VSL Sklep I Cp 1666/2018

Jedro

Čeprav pritožnica ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju, bi ji bilo mogoče omejiti svobodo gibanja in preprečiti stike z zunanjim svetom na način, kot je to odredilo sodišče prve stopnje, le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Odvzem prostosti zaradi prisilnega zdravljenja namreč pomeni tako hud poseg v človekove ustavne pravice (do osebne svobode, do duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja), da ga je mogoče uporabiti le kot skrajni ukrep, torej takrat, kadar bolnik zaradi narave duševne bolezni predstavlja resno nevarnost sebi ali drugim.

Za odrejeno prisilno zdravljenje bi morala biti izkazana hujša ogroženost pritožničinega zdravja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se oseba A. A., ki ji je poprej omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X še najdalj do 24. 8. 2018.

2. Zoper odločitev o pridržanju se je pritožila oseba (v nadaljevanju: pritožnica) po svoji odvetnici. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in jo nemudoma odpusti z zdravljenja. Izrečeni ukrep je nezakonit in v nasprotju z načelom sorazmernosti. Pritožnica se je v sporu z najemniki res razburila, vendar ni nikogar ogrožala, saj je stara 59 let, manjše postave in vitka. Nikoli doslej ni bila na zdravljenju, živi zdravo in naravno. Medikamentozno terapijo odklanja, sicer pa zakonski pogoji za njeno prisilno zdravljenje niso izpolnjeni. Pravni pouk v izpodbijanem sklepu je napačen, saj se sodna taksa v tovrstnih postopkih ne plača.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je na podlagi doslej izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo, ki zahteva ustrezno zdravljenje. Očitno je tudi, da je pritožničina presoja realnosti zaradi ugotovljene duševne motnje hudo motena. Čeprav torej pritožnica ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju, pa bi ji bilo mogoče omejiti svobodo gibanja in preprečiti stike z zunanjim svetom na način, kot je to odredilo sodišče prve stopnje, le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Odvzem prostosti zaradi prisilnega zdravljenja namreč pomeni tako hud poseg v človekove ustavne pravice (do osebne svobode, do duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja), da ga je mogoče uporabiti le kot skrajni ukrep, torej takrat, kadar bolnik zaradi narave duševne bolezni predstavlja resno nevarnost sebi ali drugim.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo prej navedeno zakonsko določilo, po katerem je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno med drugim takrat, ko oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Iz obrazložitve sklepa (niti iz spisa) pa ni razvidno, ali in na kakšen način naj bi pritožnica v konfliktu z najemniki, zaradi katerega je morala posredovati policija, ogrožala svoje življenje ali življenje drugih. Izvedenec psihiater se je v svojem mnenju, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, sicer skliceval na poročilo zdravnice s terena, da je bila pritožnica „agresivna“, vendar ni jasno, za kakšno vrsto in stopnjo nasilja naj bi šlo. Tudi mnenje izvedenca, da se pritožnica brez zdravljenja zdravstveno ogroža, ne zadošča. Za odrejeno prisilno zdravljenje bi morala biti izkazana hujša ogroženost pritožničinega zdravja.

6. Potemtakem je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji vsaj nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter zadevo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

7. Ugotovljene pomanjkljivosti bo namreč lažje in hitreje odpravilo sodišče prve stopnje, ki bo moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek. Predvsem bo moralo pridobiti poročilo zdravnice s terena, na katerega se sklicuje izvedenec psihiater. Če podatki tega poročila ne bodo zadoščali za ponovno presojo, bo moralo sodišče zdravnico tudi zaslišati, prav tako pritožničinega očeta oziroma druge osebe (najemnike, policiste), ki so bile priča zatrjevani pritožničini heteroagresiji. Poleg tega bo moralo skrbneje presoditi, ali bi opustitev pritožničinega zdravljenja lahko huje ogrozila njeno zdravje. Ob pisni izdelavi novega sklepa naj sodišče upošteva tudi utemeljen pritožbeni očitek glede vsebine pravnega pouka.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vložijo pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Pritožba se vloži pri sodišču prve stopnje, v treh dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in udeležence. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 933/2020
• VSL Sklep I Cp 1743/2018
• VSK sklep Cpg 228/2013