VSL Sklep II Cp 1589/2018

Jedro

Ker je bil tožbeni zahtevek proti prvotožencu pravnomočno zavrnjen, šlo je pa za navadne sospornike, je zadeva proti prvotoženi stranki pravnomočno zaključena. Dejstvo, da je tretjetoženi stranki bila sodba razveljavljena in je bil postopek še odprt, ne pomeni, da lahko tožeča stranka s spremembo tožbe ponovno vključi prvotoženo stranko brez njene privolitve.

Pri paulijanski tožbi dolžnik ni stranka, zato je jasno, da so bili toženci v tej pravdi navadni sosporniki in ne nujni enotni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje ni dopustilo razširitve tožbe na novega toženca, to je F. Š. in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov proti F. Š.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe prvega odstavka 338. člena ZPP. Zahtevek proti prvemu tožencu, F. Š., je bil delno zavrnjen. Tako ni izgubil statusa stranke v tem postopku. Postopek se je začel proti prvemu tožencu. Sodišče prve stopnje je s sodbo II P 143/2014 ugodilo tožbenemu zahtevku, ki v zadnjem odstavku 3. točke izreka med drugim glasi, da se ugotovi, da ustanovitev hipoteke s strani zemljiškoknjižnega lastnika, F. Š. v opisanem obsegu, nima pravnega učinka v razmerju do terjatve tožeče stranke v opisanem obsegu. Takšna sodna odločba se nanaša na F. Š. v pravdnem postopku, ki je z razveljavitvijo sodbe še odprt.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka (F. Š., D. Š. in B. Š.). Zahtevek iz spremenjene tožbe z dne 16. 6. 2017 pomeni objektivno in subjektivno spremembo tožbe. Gre za drugačen zahtevek na drugačni pravni podlagi. Sprememba tožbe je nedopustna tudi zato, ker posega v pravnomočni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predloženi zadevi je odločilno, ali je bil postopek proti prvotno prvotoženi stranki, to je F. Š., pravnomočno zaključen in se torej po razveljavitvi sodbe P 143/2014 Okrožnega sodišča v Ljubljani proti drugo in tretjetoženi stranki, ne nadaljuje proti F. Š. Tako je treba najprej ugotoviti, da je sodišče prve stopnje s sodbo P 143/2014 zavrnilo tožbeni zahtevek proti F. Š., delno pa ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugo in tretjetoženi stranki (delno pa tudi proti njima tožbeni zahtevek zavrnilo). Pri tem je ločilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki iz tožbenega zahtevka (list. št. 4 do 5) s spremembo tožbe na list. št. 53 tako, da je bil rezultat pravde proti prvotoženi zavrnilna sodba, proti drugo in tretjetoženi stranki pa delno tožbenemu zahtevku ugodilo, delno pa zavrnilo. To je bilo možno, ker je v prvotni tožbi bilo zatrjevano razmerje med toženimi strankami na podlagi 255. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tudi zahtevek je bil na tej materialnopravni podlagi. Pri paulijanski tožbi dolžnik ni stranka, zato je jasno, da so bili toženci v tej pravdi navadni sosporniki in ne nujni enotni sosporniki. Tako je sodišče prve stopnje lahko odločilo proti prvotoženi stranki z zavrnilno sodbo, proti drugima tožencema pa različno. Zato je tudi višje sodišče pritožbi drugo in tretjetožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu (III. in VI. točka izreka) in zadevo vrnilo sodišču v ponovno sojenje. Ker se tožeča stranka ni pritožila proti odločitvi sodišča prve stopnje proti prvotoženi stranki, je zavrnilni del sodbe, skupaj z odločitvijo o stroških v razmerju do F. Š., postal pravnomočen.

6. S tem je bil zahtevek proti F. Š. pravnomočno zavrnjen oziroma je bila pravda zaključena. Zmotno meni pritožba, da se tožbeni zahtevek (ločeni del zahtevka iz tožbe) v razmerju do drugo in tretjetožene stranke), nanaša tudi na prvotoženo stranko, ker se ponovi v prej skupnem tožbenem zahtevku tekst, ki ga pritožba izpostavi v pritožbi pod točko 3 izreka. Gre le za ponovitev tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, saj je o delu zahtevka, ki se nanaša na F. Š., odločeno že pod točko II izreka. Tako se izkaže, da pred objektivno in subjektivno spremembo tožbe (list. št. 181 do 186) F. Š. ni bil več pravdna stranka. S spremembo tožbe pa je tožeča stranka spremenila tako trditveno podlago kot tožbeni zahtevek in sedaj zahteva ničnost vseh pravnih poslov, ki so jih sklenili F. Š., D. Š. in B. Š. in že našteto v spremenjeni tožbi. Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbe opravilo narok in tožeča stranka je pojasnila, da sedaj zahteva ugotovitev ničnosti poslov, podredno pa še zmeraj vztraja na actio pauliana (list. št. 188). Nato je tožena stranka ugovarjala med drugim, da sprememba tožbe nima izpolnjenih pogojev po določilih ZPP. V pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2017 pa je med drugim navajala, da je sprememba tožbe nedovoljena, ker je s sodbo že razsojeno in je v celoti zavrnjen zahtevek proti prvemu tožencu. Opozorila je tudi, da je sprememba tožbe dovoljena samo do konca glavne obravnave. Pritrditi je temu stališču, saj je zadeva bila proti prvemu tožencu že pravnomočno razsojena. Nato pa je F. Š. še izjavil, da ne privoli v razširitev tožbe nanj in priglasil pravdne stroške.

7. Tako je sodišče prve stopnje moralo na podlagi 191. člena ZPP ugotoviti, da se F. Š. ne strinja, da bi se pridružil toženi v nadaljevanju postopka po razveljavljenem tožbenem zahtevku in tudi se ne strinja s spremembo tožbe, s katero je tožeča stranka v pravdo ponovno želela vključiti toženca z objektivno spremembo tožbe. Tako bo morala tožeča stranka vložiti novo tožbo, če bo želela imeti v pravdi vse tri tožene stranke oziroma bo morala nadaljevati postopek v tistem delu, ko je še odprt po razveljavljeni sodbi sodišča prve stopnje, a s strankama D. Š. in B. Š.

8. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, F. Š. pa z navedbami iz odgovora na pritožbo ni pripomogel k rešitvi te zadeve.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 503/2009
• VSC sodba Cp 634/2014
• Sklep II Ips 420/2005