VSL Sodba II Cp 375/2018

Jedro

Pravdno, civilno sodišče je vezano na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Neutemeljena je zato navedba, da bi morala tožnica (posebej) dokazati, da ji je toženec škodo povzročil namenoma, z zaničevalnim namenom.

Ni šlo za bagatelno škodo. Tožnico so besede prizadele, po dogodku je bila odmaknjena, žalostna, nerazpoložena, približno mesec je jemala tablete za pomiritev (spanje), ostali družinski člani so jo spraševali, kaj je temu vzrok, kar je prav tako povzročilo dodatne duševne bolečine, ko je opisano situacijo pojasnjevala otrokoma, možu pa zatrjevala in pojasnjevala, da izrečene besede, pri katerih je bil prisoten, ne držijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 dalje, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki potrebne pravdne stroške v znesku 505,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka nosi sama (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Povzema odločitev in del razlogov sodišča prve stopnje. Zatrjuje, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in povzema pritožbena razloga iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) uspela s 85 % tožbenega zahtevka, prisojeni pa so ji bili stroški postopka, kot bi uspela v celoti. S sodbo se ne strinja, izpovedi tožnice in po njenem dokaznem predlogu zaslišanih prič niso skladne, skladne tudi niso z izpovedmi v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 37783/2012. Povzema izpovedi iz kazenskega postopka glede določenih okoliščin, in sicer tožnice, D. T., Z. T. in S. T. Navaja, da je v kazenskem postopku tožnica vložila neobrazložen PPZ z dne 28. 6. 2012, v katerem je zahtevala odškodnino v znesku 500,00 EUR. V tožbi je tožnica kot škodo navedla zgolj, da je jokala tri dni, na glavnih obravnavah pa je izpovedala, tako so izpovedale tudi priče, da naj bi jokala mesec dni. Iz tožbe ne izhaja jemanje pomirjeval tožnice. Kontraditorne so izpovedi prič v zvezi s tem, kdaj in kje naj bi tožnica pričela jokati. V kolikor bi se tožnica počutila slabo, kot navaja, jokala mesec dni in jemala nevroleptik (Lexaurin), ne bi mogla hoditi v službo in se voziti zjutraj in nazaj s svojim avtom. Sodišče bi moralo v skladu s predlogom tožnice v postopek pritegniti sodnega izvedenca psihiatra, ki bi potrdil, da tožnica ni mogla jokati en mesec ter jemati Lexaurina, voziti avtomobila, delati v kuhinji in povrh še bruhati. Izpovedi prič in tožnice so kontradiktorne tudi glede časa očitanega dogodka, saj so vedeli povedati datum glede dneva in meseca, ne pa leta. Tožnica ni vedela izpovedati, katere tablete naj bi jemala, v družini pa so v dobrih odnosih. Glede pojasnjevanja otrokom tožnice poudarja, da sta bila v kritičnem času stara 9 in 16 let, otroci v taki starosti pomen dogodkov razumejo in ne rabijo pojasnjevanja. Sodišče ni upoštevalo načela individualizacije odškodnine ter dejstva, da ne gre za pravno priznano temveč za bagatelno škodo. To potrjuje besednjak, ki ga uporabljajo pravdne stranke kot sosedi, pri čemer "jebeš" pomeni "zafrkavaš" in ne spolnega odnosa. Sodba ne vsebuje dokazne ocene izpovedi tožnika (toženca?) in priče A. Č. Tožnica je bila napotena na pravdo z zahtevkom v višini 500,00 EUR in ne 1.000,00 EUR. Do prisojenih zakonitih zamudnih obresti ni upravičena. Sodba ne upošteva dejstva, da bi morala tožnica dokazati, da je toženec škodo povzročil namenoma, z zaničevalnim namenom. Za prisojo denarne odškodnine tudi ne zadošča, da so duševne bolečine zgolj zatrjevane, temveč morajo biti izkazane. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi ter naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker torej v sporu majhne vrednosti sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter relativno bistvenih kršitev določb postopka ni mogoče izpodbijati, so tovrstne pritožbene navedbe toženca neupoštevne.

5. Toženec neutemeljeno in nedopustno opozarja, da izpovedi tožnice in zaslišanih prič niso skladne z izpovedmi v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 37783/2012, saj je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazni predlog z vpogledom v listine spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 37783/2012 toženec umaknil. Iz navedenega spisa je tako sodišče vpogledalo le sodbi, ki ju je kot dokaz predlagala tožnica.

6. Nadalje toženec neutemeljeno navaja, da je v tožbi tožnica navedla, da je jokala tri dni in da iz tožbe ne izhaja jemanje pomirjeval, kot so to izpovedali tožnica in priče. Sodišče se je oprlo na izpovedi tožnice in prič, smiselno zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka, kot že navedeno, v sporu majhne vrednosti ni upoštevna, zato sodišče druge stopnje na to navedbo ne odgovarja.

7. Prav tako toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev, ker bi sodišče moralo v skladu s predlogom tožnice v postopek pritegniti sodnega izvedenca psihiatra, saj je postavitev izvedenca predlagala tožnica in ne toženec, zato se na neizvedbo tega dokaza ne more uspešno sklicevati.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v zvezi istim histroričnim dogodkom, ki je tekel pod opr. št. II K 37783/2012, izdalo obsodilno sodbo zoper toženca in ga spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja zaradi besed, ki jih je 25. 6. 2012 v popoldanskem času ob približno 16:30 uri izrekel tastu tožnice S. T., in sicer: "Jebeš svojo snaho, sem videl in še drugi so mi rekli, da so videli". Sodišče je pravilno navedlo, da je glede na določilo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na to sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Neutemeljena je zato navedba, da bi morala tožnica (posebej) dokazati, da ji je toženec škodo povzročil namenoma, z zaničevalnim namenom. Neutemeljeno toženec navaja tudi, da gre za napačno interpretacijo besede "jebeš", saj je splošno znano, da ta beseda predstavlja pogovorni izraz za spolni odnos. Kot že navedeno, pa je sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča.

9. Toženec nadalje neutemeljeno zatrjuje kontradiktornost izpovedi prič. Skozi tovrstne trditve poskuša izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno. Nedopustno tako izpodbija dejanske zaključke sodišča, da je tožnica po izrečenih besedah toženca zajokala in je približno mesec dni po dogodku za spanje jemala uspavalne tablete, potem pa se je njeno psihično stanje počasi stabiliziralo. Po dogodku je bila odmaknjena, žalostna, nerazpoložena in je približno mesec dni po dogodku jemala tablete za pomiritev (spanje), to pa le zvečer, ker je zjutraj vozila avto. Nadalje toženec nedopustno zatrjuje tudi kontradiktorne izpovedi glede časa očitanega dogodka, s katerimi ponovno poskuša izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.

10. Navedbe o kontradiktornosti izpovedi tožnice in prič so tudi sicer neutemeljene, saj je sodišče v zvezi s potekom dogodka pravilno navedlo, da so izpovedi tožnice in prič medsebojno skladne, življenjsko logične in prepričljive in v obsegu, kot so bile izpovedi razvidne iz v spis vložene kazenske sodbe, tudi enake kot v predhodnem kazenskem postopku. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da medsebojno nista bili skladni izpovedi toženca in njegove žene, priče A. Č., ki ji sodišče ni sledilo in je za to navedlo tudi razloge v 7. točki obrazložitve. Razloge je navedlo tudi glede izpovedi toženca, zato so drugačne pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje dokazne ocene glede izpovedi tožnika (pravilno toženca) in priče A. Č., neutemeljene.

11. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tožnici nastali škodi, ki jih je sodišče navedlo v 10. do 14. točki obrazložitve, so neutemeljene tudi navedbe toženca, da naj bi šlo za bagatelno škodo. Sodišče je pravilno navedlo, da so duševne bolečine pri tožnici dosegle tak prag, da ne gre za bagatelno škodo in je upravičen zahtevek za plačilo odškodnine. Kot je bilo že navedeno, je namreč sodišče ugotovilo, da so tožnice besede prizadele, da je bila po dogodku odmaknjena, žalostna, nerazpoložena, približno mesec dni po dogodku je jemala tablete za pomiritev (spanje), ostali družinski člani so jo spraševali, kaj je temu vzrok, kar je prav tako povzročilo dodatne duševne bolečine tožnici, ko je opisano situacijo pojasnjevala otrokoma, možu pa zatrjevala in pojasnjevala, da izrečene besede, pri katerih je bil prisoten, ne držijo, in nimajo nobene realne podlage. V zvezi s tem so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe, da glede na starost otrok, le-ti ne rabijo več pojasnjevanja. Neutemeljena je tudi navedba, da bi sodišče moralo zahtevek zavrniti, ker ne zadošča, da so duševne bolečine zgolj zatrjevane, temveč morajo biti tudi izkazane, saj je obstoj duševnih bolečin pri tožnici sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo.

12. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo načelo individualizacije in objektivna merila in odškodnina v višini 800,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje za nastale duševne bolečine tožnice zaradi razžalitve časti in dobrega imena (179. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

13. Iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 37783/2012 izhaja, da se po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, medtem ko višina zahtevka iz sodbe ni razvidna. Toženec prvič v pritožbi navaja, da je bila tožnica napotena na pravdo le z zahtevkom v višini 500,00 EUR in ji zato zakonske zamudne obresti ne pripadajo, kar so nedopustne pritožbene novote in jih zato sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Končno je neutemeljena pritožba tudi glede stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je res zahtevku ugodilo za 850,00 EUR od vtoževanih 1.000,00 EUR. Kljub temu je pravilno tožencu naložilo v plačilo vse stroške tožnice. Odločitev je namreč oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP, saj je navedlo, da je toženec dolžan poravnati vse stroške postopka tožnici, ker zaradi zavrnjenega dela tožbenega zahtevka in obrestnega dela niso nastali posebni stroški. Tožnica namreč ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Poleg tega je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi dodatne okoliščine (glej 16. točko obrazložitve), ki utemeljujejo odločitev, da je toženec dolžan povrniti tožnici vse stroške postopka, svoje stroške postopka pa nosi sam.

15. Toženec je kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zatrdil le pavšalno, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ob povedanem je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 164. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 785/2019
• VSL sodba I Cpg 925/2014
• VSL sodba II Cp 1793/2011