VSL Sklep II Cp 1534/2018

Jedro

Predčasen odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom je mogoč le v primeru, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom.

Ugotovitev duševne bolezni in potreba po zdravljenju je medicinska odločitev. Diagnozo paranoidna shizofrenija so potrdili tudi drugi zdravniki in izvedenci v predhodnih postopkih, zato ni mogoče slediti pritožbi v tem, da se vsi izvedenci in lečeči zdravniki motijo pri postavitvi diagnoze, ker nimajo potrebnega strokovnega znanja, medtem ko naj bi le - tega pritožnica sama pridobila, tudi v tujini, izkušnje pa pri lastnem sinu.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predlog M. M. za odpust iz varovanega oddelka Socialno varstvenega zavoda ...

2. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 1534/2018 z dne 13. 7. 2018 že odločalo o pritožbi pridržane osebe M. M. proti temu sklepu, vloženi po odvetnici A. A. Pritožbo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Proti sklepu je vložila pravočasno in dopustno pritožbo tudi mati pridržane osebe M. M. Glede na obsežnost pritožbe sodišče druge stopnje povzema le bistvene dele. Navaja, da ne sprejema sinove diagnoze paranoidna shizofrenija in trajna duševna motnja. Sin ima aspergerjev sindrom - spekter avtističnih motenj in posledice s posttravmatskimi motnjami po hudem možganskem pretresu po prometni nesreči. Protestira, ker ga je sodišče zasliševalo, saj težko razume vprašanja in težko odgovarja. Čudi se, da odvetnica ni dala nobenega zagovora, ker ni na sklepu napisana nobena njena izjava oziroma zagovor. Obvezno bi moral sin imeti asistenta ali zagovornika stroke za avtizem, da bi mu pomagal razjasniti pomen vprašanj. Protestira tudi, ker sodišče sina ni izločilo, ko je sama izpovedovala, saj ne more zmore razumeti vsega in obtožuje njo, ker ga je dajala v bolnico in mu vsa leta zvečer dajala zdravila. Ne strinja se s sinovimi izjavami, da je ona kriva za marsikaj. Izvedensko mnenje je pristransko, površno, nestrokovno in posplošuje ter se navezuje na hospitalizacijo in vzroke zanjo v pubertetniškem obdobju. Izvedenec nima nobenega znanja o spektroavtističnih motnjah in aspergerjevem sindromu. Pritožba obsežno povzema potek zdravljenja M. M., pri čemer ves čas poudarja, da je bil zdravljen napačno, ker je bila postavljena napačna diagnoza paranoidna shizofrenija. Poudarja, da sin nikoli ni bil agresiven na način, da bi kar na vsem lepem napadel ali bil do koga agresiven, vedno so bili za takšna stanja povod sprožilci - napačno razumevanje ali doživljanje krivic v šoli, tudi ob hospitalizacijah v psihiatrični bolnici zaradi strahu, zdravil, zaradi katerih se je počutil grozno. Poudarja, da v obdobju od 2004 do 2015 sin ni bil zdravljen za nobeno shizofrenijo, uspešno je opravil šolanje z maturo, poskušal je narediti šoferski izpit, a se je stanje poslabšalo po prometni nesreči z možganskim pretresom. Za odvzem sinove prostosti je bil izrabljen predlog, ki se je skliceval na hospitalizacije v obdobju do leta 2004. Za osebe, kakršen je njen sin, so najbolj primerne stanovanjske skupnosti, kjer bi moral imeti svojo kopalnico, svoje stranišče in svojo sobo ter asistenta ali skrbnika, ki bi mu lahko pomagal reševati najnujnejše stvari. Sin ima doma to urejeno, vendar hoče brezhiben mir, ker so zanj ostali člani družine občasno moteči. Pritožnica meni, da se sinu godi velika krivica, da je na zaprtem oddelku samo nazadoval, zelo so mu kršene pravice in vse skupaj nanj deluje uničevalsko in poniževalno, vse razume kot kazen, za kar pa ni kriv on, ampak tisti, ki ga je zbil z avtom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno in v celoti pravilno ugotovilo vse okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno izpeljanega postopka utemeljeno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom po določbi 71. člena ZDZdr¹. Po drugem odstavku te določbe lahko oseba ali njen odvetnik pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, predlaga sodišču, da se osebo odpusti, pri čemer lahko odpust predlaga tudi najbližja oseba in zakoniti zastopnik. V povezavi z določbo prvega odstavka 71. člena ZDZdr je odpust mogoč le v primeru, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom.

6. Pritožbeno sodišče ne vidi kršitev določb ZDZdr v tem, da je prvostopenjsko sodišče zaslišalo pridržano osebo M. M. ter da je zaslišalo pritožnico v njegovi navzočnosti. Po določbi 62. člena ZDZdr sodišče v enem dnevu po izdaji sklepa o uvedbi postopka osebo obišče v oddelku pod posebnim nadzorom in jo v prisotnosti odvetnika, izvedenca in zastopnika zasliši, razen če na podlagi neposrednega stika z osebo ugotovi, da zaslišanje glede na njeno zdravstveno stanje ni mogoče. Takšnih okoliščin prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, niti jih glede na potek postopka in vsebino zapisnika ne vidi pritožbeno sodišče. Enako ni bilo nobenih razlogov za zaslišanje tožnice brez prisotnosti njenega sina.

7. S pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 24/2017 in Pr 200/2017 z dne 1. 12. 2017 je bil M. M. brez privolitve odrejen sprejem in zadržanje v varovanem oddelku Socialno varstvenega zavoda ... za obdobje enega leta od dneva sprejema. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za odpust M. M iz oddelka pod posebnim nadzorom, kamor je bil sprejet, ker so bili izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Njegovo zdravstveno stanje se namreč ni toliko izboljšalo, da ne bi bilo več razlogov za pridržanje v tem oddelku. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu z dne 13. 7. 2018, je bil M. M. že šestnajstkrat na zdravljenju v psihiatrični kliniki. V zadnjih dveh letih je bil sprejet zaradi agresivnega vedenja, ker je razbijal avtomobile in grozil z umorom svojega terapevta. Po vsakem odpustu iz bolnišnice je prenehal jemati predpisano terapijo, kar je imelo za posledico poslabšanje stanja. V domačem okolju je ogrožal svojo družino. Po lastni izpovedbi bo v trenutku, ko mu bo vsega zadosti razbil šipo in odšel ven, lahko pa prinese tudi pištolo.

8. V postopku postavljeni izvedenec psihiatrične stroke dr. K. K. je po pregledu celotne zdravstvene dokumentacije pridržane osebe ter po njegovem zaslišanju podal mnenje, da gre pri njem za hudo obliko paranoidne shizofrenije, ki ima biološko osnovo. Če ta duševna motnja ne bo stalno zdravljena z zdravili, bo prišlo do postopnega propada možganskih celic in do popolnega razosebljenja. Po vsakem odpustu iz bolnišnice pridržani opusti zdravljenje in do svojega stanja ni kritičen. Pritožnica vztraja, da je ugotovitev izvedenca o zdravstvenem stanju njenega sina napačna, posledično naj bi bilo neustrezno tudi njegovo zdravljenje. Pritožbeno sodišče pa glede tega v celoti sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča, oprte na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem ponovno poudarja, da je ugotovitev duševne bolezni in potreba po zdravljenju medicinska odločitev. Diagnozo paranoidna shizofrenija so potrdili tudi drugi zdravniki in izvedenci v predhodnih postopkih, zato ni mogoče slediti pritožbi v tem, da se vsi izvedenci in lečeči zdravniki motijo pri postavitvi diagnoze, ker nimajo potrebnega strokovnega znanja, medtem ko naj bi le - tega pritožnica sama pridobila, tudi v tujini, izkušnje pa pri lastnem sinu.

9. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko predlaga namestitev M. M. v primerno stanovanjsko skupino izven zavoda, kjer naj bi mu omogočili ustrezne pogoje bivanje in pomoč asistenta ali skrbnika. Ocena sodnega izvedenca je jasna: pridržani ne more kontrolirati svojega vedenja, zato nevarnost ponovitve agresivnih dejanj ostaja. Ker je doslej po odpustu iz bolnišnice vsakokrat opustil jemanje zdravil, saj je prepričan, da je zdrav in da zdravil ne potrebuje, je pričakovati, da se bo heteroagresivnost stopnjevala. Ker zaradi znakov akutne oblike shizofrenije ni zmožen sodelovati pri zdravljenju, se tudi ne bi mogel vključiti v stanovanjsko skupnost, kot predlaga pritožnica, niti ni možno ambulantno vodeno zdravljenje ali nadzorovana obravnava.

10. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tudi pritožbo M. M. zoper izpodbijani sklep, saj niso podani niti pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

-------------------------------
¹ Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, 46/2015.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2006/2018
• VSL Sklep II Cp 1850/2021
• VSL sklep I Cp 2028/2011