačilo za prepis lastništva ordinacije v skladu z dogovorom med njim in zakonito zastopnico tožnice. Navedenih zaključkov pritožba ne uspe izpodbiti.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da določbe pogodbe niso bile nejasne in da bi sodišče moralo izhajati iz vsebine pogodbe, kot je zapisana. Med strankama je bilo vseskozi sporno, kaj je predmet pogodbe. Tožnica je na podlagi pogodbe uveljavljala lastninsko pravico na predmetnem poslovnem prostoru - ordinaciji, toženec pa se je branil, da se pogodba nanaša le na adaptacijo zobozdravstvene ordinacije in investirano opremo ter da je on lastnik samega prostora. Lastništvo nad predmetno nepremičnino je nenazadnje jedro spora med pravdnima strankama, zato ne drži, da je prvostopenjsko sodišče z razlago sporne in nejasne (laične in dvoumne) pogodbe v čemerkoli prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. V okviru podanih trditev je pravilno ugotavljalo skupen namen pogodbenih strank in pogodbene določbe razlagalo v smislu načel obligacijskega prava. Zato tudi uveljavljana kršitev določb postopka, ki naj bi bila v prekoračenju trditev strank, ni podana.

11. Pritožbene navedbe, da sporna pogodba ne vsebuje bistvenih sestavin kupoprodajne pogodbe, po povedanem niso utemeljene. Na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede vsebine in namena sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 12. 4. 2008, ki ji pritožbeno sodišče, kot obrazloženo, v celoti pritrjuje, ne vpliva niti dejstvo, da je v drugi pravdi zakonita zastopnica tožnice trdila, da ordinacija spada v skupno premoženje nje in toženca, kot tudi ne sodna poravnava, sklenjena v zadevi P 81/2014, s katero je tožnica priznala tožencu utemeljenost po nasprotni tožbi uveljavljenih zapadlih in neplačanih najemnin za predmetni poslovni prostor. S pritožbenimi navedbami, s katerimi toženec zgolj ponavlja trditve, ki jih je uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne omaje zaključka prvostopenjskega sodišča, da plačevanja najemnine ob odsotnosti pisne9 najemne pogodbe ni mogoče šteti kot priznanja lastništva tožencu. Upoštevajoč povzete ugotovitve izpodbijane sodbe, zlasti nerešene odnose glede lastništva med (bivšima) zakoncema, je dejstvo, da so se najemnine določeno obdobje plačevale, upoštevati kot toženčevo vpletenost v poslovanje družbe njegove žene,10 ne pa kot priznavanja njegove lastninske pravice na predmetni nepremičnini. Podobno velja glede uveljavljanja ordinacije kot predmeta skupnega premoženja v drugi zadevi. Poleg tega v pravdi glede obsega in deležev na skupnem premoženju kot stranka nastopa zakonita zastopnica tožnice, tako da niti ne gre za isto stranko in so pritožbene navedbe o nasprotujočih trditvah zakonite zastopnice tožnice v teh postopkih za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantne.

12. Pritožbenemu ponavljanju, da bi morala tožnica predložiti kupoprodajno pogodbo v originalu in da pogodba s strani tožnice ni bila podpisana, ni mogoče dati drugačnega odgovora, kakor tega, da je na te navedbe pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

13. Odgovoriti je treba še na pritožbene navedbe glede ničnosti. Da je pogodba z dne 12. 4. 2008 nična, je začel toženec zatrjevati šele v pritožbi, kar po izrecni določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ni dopustno. Po 92. členu OZ je sodišče sicer dolžno na ničnost paziti po uradni dolžnosti, vendar pa ta določba ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. Toženec v postopku na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi sodišču omogočale presojo ničnosti sporne pogodbe. Navedbe, da je tožnica najemnino vodila v svojih poslovnih knjigah, kjer je bila upoštevana kot davčni strošek, je podal v smeri dokazovanja obstoja najemnega razmerja (do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo v prejšnji točki obrazložitve te sodbe), ne pa v zvezi z (ne)dopustnostjo podlage sporne kupoprodajne pogodbe. Prepozne so tudi pritožbene trditve glede nedoločljivosti predmeta pogodbe, ki pa so tudi sicer neutemeljene, kot je bilo predhodno obrazloženo. Trditvena podlaga, ki je bila predmet obravnave na prvi stopnji, tako sodišču ni dopuščala presoje morebitne ničnosti kupoprodajne pogodbe, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.11

14. Pritožba toženca glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.
4 Trditve, da se je pogodba popravljala tudi s strani zakonite zastopnice tožnice, in da je bila slednja seznanjena s tem, da nikoli ni bila popravljena tako, da bi se prodajal sam poslovni prostor oziroma nepremičnina, so bile podane prepozno, tj. po prvem naroku za glavno obravnavo.
5 Glej 12. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
6 Glej 15. in 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
7 Priloga A4.
8 Priloga A3.
9 Najemna pogodba za poslovni prostor mora biti sklenjena v pisni obliki. Pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna (12. člen ZPSPP - Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list SRS, št. 18/1974 s spremembami).
10 Glej 40. in 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
11 Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 938/2008.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 337, 337/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 92
Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (1974) - ZPSPP - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.11.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMTUz