VSL Sklep II Cp 701/2018

Jedro

Ob starosti 12 let je možno, da je mladoletni kolesar, ki ima opravljen kolesarski izpit, sam v prometu; vendar je treba presojati, ali je bil sposoben razumeti pomen in posledico svojih ravnanj v prometu oziroma ali je razumel pomen cestnoprometnih predpisov. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Ni namreč presojalo, ali je 12-letni kolesar (tožnik) lahko sokriv za nastali škodni dogodek, ker je vozil v nasprotni smeri po pločniku, po katerem je hodil tudi toženec s psom, in toženec trdi, da se ni imel kam umakniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (obsodilni del in o stroških) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu plačilo 2.400,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Na zadnji glavni obravnavi je uveljavljal, da sodišče ni opravilo predlaganega ogleda dogodka, saj bi lahko ugotovilo dejansko širino pločnika, kjer sta se pravdni stranki srečali. Želel je s tem dokazati, da se toženec ni mogel bolj umakniti desno in naj se izmeri širina pločnika. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke na predlog toženca, ki bi podal mnenje o tem, kakšen je naklon ceste na mestu srečanja pravdnih strank oziroma ali je možno, da je tožnik peljal s hitrostjo pešca, zaviral in se še vedno peljal počasi naprej. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče zmotno meni, da širina pločnika, hitrost tožnika in naklon ceste niso pravno pomembna dejstva. Tožnik je svoje navedbe spreminjal. Sodišče v 6. točki obrazložitve zapiše, da je toženca pozvalo na naroku 7. 11. 2017, naj navede, katere stroke naj bo izvedenec, vendar tega v zapisniku ni. Če bi to ustno povedalo, bi to iz zapisnika izhajalo. Sicer pa bi sodišče po 287. členu ZPP na to moralo pozvati toženca. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti. Zato je tudi sodba presenečenja. Sodišče nima strokovnega znanja, ni opravilo ogleda pločnika, naklona ceste, da bi se spuščalo v vzrok zatrjevane škode. S tem je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato tudi na novo predloženi dokazi s fotografijami niso prepozni, saj je toženec izvedel šele na naroku, da druge dokaze sodišče zavrne. Pločnik je širok 1,40 metra in ne 2 metra, kot je izpovedal tožnik. Toženec je podal pripombe na izvedeniško mnenje izvedenke dr. A. S., ki je nepravilno, nepopolno in v nasprotju s podatki v spisu. Izvedenka na pripombe tožene stranke ni odgovorila. Zato se ne da mnenja preizkusiti. Sicer pa obstoji dvom, ali je izvedenka usposobljena za izvedeniško mnenje, saj je v drugi zadevi (D. B.) sporočila, da izvedeniškega mnenja ne more izdelati, ker je izvedenka za odrasle, D. B. pa je mladoletna oseba. Toženec je bil star v času škodnega dogodka 13 let, sedaj pa 17. Izvedenka je kršila pravila stroke in etike in sodišče njenega mnenja ne bi smelo upoštevati. Toženec ni ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o zaščiti živali, ki določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti varstvo tako, da je pes na povodcu. Povodec je pes imel, zato ni podana protipravnost ravnanja toženca. Izvajal je skrbno nadzorstvo psa, saj ga je držal kolikor lahko in povodec je bil kratek. Toženec se s psom ni mogel bolj desno umakniti, kot se je. Zato je podana 90 % soodgovornost tožnika, če bi pripeljal počasneje, do dogodka ne bi prišlo. Tožnik je najprej izpovedal, da je kolo 5 do 6 metrov pred psom ustavil, nato pa spreminjal izjavo. Zaslišan je tožnik izpovedal, da je do napada prišlo na levi strani pločnika, kar je nemogoče, če je trdil, da se je umaknil pol metra stran od psa ob srečanju in če je bil pes v smeri njegovega gibanja, je očitno tožnik rinil v toženca in psa ob srečanju. To ob širini pločnika 1,3 metra ni mogoče. Možno je, po stališču izvedenca, da je pes tožnika le popraskal po nogi, čemur sodišče ne sledi. Vztraja, da je šlo za popraskanje. Sicer pa izpovedbe staršev ne morejo biti merodajne. Sodišče ne pojasni, kako bi lahko toženec preprečil škodni dogodek. Ni ravnal protipravno, pač pa bi starši tožnika, ki je imel 12 let, morali otroka nadzorovati. Ne bi smeli pustiti, da se vozi po pločniku s kolesom neprimerne velikosti in po pločniku, ki ni namenjen vožnji kolesarjev. Ni podana odgovornost toženca in tudi ne vzročne zveze. Vozil se je po pločniku, brez nadzora staršev in prehitro in s tem prispeval k škodnemu dogodku (Cp 997/99). Po pločniku bi se moral gibati s hitrostjo, s katero se premikajo pešci. To določa prvi dostavek 32. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Sicer pa mora voziti po kolesarskem pasu, kolesarski poti ali po desni smeri vozišča v smeri vožnje. Sodba o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru tožene stranke, da je tožnik sokriv za škodni dogodek, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na 158. člen, 131. člen OZ in tretji odstavek 11. člena Zakona o zaščiti živali. Tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo in tudi v pritožbi to ponavlja, opozarjala, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 12 let. Trdila je, da je vozil po pločniku v nasprotni smeri in da bi ga, če ni imel opravljenega kolesarskega izpita po Zakonu o voznikih, morali spremljati starši. Na to je tožeča stranka ugovarjala in celo trdila, da ima tožnik opravljen kolesarski izpit (list. št. 17). Pritožbeno sodišče opozarja na določbo 137. člena OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost mladoletnih oseb. Ob starosti 12 let je tako možno, da bi mladoletni kolesar, ki ima opravljen kolesarski izpit, bil sam v prometu; vendar je treba presojati, ali je bil sposoben razumeti pomen in posledico svojih ravnanj v prometu oziroma ali je razumel pomen cestnoprometnih predpisov¹. Sodišče prve stopnje je o krivdi oziroma sokrivdi tožnika odgovorilo v točkah 11, zlasti pa v točki 6 obrazložitve. Tako se je postavilo na stališče, da ni pomembna niti širina pločnika, naklon ceste, ravnanje tožnika, ampak samo dejstvo, da je prišlo do kontakta med tožnikom in toženčevim psom. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejanskega stanja pa ni ugotovilo, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko je treba izvajati še nove dokaze, ki jih je sicer tako tožeča kot tožena stranka ponudila, je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti dejanskega stanja. Razveljavitev pa ne pomeni povzročanje zastoja v postopku oziroma hujšo kršitev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožba namreč tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem, ker je menilo, da to ni pravno pomembno. Tožena stranka je ves čas trdila, da je širina pločnika na mestu srečanja 1,30 metra, da se tam ne moreta srečati dva človeka s torbami, ker se mora eden umakniti in da je nemogoče, da bi na pločniku stal tožnik, toženec in pes. Toženec tudi trdi, da je naklon ceste takšen, da ne more držati tožnikova izpovedba, da ko je peljal tožnik navzdol, je s kolesom ustavil oziroma se je z upočasnjeno vožnjo peljal mimo. Če je naklon ceste res tak, da se bi kolesar na pločniku težko ustavil oziroma peljal počasi mimo, da je širina pločnika 1,3 metra in se toženec s psom ni imel kam umakniti, tedaj so te okoliščine lahko pravno pomembne. Toženec tudi trdi, da se je tožnik peljal v napačni smeri oziroma bi se moral peljati po nasprotni strani ceste oziroma pločniku. Če kolesarske steze ni, mora voziti tako kolesar, da ne ovira pešcev. Zato bo treba presoditi stanje na cesti oziroma pločniku tudi iz stališča navedb tožene stranke. Na vse to sodišče prve stopnje ni odgovorilo in je treba pritrditi pritožbi, da z neizvedbo zlasti dokaza z ogledom na kraju samem, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tako bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, kje je prišlo do srečanja, koliko je pločnik širok, ali je cesta ravna ali je nagib. Če se bo izkazalo, da je tožnik lahko soprispeval, da je prišlo do tako tesnega srečanja, da je pes odreagiral z ugrizom, bo treba tudi presoditi, ali je tožnik bil razsoden oziroma ali je imel, tako kot trdi, kolesarski izpit. Če so ti pogoji podani, je mogoče govoriti o sokrivdi tožnika².

7. V primeru, ko bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik nesposoben za odškodninsko odgovornost v trenutku škodnega dogodka in za to škodo in ni imel kolesarskega izpita, pa je treba pojasniti tožencu, da ni mogoče v pravdi med tožnikom in tožencem upoštevati sokrivde, ki bi jo mogoče lahko imeli tožnikovi starši, ker so ga pustili samega. V tem primeru bi bila v celoti podana odgovornost tožene stranke, ki bi potem v regresni pravdi lahko uveljavljala svoje eventuelne zahtevke iz sokrivde nasproti tožnikovim staršem.

8. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi v delu, ko trdi, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je prišlo do poškodbe tožnika tako, da ga je pes s taco opraskal. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze (dogodke po škodnem dogodku, zaslišanja pravdnih strank in izvedeniško mnenje). Glede na vrsto poškodbe oziroma vodoravno lego je namreč izvedenec medicinske stroke štel za bolj verjetno, da je prišlo do ugriza psa kot do praske s taco. Pritožba tudi nima prav, ko graja izvedeniško mnenje dr. A. S. zato, ker je izvedenka s področja klinične psihologije in nevropsihologije odraslih in ne za otroke. Pritožba ne pove, kaj je izvedenka narobe ugotovila zato, ker je izvedenka s področja klinične psihologije in nevropsihologije odraslih in ni specialistka za klinično psihologijo in nevropsihologijo otrok. Dejstvo, da v drugi pravdi ni sprejela izvedeništva, ne pomeni, da je v tej pravdi njeno izvedeniško mnenje neuporabno. Očitno je izvedenka menila, da za naloge, ki jih je prejela od sodišča, lahko izdela izvedeniško mnenje.

9. Treba pa je pritrditi pritožbi, da iz spisa ne izhaja (v zapisniku o zadnji glavni obravnavi tega ni najti), da bi sodišče prve stopnje pozvalo toženo stranko, da se opredeli, katerega izvedenca predlaga v zvezi z nagibom ceste oziroma vožnjo tožnika po pločniku. Tožena stranka je izvedenca v zvezi z navedbami o cesti predlagala pravočasno, ni pa navedla, katere stroke naj bo izvedenec. V okviru materialnega vodstva pravde naj sodišče pozove toženo stranke, naj se izjavi o izvedencu in naj to opozorilo v zapisnik oziroma dopis sodišča zapiše. Nato šele lahko nesubstancirani dokazni predlog zavrne. Če bo pa ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva že z ogledom na kraju samem, pa izvedenec tudi ne bo potreben.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VSL I Cp 2164/2009, I Cp 639/2012.
² Primerjaj sklep II Dor 276/2013.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1679/2009
• VSL Sodba I Cp 510/2021
• Sklep II DoR 276/2013