VSL Sodba II Cp 794/2018

Jedro

Veljavna je tudi zgolj v ustni obliki (ali s konkludentnimi dejanji) sklenjena najemna pogodba, ki je bila v pretežnem delu realizirana (58. člen OZ).

Predlog za preklic naroka ni vloga, ki bi imela kakršenkoli vsebinski pomen za postopek oziroma odločitev v zadevi, ampak zgolj prošnja stranke, da se zaradi razlogov na njeni strani, oprava procesnega dejanja preloži. To pa očitno ne sodi v okvir dejanj (vlog) predvidenih v tarifni številki 19/4 Odvetniške tarife.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 354,07 EUR nadomesti z zneskom 360,3 EUR; v preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

II. Toženca sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 9. 2. 2018 odločilo:

- da sta dolžna toženca tožniku v osmih dneh nerazdelno plačati 1.022,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 125,00 EUR od 16. 2. 2017 do plačila, od zneska 125,00 EUR od 16. 3. 2017 do plačila, od zneska 471,64 EUR od 12. 4. 2017 in od zneska 51,00 EUR od 13. 4. 2017 do plačila; kar je tožnik zahteval več (486,89 EUR) do vtoževanih 1.509,53 EUR, pa je zavrnilo (vse I. točka izreka),

- da sta dolžna toženca tožniku v osmih dneh nerazdelno plačati 441,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka),

- da je dolžan tožnik tožencema v osmih dneh plačati 263,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17,27 EUR od 1. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 2. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 4. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 5. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 7. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 8. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 9. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 10. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 11. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 1. 2017 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 2. 2017 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 3. 2017 dalje do plačila, od zneska 17,27 EUR od 1. 4. 2016 dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila; kar sta toženca zahtevala več (47,37 EUR) do vtoževanega zneska 310,86 EUR, pa je zavrnilo (vse III. točka izreka),

- da je dolžan tožnik tožencema v osmih dneh plačati 354,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek I. točke, II. točko in IV. točko (nad zneskom, ki ga je sodišče naložilo v plačilo tožniku) izreka sodbe se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da s stroškovno posledico zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarjata, da pravdne stranke najemne pogodbe z dne 15. 11. 2015 niso hotele niti želele nikoli podaljševati ter se zaradi tega o podaljševanju pogodbe niso nikoli ustno pogovarjale. Omenjata, kaj je ob zaslišanju izrecno navedel tožnik, oziroma kaj sta izjavila sama. Po stanovanjskem zakonu mora biti vsaka najemna pogodba sklenjena v pisni obliki, kar velja tudi za podaljšanja pogodbe, to je anekse, vendar pa pravdni stranki v konkretni zadevi pisnega aneksa za podaljšanje najemne pogodbe nista sklenili. Izpostavljata vsebino četrtega odstavka 84. člena SZ-1. Sodišče pod 14. točko obrazložitve navaja neko sodno prakso, po kateri je najemna pogodba veljavna tudi v primeru, če je ustna ali sklenjena s konkludentnimi dejanji in v pretežnem delu izpolnjena, vendar pa takšne oblike najemne pogodbe SZ-1 ne pozna. Sodišče zato nepravilno zaključuje, da je bila najemna pogodba med pravdnima strankama za čas od 15. 10. 2016 do konca marca 2017 ustno podaljšana. Sama sta v stanovanju po poteku najemne pogodbe ostala zgolj z namenom, da s tožnikom poračunata neplačane prispevke za rezervni sklad. Ker ni pravne podlage za podaljšanje, tožnik tudi ni upravičen do vtoževanih najemnin za štiri mesece od decembra 2016 do marca 2017. Prav tako iz istega razloga ni upravičen do povrnitve obratovalnih stroškov na podlagi obračuna z dne 6. 4. 2017 v znesku 570,79 EUR, saj se ta znesek nesporno nanaša na obdobje, ko med pravdnima strankama ni bilo sklenjeno nobeno najemno razmerje. Sodišče je neupravičeno priznalo tudi plačani RTV prispevek za štiri mesece po 12,75 EUR. Tožnik namreč v svojih tožbenih trditvah nikoli ni navedel, na katere mesece se plačani RTV prispevek nanaša, zaradi česar sodišče tudi ni ugotovilo niti navedlo tega obdobja, s čimer je kršilo določbe ZPP. Toženca se nadalje ne strinjata niti z odmero pravdnih stroškov, saj pri tej ni bila pravilno in zakonito upoštevana veljavna Odvetniška tarifa. Sodišče je tožniku pod točko 55 obrazložitve priznalo pravdne stroške po nasprotni tožbi za dne 25. 1. 2018 opravljeno glavno obravnavo. Poleg tega mu je v točki 51 obrazložitve ponovno priznalo pravdne stroke za dne 25. 1. 2018 opravljeno glavno obravnavno v znesku 211,82 EUR, čeprav je bila tega dne opravljena le ena obravnava, na kateri je sodišče istočasno obravnavalo tožbeni zahtevek po osnovni tožbi in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Tožniku je tako za eno glavno obravnavo dne 25. 1. 2018 priznalo dvojne stroške. Nadalje je nepravilno uporabilo Odvetniško tarifo, ko je tožniku priznalo po osnovni tožbi 110 točk za opomin za vsakega toženca, saj se ta tarifna številka nanaša na predpravdne stroške, katerih ni mogoče upoštevati pri stroških po vložitvi tožbe. Prav tako sploh ni odločilo (in ničesar navedlo) o priglašeni nagradi tožencev za dne 27. 9. 2017 glede predloga za preklic po tarifni številki 19/4 v višini 50 točk. Sodišče je temu predlogu sledilo in ugodilo z obvestilom z dne 29. 9. 2017, kar pomeni, da je bil utemeljen. Napačno je uporabilo Odvetniško tarifo, ko je tožencema za glavno obravnavo za dne 25. 1. 2018 priznalo le 150 točk. Ker je šlo za prvo glavno obravnavo, bi jima moralo na podlagi tarifne številke 20/1 OT priznati nagrado v višini 300 točk.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP¹). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.² Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. V četrtem odstavku 84. člena SZ-1³ je (resda) predvideno, da se najemna in podnajemna pogodba sklepata v pisni obliki. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je veljavna⁴ tudi zgolj v ustni obliki (ali s konkludentnimi dejanji) sklenjena najemna pogodba, ki je bila v pretežnem delu realizirana (glej 58. člen OZ⁵). To izhaja tudi iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno že v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.⁶ V zvezi s tem pa je sodišče prve ugotovilo (svojo ugotovitve pa tudi obrazložilo⁷), da je bila med pravdnimi strankami za (določen) čas od 15. 11. 2015 do 15. 10. 2016 sklenjena najemna pogodba,⁸ ne le (ustno) podaljšana do konca marca 2017, ampak v nadaljevanju tudi realizirana. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podana ugotovitev, češ da med pravdnima strankama ni sporno, da aneks ni bil sklenjen, s temi zaključki ni v nobenem nasprotju, saj se omenjena ugotovitev jasno nanaša na aneks v pisni obliki.

7. Sodišče prve stopnje res uporablja izraz „ustno podaljšanje“ pogodbe. Ker pa je iz konteksta njegove obrazložitve⁹ razvidno, da je imelo dejansko v mislih podaljšanje s konkludentnim ravnanjem, ta napačna (nenatančna) označba za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve ni bistvena. Na drugi strani predstavlja pritožbeno navajanje, da najemna pogodba na noben način¹⁰ ni bila podaljšana,¹¹ izpodbijanje (s strani sodišča prve stopnje) ugotovljenega dejanskega stanja, ki (kot je bilo predhodno poudarjeno) v sporih majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Posledično ne uspeta toženca izpodbiti niti zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega zahtevka glede (štirih) neplačanih najemnin za čas od decembra 2016 do marca 2017 (v skupnem znesku 500,00 EUR), niti glede zneska 471,64 EUR, vtoževanega in prisojenega iz naslova povračila obratovalnih stroškov.¹² Glede slednjih toženca v pritožbi priznavata, da sta se po najemni pogodbi zavezala, da jih bosta plačevala, a hkrati neutemeljeno navajata, da se nanašajo na obdobje (po 16. 10. 2016), ko naj ta ne bi več veljala.

8. Odločitvi o prisoditvi zahtevanega povračila plačila prispevka za RTV pritožnika ugovarjata z navajanjem, da tožnik v tožbi ni navedel, na katere mesece naj bi se ta plačila nanašala, posledično pa da tega ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Omenjeno sodišče je¹³ upoštevajoč tožnikove trditve, da se plačilo nanaša na petmesečno obdobje (in sklicujoč se na kopijo UPN naloga v prilogi A4 ter 389. člen ZDavP-2¹⁴) obrazloženo ugotovilo, da naj bi bil prispevek s strani slednjega očitno plačan tudi za april 2017, ko je najemno razmerje že prenehalo. Zato je zahtevek priznalo le za štiri mesece, ki pa (upoštevaje tudi pred tem podane ugotovitve sodišča prve stopnje¹⁵) očitno predstavljajo mesece pred aprilom 2017, torej obdobje december 2016 - marec 2017, v katerem je najemno razmerje (še) obstajalo.

9. Tožnik v tožbi res ni izrecno konkretno opredelil mesecev, za katerega je povrnitev plačanega RTV prispevka (v skupni višini 63,75 EUR) uveljavljal, a iz tožbenih oziroma navedb podanih v pripravljalni vlogi z dne 18. 7. 2017 (posredno) izhaja, da gre za obdobje, kot ga je (obrazloženo) ugotovilo sodišče prve stopnje. Še bolj pomembno pa je, da toženca v postopku na prvi stopnji v tem oziru (kot sta storila to sedaj v pritožbi¹⁶) nejasnosti nista ugovarjala. Tako v odgovoru na tožbo kot prvi pripravljalni vlogi sta se zgolj (kot je to pojasnjeno v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) neutemeljeno sklicevala na toženkino oprostitev plačevanja takega prispevka.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo nagrado za opomina, ki ju je poslal tožencema. Gre za predpravdne stroške, ki jih je moč upoštevati v skladu s 151. členom ZPP.¹⁷ Na drugi strani tožencema upravičeno ni priznalo povračila odvetniške nagrade glede njunega predloga za preklic naroka z dne 27. 9. 2017. Ne gre namreč za vlogo, ki bi imela kakršenkoli vsebinski pomen za postopek oziroma odločitev v zadevi, ampak zgolj prošnjo stranke, da se zaradi razlogov na njeni strani, oprava procesnega dejanja preloži.¹⁸ To pa očitno ne sodi v okvir dejanj (vlog) predvidenih v Tar št. 19/4 Odvetniške tarife (OT).¹⁹ Kljub temu, da bi šla toženi stranki za narok za glavno obravnavo dne 25. 1. 2018 (v skladu s 1. točko Tar. št. 20 OT) višja nagrada, pa ji je lahko sodišče prve stopnje priznalo (prisodilo) le toliko, kot je slednja to zahtevala (in sicer 150 točk).²⁰

11. Delno pa je pritožba utemeljena v zvezi s stroški, ki jih je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo za narok 25. 1. 2018. Zadevi po tožbi in nasprotni tožbi (P 58/2017) sta bili s sklepom z dne 27. 11. 2017 res združeni v skupno obravnavanje, kar pa ne spremeni dejstva, da sta se na omenjenem naroku obravnavali dve (sicer postopkovno združeni) vsebinski zadevi, zaradi česar gre tožnikovemu odvetniku za zastopanje nagrade glede obeh. Po naravi stvari pa to („dvakratno priznanje stroškov“) ne velja za nagrado za odsotnost iz pisarne med potjo in kilometrino za prihod na narok dne 25. 1. 2018, kar je sodišče prve stopnje tožniku dvakrat priznalo. Zato je bilo potrebno slednjemu od nagrade v zvezi z nasprotno tožbo odšteti neutemeljeno prisojeni znesek 40,9 EUR.²¹ Tožnikovi stroški po nasprotni tožbi²² tako skupaj znašajo 285,16 EUR in je glede na svoj uspeh (15,20 %) upravičen do povrnitve zneska 43,34 EUR. Po pobotanju s stroški tožencev (403,64 EUR) je dolžan slednjima povrniti stroške v višini 360,3 EUR. V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in odločitev v IV. točki izreka spremeniti tako, da se znesek 354,07 EUR nadomesti z zneskom 360,3 EUR.

12. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Z ozirom na to, da sta toženca s pritožbo uspela zgolj glede stroškov (pa še to v manjšem delu), sama nosita z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdni stranki tudi opozorilo.
³ Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Povsem enako pa velja tudi za podaljšanje takšne pogodbe.
⁵ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁶ In sicer na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 856/2007, VSL sodbo I Cp 1403/2013 in VSL sodbo II Cp 2431/2014 (v zvezi s tem glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 47/2014 z dne 8. 10. 2015).
⁷ Glej predvsem 12., 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Glej listino v prilogi A2.
⁹ Glej predvsem 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Ne ustno in ne s konkludentnimi ravnanji.
¹¹ Ob hkratnem pojasnjevanju zakaj sta toženca po poteku (prvotnega) najemnega obdobja ostala v stanovanju.
¹² Za obdobje november 2016 - marec 2017 (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹³ Glej 36. in 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁴ Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/2006, s kasnejšimi spremembami.
¹⁵ Glej predvsem 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁶ Zato gre v prvi vrsti za nov in posledično nepošteven ugovor (prvi odstavek 337. člen ZPP).
¹⁷ Ki v prvem odstavku kot pravdne stroške opredeljuje tako izdatke, nastale med postopkom, kot tiste, ki so nastali zaradi postopka. Glej tudi N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga (redaktorja L. Ude in A. Galič), GV Založba in Uradni list RS, 2010, str. 24 in 25, oziroma sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 144/2008 z dne 21. 1. 2010.
¹⁸ Okoliščina, da ji je bilo ugodeno, je za to presojo brezpredmetna.
¹⁹ Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami.
²⁰ Glej stroškovnik z dne 25. 1. 2018.
²¹ Ki ga predstavlja 40 točk iz naslova urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja (četrti odstavek 6. člena OT), materialni izdatki v višini 2%, kilometrina v višini 14,80 EUR in 22% DDV.
²² Upoštevaje ostale ugotovitve razvidne iz 55. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 377/2023
• VSL Sklep II Cp 1481/2022
• VSC Sklep I Ip 122/2021