VSL Sodba VII Kp 39293/2015

Jedro

Goljufivi namen je izražen kot poseben namen oziroma motiv storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist.

V opisu kaznivega dejanja niso navedena dejstva, ki bi pomenila konkretizacijo obstoja goljufivega namena obdolžencev v trenutku naročila dobave in montaže materiala za napeljavo centralnega ogrevanja. Obdolžencema se namreč ne očita, da sta že ob sklepanju pogodbenega razmerja zasledovala namen trajne pridobitve protipravne premoženjske koristi, ampak se jima očita le, da svoje pogodbene obveznosti plačila naročenega materiala in storitve nista nameravala izpolniti v (pogodbeno dogovorjenem) roku osmih dni. Takšen obtožbeni očitek pa ne zadošča za obstoj kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ampak predstavlja zgolj navadno kršitev civilne (pogodbene) obveznosti.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

1. obdolžena A. A.,

hči C. C. in D. D., rojena ... v ..., EMŠO ..., stanuje ..., Slovenka, državljanka Republike Slovenije,

in

2. obdolženi B. B.,

sin E. E. in F. F., rojen ... v ..., EMŠO ..., stanuje ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostita obtožbe,

da sta z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, zato da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila drugega z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je v škodo tujega premoženja nekaj storil s tem, da sta v februarju 2009 pri delavcu družbe G. d.o.o. na naslovu N., naročila dobavo in montažo materiala za napeljavo centralnega ogrevanja v svoji stanovanjski hiši na naslovu D. in ob tem lažno zatrjevala, da bosta račun za opravljeno storitev plačala v roku 8 dni, čeprav sta vedela, da zaradi prezadolženosti to ne bo mogoče, kar sta prikrila, s takšnim ravnanjem pa sta delavca zapeljala, da je družba G. d.o.o. storitev opravila, z neplačilom računa številka X z dne 12.2.2009 pa sta tako družbo G. d.o.o. oz. družbo H. d.o.o., kateri je bila odstopljena terjatev, oškodovala za najmanj 2.688,92 EUR,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se družba H. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženi A. A. je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto, obdolženemu B. B. pa kazen tri mesece zapora. Oba obdolženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka vključno s sodno takso. Oškodovano družbo H. d.o.o., ki je prevzela terjatev od družbe G. d.o.o., je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi 105. člena ZKP v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se pritožujejo zagovorniki obdolžene A. A. in zagovornik obdolženega B. B. Oboji uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženko oziroma obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev. Zagovorniki obdolžene A. A. predlagajo še, da se zadeva vrne v novo sojenje in odločitev pred drugim sodnikom.

3. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obdolžencev prekršen kazenski zakon iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP. V opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zato dejanje, ki se očita obdolžencema, že po samem zakonu ni kaznivo dejanje.

5. Goljufivi namen je (samostojni) zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in pomeni posebno obliko krivde, to je obarvani naklep (dolus coloratus). Za izvršitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 se zahteva goljufivi namen, ki ga mora imeti storilec že ob sklenitvi pravnega posla oziroma pravnega razmerja. Goljufivi namen je izražen kot poseben namen oziroma motiv storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist.

6. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja očitek obdolžencema, da sta v februarju 2009 pri družbi G. d.o.o. naročila dobavo in montažo materiala za napeljavo centralnega ogrevanja v svoji stanovanjski hiši v D., ob tem pa lažno zatrjevala, da bosta račun za opravljeno storitev plačala v roku 8 dni, čeprav sta vedela, da zaradi prezadolženosti to (torej plačilo računa v roku osmih dni) ne bo mogoče, kar sta prikrila, s takšnim ravnanjem pa sta družbo G. d.o.o. zapeljala k opravi storitve in jo (oziroma družbo H. d.o.o., kateri je bila terjatev odstopljena) z neplačilom računa z dne 12. 2. 2009 oškodovala za najmanj 2.688,92 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v navedenem opisu kaznivega dejanja niso navedena dejstva, ki bi pomenila konkretizacijo obstoja goljufivega namena obdolžencev v trenutku naročila dobave in montaže materiala za napeljavo centralnega ogrevanja pri družbi G. d.o.o. v februarju 2009. Obdolžencema se namreč ne očita, da sta že ob sklepanju pogodbenega razmerja zasledovala namen trajne pridobitve protipravne premoženjske koristi, ampak se jima očita le, da svoje pogodbene obveznosti plačila naročenega materiala in storitve nista nameravala izpolniti v (pogodbeno dogovorjenem) roku osmih dni. Povedano drugače, obdolžencema se ne očita, da sta imela že ob sklepanju pogodbe s G. d.o.o. v februarju 2009 namen, da računa za naročen in dobavljen material oziroma naročeno in opravljeno storitev sploh ne bosta plačala, ampak le, da tega ne bosta storila v roku osmih dni. Takšen obtožbeni očitek pa ne zadošča za obstoj kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ampak predstavlja zgolj navadno kršitev civilne (pogodbene) obveznosti.

7. Ker iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencema očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, hkrati pa tudi ne zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

8. V posledici izreka oprostilne sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da se oškodovana družba H. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

9. Navedena sprememba izpodbijane sodbe je zahtevala tudi poseg v odločbo o stroških kazenskega postopka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 52757/2016
• VSM Sodba II Kp 8950/2021
• VSL Sodba II Kp 24445/2015