VSL Sodba II Cp 898/2018

Jedro

Rastline, ki so v zemljišču, so sestavine nepremičnine in delijo njeno usodo. Sporni grm ni samostojna premična stvar.

Določila ZPP o dokazovanju z izvedencem zagotavljajo nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza. To pa pri predpravdnem izvedencu ni varovano. Zato se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da se tako mnenje upošteva le kot del strankinih navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi dopolnilna sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo z dne 3. 7. 2017.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8.536,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 8. 10. 2011 do plačila.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je napačno sklicevanje sodišča na 8. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), češ da sporni grm na zemljišču v celoti ustreza pojmu namenske trajne spojenosti z zemljiščem in zato predstavlja sestavino nepremičnine. Grm bi bilo potrebno v pravnem smislu opredeliti kot pritiklino po 17. členu SPZ. V danem primeru predstavlja grm premičnino, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena olepšanju glavne stvari. Tudi živa meja je namenjena olepšanju glavne stvari, to je zemljišča. Vsak grm je možno presaditi, enako velja za iz grma razraščeno živo mejo. Pri grmih in razraščenih grmih ne moremo govoriti o trajni spojenosti. Običajno je, da ljudje grme pogosto menjajo ter tudi presajajo. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnica zgolj solastnica do ene polovice žive meje razraščenega grma. Nesporno dejstvo je, da je tožnica od matere prejela v dar celoten grm. Izvedenka M. B. je oceno škode v svojem izvedenskem mnenju zelo podrobno utemeljila. Njeno mnenje je zato potrebno soočiti z mnenjem izvedenca L. L. in izvedenko M. B. tudi zaslišati. Gre za veliko razliko v mnenju dveh izvedencev iste stroke, zato se utemeljeno poraja dvom o tem, kakšna je resnična višina škode. Dokazni predlog za zaslišanje M. B. ni bil podan prepozno. Zaslišanje je lahko predlagala takrat, ko ji je bilo vročeno izvedensko mnenje L. L. Šele takrat je bilo mnenje M. B. v pretežnem delu ovrženo in je zato šele tedaj nastala potreba po tem, da se izvedenko zasliši, se ji predoči ugotovitve izvedenca L. ter se jo vpraša, ali vztraja pri svojem mnenju. Glede na mnenje M. B. obstoji utemeljen dvom v L. L. pravilnost ocene višine škode. Utemeljevanje sodišča, zakaj verjame izvedencu L. L., ni konsistentno. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni postavilo novega izvedenca. Da bi moralo sodišče zaslišati izvedenko M. B. izhaja tudi iz sodbe Ustavnega sodišča RS Up-234/13. Iz nje izhaja, da enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave zajema tudi pravico stranke do izjavljanja v postopku. Stranki mora biti zagotovljena možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Tudi za pravdni postopek velja, da je ključni del dokazovanja z izvedencem kontradiktorna obravnava izvida in mnenja. Sodišče je bilo dolžno dopustiti dokaz z zaslišanjem M. B. kot priče. Mnenje M. B. je bilo potrebno za oblikovanje zahtevka, predvsem po višini. Tožnica ne razpolaga z znanjem, na podlagi katerega bi mogla postaviti zahtevek po višini. Zato je bilo angažiranje izvedenca nujno potrebno. Sodišče bi moralo zahtevku v tem delu ugoditi.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožnica zahteva plačilo odškodnine za grm, katerega je uničil toženec, ter plačilo izvedeniškega mnenja, katerega je tožnica pridobila pred pravdo, zaradi ocene vrednosti uničenega grma. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica ½ parcele na kateri raste grm, druga polovica pa je v lasti njenega brata. Grm je na podlagi 8. in 16. člena SPZ obravnavalo kot sestavino nepremičnine, in ker je tožnica zgolj polovična lastnica parcele z grmom, ji pripada le polovica uveljavljanega zahtevka. Za ugotovitev vrednosti spornega grma je sodišče prve stopnje angažiralo sodnega izvedenca in cenilca kmetijske stroke L. L., na čigar izvedensko mnenje se je v celoti oprlo. Izvedensko mnenje M. B., ki ga je tožbi priložila tožnica, je sodišče prve stopnje upoštevalo kot del tožničinih navedb, saj tožena stranka tega mnenja ni sprejela kot dokaza in ga sodišče ni moglo upoštevati.

6. Tožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je grm oziroma živo mejo razraščenega grma obravnavalo kot sestavino nepremičnine. Po prepričanju tožnice je grm v pravnem smislu pritiklina nepremičnine po prvem odstavku 17. člena SPZ.

7. Po 16. členu SPZ je sestavina vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari. V prvi vrsti se štejejo za sestavine tisti objekti, ki so z glavno stvarjo v trdni fizični povezavi. Pri tem lahko mislimo predvsem na povezavo med zgradbo in zemljiščem oziroma med zgradbo in deli zgradbe (opeka, zidovi, podboji, okenski okviri in podobno). Podobno velja za povezavo med drevesi in drugimi rastlinami z zemljiščem, na katerem ti rastejo.¹ Iz grma razraščena živa meja je bila v trenutku škodnega dogodka tako trdno povezana z nepremičnino, da je pripadla nepremičnini, saj se je nahajala nad njo. Poleg tega ju ni bilo mogoče ločiti, ne da bi bilo poškodovano vsaj zemljišče.² Rastline, ki so v zemljišču, so sestavine nepremičnine in delijo njeno usodo, zato ni pomembno, kdo je tožnici sporni grm podaril in kdo je zanj izključno skrbel. Presoja sodišča prve stopnje, da sporni grm oziroma iz njega razraščena živa meja ob upoštevanju določb 8. in 16. člena SPZ ni samostojna premična stvar, je pravilna.

8. Pritožba nasprotuje izvedenskemu mnenju izvedenca L. L., ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, ter obsežno navaja razloge, zaradi katerih bi bilo potrebno slediti mnenju M. B. Tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje M. B. in postavitev novega izvedenca.

9. Pritožba se glede vrednosti grma in višine škode neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje M. B. (priloga A5-A6). Gre za mnenje, ki je bilo narejeno po tožničinem naročilu pred pravdo in kateremu je toženec izrecno nasprotoval. Sodišče prve stopnje ga je zato pravilno upoštevalo le kot del tožničine trditvene podlage in ne kot dokaz o višini nastale škode. Izvedenec po strankinem naročilu namreč procesno gledano ni izvedenec, ki deluje v funkciji sodnikovega pomočnika, pač pa gre za pomočnika same stranke. Dela po strankinih navodilih in v njeno korist. Določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o dokazovanju z izvedencem (243. do 255. člen ZPP) zagotavljajo nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza. To pa pri predpravdnem izvedencu ni varovano. Zato se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da se tako mnenje upošteva le kot del strankinih navedb³, razen če se druga stranka strinja s tem dokaznim predlogom.

10. Glede na to, da se mnenje M. B. upošteva le kot del trditvenih navedb tožnice, bi morala tožnica predlog za zaslišanje M. B. (kot dokaz njenim trditvam) podati že prej v postopku in ne šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožnica je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojim predlogom prekludirana. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri zaslišanju M. B. in njenim soočenjem z izvedencem L. L., ali postavitvi novega izvedenca ter sklicevanje na sodbo Ustavnega sodišča RS Up-234/13. Tožničino izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje se obravnava zgolj kot njene trditve, ne pa kot dokaz. Pravilnost trditev je sodišče preverjalo s pomočjo sodnega izvedenca, ki ga je določilo sodišče prve stopnje v sodnem postopku. Zato procesnega pomena izven pravde pridobljenega izvedenskega mnenja ni mogoče obiti z zaslišanjem izvedenke, ki je mnenje izdelala pred pravdo.⁴ Ker je tožnica predlog za zaslišanje M. B. podala tudi prepozno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog. Prav tako ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca v postopku. Sodišče prve stopnje je v skladu z 253. in 254. členom ZPP pridobilo pisno mnenje izvedenca L. L., nato pa ga, po prejemu tožničinih pripomb na mnenje, tudi zaslišalo na obravnavi. Razčistilo je vse morebitne nejasnosti o zadevi. Zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca niso bili izpolnjeni, zato je bil tožničin predlog pravilno zavrnjen.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca L. L. ugotovilo, da tožničine trditve o vrednosti uničenega grma in posledično višini škode ne držijo. Mnenje izvedenca L. L. je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovno argumentirano in obrazloženo, tej oceni pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnica pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje s pritožbenimi navedbami ni uspela omajati.

12. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na strošek pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja. Tožnica nasprotuje tej odločitvi z navedbo, da je bilo pred pravdo pridobljeno mnenje potrebno za oblikovanje zahtevka po višini, saj sama ne razpolaga z zadostnim znanjem. Pritožbeno sodišče tem navedbam ne more slediti. Izpodbijana sodba vsebuje tehtne in jasne razloge, zakaj vtoževanih stroškov ne gre šteti za potrebnih za pravdo. Okoliščine škodnega dogodka niso tako kompleksne, da tožnica višine odškodninskega zahtevka ne bi mogla postaviti sama. Okvirno vrednost grma in stroškov povezanih z njegovim vzdrževanjem bi, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, tožnica lahko določila sama, saj so cene sadik in vrtnarskega materiala javno dostopne, tožnica pa se z gojenjem grma ukvarja že več let. Koliko dela je bilo v to vloženega in kakšen pomen ima grm za tožnico, ve najbolje sama. Ker bi tožnica višino tožbenega zahtevka lahko določila brez predhodnega mnenja izvedenca (še zlasti, ker je za natančnejšo ugotovitev vrednosti predlagala postavitev izvedenca v postopku), so bili s tem v zvezi nastali stroški za predmetno pravdo nepotrebni, tožbeni zahtevek pa v tem delu neutemeljen.

13. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanje dopolnilne sodbe v zvezi s sodbo z dne 3. 7. 2017 ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovoroma na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list, Ljubljana 2016, str. 79
² prim. sklep VSL II Cp 1657/2015
³ Glej odločbe VSRS II Ips 748/2005, II Ips 780/2006, II Ips 381/2009, II Ips 895/2009
⁴ Prim. sodbo VSRS II Ips 895/2009

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 81/2009
• VSM Sklep I Cpg 276/2018
• VSC Sodba Cp 327/2020