VSL Sodba II Cp 663/2018

Jedro

Če je upnikova terjatev do začetka stečaja ali med samim stečajnim postopkom vsaj delno poplačana, to vpliva tudi na porokovo obveznost, pri čemer je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na poroku.

Končni seznam preizkušenih terjatev ima res značaj pravnomočno razsojene zadeve le v razmerju med tožnico in glavnim dolžnikom, zato sodišče v pravdi zoper poroka na ta seznam ni vezano. Lahko pa ga obravnava kot dokaz v postopku, v okviru dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača 3.912,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 25. 2. 2017 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v višini 991,40 EUR.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da pravila stečaja predstavljajo tako radikalen odstop od osnovnega načela pogodbenega prava pacta sunt servanda, da jih je mogoče upoštevati le skrajno restriktivno. To je doseženo s tem, da so njihovi učinki omejeni le znotraj stečajnega postopka in v odnosu udeležencev do stečajne mase. Drugi odstavek 1022. člena Obligacijskega zakonika (OZ) akcesornosti porokove terjatve ne veže na terjatev, temveč na dejansko terjatev v njeni celotni višini. Redukcija terjatve v okviru stečaja, ki učinkuje v razmerju med upnikom in stečajnim dolžnikom, ne učinkuje v razmerju med upnikom in porokom. Upoštevati je potrebno tudi pravilo prvega odstavka 1022. člena OZ, ki upniku nalaga dolžnost prijaviti terjatev v stečajnem postopku, ki je uveden nad glavnim dolžnikom. Vendar sankcija za neprijavo, ki se v odnosu do glavnega dolžnika izraža v izničenju upnikove terjatve v odnosu do stečajne mase, ni v akcesornem izničenju terjatve do poroka. Pač pa le v odškodninski odgovornosti upnika v odnosu do poroka. Priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, vendar skladno s pravili o osebnih in stvarnih mejah pravnomočnosti, t.j. med osebami, ki sodelujejo v stečajnem postopku in v odnosu do stečajne mase. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj je posledice stečajnega postopka, ki učinkujejo izključno med tožnico in glavnim dolžnikom, razširilo tudi na odnos med pravdnima strankama. Porok je upniku zavezan za izpolnitev celotne terjatve. V postopku med pravdnima strankama je treba ugotoviti celotno višino terjatve, za kar je sodišče prve stopnje dejansko stanje že raziskalo in je podana podlaga za ugotovitev višine terjatve skladno s tožničinimi navedbami. Tožena stranka višini terjatve ni oporekala, ampak je svojo terjatev omejevala iz naslova zavarovanj, ki niso bila ustanovljena, in z navedbami, ki se nanašajo na stečajni postopek. Dejstvo, da tožnica ni uveljavljala pravnih sredstev zoper prerekanje predmetne terjatve v stečajnem postopku, na obravnavani zahtevek zoper toženo stranko nima učinka. Odločitev stečajnega upravitelja glede terjatve učinkuje le v odnosu do stečajne mase, ne pa na razmerje do poroka. Tožena stranka se je glede višine terjatve sklicevala zgolj na ugotovitev stečajne upraviteljice. Morebitnih izpolnitev ni zatrjevala in dokazovala. Tožnica je prerekala obstoj kakršnihkoli izpolnitev, mimo tistih, ki jih je že sama upoštevala pri izračunu vtoževanega zneska. Za to svojo navedbo je tudi ponudila dokaz - izpis prometa na svojem TRR. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je dejstvo poplačil ugotovila stečajna upraviteljica, zato mu jih ni treba ugotavljati. Sodišče ta dejstva mora ugotoviti. Ne more se sklicevati na ugotovitve stečajne upraviteljice o dejstvih ter o zadevi odločati kot o nekakšnem predhodnem vprašanju glede obstoja dejstev. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da tožnica poplačil ni prerekala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Primarni pritožbeni očitek tožnice je zmotna uporaba materialnega prava, ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo določbe 1022. člena OZ. Ta predstavlja izjemo od načela akcesornosti porokove obveznosti glede na obveznost glavnega dolžnika, zaradi česar učinki stečaja glavnega dolžnika ne vplivajo na obseg porokove obveznosti.

6. Držijo pritožbene navedbe, da po drugem odstavku 1022. člena OZ stečaj glavnega dolžnika nima nobenega vpliva na obveznost tožene stranke, prav tako ne dejstvo, da je bila tožničina terjatev v stečaju (delno) priznana. Vendar na porokovo obveznost do upnika nima vpliva le priznana in ne poplačana terjatev. Če je upnikova terjatev do začetka stečaja ali med samim stečajnim postopkom vsaj delno poplačana, to vpliva tudi na porokovo obveznost, pri čemer je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na poroku (t.i. ugovor ugasle pravice).¹ Po 270. členu OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena, s prenehanjem glavne obveznosti pa ugasne tudi poroštvo. Enako velja tudi za solidarno poroštvo. Sodišče tožnici ne sme prisoditi več, kot ji pripada, saj porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika (prvi odstavek 1017. člena OZ).

7. Izjema od načela akcesornosti poroštva je po drugem odstavku 1022. člena OZ vezana na zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika, ne na njeno plačilo. Če glavni dolžnik upnikovo terjatev poplača, tudi znotraj stečajnega postopka, lahko porok to plačilo uveljavlja v svojem razmerju do upnika. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala višino tožbenega zahtevka in zatrjevala, da je bila tožničina terjatev s strani glavnega dolžnika delno poplačana v višini 3.700,00 EUR, kar je dokazovala s predložitvijo seznama preizkušenih terjatev glavnega dolžnika v stečaju ter predlogom za opravo poizvedb pri glavnem dolžniku glede vračila dolga. Tožena stranka je tako argumentirano prerekala višino tožničine terjatve in zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Nasprotne pritožbene trditve v zvezi s tem so neutemeljene.

8. Končni seznam preizkušenih terjatev ima res značaj pravnomočno razsojene zadeve le v razmerju med tožnico in glavnim dolžnikom, zato sodišče v pravdi zoper poroka na ta seznam ni vezano. Lahko pa ga obravnava kot dokaz v postopku, v okviru dokazne ocene. Tožena stranka je predložila kopijo končnega seznama preizkušenih terjatev, kar predstavlja listinski dokaz v postopku. Sodišče prve stopnje je ta dokaz tudi presojalo.

9. Ne gre slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje dejstev poplačila terjatve ni ugotavljalo, oziroma da je o tem odločalo kot o nekakšnem predhodnem vprašanju. Ker je bila višina tožbenega zahtevka med pravdnima strankama sporna, je sodišče prve stopnje o tem odločalo in ugotavljalo obstoj morebitnega (delnega) poplačila tožničine terjatve, ter se pri tem oprlo na predložene dokaze. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ker je pravilna in ima oporo v popolno ocenjenem dokaznem gradivu.

10. Trditveno in dokazno breme za ugovor ugasle pravice je bilo na toženi stranki. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje ga je zmogla. Na podlagi predloženega končnega seznama preizkušenih terjatev in dejstva, da tožnica delnega poplačila terjatve ni argumentirano prerekala ne v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, niti v predmetnem postopku, se je sodišče prve stopnje prepričalo, da je bila tožničina terjatev s strani glavnega dolžnika delno poravnana. Tožena stranka je prerekala višino tožničine terjatve, predložila končni seznam preizkušenih terjatev, iz katerega izhaja, da je glavni dolžnik delno poravnal dolg v višini 3.700,00 EUR, ter predlagala opravo poizvedb o plačilu dolga pri glavnem dolžniku. S tem se je dokazno breme s strani tožene stranke prevalilo na tožnico. V pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2017 je tožnica delno poplačilo terjatve zgolj pavšalno prerekala. Trditve tožene stranke je označila za neresnične in predlagala zaslišanje pravdnih strank. Drugih trditev in dokazov tožnica ni ponudila. Da bi tožnica kot dokaz predlagala izpis prometa na svojem TRR, kot trdi v pritožbi, iz spisa ne izhaja. Tožnica končnega seznama preizkušenih terjatev in njegove vsebine ni prerekala. Ni zatrjevala in dokazovala, da je zapis delnega poplačila dolga iz končnega seznama preizkušenih terjatev napačen. Njeno prerekanje trditev in dokazov tožene stranke je ostalo na pavšalni ravni.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in po presoji dokazne vrednosti predložene listine - končnega seznama preizkušenih terjatev - ugotovilo, da je bila s strani glavnega dolžnika tožničina terjatev delno poplačana, in sicer v višini 3.700,00 EUR. Ker je tožena stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspela dokazati, da je bila tožničina terjatev delno že poplačana, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je bilo treba na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. sklep VSL II Cp 357/2016, sodbo VSL I Cp 866/2016

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4043/2009
• VSL sklep in sodba I Cp 3873/2010.
• VSL Sodba I Cp 914/2019