VSL Sodba VII Kp 17968/2014

Jedro

Kljub temu, da peti odstavek 161. člena KZ-1 izrecno ne ponavlja besedila "kar lahko škoduje dobremu imenu" iz prvega odstavka navedenega člena, tako logična kot sistemska razlaga ne dopuščata drugega sklepa, kot da se obdolženec ob podanih zakonskih pogojih lahko ekskulpira kaznivosti (če dokaže resničnost izjav ali najmanj utemeljen razlog verjeti v resničnost) tudi glede zatrjevanja ali raznašanja objektivno žaljivih dejstev, saj sicer ne bi šlo za izpolnjenost zakonskih znakov po prvem odstavku 161. člena KZ-1 in že izhodiščno ne za kaznivo dejanje.

Pri navedbah v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke (zasebne tožilke) v upravnem postopku gre za obrambo pravic, za katere se stranka (obdolženec) v postopku zavzema, oziroma varstvo njenih upravičenih koristi v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba pooblaščencev zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilka je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Trebnjem obdolženega B. B. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri kaznivega dejanja opravljanja po prvem odstavku 161. člena KZ-1. Zasebni tožilki je naložilo v plačilo potrebne izdatke obdolženega, nagrado in potrebne izdatke njegovih zagovornikov ter sodno takso v znesku 180,00 EUR. S premoženjskopravnim zahtevkom je zasebno tožilko napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pritožila pooblaščenca zasebne tožilke in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, mu izreče primerno kazensko sankcijo ter zasebni tožilki „prisodi“ premoženjskopravni zahtevek v višini 10.000 EUR. Podrejeno predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo „odločanje“ (sojenje) pred drugega sodnika (sodišča prve stopnje).

3. Na pritožbo so odgovorili obdolženčevi zagovorniki iz Odvetniške pisarne C. iz ... Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijane sodbe in podatkov spisa v okviru pritožbenih navedb je razkril, da je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne ter temeljite dokazne ocene in pravilne uporabe materialnega prava obdolženega B. B. utemeljeno oprostilo očitkov po zasebni tožbi. Prvostopenjsko sodišče pri tem ni zagrešilo niti bistvenih kršitev določil kazenskega postopka, svojo odločitev pa je v izpodbijani sodbi obrazložilo s prepričljivo ter življenjsko sprejemljivo argumentacijo. Zatrjevani pritožbeni razlogi zato niso podani.

6. Pritožbeno naziranje, da sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ne bi smelo opirati na določila petega odstavka 161. člena KZ-1, je materialnopravno zmotno. Po prvem odstavku 161. člena KZ-1 očitano kaznivo dejanje stori, kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu. Kljub temu, da peti odstavek navedenega člena ne ponavlja izrecno besedila „kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu“, je povsem logično, da se obdolženi ob podanih zakonskih kriterijih lahko ekskulpira kaznivosti tudi glede zatrjevanja ali raznašanja objektivno žaljivih dejstev, saj sicer (torej če bi trdil ali raznašal nekaj iz osebnega ali družinskega življenja, kar pa že objektivno ne bi moglo škoditi dobremu imenu drugega) sploh ne bi bilo mogoče govoriti o izpolnjenosti zakonskih znakov po prvem odstavku 161. člena KZ-1 in že izhodiščno ne bi šlo za kaznivo dejanje. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sistemska razlaga kazenskega zakona, tj. poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (tretji odstavek 158. člena KZ-1 - ne kaznuje se, kdor se žaljivo izrazi; četrti odstavek 160. člena KZ-1 - se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev). Preneseno na stanje stvari v obravnavani zadevi pa obrazloženo naziranje pomeni, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno dopustilo ter preizkusilo obdolženčev zagovor, da je v izreku sodbe konkretizirane okoliščine, ki bi sicer mogle objektivno škodovati dobremu imenu zasebne tožilke,¹ navajal pri obrambi lastne pravice oziroma varstvu upravičenih koristi, pri čemer je kaznivost izključena, kolikor obdolženi dokaže resničnost svojih trditev oziroma vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. V teh okoliščinah je resničnost okoliščin iz osebnega ali družinskega življenja, ki se zatrjujejo oziroma raznašajo, nedvomno mogoče in dopustno dokazovati (četrti odstavek 161. člena KZ-1). Ob pravilni razlagi kazenskega zakona se je sodišče prve stopnje opredelilo, da je obdolženec očitane navedbe zapisal v odgovoru na pritožbo zasebne tožilke v upravnem postopku, nanašajočem se na zamenjavo t. i. nosilca kmetijskega gospodarstva, torej tistega, ki bo v prihodnje gospodaril s kmetijo. Potem ko je upravni organ s prvostopenjsko odločbo za nosilko kmetijskega gospodarstva vpisal mater obdolženca D. D. in obdolženca kot njenega namestnika, se je zoper odločbo pritožila zasebna tožilka (izbrisana kot nosilka kmetijskega gospodarstva)² in v svoji pritožbi (podobno kot že v dveh predhodnih vlogah, podanih UE ...) sama prva navajala številne okoliščine iz osebnega in družinskega življenja obdolženega ter njegove matere, ki so ju razumljivo prizadele, saj so žaljive tudi po objektivni plati. Vse listine zasebne tožilke, vključno s predmetno pritožbo, se nahajajo v spisovnem gradivu, ki ga je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku prebralo, ne gre pa za pritožbeno nakazano kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, če sodišče vsebine vlog zasebne tožilke v izpodbijani sodbi ni še natančneje povzemalo. Bistveno namreč je (glede česar pa ima sodba jasne razloge), da gre pri odgovarjanju na pritožbo nasprotne stranke (v upravnem postopku) brez dvoma za obrambo pravic, za katere se stranka v postopku zavzema, oziroma varstvo upravičenih koristi, ki jih v konkretni zadevi predstavlja gospodarjenje s kmetijo.³ Sicer imata prav pritožnika, da okoliščine osebne in družinske narave, ki so navsezadnje predmet tega kazenskega postopka, v omenjenem upravnem postopku niso imele značaja relevantnih dejstev za odločitev upravnega organa, vendar gre takšno kritiko prvenstveno usmeriti prav v zasebno tožilko, ki je v pritožbi ter tudi že prej osebno obračunavala z obdolžencem in njegovo materjo. Od obdolženca kot (u)pravnega laika bi bilo neživljenjsko pričakovati, da se po prejemu pritožbe ter poziva upravne enote, naj odgovori na trditve zasebne tožilke, z ničemer ne bi opredeljeval do njenih obtožb oziroma upravnemu organu predstavil svoje plati zgodbe, kot je povedal v zagovoru. Očitane mu izjave je zato potrebno ovrednotiti v kontekstu, ki je neločljivo povezan z obrambo pravic in varstvom koristi v upravnem postopku, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščenca z obširnimi teoretskimi izvajanji ter citiranjem izbrane sodne prakse doslej pojasnjenega ne moreta omajati, saj navedeno obrazloženih materialnopravnih sklepov ne izpodbija. V danem stanju stvari pa je brezpredmetno stališče pritožbe, ki obdolžencu pripiše zaničevalen namen v okviru podajanja negativnih vrednostnih ocen o zasebni tožilki (kot osebi). Niti v opisu dejanja niso substancirane žaljive vrednostne sodbe o osebi A. A., ki bi presegle grajo njenih ravnanj.

7. Pretežni del izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namenilo utemeljitvi izsledkov dokaznega postopka, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča z zadostno mero prepričljivosti pokazal, da je imel obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost prav vsake od navedb, izpostavljenih v sodbenem izreku. Tosmerne dejanske zaključke je prvostopenjsko sodišče sprejelo po opravljeni dokazni oceni relevantnih personalnih in listinskih dokazov tako na analitski kot sintezni ravni, tj. po oceni posameznega dokaza ter dokazov v skupnem (so)učinkovanju. Dokazno vrednotenje je sodišče pregledno (po vsaki posamezni izjavi) in celostno obrazložilo. Ker so razlogi izpodbijane sodbe tudi prepričljivi ter logično sprejemljivi, sodišče druge stopnje oceno dokazov sprejema in ugotavlja, da ji na pritožbeni ravni ni potrebno dodati nič bistvenega. Posledično se razlogovanju sodbe v celoti pridružuje ter se, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, nanj tudi sklicuje. Pritožnikoma ni moč pritrditi, da gre pri vprašanju utemeljenega razloga verjeti v resničnost izjav za „preveč intimno vprašanje“. Prav izvedba dokazov je namenjena oceni, ali je imel obdolženec v „zunanjih“, objektivnih okoliščinah, zadostno, tj. upoštevanja vredno podlago zatrjevati oziroma raznašati očitane okoliščine. Kot že pojasnjeno, gre za pravico obdolženega, da v kazenskem postopku uveljavi t. i. dokaz resnice (v okoliščinah iz petega odstavka 161. člena KZ-1) oziroma izkaže objektivno utemeljenost verjeti v resničnost zapisanega. Gre za preverjanje zagovora, ne „izmišljeno izgovarjanje“, kot trdi pritožba.

8. V okvirih uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pooblaščenca ne moreta uspeti s protispisnimi navedbami, da je sam obdolženec v zagovoru povedal, da je „vzrok tragedije“ (samomora D. D.) v dedovanju oziroma zapuščinskem postopku po očetu E. E. in ne „prej v nezdravih, neurejenih družinskih odnosih“ z zasebno tožilko, kot je obdolženi zapisal v odgovoru na pritožbo zasebne tožilke. V razprtijah zavoljo dedovanja je obdolženec namreč prepoznal povod za „vse tožbe in žaljivke“, ne pa za D. D. samomor, čeravno je vendarle potrebno povedati, da se je odnos med zasebno tožilko ter D. D. gotovo skrhal (tudi) zaradi prerekanj glede zapuščine po E. E., kot je podrobno obrazložilo sodišče prve stopnje. Pritožnika neuspešno izpodbijata dokazno oceno izpovedbe obdolženčeve soproge F. F. kot verodostojne in resnicoljubne. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, zakaj je izpovedbi priče, tj. kljub temu, da gre za ženo obdolženega, verjelo. Ob vrednotenju drugih dokazov (npr. zdravstvene dokumentacije o depresivnosti D.D., dokumentacije šole glede namere izpisovanja G. G. dan pred samomorom) je zaključilo, da gre izpovedbi F. F., ki ji je zasebna tožilka sicer nasprotovala, utemeljeno verjeti. Tudi glede ostalih okoliščin, o katerih je bila F. F. seznanjena, obdolženec pa jih je kot resnične povzel v odgovoru na pritožbo, se je sodišče logično opredelilo. Da sta bila F. F. in B. B., praktično v vsakodnevnih stikih z D. D., predvsem pa v tednu pred njegovim samomorom, ko je zasebna tožilka s hčerko zapustila dom, dobro seznanjena z razmerami v družini zasebne tožilke in D. D., najsi gre na podlagi njegovih pripovedovanj ali predhodnih lastnih zaznav priče ter obdolženca, je življenjsko sprejemljiv zaključek. Zlasti prepričljiva pa je dokazna ocena, da sta bila F. F. in B. B. nedvomno bolje obveščena kot starša in sestra zasebne tožilke, ne samo iz razloga, ker družinske zamere pogosto ostajajo bolj ali manj skrite za štirimi stenami, predvsem zato, ker so H. H. in I. I., kot so povedali sami, na J. prihajali le na občasne obiske. Sodišče druge stopnje posledično zavrača pritožbene navedbe, da sta H. H. in I. I. „bolj poznala prave razmere“ kot obdolženi ter F. F., zato pa ni moč slediti pritožnikoma, ki uveljavljata verodostojnost izpovedb H. H. in I. I., potrjujočih izpovedbo zasebne tožilke, da se v njenem odnosu z D. D. ni dogajalo nič takega, kar ji je očital obdolženi. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto (izpovedbe navzočih na pogrebu) pojasnilo tudi, da se je obtoževanja sorodnikov pokojnega moža navzela tudi družina zasebne tožilke, zlasti oče, ki je imel na pogrebu D. D. škandalozen govor zoper F. F. in B. B.. Vse navedeno pa izpodbija verodostojnost prič iz kroga zasebne tožilke, medtem ko z nasprotnim zatrjevanjem na pritožbeni stopnji ni mogoče uspeti. Enako velja za problematiziranje izpovedbe priče F. F., da naj bi zasebna tožilka tožila ravnateljico osnovne šole. Zasebna tožilka se je, kot izkazuje dokumentacija v spisu, več kot očitno zapletla v spor s šolo, ki jo je obiskoval sin G. G., za komunikacijo z zasebno tožilko pa je šola nato angažirala celo odvetnico. Morda nespretna opredelitev F. F. še ne pomeni, da je priča izpovedala kar koli v esenci neresničnega. Na pravilne dokazne zaključke o odločilnih dejstvih nima vpliva vprašanje, zakaj se je F. F. zanimala za izpis nečaka G. G. iz osnovne šole. Dejstvo, da nobena institucija (šola ali CSD) pri otrocih zasebne tožilke ni zaznala kakšnih travm kot posledic dogajanja v primarni družini, pa tudi ne more dokazovati, da se dogodki, ki jih je opisoval obdolženec, niso zgodili. Zakaj naj bi bila obdolženčeva skrb za dobrobit nečakov v resnici podrejena „potrebam tekočih sodnih postopkov“, iz pritožbe niti ni mogoče razbrati.

9. Ne glede na to, ali je bil D. D. že „po naravi“ depresiven ali ne,⁴ medicinska dokumentacija v spisu jasno izkazuje, da je osebno zdravnico v posledici „pomanjkanja volje in nespečnosti“ prvič obiskal 23. 1. 2013, kar je po smrti očeta E. E. 1. 12. 2012. Poleg uspaval so mu bili predpisani antidepresivi, zdravljenje s katerimi se je nadaljevalo tudi po kontroli 20. 2. 2013 ter je trajalo vse do njegove smrti 19. 4. 2013. Povsem logično je, da se pritiski zasebne tožilke na moža v zvezi z dediščino, kar ga je privedlo v hudo osebno stisko, do česar se je dovolj opredelilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče teh okoliščin ne bo ponavljalo, niso mogli začeti pred E. E. smrtjo, zato so brezpredmetna pritožbena izvajanja v smeri, da priče o zasebni tožilki v času pred smrtjo E. E. niso vedele povedati kaj slabega. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, s katerimi je prvostopenjsko sodišče verjelo obdolžencu, da se je D. D. skrival in pri tem vdajal alkoholu. F. F. je svaka celo posvarila, da s tem škoduje odnosu z A. A.. Prekomerno uživanje alkohola ne pomeni, da uživalec že pojmovno na kmetiji ne bi mogel trdo ter redno delati, kot nakazujeta pooblaščenca v pritožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da obdolženi ni izkazal utemeljenih razlogov verjeti v prepričanje, da je zasebna tožilka neposredno pred samomorom zapustila D. D., natančneje 13. 4. 2013, kar je le pet dni po zapuščinski obravnavi po E. E., na kateri je bila dogovorjena delitev zapuščine, s katero se zasebna tožilka očitno ni strinjala. V tč. 22 in 23 sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo ter dokazno podprto pojasnilo, da je zasebna tožilka že 18. 4. 2013 poizvedovala glede izpisa G. G. iz šole v kraju, kjer sta pred tem živela z možem. Slednjemu je tik pred smrtjo še poslala SMS sporočilo, naj „spakira“ G. G., da ne bo živel v takšnem okolju (v smislu, da prihaja ponj, medtem ko je mlajšo sestrico že odpeljala). Tudi G. G. je priči J. J. v kritičnem tednu sam zaupal, da je mama „odšla“, kar vse pomeni, da ni šla zgolj obiskat bolnega očeta. Pritožnika ne utemeljita, katere „nezainteresirane priče“ bi morale vedeti kaj več o odhodu zasebne tožilke kot pa pokojnikov brat in njegova žena, ki se jima je D. D. vsakodnevno zaupal ter naposled rešitev svoje nepredstavljive stiske našel v tragičnem izhodu. Da naj bi se zasebna tožilka zanimala za izpis iz šole le zato, ker sta imela z D. D. načrt preseliti se skupaj k njeni družini, izhaja zgolj iz izpovedbe zasebne tožilke, ki je drugi dokazi ne potrjujejo. Drugače se namreč pokaže, da D. D. kmetije niti zdaleč ni želel zapustiti. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi očitano „odvzemanje očetu pravice do otroka“, o čemer je pisal obdolženec, vključno z upoštevanjem napovedi zasebne tožilke, da bo odtlej D. D. svoja otroka lahko videval le občasno.

10. Neupoštevna je pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na nedovoljene dokaze (sicer postopkovna kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Natančneje gre za izpovedbe prič, ki so pripovedovale o prebranem SMS sporočilu zasebne tožilke D. D. dan pred njegovim samomorom (v smislu, da prihaja še po sina G. G.) ter o najdbi fotografije nekdanjega dekleta v denarnici moža zasebne tožilke. Ob prvenstveni pripombi, da pritožnika niti ne substancirata, zakaj naj bi šlo za nedovoljene, celo protiustavne dokaze (navedba o „neupravičenem posegu v življenje in osebnost pokojne osebe“ je povsem posplošena), pritožbeno sodišče v okoliščinah, ko sta mati ter brat pokojnika, torej bližnja krvna sorodnika, pregledala predmete, ki jih je bil zapustil (za kar obstajajo mnogi življenjski razlogi), ne vidi ničesar nesprejemljivega, kaj šele nezakonitega.

11. Izpodbijana sodba nima nejasnih in/ali nasprotujočih si razlogov, prav tako njeni razlogi ne nasprotujejo obdolženčevemu zagovoru ali „ugotovljenim dejstvom“, kot navajata pritožnika. Sodišče prve stopnje je, kot pojasnjeno, ob pravilni uporabi kazenskega zakona v okvirih t. i. obrnjenega dokaznega bremena po petem odstavku 161. člena KZ-1 jasno ter prepričljivo dokazno ocenilo zagovor obdolženca in umestno zaključilo, da so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost. Posledično je upravičeno izreklo oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.⁵ Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščencev zasebne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP). Pri tem niso bile zaznane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

12. Zaradi pritožbenega neuspeha pooblaščencev je zasebna tožilka na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Znesek takse 360,00 EUR je opredeljen v tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

-------------------------------
¹ Pravilne so pritožbene navedbe, da za obstoj očitanega kaznivega dejanja ni pomembno, da bi dejansko prišlo do oškodovanja dobrega imena zasebne tožilke, relevantno je le, ali so zatrjevana dejstva objektivno takšna, da to lahko povzročijo. Zapisano niti ni vprašljivo, saj se sodišče prve stopnje (tč. 16) opredeli, da gre v izreku sodbe za objektivno žaljive trditve.
² Ali je bil D. D. kot prejšnji nosilec kmetijskega gospodarstva vpisan „avtomatično“ po smrti očeta E. E. ali je bil za to izveden postopek na predlog stranke (zasebna tožilka je bila do smrti D. D. njegova namestnica), je za odločitev v tej zadevi povsem irelevantno.
³ Obramba kakšne pravice ali varstvo upravičenih koristi je značilno prav za delovanje strank v (katerem koli) postopku ali sporu, v katerem zasledujejo svoje pravno zavarovane interese (prim. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, Ljubljana 2002, str. 182).
⁴ Depresivnost E. E. in odnosi z njim za to zadevo nimajo relevantnega pomena.
⁵ Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 743, tč. 9.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 31665/2021
• Sodba I Ips 37/2002
• VSRS Sodba I Ips 32558/2012-65