VSL Sklep I Cp 429/2018

Jedro

Le kadar bi (izvršitelj) ravnal iz lastne volje (samovoljno), mimo ali preko odredb in sklepov sodišča, bi lahko govorili tudi o njegovem protipravnem ravnanju.

Okoliščine narekujejo zavrnitev zahtevanega posestnega varstva tožnice zaradi odsotnosti elementa protipravnosti v očitanih dejanjih tožencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prvi toženki pa mora v roku 8 dni povrniti njene stroške v zvezi z odgovorom, in sicer 214,19 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za varstvo pred motenjem posesti z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in prepovedjo nadaljnjega motenja, in sicer glede odvzema posesti nad 12 m2 veliko pisarno z opremo v 4. nadstropju poslovne stavbe X. v .... Sklenilo je namreč, da odvzem posesti ni bil protipraven, ker je imela prva toženka kot upnica izvršilni naslov za izpraznitev teh prostorov (sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi XI Pg 4225/2014 z dne 28. 11. 2016), drugi toženec pa je kot izvršitelj to opravil (16. 3. 2017) po odredbi sodišča oz. na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, pri tem pa tožnica v izvršbi ni podala nobenega ugovora. Sodišče je odločilo tudi o stroških, in sicer je tožnico zavezalo, da prvi toženki plača 641,86 EUR, drugemu tožencu pa 380,38 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z obrestmi.

2. Tožnica se zoper sklep pritožuje, nominalno iz vsem predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev ter zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov. Nasprotuje stališču sodišča, po katerem bi morala svoje pravice zavarovati v izvršilnem postopku, meni, da to ni ovira za posestno varstvo. Opozarja, da se v pravdi zaradi motenja posesti varuje posest in ne pravica in da noben predpis ne prepoveduje take tožbe, kot jo je vložila, niti proti izvršitelju, saj tudi ta lahko ravna protipravno. Poudarja, da je nasprotovala obstoju izvršilnega naslova. Prva toženka je namreč sodno poravnavo sklenila z družbo D., ki pa nikoli ni bila posestnica spornih prostorov, kar sta stranki poravnave vedeli in do česar bi se moralo sodišče opredeliti. Sodna poravnava proti tretjemu po mnenju pritožnice ni izvršljiva. Svojega dolžnika bi upnica, prva toženka, lahko k izročitvi prostorov silila le z denarnim kaznimi. Argumentira, da ima odločba le izjemoma učinek proti tretji osebi, v primeru odtujitve stvari med pravdo. Sklicuje se na odločitev tega pritožbenega sodišča, ki je obravnavalo enako dejansko stanje in odločilo diametralno drugače (I Cp 967/2017 z dne 25. 4. 2017). Poudarja, da sama nima nobene zveze z izvršilnim naslovom, saj je posest pridobila od družbe F., ki je posest imela že od l. 2004. Nadalje očita, da sodišče ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika in prič, ki jih je predlagala, zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in dejansko stanje napačno ugotovljeno. Pritožuje se tudi glede stroškov, in sicer graja odmero stroškov za prvo vlogo drugega toženca, kar naj ta po vsebini ne bi bila, nasprotuje pa potnim stroškom njegovega pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sodišča. Meni tudi, da druga pripravljalna vloga prve toženke ni bila potrebna.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom, drugi toženec pa na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Materialno pravno izhodišče spora je sodišče prve stopnje pravilno zastavilo in niti ni sporno, opredeljujeta pa ga določbi 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 426. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP): „Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena tega zakona. Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.“ (33. čl. SPZ) „Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.“ (426. čl. ZPP)

7. Tudi relevantno dejansko stanje pravzaprav ni sporno; del je povzet že v 1. točki te obrazložitve, sicer pa izhaja iz točke 13 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, česar pritožba ne izpodbija in česar to pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena. Nadalje je ugotovljeno in ni več sporno, da tožnica v izvršilnem postopku kot tretja oseba ni podala nobenega ugovora. Dodatno pomembna dejstva tudi niso bila prerekana in bo nanje opozorjeno v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

8. Očitane kršitve določb postopka zaradi zavrnitve dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in od nje predlaganih prič sodišče prve stopnje zato (zaradi nespornega relevantnega dejanskega stanja) ni storilo; pravilno in v skladu z načelom ekonomičnosti (1. odst. 11. čl. ZPP), ki je v pravdah zaradi motenja posesti še posebej poudarjeno (425. čl. ZPP), jih je zavrnilo kot nepotrebne, česar pritožba argumentirano ne izpodbija. Dejansko stanje, kot je pravkar pojasnjeno, v relevantnem delu namreč ni sporno.

9. Bistvo zadeve je mogoče strniti v naslednjem. Prva toženka je lastnica spornih prostorov, ki jih je njen prednik oddal v najem. Tožnica jih je imela v podnajemu. Med prvo toženko in tožnico torej ni bilo neposrednega medsebojnega pravnoposlovnega razmerja. Tožnica je imela kot podnajemnica sporne prostore v neposredni posesti do trenutka, ko jih je na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi izpraznil drugi toženec, izvršitelj. Pravni naslov za izpraznitev in izročitev praznih prostorov prvi toženki je bila sodna odločba (sodna poravnava) iz pravde med prvo toženko in njenim dolžnikom (najemnikom oz. njegovim naslednikom družbo D.) in se ni glasila na tožnico, ki je najem prostorov pridobila od najemnika najemnika prednika prve toženke.

10. Ključna v tej pravdi je torej pravna presoja navedene dejanske situacije na podlagi pravil o motenju posesti.

11. Najprej je treba ločiti položaja obeh tožencev, ki sta v tej pravdi zaradi motenja posesti le navadna sospornika. Prva toženka je upnica, na predlog katere je tekla izvršba, drugi toženec je izvršitelj, ki je sporna izvršilna dejanja opravil. Njuna procesna dejanja si medsebojno niti ne škodijo niti ne koristijo (195. čl. ZPP), odločitev zanju pa bi seveda lahko bila različna.¹

12. Pritožnica ima sicer načeloma prav, da tudi izvršitelj lahko ravna protipravno, vendar so ti primeri najbrž bolj redki, celo izjemni. Izvršitelj namreč praviloma ne ravna po lastni volji. O ničemer ne odloča, le izvršuje odredbe in sklepe sodišča. Ne v teoriji ne v sodni praksi ni sporno, da ne gre za protipraven poseg v posest, ki ga opravi izvršitelj v okviru izpolnjevanja svojih zakonskih pooblastil in na podlagi sodne odločbe.² Le kadar bi ravnal iz lastne volje (samovoljno), mimo ali preko odredb in sklepov sodišča, bi lahko govorili tudi o njegovem protipravnem ravnanju. Vendar v konkretnem primeru to ni izkazano, niti se konkretno ne zatrjuje. Pritožničina pritožbena navedba, da „ugovarja izvršilnemu naslovu“, torej sodni poravnavi, je nerazumljiva. Sodna poravnava je namreč pravnomočna in izvršljiva, tožnica pa ni stranka te poravnave.

13. Tožnica je imela v tej zadevi torej neposredno nelastniško posest, prva toženka pa posredno lastniško posest. Tožničina neposredna nelastniška posest je bila izvedena od vmesnih oseb (družb I., ... in F.), ki so imeli položaj posrednih nelastniških posestnikov.

14. Res je, kar trdi pritožnica, da uživa neposredni posestnik varstvo svoje posesti tudi v razmerju do posrednega posestnika. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. čl. SPZ). Tudi posredni posestnik sicer uživa posestno varstvo, (vendar le) v primerih, če pride do motenja neposrednega posestnika.³

15. Nobenega dvoma ni, da se v posestni pravdi varuje (zgolj) posest in se ne razpravlja o pravicah. Ker pa se posredna posest pridobi (in izgubi) (praviloma) z izjavo volje,⁴ je zaradi razumevanja konteksta zadeve vseeno treba imeti pred očmi, da podnajem preneha v vsakem primeru, ko preneha najem.⁵ V obravnavanem primeru ni sporno, da je najemna pogodba prenehala.

16. Prvostopenjsko sodišče je kot odločilno za to, da tožnici ni nudilo posestnega varstva, ocenilo okoliščino, da v izvršilnem postopku ni izkoristila nobenih sredstev za varstvo oz. zaščito svojega položaja. Pritožbeno sodišče se v tem konkretnem primeru s tem sklepanjem strinja. Res je, kar pravi pritožnica, da ji noben predpis tudi v tem primeru ne prepoveduje zahtevati sodno varstvo njene posesti pred motenjem. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njena opustitev v izvršilnem postopku v okoliščinah konkretnega primera pomembna za oceno protipravnosti ravnanja upnice, prve toženke. Upnica kot lastnica ima namreč pravico zahtevati izvršitev sodne odločbe proti svojemu dolžniku, njena terjatev pa se glasi na izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest prosto vseh oseb in stvari. Upnica je izvršbo nesporno predlagala proti svojemu dolžniku. To ni protipravno. Izročitev nepremičnine v posest prosto vseh oseb in stvari tudi ni nenadomestno dejanje, kot zmotno meni pritožnica. Izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine se opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari (1. odst. 221. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tožnica je imela možnost zavarovati svoj položaj v izvršilnem postopku z vložitvijo ugovora tretjega (64. čl. in nasl. ZIZ), nato pa še s predlogom za odločb izvršbe (73. čl. ZIZ).⁶ Tudi prvi toženki zato tožnica ne more očitati protipravnega motenja, ker je ta predlagala opravo izvršbe zoper svojega dolžnika in zaupala v tek sodnega izvršilnega postopka.

17. Pritožnica sicer v pritožbi trdi, da sta stranki poravnave, torej tudi prva toženka, vedeli, da njen dolžnik (družba D. v stečaju) spornega prostora nima v posesti, vendar gre za pritožbeno novoto, ki se ne upošteva (337. čl. ZPP) in ki je povrhu vsega še nezadostna (ne vsebuje trditve, da sta stranki vedeli tudi to, kdo ima prostore v posesti, torej da je neposredni posestnik nekdo - konkretno tožnica - ki ima voljo do posesti in ima zanjo tudi pravni naslov), pa tudi neprepričljiva že na ravni trditev. Navedba, da naj bi bila prva toženka vedela, da njen dolžnik nima posesti, se opira na zapis v poravnavi, po katerem se je prva toženka za primer izvršbe odpovedala uveljavljanju stroškov. Tak zapis, še posebej, ko gre za poravnavo v kompleksnem razmerju, sam po sebi ne dokazuje ničesar.

18. Iz neprerekanih navedb obeh tožencev nadalje izhaja, da je drugi toženec poskusil opraviti izpraznitev in izročitev spornih prostorov najprej že 8. 3. 2017, vendar mu to zaradi nasprotovanja predstavnika družbe F. ni uspelo, zato je zaprosil za asistenco policije in izvršbo opravil 16. 3. 2017. Družba F. je vložila ugovor tretjega, ob tem pa je nadalje neprerekano, da je prokurist tožeče stranke (F. G.) zakoniti zastopnik družbe F. In dalje, tožnica že v tožbi navaja, da je za motilno dejanje izvedela 13. 3. 2017. Nobene dejanske ovire torej ni bilo, da bi v izvršbi ugovarjala tudi tožnica. Toženki, ki je torej izvršbo predlagala proti svojemu dolžniku in je tej izvršbi ugovarjala le družba F., v odnosu do tožnice, ki v tej pravdi zatrjuje neposredno posest spornih prostorov, ni mogoče očitati protipravnosti. Njeno ravnanje je imelo podlago v zakonu in sodni odločbi.

19. Senat sicer načeloma pritrjuje stališču tega pritožbenega sodišča v zadevi I Cp 967/2017, na katero se sklicuje pritožnica (na katerega formalno ni vezano, kot to pravilno opozarja prva toženka v svojem odgovoru na pritožbo), češ da se mora izvršba opraviti proti tistemu, ki je naveden v izvršilnem naslovu oz. kvečjemu nekom, ki ima posest v zvezi s tem naslovom (preprosto povedano: je v oblastveni sferi dolžnika⁷). Pritožnica ima prav, ko opozarja, da velja sodna odločba le v izjemnih z zakonom določenih primerih proti tretjemu (ko gre za odtujitev predmeta med pravdo (190. čl. ZPP), tu pa je šlo nesporno za najemna razmerja, nastala že pred pravdo). Vendar pa okoliščine, ki so navedene v prejšnji točki, narekujejo zavrnitev zahtevanega posestnega varstva tožnice zaradi odsotnosti elementa protipravnosti v očitanih dejanjih tožencev. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita.

20. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno priznalo tudi potne stroške pooblaščenca drugega toženca, ki ima sedež pisarne izven kraja sodišča. Okoliščina, ki to opravičuje, je dejstvo, da ima drugi toženec prebivališče blizu kraja pisarne svojega pooblaščenca, zato mu pri izbiri pooblaščenca ni mogoče očitati neekonomičnega povečevanja potnih stroškov. Tudi pisne vloge obeh tožencev je sodišče pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Drugi toženec je upravičeno podal svojo prvo vlogo, ki je sicer skromna, a ni zgolj ponavljanje odgovora na tožbo, pač pa odgovarja na vlogo tožnice z dne 2. 10. 2017, druga pripravljalna vloga prve toženke z dne 7. 11. 2017 pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila nepotrebna, saj je tudi ta obrazložena in odgovarja na tožničino vlogo z dne 27. 10. 2017.

21. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe ter plačati prvi toženki stroške za odgovor, ki ga je povzročila z neutemeljeno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 375 točk po Odvetniški tarifi št. 21/1 v zvezi s št. 18/2, povečano za 2 % izdatkov ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,19 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 8 dneh (1. odst. 428. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Glej več N. Betetto, v Ude et al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 250 - 254.
² Npr. sodbo VS RS II Ips 387/2005 in odločbe tega pritožbenega sodišča II Cp 3974/2009, I 3335/2016, II Cp 673/2009, I Cp 189/2018; že sodišče prve stopnje korektno navaja stališča iz Komentarja Stvarnopravnega zakonika (R. Vrenčur v M. Juhart et al., GV Založba, Ljubljana 2004, str. 197).
³ Glej več prav tam, str. 128 - 129.
⁴ Glej več v M. Juhart et al., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 104.
⁵ 609. člen Obligacijskega zakonika in 2. odst. 32. čl. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih.
⁶ S tem bi sama dosegla pretresanje o lastni pravici do posesti, če bi bila ta po njenem ugovoru za upnico sporna (s kasnejšo pravdo na nedopustnost izvršbe). Ravno to namreč v resnici implicite očita upnici (prvi toženki), da namreč nima izvršilnega naslova zoper njo, da torej nima izposlovane pravice zoper njo.
⁷ Prim. tudi sodbo tega pritožbenega sodišča II Cp 478/2018, tč. 12.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1456/2009
• VSL sklep I Cp 1690/2014
• VSL sklep II Cp 332/2015