VSL Sodba in sklep II Cp 355/2018

Jedro

Sodišče ni kršilo procesna pravila, ker toženki na zadnjem naroku ni dalo vedeti, da ne bo sledilo izračunu invalidnosti iz druge dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma jo je pustilo v prepričanju, da navedeno mnenje v tem delu sprejema kot pravilno oziroma relevantno. Takšne zahteve zakon ne postavlja. Gre namreč zgolj za dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero sodišču strank ni treba vnaprej seznanjati, ampak zadošča, da sodišče v obrazložitvi meritorne odločitve poda zadostne razloge, čemur pa izpodbijana sodba zadosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je v drugo dopolnitev, kot pravilno izveden dokaz, vpogledalo in se do njega opredelilo. Vendar pa sam vpogled v določen dokaz še ne pomeni, da mu mora tudi slediti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.768,41 EUR nadomesti z zneskom 2.685,79 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 12. 12. 2016 in razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) znesek 5.973,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 6. 2014 dalje do plačila (1. točka), in pravdne stroške v višini 2.768,41 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka) ter da je toženka dolžna v istem roku v korist proračuna Republike Slovenije povrniti znesek sodne takse v višini 60,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka).

2. Zoper navedeno odločbo sodišča prve stopnje se v celoti in iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni nasprotovala spremembi tožbe, zato ni utemeljena nadaljnja ugotovitev, da se šteje, da je privolila v spremembo, ker se je spustila v obravnavanje. Odločitev sodišča, da obstaja temelj za izplačilo zavarovalnine, ker je predmetni dogodek nezgoda, ki predstavlja zavarovalni primer, je nepravilna. Obširneje povzema tožbene navedbe in tožnikovo izpovedbo v zvezi s temeljem zahtevka. Tožnikove besede ne potrjujejo stališča, da gre za nezgodo po 6. členu Pogojev SN1. Iz izpovedi izhaja, da je običajno, da listi zdrsijo do pasu in da se v konkretnem dogodku niso gibali. Tožnikova izpoved ni potrdila tožbenih trditev v zvezi z nastankom škodnega dogodka. Tožbene navedbe v zvezi z zavarovanjem delodajalčeve odgovornosti nimajo veze s predmetnim zahtevkom. Meni, da se v konkretnem primeru ni zgodila nezgoda po navedenem 6. členu, saj ni šlo za nenaden in od oškodovančeve volje neodvisen dogodek ali nenadno spremembo načrtovanega gibanja, ampak za običajen način tožnikovega dela. Ugotovitve v 4., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nimajo podlage v nobenem izvedenem dokazu. Tožnik v izpovedbi ni nikjer omenil, da je liste, ko jih je potegnil navzdol, prestregel in jih prijel. To ne izhaja niti iz tožbenih navedb. Tožnik tudi ni postavil trditev ali izpovedal o tem, da so listi s svojo težo udarili v njegovo roko. Tega niso povedale niti priče. Sodišče se nerazumljivo opira na dejstvo, da je šlo za nenadzorovan zdrs in trk predmetov v tožnikovo roko. Sodišče je ravnalo napačno, ko je vprašalo izvedenca, ali je obravnavani dogodek nezgoda, saj gre za pravno vprašanje. Poleg tega je izvedenec napačno ocenil, da gre pri spornem dogodku za nezgodo, ker je prišlo do nenadne nepričakovane iztegnitve in preobremenitve aktivno pokrčene podlakti, saj dokazni postopek kaj takega ni pokazal. Sodišče je napačno upoštevalo prvo dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je bila ugotovljena 19,91 % invalidnost. Izvedenec je pravilno stopnjo invalidnosti, ki je skladna s pogoji zavarovanja, izračunal v drugi dopolnitvi mnenja in znaša 3,78 %. Sodišče je izvedencu naročilo, da se opredeli do toženkinega pojasnila o načinu izračuna stopnje invalidnosti, ta pa je na tej podlagi podal drugo dopolnitev mnenja. Sodišče je izdalo dodatni dokazni sklep, da se vpogleda tudi druga dopolnitev, zato je upravičeno domnevala, da je sodišče sprejelo obrazložitev izračuna invalidnosti iz slednje. V nasprotnem primeru bi na naroku zahtevala novega izvedenca za izračun invalidnosti, a je glede na zapisano ocenila, da to ni potrebno. Sodišče ne more druge dopolnitve sprejeti kot dokaz, potem pa zapisati, da je ni upoštevalo. Če že, sodišče kot dokaz ne bi smelo zapisati druge dopolnitve mnenja. S takšnim naknadnim in nezakonitim stališčem v izpodbijani sodbi o neupoštevanju dokaza je bila toženki odvzeta možnost ugovora po 286.b členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nezgodno zavarovanje je prostovoljno in vsaka zavarovalnica sama določa svoje pogoje oziroma načine določanja stopnje invalidnosti. Kako je s pogoji drugih zavarovalnic, ni odločilno. V tabelah v pogojih zavarovalnic ni podrobne obrazložitve izračuna stopnje invalidnosti, zato imajo cenzorje, ki jo določajo. Toženka ima tak način izračuna, kot ga je izvedenec uporabil v drugi dopolnitvi. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče ocenilo, da je mnenje izvedenca prepričljivo, podrobno in jasno obrazloženo. Take ocene ne utemeljuje dejstvo, da je za oceno funkcije okončine pomembno, kakšen obseg giba lahko izvede oškodovanec ali kako debel je njegov sklepni hrustanec ali tetiva. Invalidnost je res odvisna od posledic v gibanju, vendar to ne zadostuje, saj je važna stopnja, izračunana na podlagi pogojev zavarovalnice. Tudi odstopanje upoštevanega izračuna od stopenj invalidnosti 5 % in 7 %, ki jih je izvedenec najprej izračunal po pogojih Zavarovalnice X, bi moralo izvedenca opozoriti, da kljub različnosti izračunov med zavarovalnicami, izračun 19,91 % ni objektiven. Izvedenca je v vlogi z dne 20. 12. 2016 pozvala, da obrazloži, kako si tolmači določilo 2.1 in 2.2 v 7. členu Pogojev SN1, vendar izvedenec teh določil kljub temu ni uporabil. Pritožuje se tudi zoper priznanje številnih, v obrazložitvi natančneje obravnavanih postavk tožnikovih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo slednji nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je kot delavec družbe V., d. d. vtoževal zavarovalnino na podlagi zavarovalne pogodbe za kolektivno nezgodno zavarovanje, ki jo je tožnikov delodajalec sklenil s toženko za primer nezgodne invalidnosti. S tožbo je od toženke zahteval plačilo zavarovalnine za trajno invalidnost v višini 7 %, po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke F. D. pa je zahtevek povišal na znesek za trajno invalidnost v višini 19,91 %. Sodišče je (spremenjenemu) tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in tožniku prisodilo zavarovalnino v višini 5.973,00 EUR.

6. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje toženki, da obravnavani škodni dogodek, v katerem je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo desne roke¹, ne predstavlja nezgode, kot jo definira 6. člen Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje SN1-POG-11/04 (Pogoji SN1) k sklenjeni zavarovalni pogodbi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi navedbami, da izpoved tožnika ni potrdila tožbenih trditev glede nastanka škodnega dogodka in da ugotovitve sodišča nimajo podlage v dokaznem postopku. Okoliščine, ki jih je sodišče opisovalo pri utemeljevanju podanosti temelja zahtevka in ki jih sedaj toženka (sicer povsem izven konteksta) izpostavlja v pritožbi (da tožnik ni nikjer izrecno omenil, da je gibajoče se liste prestregel in prijel, da so listi s svojo težo udarili v tožnikovo desno roko, itd.) izhajajo iz siceršnjih tožnikovih trditev in izpovedbe ter predstavljajo zgolj podrobnejšo razdelavo oziroma tolmačenje pomena tožnikovih trditev. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s povsem jasnimi pojasnili sodišča prve stopnje (predvsem 6. - 8. tč. izpodbijane odločbe) in se nanje v celoti sklicuje. Pritožbenemu zavzemanju v smeri uveljavitve stališča, da je do poškodbe prišlo zaradi opravljanja dela na običajen način, pa ni slediti že zato, ker toženka niti ni trdila (in še manj izkazala), da bi bile takšne poškodbe redna posledica tega delovnega opravila (kar bi bile, če bi do nje res prišlo ob običajnem poteku dela). Ker se sodišče prve stopnje pri odgovoru na vprašanje, ali je tožnikova poškodba posledica nezgode, ni oprlo na stališče izvedenca, so vse pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne. To velja tudi za vse pritožbene navedbe glede tožnikovih trditev, ki se nanašajo na zavarovanje delodajalčeve odgovornosti (kar ni predmet konkretnega spora), saj se sodišče prve stopnje z njimi (pravilno) ni ukvarjalo.

7. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri določanju višine zavarovalnine, ki pripada tožniku, upoštevalo prvo dopolnitev izvedenskega mnenja. V zvezi s tem je bistveno izvedenčevo pojasnilo, da je izračun invalidnosti v navedeni dopolnitvi izvedenskega mnenja pripravljen na podlagi določb (7. člen, točka 2.1.) Pogojev SN1 oziroma razumevanja le- teh brez (dodatnih) navodil toženke. Dodatno pa k pravilnosti takšnega stališča prepriča tudi pojasnilo izvedenca, da se je glede navedenega izračuna posvetoval še z dvema dolgoletnima sodnima izvedencema medicinske stroke, ki sta, vsak zase, ob uporabi navedene določbe Pogojev SN1, izračunala enak odstotek invalidnosti (19,91 %). Pojasnil je, pritožbeno sodišče pa se s tem strinja, da zapis v točki 2.2. ne daje nobenih (natančnih) navodil za izračun invalidnosti, kar ob zakonski zahtevi po jasnosti pogodbenih določil pomeni, da tega dela določbe pri izračunu ni mogoče uporabiti v škodo tožnika (83. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje, kot je to pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, jasno in prepričljivo, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da mu glede na izvedenčevo strokovnost ne bi sledilo; tako pojasnilo pa zadošča za ustrezno dokazno oceno.

8. Sodišče prve stopnje je, v nasprotju s toženkinim stališčem, ravnalo pravilno, ko ni sledilo izračunu tožnikove invalidnosti, kot jo je izvedenec izračunal v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja, saj gre za izračun, pripravljen po toženkinih navodilih², ki ne (kot je potrdil tudi izvedenec) izhajajo iz zavarovalne police ali Pogojev SN1. Povsem jasno je, da nasprotne stranke ne morejo zavezovati pravila, ki niso bila izrecno dogovorjena oziroma razvidna iz pogodbenih določil (v konkretnem primeru 7. člena Pogojev SN1), vse pritožbene navedbe usmerjene v nasprotno prepričanje pa so zmotne in neutemeljene. Res je sicer, da je nezgodno zavarovanje prostovoljno zavarovanje in da pogodbene stranke pri njem prosto urejajo medsebojna razmerja (določajo način izračuna invalidnosti), vendar mora biti ta vnaprej izrecno in (predvsem) jasno dogovorjen ter specificiran oziroma mora biti zavarovanec z njim, kot enostransko določenim pravilom, izrecno seznanjen (kot delom Posebnih pogojev, ki so mu predložena s strani zavarovalnice).

9. Toženki ni pritrditi niti v prizadevanju po uveljavitvi stališča, da je sodišče kršilo procesna pravila, ker ji na zadnjem naroku ni dalo vedeti, da ne bo sledilo izračunu invalidnosti iz druge dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma jo je pustilo v prepričanju, da navedeno mnenje v tem delu sprejema kot pravilno oziroma relevantno. Takšne zahteve zakon ne postavlja. Gre namreč zgolj za dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero sodišču strank ni treba vnaprej seznanjati, ampak zadošča, da sodišče v obrazložitvi meritorne odločitve poda zadostne razloge, čemur pa izpodbijana sodba zadosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je v drugo dopolnitev, kot pravilno izveden dokaz, vpogledalo in se do njega opredelilo. Vendar pa sam vpogled v določen dokaz še ne pomeni, da mu mora tudi slediti. Ker strankino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni eden izmed razlogov za postavitev novega izvedenca (254. člen ZPP), sodišču prve stopnje toženke ni bilo treba seznanjati s svojo dokazno oceno.

10. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da toženka ni nasprotovala spremembi tožbe, so pravilne. Vendar je pri tem bistveno, da je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe, sprejelo odločitev, da spremembo tožbe dovoli.³ Takšna odločitev pa je pravilna, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerji med strankama.

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu tožnikovih stroškov postopka nekatere postavke nepravilno upoštevalo. Tako se gre strinjati s pritožbenim navajanjem, da sodišče tožniku ne bi smelo priznati stroškov za posvet po tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT) (50 točk), obvestila o plačilu po tar. št. 39 OT (4x 20 točk) in odgovor z dne 24. 10. 2016 po tar. št. 39 OT (50 točk), saj gre za stroške, ki so že vključeni v nagradi za postopek oziroma tožbo⁴. Sodišče prve stopnje je tožniku tako neutemeljeno priznalo skupaj 180 točk oziroma 82,62 EUR stroškov postopka. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku prizna stroške za pritožbo zoper sklep in sodno takso za to pritožbo⁵, saj velja, da mora tudi stroške za morebitna nesmotrna procesna dejanja sodišča kriti tista stranka, ki glede na izid pravde nosi stroškovno breme.⁶ Prav tako toženka zmotno nasprotuje priznanju stroškov za peto pripravljalno vlogo z dne 10. 3. 2017, saj gre za potreben strošek, ter za materialne stroške, saj priznanje te postavke tožniku pripada v vsakem primeru, upoštevaje 11. člen OT (četudi ti v izpodbijani odločbi niso zneskovno opredeljeni). Ker je bil tožnik, ki je v postopku uspel, delno oproščen plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 60,00 EUR, je to dolžna povrniti toženka na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sodišče v takšnem primeru po uradni dolžnosti naloži plačilo taks nasprotni stranki. Iz obrazložitve izpodbijane stroškovne odločitve ne izhaja, da bi sodišče DDV priznalo tudi na odmerjene izvedenine, zato tudi toženkini pritožbeni dvomi v tej smeri niso utemeljeni.

12. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in tožniku priznane pravdne stroške znižalo na znesek 2.685,79 EUR. Ustrezno navedenemu je izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP v 2. točki spremenilo⁷ tako, kot je to razvidno iz izreka predmetne odločbe. V ostalem obsegu je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo ter odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je toženka uspela le z neznatnim delom pritožbe (zgolj v minimalnem obsegu stroškov), je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka nosi sama (smiselna uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP). Tudi tožnik nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ In sicer kompletno rupturo kite dolge glave desnega bicepsa, parcialno rupturo desnega supraspinatusa v predelu desne nadlahti ter utesnitveni sindrom desne rame.
² Omenjena navodila za izračun stopnje invalidnosti izhajajo zgolj iz dopisa toženke v prilogi B4, pripravljenega za potrebe predmetnega postopka.
³ Če toženka spremembi tožbe ne bi nasprotovala, sodišču prve stopnje takšne odločitve ne bi bilo treba sprejeti.
⁴ Tar. št. 39 OT obravnava storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih storitvah, ker gre za samostojno storitev, v konkretnem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča navedena dejanja ne predstavljajo takšne samostojne storitve.
⁵ Kot je razvidno iz spisa, gre za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 2. 2015, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno.
⁶ Prim. npr. sklep VSL II Cp 3097/2013.
⁷ Čeprav mora sodišče druge stopnje v primeru, ko spremeni odločitev o glavni stvari, po uradni dolžnosti poseči tudi v stroškovno odločitev, to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno, saj spremenjena odločitev ne vpliva na odstotkovni uspeh tožnika v postopku.

Datum zadnje spremembe:

23.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 1228/2008
• VSL sodba II Cp 159/2016
• VSK sodba I Cp 297/2002