VSL Sklep II Cp 1074/2018

Jedro

Roka iz 32. člena SPZ sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. To pa zato, ker gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki naj se doseže čim hitreje. Tožba je instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posesti, pri njej pa je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zaradi motenja posesti zavrglo in tožnikoma naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.025,00 EUR, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavljata nepravilen zaključek prvega sodišča, da sta bila že 25. 3. 2017 seznanjena s postavitvijo betonskih blokov. Tega dne je bila sobota, tožnika pa, kot sta trdila tekom postopka in je bilo dokazano z njunim zaslišanjem ter zaslišanjem prič, ob sobotah in nedeljah ne delata ter ne prihajata na sporno območje. Tožnika sta bila o motitvenih dejanjih vedno obveščena prvi delovni dan, ne pa istega dne, posebej še, če je bila ovira nameščena med vikendom. Sodišče je povsem prezrlo izpovedbo tožnikov in odločitev nepravilno oprlo na neusklajeni pričanji zakonite zastopnice toženca in predsednika nadzornega sveta toženca. Poudarjata, da je izpovedba priče A. J. in zakonite zastopnice toženca neresnična ter v neskladju z izpovedbami vseh prič ter tožnikov. Tistega sobotnega dneva namreč nista bila in tudi nista mogla biti obveščena o spornem motitvenem dejanju. Pritožnika opozarjata na neskladnost trditev toženca v pripravljalni vlogi, da je bil R. J. kritično soboto v kontaktu s S. Z., ta pa z A. J., medtem ko je priča A. J. izpovedala, da ne ve, kdo je obvestil Z., ker mu slednji imena ni razkril. Pritožnika poudarjata, da so se betonski bloki nameščali tudi v mesecu aprilu, vse do 12. 4. 2017, ko je bila pot v celoti zaprta. To so potrdile tudi priče v pisnih izjavah. Prav tako je nepravilen sklep sodišča, da zamenjava določenih betonskih blokov z železobetonsko mrežo in kontejnerji, izvršena 23. 5. 2017, s čimer sta se tožnika seznanila 24. 5. 2017, ne predstavlja novega motitvenega dejanja. Ta nova ograja je postavljena bolj na široko in ne točno v liniji predhodno nameščenih betonskih blokov. Sicer pa so se bloki nenehno spreminjali, odstranjevali in znova nameščali. Zato 23. 5. 2017 nameščena ograja in kontejnerji predstavljajo novo motitveno dejanje.

Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje. Podrejeno predlagata ugoditev tožbenemu zahtevku, tožencu pa naj se naložijo v plačilo stroški postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se kot temeljno postavlja vprašanje, ali je tožba zaradi motenje posesti vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je podalo nikalen odgovor in temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ni razloga, da ne bi sledili dokazni oceni prvega sodišča, ki je jasna, logična in prepričljiva.

6. Da je toženec v mesecu marcu 2017 pričel s postavljanjem betonskih blokov na zemljišču, ki je za tožnika predstavljalo dovozno pot in parkirna mesta, ni sporno. Za odločitev v zadevi pa je bistveno, do kdaj je nameščanje ovir potekalo in kdaj sta bila tožnika z motenjem seznanjena. Po zatrjevanjih toženca naj bi bilo zadnje nameščanje blokov opravljeno 25. 3. 2017. Tega dne je bila sobota, vendar toženec trdi, da sta bila tožnika še istega dne seznanjena z motitvenim dejanem. Podlago za svojo ugotovitev je prvo sodišče našlo v izpovedbi priče A. J., predsednika nadzornega sveta toženca. Slednji je povedal, njegova izpovedba pa je bila skladna z izpovedbo zakonite zastopnice toženca – da ga je za vikend poklical S. Z., zakoniti zastopnik prvega tožnika, in mu povedal, da na njihovem dvorišču in na dvorišču drugega tožnika postavljajo betonske elemente. Iz izpovedbe A. J. izhaja, da naj bi bil zakoniti zastopnik prvega tožnika o postavljanju elementov obveščen s strani drugega tožnika. Priča A. J. je opisala pogovor, ki je takrat potekal med njima. Po pogovoru je priča poklicala zakonito zastopnico toženca, ki je njegov klic v svojem zaslišanju tudi potrdila. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedb tožnikov, saj ju je v svoji obrazložitvi ustrezno povzelo, vendar pa jima ni sledilo in je za prepričljivejši štelo izpovedbi priče A. J. in zakonite zastopnice toženca. Pritožbeno opozarjanje na neskladnost izjav toženca v pripravljalni vlogi z izjavo priče A. J. ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča. Logična je tudi ugotovitev prvega sodišča, da so se zaposleni pri tožniku, kar izhaja tudi iz njihovega zaslišanja, z motenjem seznanili ob prihodu v službo; torej v ponedeljek, saj sobota in nedelja nista delovna dneva. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da izpovedi teh prič ne negirajo trditev toženca, da pa sta bila tožnika preko svojih zastopnikov seznanjena z motenjem že na dan 25. 3. 2017.

7. Prvo sodišče pisnim izjavam prič, ki jih je predlagal tožnik, ni podelilo posebne teže. Gre za tipske izjave. Prvo sodišče je imelo podlago za svojo ugotovitev o zaključku postavljanja betonskih blokov na dan 25. 3. 2017 v izpovedbah priče J. in zakonite zastopnice toženca, svojo ugotovitev pa je tudi ustrezno argumentiralo.

8. Izvedeni dokazni postopek je potrdil, da 23. 5. 2017 opravljena zamenjava betonskih blokov z železobetonsko mrežo in kontejnerji, s čimer sta se tožnika seznanila 24. 5. 2017, ne predstavlja novega motitvenega dejanja. Navedeno izhaja iz tožbenih navedb, v katerih tožnika zatrjujeta, da je toženec postavil mrežo in kontejnerje na isto mesto, kjer so bili prej nameščeni bloki ter da ovire v enaki meri onemogočajo srečevanje vozil, parkiranje, otežujejo obračanje in manevriranje vozil, kot pred tem nameščeni betonski bloki. Trditve sta v svojih izpovedbah potrdila oba zakonita zastopnika tožnikov, pa tudi priče, ki jih je v svoji obrazložitvi izpostavilo prvo sodišče.

9. Roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. To pa zato, ker gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki naj se doseže čim hitreje. Tožba je instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posesti, pri njej pa je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ. Ker je sodišče prepričljivo argumentiralo, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka odkar sta tožnika izvedela za motenje in storilca, jo je prvo sodišče pravilno zavrglo.

10. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje(2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nosita stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Mednje ni mogoče uvrstiti stroškov za odgovor na pritožbo, ki bistveno ne pripomore k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3851/2010
• VSL sklep I Cp 2511/2010
• VSL sklep I Cp 2475/2015