VSL Sodba in sklep II Cp 2213/2017

Jedro

Skladno s točko b prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim I se za pogodbo, ki jo sklene potrošnik z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če podjetnik na kakršen koli način usmerja svoje dejavnosti v to državo, pogodba pa spada v okvir takih dejavnosti. V konkretnem primeru je ta situacija podana tako v primeru, da držijo navedbe tožnika, da je sporni kreditni pogodbi sklenil v Ljubljani preko kreditnega posrednika, kot v primeru, da držijo navedbe toženke, da sta bili kreditni pogodbi poslani tožniku (ki živi v Sloveniji, kar ni bilo sporno) v podpis s strani kreditodajalke - družbe K. s.r.o. oziroma sedaj F. s.r.o., ki ima sedež v B. v Republiki Češki, po pošti, faksu ali elektronski pošti ter da je nato tožnik poslal podpisani pogodbi na sedež družbe F. s.r.o. V obeh primerih namreč ne more biti dvoma, da je družba F. s.r.o. usmerjala svojo dejavnost potrošniškega kreditiranja v Slovenijo, v kateri ima tožnik stalno prebivališče, kraj sklenitve spornih kreditnih pogodb pa z vidika citirane določbe Uredbe Rim I ni pomemben.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo ugovor pristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani in odločilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi, (II in III) ugotovilo, da sta nični kreditni pogodbi št. 61-431 z dne 21. 6. 2011 in št. 61-1252 z dne 29. 10. 2012, (IV) ugotovilo, da je nična Odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved na plačo - pokojnino tožnika z dne 21. 6. 2011, (V) naložilo toženki, naj tožniku v roku 15 dni plača znesek 4.039,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, ter (VI) naložilo toženki, naj tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 899,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločbo se pritožuje toženka zaradi napak v postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče odločbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno naj odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo vse toženkine stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče nezakonito izvedlo narok v odsotnosti toženke, saj se je njen direktor opravičil zaradi zdravstvenih težav. Ker tožnik ni sklenil kreditne pogodbe s toženko, ki je od družbe F. s.r.o. zgolj prevzela terjatev, pasivna legitimacija toženke ni podana. Nerelevantne so navedbe tožnika glede časopisnih člankov o domnevno spornem poslovanju toženke in družbe F. s.r.o. Stvarna in krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani ni podana. Sporna kreditna pogodba je bila sklenjena na sedežu družbe F. s.r.o. v B. v Republiki Češki. Družba F. s.r.o. je namreč izpolnjeno in podpisano kreditno pogodbo poslala tožniku po pošti, faxu ali po elektronski pošti. Ker se je tožnik z določili kreditne pogodbe strinjal, je kreditno pogodbo podpisal in jo poslal družbi F. s.r.o. na njen sedež, s čimer je bila sklenjena pogodba na daljavo. V tem primeru je zato treba uporabiti pravo Republike Češke, v predmetni kreditni pogodbi, ki je veljavna, pa je bila dogovorjena tudi izključna pristojnost sodišča v Brnu. V predmetni zadevi ne gre za potrošniški, temveč za poslovni kredit, saj je tožnik tudi lastnoročno podpisal izjavo, v kateri je izjavil, da najema kredit za poslovne namene. Za ta primer se zato ne uporabljajo določila zakonov, ki obravnavajo potrošnike. V civilnih in gospodarskih zadevah, v katerih sta stranki osebi s prebivališčem ali sedežem v različnih državah članicah EU, se za določitev mednarodne pristojnosti uporabljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). Ta v 23. členu ureja dogovor o pristojnosti, ki izključuje splošno pristojnost po 2. členu uredbe, izključna pristojnost slovenskega sodišča pa tudi ni podana po 22. členu uredbe. V konkretnem primeru je bil sklenjen veljaven dogovor o pristojnosti češkega sodišča, kar pomeni, da je tožnik vložil tožbo pred nepristojnim sodiščem. Veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe. Kreditna pogodba je bila veljavno sklenjena na daljavo z družbo F. s.r.o., ki ima za dajanje kreditov vsa potrebna dovoljenja. Ničnost kreditne pogodbe zato ni podana. Določba tretjega odstavka 27. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1) je sicer neustavna, saj predvideva nekakšno civilnopravno sankcijo, ki je v popolnem nesorazmerju z domnevno kršitvijo, poleg tega vzpodbuja goljufivo obnašanje kreditojemalcev. Tožnik je prejel svoj izvod kreditne pogodbe, prav tako tudi denar, po skoraj dveh letih od sklenitve pogodbe in prejema denarja pa se je spomnil, da bi se glede na medijsko hajko zoper toženko lahko izognil plačilu svojih obveznosti. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen in nemoralen. Ni jasno, od kod tožniku ideja, da je prvič prejel zgolj znesek 1.700,00 EUR. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je prejel 2.000,00 EUR, za trditve, da je moral plačati znesek 300,00 EUR, pa tožnik ni predložil nobenega dokaza. Družba F. s.r.o. posluje povsem zakonito oziroma v skladu s predpisi Republike Češke, kot tudi skladno z zakonodajo EU, toženka pa povsem zakonito oziroma v skladu s predpisi Republike Slovenije kot tudi v skladu z zakonodajo EU. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen, je neutemeljen tudi predlog za začasno odredbo. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Če bi bila kreditna pogodba nična, bi bil dolžnik dolžan plačati najmanj še zamudne obresti na izposojeni znesek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nezakonito izvedlo narok 11. 11. 2016 v odsotnosti toženke, ker se je njen direktor opravičil zaradi zdravstvenih težav. V skladu s 115. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pogoj za preložitev naroka, da je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora v tem primeru predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Ker toženka ni predložila zdravniškega opravičila, temveč je v predlogu za preložitev naroka zgolj navedla, da predlaga preložitev naroka zaradi zdravstvenih težav njenega direktorja, sodišče prve stopnje naroka, razpisanega za dne 11. 11. 2016, utemeljeno ni preložilo.

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pristojno za odločanje v tej zadevi. Da je lahko prvostopenjsko sodišče odgovorilo na vprašanje, ali je podana njegova pristojnost za odločanje v konkretnem sporu, je moralo najprej presojati pravno naravo obravnavanih kreditnih pogodb z dne 21. 6. 2011 in 29. 10. 2012. Na podlagi vsebine (besedila) kreditnih pogodb, ki sta se sklicevali na ZPotK-1 in na več mestih za kreditojemalca uporabljali termin „potrošnik“, kar ne bi bilo logično, če bi bili sklenjeni za poslovni namen, je dovolj zanesljivo ugotovilo, da je tožnik pogodbi sklenil kot potrošnik, to je za osebne namene, in da gre torej za potrošniški kreditni pogodbi. Dvoma v pravilnost tega zaključka toženka, ki vztraja, da je šlo za poslovni kredit, ne uspe vzbuditi s pritožbeno navedbo, da je tožnik lastnoročno podpisal izjavo, v kateri je izjavil, da kredit najema za poslovne namene. Ta pritožbena navedba je neutemeljena že iz razloga, ker toženka ni z ničemer dokazala trditev o podpisu navedene izjave, ki jih je tožnik prerekal.

7. Na podlagi pravilnega zaključka, da sta obravnavani kreditni pogodbi potrošniški in da je bilo dogovorjeno obročno odplačevanje kredita, kar ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo toženkin ugovor pristojnosti slovenskega sodišča na podlagi 4. oddelka Bruseljske uredbe I, ki ureja pristojnost za potrošniške pogodbe. Pravilno je pojasnilo, da lahko potrošnik, kar je tožnik, sproži v skladu s 16. členom Bruseljske uredbe I sodni postopek zoper drugo pogodbeno stranko tudi v državi, v kateri ima sam stalno prebivališče. V skladu s 17. členom te uredbe so sicer možni drugačni dogovori o pristojnosti, vendar samo v točno določenih primerih, pri čemer nobeden od naštetih primerov v konkretni zadevi ni podan (da je bil dogovor o pristojnosti sklenjen po nastanku spora, da potrošniku omogoča sprožiti postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku, ali da je določena pristojnost sodišča države, v kateri imata obe pogodbeni stranki v času sklenitve stalno ali običajno prebivališče, pod pogojem, da ta dogovor ni v nasprotju s pravom zadevne države članice). Ob upoštevanju navedenega je pravilno ocenilo, da dogovor o pristojnosti sodišča v B. v Republiki Češki, ki je bil vsebovan v obravnavanih kreditnih pogodbah, ni veljaven ter da je za odločanje v tej zadevi pristojno slovensko sodišče.

8. Pravilna je nadalje presoja izpodbijane sodbe, da je treba za odločitev v tej zadevi uporabiti slovensko in ne češkega prava. Sodišče prve stopnje se je sicer napačno sklicevalo na Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), namesto pravilno na Uredbo (ES) št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju Uredba Rim I), vendar pa ta glede potrošniških pogodb vsebuje podobne določbe kot ZMZPP in prav tako za konkretni primer narekuje uporabo slovenskega prava. Skladno s točko b prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim I se namreč za pogodbo, ki jo sklene potrošnik z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če podjetnik na kakršen koli način usmerja svoje dejavnosti v to državo, pogodba pa spada v okvir takih dejavnosti. V konkretnem primeru je ta situacija podana tako v primeru, da držijo navedbe tožnika, da je sporni kreditni pogodbi sklenil v Ljubljani preko kreditnega posrednika, kot v primeru, da držijo navedbe toženke, da sta bili kreditni pogodbi poslani tožniku (ki živi v Sloveniji, kar ni bilo sporno) v podpis s strani kreditodajalke - družbe K. s.r.o. oziroma sedaj F. s.r.o., ki ima sedež v B. v Republiki Češki, po pošti, po faksu ali po elektronski pošti ter da je nato tožnik poslal podpisani pogodbi na sedež družbe F. s.r.o. V obeh primerih namreč ne more biti dvoma, da je družba F. s.r.o. usmerjala svojo dejavnost potrošniškega kreditiranja v Slovenijo, v kateri ima tožnik stalno prebivališče, kraj sklenitve spornih kreditnih pogodb pa z vidika citirane določbe Uredbe Rim I ni pomemben. Drugi odstavek 6. člena Uredbe Rim I sicer določa, da lahko pogodbeni stranki izbereta drugo pravo, vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom po pravu države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Določba prvega odstavka 29. člena ZPotK-1, po kateri mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja dejavnosti potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje od pristojnega ministrstva, je nedvomno določba, ki ščiti potrošnika in od katere stranke ne morejo odstopiti z dogovorom, saj je v skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZPotK-1 kreditna pogodba, ki jo sklene oseba brez potrebnega dovoljenja, nična. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo slovensko pravo.

9. Toženka nadalje ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ker je zgolj prevzela terjatve po spornih kreditnih pogodbah. Dolžnik, kar je tožnik, lahko v skladu z določbo drugega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uveljavlja proti prevzemniku terjatve (toženki), poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Tožnik lahko zato zoper toženko uveljavlja ničnost kreditnih pogodb kot tudi ničnost odstopne izjave in upravno izplačilne prepovedi.

10. Ker toženka ni dokazala, da je imela družba F. s.r.o. (kreditodajalka) v času sklepanja obravnavanih kreditnih pogodb dovoljenje po 29. členu ZPotK-1,¹ je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični (tretji odstavek 27. člena ZPotK-1). Ob tem velja še dodati, da so neutemeljene pritožbene navedbe o protiustavnosti določbe tretjega odstavka 27. člena ZPotK-1. Dovoljenje pristojnega ministrstva, ki je pogoj za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, je namenjeno varstvu potrošnika kot šibkejše stranke, kar je tudi v javnem interesu. Čim je tako, pa ni moč trditi, da je ničnostna sankcija, ki je določena z obravnavano določbo ZPotK-1, prekomerna glede na storjeno kršitev.²

11. Ker toženka (prevzemnica terjatev po spornih kreditnih pogodbah) po zaključku izpodbijane sodbe, ki ni konkretizirano izpodbijan, prav tako ni dokazala, da je izpolnjevala vse pogoje za dajanje kreditov po ZPotK-1, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved nični. V skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena ZPotK-1, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, namreč dajalec kredita ne sme odstopiti terjatev tretji osebi, razen če je prevzemnik dajalec kreditov in izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu.

12. Toženka neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi prve kreditne pogodbe dejansko prejel zgolj 1.700,00 EUR, ker je moral plačati 300,00 EUR kot strošek odobritve kredita. Da je bil kreditojemalec (tožnik) dolžan plačati vse stroške v zvezi s pogodbo, je bilo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje določeno v prvem odstavku 5. člena kreditnih pogodb, kar je tudi v skladu z določbo 15. točke 2. člena ZPotK-1. Glede na navedeno in ker toženka v zvezi z drugo kreditno pogodbo ni prerekala trditev tožnika, da je plačal 300,00 EUR stroškov odobritve kredita v gotovini, kar kaže na to, da je konkretni kreditodajalec (F. s.r.o.) očitno imel tak (zatrjevan) način poslovanja (plačevanje stroškov odobritve kredita v gotovini), pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, da je tožnik na podlagi prve kreditne pogodbe dejansko prejel 1.700,00 EUR in ne 2.000,00 EUR, kot je bilo sicer navedeno v pogodbi.

13. Ker so obravnavane kreditni pogodbi in odstopna izjava nične, je toženka dolžna povrniti tožniku, kar je od njega na tej podlagi prejela (190. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tožniku v skladu s 193. členom OZ utemeljeno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dneva vsakega tožnikovega preplačila kredita do izpolnitve. Ker družba F. s.r.o. ni imela dovoljenja za sklepanje potrošniških kreditnih pogodb, prav tako toženka ni izpolnjevala pogojev za dajanje kreditov po ZPotK-1, kar vse je toženka brez dvoma vedela, je bila slednja namreč nepoštena.

14. Predmet obravnavanja v tej pravdi ni zahtevek toženke za vračilo izplačanega zneska kredita oziroma za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izplačanega zneska. Ker toženka te terjatve tudi ni ugovarjala v pobot, so odveč pritožbene navedbe, da bi bil tožnik dolžan plačati še najmanj zamudne obresti na izposojeni znesek.

15. Glede na tožnikov uspeh s tožbo in predlogom za začasno odredbo je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tega zaključka izpodbijane sodbe toženka s pritožbo konkretizirano ne izpodbija.
² Enako velja za omejitev kondikcijskega zahtevka dajalca kredita po navedenem odstavku 27. člena ZPotK-1, ki je prav tako določena zaradi povečanja pravne varnosti potrošnika. Kondikcijski zahtevek dajalca kredita sicer ni predmet te pravde (glej podrobneje točko 13 obrazložitve te odločbe).

Datum zadnje spremembe:

23.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2226/2017
• VSM Sodba I Cp 317/2020
• VSL sodba I Cp 1951/2014