VSL Sodba I Cp 94/2018

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in zato ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije. Pritožbeno sodišče zaradi zagotovitve enotne sodne prakse odstopa od svojih dosedanjih stališč o tem vprašanju in stališčem Vrhovnega sodišča sledi.

Sodišče mora, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.060,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 91,80 EUR od 1. 1. 2012, 71,40 EUR od 1. 1. 2013, 122,40 EUR od 1. 1. 2014, 22,40 EUR od 1. 1. 2015 in 530,40 EUR od vložitve tožbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek iz pridružene zadeve, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.419,00 EUR od 7. 6. 2013 in od zneska 1.026,00 EUR od 15. 9. 2017 (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki plačati 1.113,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga ustrezno spremembo sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev. Meni, da je odločitev o uporabi minimalne tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del¹ (v nadaljevanju Pravilnik 1998 oziroma tarifa Pravilnika 1998) materialnopravno napačna in se zavzema za uporabo 81. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), pri čemer je treba izhajati iz zadnjih plačil na podlagi licenčnih pogodb.

Nasprotuje stališču sodišča, ki da nekritično sledi navedbam toženke, da minimalni honorar zajema tako izkoriščanje avtorskih del preko RA kot preko TV programov. Izpodbijana sodba nima razlogov v tem delu in se je ne da preizkusiti. Poudarja, da minimalni honorar ne vsebuje nikakršnih kriterijev, ki bi omogočali razmejitev izkoriščanja glasbenih del preko RA in preko TV programov. Iz 31. člena ZASP izhaja pravica radiodifuzne (kabelske) retransmisije, medtem ko je radiodifuzno oddajanje opredeljeno v 30. členu ZASP. Na podlagi tega zaključi, da ni pravne podlage, da se avtorska dela v primeru radiodifuzne retransmisije javnosti priobčujejo skupaj, tj. preko RA in TV programov. Če bi to veljalo, potem ne bi sklepali ločenih licenčnih pogodb, prav tako se razlikuje repertoar glasbenih del na RA in TV. Sodišče je napačno združilo postopka, ker gre za različna načina uporabe avtorskih del, ki temeljita na različnih pogodbah, RA in TV programi si po vsebini niso enaki, pa tudi ne gre za isto vtoževano obdobje.

Sodišču očita, da ni ugotovilo vseh dejstev, relevantnih za odločitev o pobotu terjatev, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva, tudi dejstva so napačno ugotovljena. Meni, da pobotni ugovor ni utemeljen ne po temelju ne po višini. Prav tako meni, da ne gre za istovrstni terjatvi, saj se je toženka sklicevala na dovoljenje Zavoda AIPA, ki pa po vsebini varuje soavtorje in ne avtorskih del, kot izhaja iz dovoljenja. Terjatvi sta sporni, saj plačila zajemajo več vrst avtorskih del, do česar se sodišče sploh ni opredelilo, sodba zato v tem delu nima razlogov in je nezakonita.

Poudarja, da je bila pobotna izjava toženke podana prepozno, šele z dopisom s 23. 6. 2017 (v teku pravde), do takrat pa ne. Sodišče napačno šteje vsebino dopisa z dne 12. 5. 2015 kot pobotno izjavo tožniku; če bi šlo res zanjo, je toženka ne bi podala ponovno 23. 6. 2017. Ker je sodišče napačno štelo dopis z 12. 5. 2015 za pobotno izjavo, je napačno razsodilo o ugovoru zastaranja, ki ga je zoper pobot uveljavljal tožnik, toženka pa ni prerekala podanega ugovora zastaranja.

Opozarja na to, da bi toženka morala pri pobotanju navesti, katere terjatve (z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja) naj ugasnejo s pobotom. Ker tega ni navedla, do pobota ni prišlo (sklicevanje na odločbo VS RS III Ips 166/2007).

Sodišču nadalje očita, da je v nasprotju z lastnimi ugotovitvami zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo civilne kazni, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da je pred odločitvijo, ki jo je oprlo na 2. odstavek 168. člena ZASP, moralo ugotoviti, da je toženka kršilec avtorske pavice. To pa nasprotuje razlogom, zaradi katerih je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo civilne kazni. Izrek zato nasprotuje razlogom sodbe, ki so si tudi sicer v nasprotju.

Na koncu uveljavlja kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom iz 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave RS (enako varstvo pravic), pravice do sodnega varstva in pravice iz ustvarjalnosti iz 6. člena Ustave RS.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v zadevi II P 1209/2016 od toženke zahteval plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih v obdobju od 1. 4. 2011 do 31. 12. 2011, od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in v decembru 2012 ter letih 2013, 2014 in 2015; v zadevi II P 1353/2016 pa nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v televizijskih programih v enakem obdobju, razen v letih 2014 in 2015. Za radijske programe je zahteval običajno nadomestilo v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno, za televizijske programe pa v višini 0,33 EUR, opirajoč se na zadnje dogovore iz (ne več veljavnih) licenčnih pogodb. Sodišče prve stopnje je združilo oba postopka v skupno obravnavanje in ob uporabi tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Pravilnika ocenilo višino nadomestila, do katerega je upravičen tožnik, vendar je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi utemeljenosti toženkinega (materialnopravnega) pobotnega ugovora.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje v pritožbi grajano odločitev o združitvi postopkov med istima strankama za smotrno in pravilno, saj je prispevala k pospešenemu obravnavanju in zmanjšanju stroškov (300. člen ZPP). Vtoževani obdobji iz postopkov se prekrivata v znatnem delu, kar pa niti ni pogoj za združitev pravd; bistveno za odločitev o združitvi, kot določa 300. člen ZPP, je, da teče več pravd med istimi osebami. Okoliščina, da je Vrhovno sodišče RS (kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju) določilo enotno primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del tako v radijskih, kot tudi v televizijskih programih, gre v prid združitvi postopkov. Tako je ocena (primernega) nadomestilo za vsako od oblik izkoriščanja glasbenih del bolj transparentna. Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da gre za različna načina uporabe oziroma izkoriščanja avtorskih del na podlagi različnih licenčnih pogodb, a to ob že opisanih okoliščinah ni argument za drobljenje postopkov.²

7. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika 1998. Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in zato ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.³ Pritožbeno sodišče zaradi zagotovitve enotne sodne prakse odstopa od svojih dosedanjih stališč o tem vprašanju⁴ in stališčem Vrhovnega sodišča sledi.⁵ Obsežnih obrazložitev stališč Vrhovnega sodišča ne bo povzemalo, njihovo bistvo je, da tarifa Pravilnika 1998 ni pridobila narave skupnega sporazuma. Pri razlagi 157. člena ZASP (v različici, ki je stopila v veljavo z uveljavitvijo ZASP-D) je treba upoštevati tudi Direktivo Sveta 93/83/EGS s 27. 9. 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo, ki od držav članic terja varovanje dogovorov o retransmisiji. Vrhovno sodišče je še poudarilo velik pomen Memoranduma z dodatki in zavzelo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 po prenehanju veljavnosti Memoranduma ni “oživela“, zaradi česar mora sodišče, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.⁶

8. Vrhovno sodišče je, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, v svojih zadnjih odločbah⁷ opozorilo na pomen okoliščine, da so bila razmerja med strankama več let urejena z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, posledično tudi v skladu z licenčnimi pogodbami z 20. 12. 2007 (priloge B 13, B 14 in B 15 v spisu), ki sta jih na njihovi podlagi sklenili pravdni stranki.

9. Kar zadeva nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih v letih 2014 in 2015, je licenčna analogija uporabljiva, saj se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo. V radijskih programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, ostal nespremenjen. Pri upravljanju avtorskih pravic tako ni prišlo do konkurence tožnika z novoustanovljeno kolektivno organizacijo ‒ Zavodom AIPA, ki je 11. 10. 2010 pridobila stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del (AV del). Nasprotno pa, v primeru televizijskih programov, licenčne analogije ni moč uporabiti. Pri oceni običajnega (primernega) nadomestila se pritožbeno sodišče iz več razlogov ni moglo nasloniti na zneske, ki so bili dogovorjeni med pravdnima strankama. Prvič, njun dogovor je temeljil na širšem obsegu pravic, ki jih je tedaj upravljal tožnik, odražal je drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010, ko je na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije vstopil Zavod AIPA. Drugič, cena licence v paketu se lahko razlikuje od cene, določene zgolj za eno pravico kabelske retransmisije. Tretjič, s strani tožnika zahtevani znesek 0,33 EUR na naročnika televizijskega programa mesečno za kabelsko retransmisijo je previsok, saj se približa višini nadomestil, ki so jih kabelski operaterji tedaj plačevali za soavtorje AV del Zavodu AIPA,⁸ upoštevaje dejstvo, da je tožnik zahteval plačilo zneska 0,33 EUR le na televizijskega naročnika mesečno in se v televizijskih programih predvaja sorazmerno manj glasbe kot v televizijskih in radijskih programih skupaj.

O višini tožnikove terjatve

O višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih v letih 2014 in 2015

10. V 7. členu licenčne pogodbe (priloga B 14) dogovorjeno ceno za uporabo glasbenega repertoarja tožeče stranke v radijskih programih (za leto 2011) v višini 0,03 EUR na naročnika radijskega programa mesečno je torej treba šteti za običajno v smislu 81. člena ZASP. Ker dogovorjena razmerja odražajo dejanska⁹ in se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank¹⁰, je treba izhajati iz tega, da sta stranki šteli, da je sporazumno dogovorjeno nadomestilo primerno. Da je tako, izhaja tudi iz okoliščine, da toženka v postopku ni argumentirano nasprotovala njegovi primernosti. V odgovoru na tožbo je navedla le, da je bila po pogodbi upravičena do 10 % popusta od dogovorjene cene. Njen ugovor ni utemeljen, saj običajno nadomestilo lahko predstavlja le dogovorjena cena, popust kot tak pa (po poteku veljavnosti pogodb) ni upošteven.¹¹

11. Ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve o povprečnem številu radijskih naročnikov v spornem obdobju (321) in višine primernega nadomestila (0,03 EUR) za leti 2014 in 2015 toženka dolguje tožniku 231,12 EUR.

O višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v televizijskih in radijskih programih v obdobju od julija 2011 do junija 2012 in v obdobju od vključno decembra 2012 do vključno decembra 2013

12. Pritožbeno sodišče mora pri oceni nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del izhajati iz (enovitega) nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno, ki ga je, kot že pojasnjeno, Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in obsega oba načina izkoriščanja glasbenih del. Povedano drugače: nadomestilo zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v radijskih in televizijskih programih.

13. Ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve o povprečnem številu naročnikov radijskih in televizijskih programov (370) in primerne tarife 0,198 EUR na naročnika je toženka v vtoževanem obdobju (skupaj 25 mesecev¹²) za kabelsko retransmisijo glasbenih del dolžna plačati tožniku 1.831,50 EUR.

14. Tožnikova terjatev iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del v vtoževanem obdobju po seštetju obeh vrednosti znaša 2.062,62 EUR.

O zahtevku za plačilo civilne kazni

15. Ugotovljene (neizpodbijane) okoliščine v izpodbijani sodbi, da je med pravdnima strankama (in tožnikom ter kabelskimi operaterji nasploh) ves čas tekel spor o višini nadomestila, da so konec leta 2011 in v začetku leta 2012 med Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) in tožnikom potekala pogajanja za sklenitev skupnega sporazuma, ki pa niso bila uspešna, da je ZKOS 31. 5. 2012 pri Svetu za avtorsko pravo vložil zahtevo za določitev primerne tarife, da razlogov za to neurejeno stanje ni mogoče pripisati izključno toženki, temveč je k neurejenemu stanju prispevalo objektivno dejstvo, da je dovoljenje za upravljanje z AV deli pridobila druga kolektivna organizacija, in tudi tožnik, v takih razmerah pa se toženka ni mogla pozanimati o svojih obveznosti, so nudile zadostno podlago za materialnopravno pravilno odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni (168. člen OZ). Te ugotovitve zaradi obstoja prej navedenih okoliščin (priznano preplačilo) ne utemeljujejo zaključka, da je toženka kršila avtorske pravice namerno oziroma iz hude malomarnosti, kot je pravilno in prepričljivo zaključilo že sodišče prve stopnje. Pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo civilne kazni je namreč treba upoštevati tudi tožnikovo ravnanje.¹³ Pritožbeno sodišče v tem delu ni našlo s strani tožnika zatrjevanih nasprotij med izrekom in razlogi ter med razlogi izpodbijane sodbe, zato uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O v pobot uveljavljani terjatvi in pogojih za pobot

16. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni ugotovilo vseh dejstev, relevantnih za zaključek sodišča o pobotu medsebojnih terjatev. V pritožbi tožnik večkrat (in v očitnem nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani sodbi) zmotno predpostavlja, da je sodišče štelo toženkin dopis z 12. 5. 2015 (poziv tožnika na vrnitev preveč plačanih sredstev; hrbtna stran priloge B 30) za pobotno izjavo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da jo je toženka podala šele z dopisom s 23. 6. 2017 (priloga B 42).¹⁴ Ker dopis z 12. 5. 2015 ni pobotna izjava, ni treba, da bi vseboval sestavine, ki naj bi jih imela pobotna izjava. Zato z izpostavljanjem njegovih domnevnih pomanjkljivosti tožnik ne more preprečiti pobota terjatev strank. V pritožbi izpostavljeno razlikovanje zneskov iz obeh dopisov pa tudi ne vzbudi dvoma o verodostojnosti pobotne izjave oziroma resničnosti toženkinih navedb glede višine pobotnega ugovora. Ključno je, da toženkine posamezne terjatve (preplačila) jasno izhajajo iz pobotne izjave in so preverljive z ostalimi toženkinimi trditvami in listinami v spisu. Ker sodišče dopisa z 12. 5. 2015 ni štelo za pobotno izjavo, tožnik zmotno meni, da je to bil razlog za domnevno napačno odločitev o ugovoru zastaranja v pobot uveljavljane toženkine terjatve. Utemeljeno pa navaja, da je toženka podala pobotno izjavo izven pravde, ko je bila ta že v teku, vendar za to po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene ovire. Možnost (obstoj instituta) procesnega pobotanja namreč ne preprečuje stranki, da ne bi materialnopravno pobotala svoje terjatve izven pravde, ko ta že teče, pri čemer obveznosti ugasnejo, ko se stečejo pogoji za pobotanje.¹⁵ Do pobotanja po materialnem pravu pride z enostransko pobotno izjavo, vendar z učinkom za nazaj, ko so izpolnjeni pogoji za pobot. To je v trenutku, ko si stopita nasproti dve istovrstni, vzajemni, dospeli, likvidni (nesporni) in nezastarani terjatvi; vendar je slednje ključno samo, kadar ena od strank oziroma obe uveljavljata ugovor zastaranja¹⁶.

17. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da terjatvi nista istovrstni, vzajemni (ker naj toženka ne bi plačevala tožniku, ampak družbi S., d. o. o.), nesporni in da je toženkina terjatev zastarana. Vsi pogoji za materialnopravno pobotanje so bili izpolnjeni. Tožnik prvič v pritožbi navaja, da pogoj vzajemnosti terjatev ni podan, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje to vprašanje med strankama ni bilo nikoli sporno. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da sta terjatvi istovrstni, ker se obe glasita na denar. Tudi o obstoju nespornosti (likvidnosti) toženkine terjatve kot pogoju za pobot ni dvoma. To izhaja med drugim iz tožnikovega odgovora na toženkin poziv za vrnitev sredstev s 23. 6. 2015 (priloga B 30), v katerem tožnik priznava, da je s strani posrednika družbe S., d. o. o., od toženke prejel avtorsko nadomestilo za obdobje od vključno oktobra 2010 do vključno marca 2011 v višini 5.306,25 EUR in obljubil, da bo prejeta plačila upošteval pri obračunu avtorskih nadomestil v skladu s tarifo, ki bo dogovorjena. Toženka je v svoji pripravljalni vlogi povzela relevantno vsebino dopisa,¹⁷ ki pa ji tožnik ni ugovarjal. V svojih kasnejših vlogah pa je v nasprotju s svojim predpravdnim ravnanjem navedel, da je višina toženkine terjatve zanj sporna, ker naj bi toženkini izračuni temeljili na napačnih predpostavkah zaradi vključitve AV del v glasbene vsebine. Na podlagi vsebine tožnikovega dopisa je moč zaključiti, da tožnik v pretežnem delu pripoznava svoj dolg. Kot se izkaže, v znesku, ki je seštevek vseh plačil s strani toženke, zmanjšan za (sicer tudi plačan) 20 % DDV. Pravkar navedeno in dejstvo, da je višina toženkine terjatve odvisna od presoje sodišča, do kolikšnega nadomestila je upravičen tožnik po 11. 10. 2010, ko se je zmanjšal obseg pravic, ki jih je bil upravičen upravljati, ne zadoščata za sklep, da je nelikvidnost toženkine terjatve v konkretnem primeru tako očitna, da bi onemogočila pobotanje.¹⁸ V skladu s sodno prakso je nelikvidna terjatev na primer tista, ki ji dolžnik „kvalificirano“ nasprotuje, na primer tako, da je predmet drugega pravdnega postopka. Nelikvidna je tudi dvomljiva terjatev, to je terjatev, katere obstoj ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti, pojma nelikvidne terjatve pa ni mogoče izenačiti z neutemeljenostjo terjatve.¹⁹ V danih okoliščinah primera toženkine terjatve ne moremo uvrstiti med nobeno od teh dveh. Da bi bila terjatev sporna, ker plačila zajemajo več vrst avtorskih del, kot navaja tožnik v pritožbi, pa tudi ne drži. Toženkina plačila so res zajemala tudi plačila za kabelsko retransmisijo AV del, vendar jih je toženka že sama v svojih pripravljalnih vlogah, nato pa še sodišče, izločilo. Glede na obrazloženo torej terjatev ni sporna, če ni sporen obstoj, ni pa še dokončno znana njena višina.

18. Čeprav se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do predstavljene vsebine tožnikovega dopisa s 23. 6. 2015, je to smelo storiti pritožbeno sodišče sámo, saj sta stranki imeli možnost obravnavanja omenjenega dokaza pred sodiščem prve stopnje. O tem ni nobenega dvoma; toženka je navedla vsa dejstva o pripoznavi dolga²⁰, ki jim tožnik ni oporekal, čeprav mu je bila toženkina pripravljalna vloga vročena; dokaz je bil tudi izveden, saj se je sodišče nanj oprlo pri ugotavljanju drugega dejstva, kdaj je tožnik prejel toženkin poziv na vrnitev preplačil. Ker ugotovitev sodišča temelji izključno na pisnem dokazu, je bilo pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje, zato z vključitvijo (med strankama nespornega) dejstva o pripoznavi obstoja dolga s 23. 6. 2015, na katerega se sklicuje toženka tudi v odgovoru na pritožbo, brez pritožbene obravnave, ni bilo kršeno načelo neposrednosti.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je bila toženkina terjatev zastarana 13. 5. 2015, ker so se takrat stekli pogoji za pobot in ne ker je sodišče napačno štelo dopis z 12. 5. 2015 za pobotno izjavo, kot to zmotno meni tožnik v pritožbi. Takrat (ko je tožnik od toženke prejel zahtevo za vrnitev preveč plačanih avtorskih nadomestil) je namreč zapadla tudi toženkina terjatev, medtem ko so tožnikove terjatve zapadle že prej. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zatrjevanih in neprerekanih dejstev v okviru toženkinega ugovora zastaranja in v pritožbenem postopku niso sporna.

20. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o tožnikovem ugovoru zastaranja v pobot uveljavljanje toženkine terjatve, je neutemeljen. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da toženka ni substancirano prerekala tožnikovih trditev o zastaranju. Povsem nasprotno izhaja iz podatkov spisa. Na splošno velja, da teče petletni splošni zastaralni rok od posameznega toženkinega plačila (od prehoda premoženja iz toženkine sfere v tožnikovo). V zvezi s tem sta bistveni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ju pritožba ne izpodbija: da je toženka izvedla prvo plačilo 30. 11. 2010 in da pred seznanitvijo s sklepom Urada z 12. 4. 2011 ni mogla vedeti, da tožnik ni bil upravičen do plačil, zato pred tem ni mogla zahtevati vrnitve preplačil. Pritožbeno sodišče na podlagi tega zaključuje, da zastaralni rok za plačila, izvedena pred 12. 4. 2011, ni mogel začeti teči pred tem datumom. Zastaranje bi torej nastopilo 12. 4. 2016, vendar je bilo 23. 6. 2015 s tožnikovo pripoznavo dolga pretrgano in je začelo teči znova (1. odstavek 364. člena in 1. odstavek 369. člena Obligacijskega zakonika; OZ), tako da ob steku pogojev za pobot 13. 5. 2015 toženkina terjatev zagotovo ni bila zastarana.

O višini toženkine terjatve, ki jo je uveljavljala v pobot

21. Višina toženkine terjatve iz naslova preplačil tožniku v obdobju od 11. 10. 2010 do 31. 3. 2011 se izračuna tako, da se od seštevka posameznih dejanskih plačil odšteje nadomestilo, do katerega bi bil po presoji sodišča (ob pravilni uporabi materialnega prava) upravičen tožnik. Pri tem je treba izhajati iz (neizpodbijane) ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka dejansko plačala tožniku (vključno z 20 % DDV) 6.040,40 EUR. Nasprotno pa mora pritožbeno sodišče ob zavzetem stališču, da je tožnik upravičen do višjega primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, poseči v višino odštevanca. Ugotovljeno in neizpodbijano število naročnikov po posameznih mesecih se zmnoži z 0,198 EUR²¹, kar znaša 681,76 EUR (brez DDV). Po odštetju obeh zneskov toženkina terjatev znaša 5.358,64 EUR.

22. Ker je toženkina terjatev po pravilni uporabi materialnega prava še vedno višja od tožnikove terjatve (brez zakonskih zamudnih obresti; te bi mu v skladu s 193. členom OZ šle šele od vložitve tožb, to je od 27. 5. 2016 in 13. 6. 2016, ker toženki pred tem ni mogoče očitati nepoštenosti²²), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

23. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, četudi delno iz drugih materialnopravnih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ostale pritožbene navedbe namreč niso utemeljene, kar velja tudi za posplošene očitke o kršitvah ustavnih pravic. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev ali materialnopravnih pomanjkljivosti pa višje sodišče ni zasledilo. Ostale pritožbene navedbe posebnega odgovora ne terjajo, ker za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

24. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženko, saj stroškov njenega odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 29/1998.
² Prim. VSL II Cp 2673/2017.
³ Odločbe VS RS II Ips 43/2018 z 9. 4. 2018 (35. točka) in II Ips 219/2017 z 18. 4. 2018 (31. točka).
⁴ VSL II Cp 20/2017, II Cp 177/2017 in druge.
⁵ Enako VSL II Cp 936/2017, II Cp 2485/2017, II Cp 2673/2017 in druge.
⁶ V zadevah II Ips 43/2018 (48. in 49. točka) in II Ips 219/2017 (43. in 44. točka) ga je določilo, v zadevi II Ips 52/2018 (36. in 37. točka) pa dodatno pojasnilo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki jih je ponovilo v kasnejši odločbi II Ips 41/2018 (26. in 27. točka).
⁷ Odločbi VS RS II Ips 43/2018 (41. točka) in II Ips 219/2017 (37. točka).
⁸ Razlogi za nenaslonitev na dogovorjeno so (mestoma smiselno) povzeti po odločitvah VS RS v zadevah II Ips 43/2018 (47. točka), II Ips 219/2017 (42. točka), II Ips 52/2018 (34. točka) in II Ips 41/2018 (24. točka).
⁹ Stališče VS RS v odločbi II Ips 219/2017 (44. točka).
¹⁰ Stališče VS RS v odločbi II Ips 52/2018 (33. točka).
¹¹ Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadnjih (že citiranih) odločbah pojasnilo, da se pri zapolnitvi pravne praznine ni oprlo na zneske, ki jih je tožnik prejemal na podlagi Memoranduma in Dodatkov, med drugim tudi zato, ker se cena licence v paketu lahko razlikuje od cene, določene zgolj za eno pravico kabelske retransmisije. Iz tega sledi, da četudi je med strankama dogovorjena ugodnejša cena (paketna cena ali njeno zmanjšanje zaradi popusta, kot v tem primeru), je ne gre šteti za običajno nadomestilo.
¹² Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikov zahtevek glede terjatev, ki izvirajo iz aprila, maja in junija 2011, zastaral.
¹³ E. Drobež, Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic: novosti v slovenskem in evropskem pravu ter uveljavljanje zahtevkov v pravdnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 191 ‒ 192, navaja, da novejša sodna praksa pri odločanju o civilni kazni upošteva tudi ravnanje tožeče kolektivne organizacije. Pomen te okoliščine pri izreku in odmeri civilne kazni, je ista avtorica poudarila tudi v prispevku Civilna kazen v evropskem in slovenskem pravu, Pravna praksa, št. 30-31/2017, stran 21‒23.
¹⁴ V 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁵ O možnosti t. i. zunajpravdnega pobotanja (materialnopravnega pobotanja s pobotno izjavo, dano izven pravde, a v času njenega trajanja) glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 397.
¹⁶ Zastarani terjatvi v času steka pogojev za pobot se torej lahko pobotata, če nobena od strank ne poda ugovora zastaranja. Enako velja, če je zastarana le ena od terjatev in nasprotna stranka ne uveljavlja ugovora zastaranja.
¹⁷ Na list. št. 28 v spisu.
¹⁸ O tem, da se likvidnost (nespornost) mora upoštevati kot enega od splošnih pogojev za pobotanje samo, če je nelikvidnost terjatve očitna, M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 393.
¹⁹ Prim. sodbo VSRS II Ips 68/2016 s 25. 8. 2016.
²⁰ V 2. pripravljalni vlogi z 19. 1. 2017, list. št. 46‒47 v spisu.
²¹ Za mesec oktober le sorazmerni del (21/31), le od 11. 10. 2010 dalje. Isti delež je upoštevan tudi pri toženkinem plačilu.
²² Prim. VSL II Cp 2673/2017.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 851/2018
• VSK sklep II Ip 492/2015
• VSL sodba II Cp 996/2013