VSL Sodba II Cp 299/2018

Jedro

Strošek konference s stranko je skladno z veljavno odvetniško tarifo vsebovan že v postavki za tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v petnajstih dneh plačati 619,97 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do dneva plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi (I. točka izreka).

III. Tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v petnajstih dneh dolžna povrniti 213,43 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila odškodninsko tožbo ter od toženke zahteva plačilo odškodnine v znesku 2.600,00 EUR za nepremoženjsko škodo, saj naj bi jo toženka s pismom z dne 17. 12. 2014 (priloga A 3) razžalila, posegla v njeno čast in dobro ime ter ji tako povzročila duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženkino pismo, čeprav ima do določene mere negativni vrednostni naboj, ne pomeni nedopustnega posega v tožničino čast in dobro ime, saj (i) je bila stopnja invazivnosti posega v tožničino čast in dobro ime zelo blaga, (ii) pismo kot celota je napisano v dostojnem tonu, v njem ni žaljivk niti očitkov o naklepnih kaznivih dejanjih, (iii) toženka je pismo napisala kot odgovor na tožničino pisno zahtevo, naj iz svoje parcele odstrani nekaj dreves, kar se toženki ni zdelo utemeljeno, (iv) toženka je glede na nesoglasja o meji med sosedi, o čemer je tekel sodni postopek, smela sklepati, da je navedena dejanja izvršila družina tožnice, (v) toženka je pismo vsebinsko naslovila na tožnico in na njenega sina, oba sta bila tudi formalna udeleženca postopkov za ureditev meje, (vi) toženka je pismo izročila zgolj tožnici, ni ga razposlala tretjim osebam, (vii) vse našteto pa kaže, da je bil namen toženke komunikacija v sosedsko občutljivi problematiki zaradi obrambe lastnih interesov in ne zaničevanje¹, in je tožničin zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica z obširno pritožbo sodbo izpodbija iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je sodišče zaključke sprejelo na podlagi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično je zmotno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (OZ), pri tem pa je bistveno kršilo določila postopka. Zmotno je presodilo, da je imela toženka utemeljen razlog verjeti v to, kar je izjavila. Sodišče se je brez vsakršne podlage sklicevalo na življenjskost in sledilo toženkinim navedbam, čeprav jih niti sama ni potrdila. V tem delu sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Postopanje sodišča, ko je za resnično označilo izpoved tožnice, potem pa ji ni sledilo, pomeni pristransko obravnavo, razlogi sodbe pa so v medsebojnem nasprotju, nejasni in nerazumljivi, saj izvedeni dokazi potrjujejo ravno nasprotno, kot je zaključilo sodišče. Zaradi nepopolne izvedbe predlaganih dokazov je nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Napačna je ugotovitev, da toženka izjav ni podala z namenom razžalitve. Toženka je svojo izpoved prilagodila listinam iz sodnega postopka ureditve meje, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da je pismo nastalo pred zaslišanjem strank v nepravdnem postopku. Toženka tako v času sestave pisma ni imela nobene realne osnove utemeljeno verjeti v zapisano. Napačni so zaključki sodišča, da je pismo napisano v dostojnem tonu ter da gre za naslavljanje pisma v množini. Vse okoliščine so pokazale, da je bilo pismo namenjeno tožnici, en izvod pa je bil s konkretnim namenom posredovan tožničinemu sinu. Tudi v tem delu so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Ni mogoče v celoti slediti sodišču, ko se izreka o izjavah glede polivanja korenin hrasta s škodljivimi snovmi, saj samo ugotavlja, da toženka ni imela nobenega pokritja v dejstvih. Poleg tega so zmotni zaključki sodišča, da ni mogoče izvesti parcialne presoje posameznih zatrjevanj v pismu. Sodišče je opustilo primerjavo pisma tožnice toženki, ki je dostojno, brez žaljivk in kakršnihkoli osebnih konotacij. V nasprotju je obrazložitev sodišča, da je toženka glede na svoje ravnanje očitno želela, da se s pismom seznani tudi sin tožnice, nato pa zaključi, da je pismo izročila zgolj tožnici in ga ni razposlala tretjim osebam. Končno so napačni in zgrešeni tudi zaključki sodišča glede stroškov, saj tako visoki stroški, kot jih je sodišče izračunalo, niso mogli nastati. V nasprotju z veljavno odvetniško tarifo je priznan strošek konference s stranko. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil (350. člen ZPP). Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne in dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Pritožbeno sodišče po preučitvi tožničine zahteve, da se odstrani škodna nevarnost z dne 7. 11. 2014 (priloga A 2) in toženkinega spornega pisma z dne 17. 12. 2014 (priloga A 4) v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih ugovorov.

6. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče obravnavo na prvi stopnji zaključilo, pravočasno grajala procesno kršitev neizvedbe predlaganih dokazov (prvi odstavek 286. b člena ZPP), zato so pritožbene trditve v tej smeri pravočasne, niso pa utemeljene. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi potrjujejo, da je imela toženka utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega in ni res, da potrjujejo ravno nasprotno, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega je pritožbena trditev pavšalna, saj bi tožnica v pritožbi morala navesti, kateri dokazi potrjujejo ravno nasprotno. Pavšalna je tudi navedba o nepopolni izvedbi predlaganih dokazov, saj jih pritožba ne opredeli. Na pavšalne navedbe pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati, zato je preverilo postopanje sodišča prve stopnje po postavkah, na katere pazi po uradni dolžnosti in pri izvedenem dokaznem postopku na prvi stopnji ni našlo postopkovnih kršitev. V zvezi s postopkom je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da postopanje sodišča na prvi stopnji kaže na pristransko obravnavo. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj ni podvomilo v toženkino izpoved ter je navedlo razloge za to, prav tako ni podvomilo v resničnost večine tistega, ker je izpovedala tožnica.² Ni res, da sodišče izpovedi tožnice ni sledilo, a je pravilno obrazložilo, da za konkretni spor ni odločilno, ali so tožnica oziroma njeni družinski člani dejanja, ki so navedena v spornem pismu, res izvršili, ter se je v nadaljevanju pravilno ukvarjalo z okoliščino, ali je toženka lahko utemeljeno verjela v to, da so jih izvršili. Postopanje sodišča prve stopnje ni bilo pristransko.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj je štelo, da je toženka utemeljeno verjela, da so tožnica in člani njene družine posekali in odpeljali drevje ter neupravičeno čistili gozd okoli hrasta. Na navedeno je sklepalo, ker je toženka s svojo izpovedjo dokazala, da so bila nekatera drevesa (borovci in manjša drevesa okoli hrasta) res posekana oziroma je bilo počiščeno, da je navedeno ležalo na spornih mejah s parcelami tožnice oziroma njene družine, da je posekane borovce videla v bližini poslovne hiše tožničine družine, da je bil mejni prostor, kjer so bila v okolici hrasta posekana manjša drevesa, ob robu travnika v bližini tožničine hiše ter vsem na očeh, ter da bi kdo tretji zaradi morebitne tatvine šel globlje v gozd. Pravilno je sodišče zaključilo tudi, da je takšno predvidevanje toženke potrdil tožničin sin v nepravdnem postopku, ko je izpovedal, da je on sekal v spornem mejnem prostoru in da je čistil zahodno od poti. Dokazno oceno, da je imela glede navedenih ravnanj tožnica utemeljen razlog verjeti, kar je napisala, je bilo mogoče preizkusiti in razlogi sodbe niso nejasni in pomanjkljivi. Sodišče je toženkino izpoved, ki je bila potrjena z izpovedjo tožničinega sina, pravilno štelo za življenjsko logično in ni res, da svojih zaključkov ni obrazložilo.³ Dokazna ocena v tem delu je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča logična ter prepričljiva.

8. V zvezi z zgoraj navedenim tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče napačno upoštevalo časovno sosledje dogodkov. Toženkino pismo je res nastalo pred zaslišanji v nepravdnem postopku, vendar je sodišče svojo ugotovitev, da je toženka utemeljeno verjela v zapisano, oprlo na druga ugotovljena dejstva,⁴ ter pravilno ugotovilo, da je njeno izpoved potrdila vsebina zapisnika v nepravdnem postopku za ureditev meje (priloga B 2). Ob dejstvu, da je tožničin sin izpovedal, da je res prišlo do ravnanj, kot jih je toženka tožnici očitala v pismu, se ugotovitev, da je toženka utemeljeno verjela v zapisano, izkaže še toliko bolj za resnično, saj je treba upoštevati, da je toženka svoje domneve, kdo je dejanja storil, podala že v pismu v letu 2014, tožničin sin pa je o ravnanjih izpovedal v letu 2017. Toženka zato svojih domnev v pismu ni mogla prilagoditi izpovedi tožničinega sina, posledično pa ni prirejena niti njena izpoved ob zaslišanju. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

9. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi s trditvijo polivanja korenin hrasta s škodljivimi snovmi. Korektno je zapisalo, da ima toženka glede tega nekoliko manj precizno pokritje v dejstvih,⁵ vendar je pri tem pravilno upoštevalo celotno sosedsko dinamiko sporov glede spornih parcel in kasneje v nepravdnem postopku urejanja meje, med drugim tudi dokazano dejstvo, da je tožničina družina toženko prosila, naj hrast zaradi njegove nevarnosti odstrani. Po oceni pritožbenega sodišča je nadalje pravilna obrazložitev, da tožnici (tudi v tem delu trditev) zaradi relativno blagega posega v čast in dobro ime ni nastala pravno priznana škoda. Pritožbene trditve, da gre v tem delu trditev za samostojno obtožbo, ki je tožnici povzročila duševne bolečine, zaradi česar bi moralo sodišče navedbe v spornem pismu obravnavati parcialno, so zato neutemeljene.

10. Utemeljene niso niti pritožbene trditve glede primerjave obeh pisem, to je tožničinega (priloga A 4) in toženkinega (priloga A 3), nadalje da toženkino sporno pismo ni napisano v dostojnem tonu, kot tudi glede naslavljanja v množini in razpošiljanja tretjim osebam. Po primerjavi obeh pisem tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da pismo toženke ni napisano v nič manj dostojnem tonu kot pismo tožnice. Tožnica je s svojim pismom z dne 7. 11. 2014, čeprav je vedela, da gre za sosedski spor v zvezi z določenimi parcelami, od toženke dokaj strogo zahtevala določena ravnanja, vendar njeno pismo ne gre oceniti za žaljivo, oceniti gre, da je napisano v primernem tonu. Enako ocenjuje tudi sporno toženkino pismo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v njem ni najti žaljivih izrazov ter da pismo kaže na obrambo lastnih interesov in ne na zaničevanje tožnice in njene družine. Zgolj slovnična oblika, kjer je tožnica v nekaterih primerih uporabila veliko začetnico (Vi, Vas), še ne pomeni, da je bilo pismo namenjeno le tožnici in ne tudi njeni družini. Iz ugotovljenega dokaznega postopka glede sporov med obema družinama gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bilo pismo napisano v množini za tožnico in njeno družino. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka pismo naslovila na tožnico, hkrati pa je prav takšno pismo poslala tožničinemu sinu (priloga A 4), kjer je poleg tožničinega imena navedeno njegovo ime, spodaj pa, da je bilo vloženo v tožničin poštni nabiralnik. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve res navedlo, da bo presojalo morebitni poseg v tožničin ugled, glede na to, da je bilo pismo posredovano njenemu sinu, vendar je v 12. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je bilo pisno izročeno zgolj tožnici in ga toženka ni razposlala tretjim osebam. Glede na to, da je imela toženka sosedski spor s tožnico in njeno družino, pošiljanje pisma tožničinemu sinu ni mogoče šteti, da ga je razposlala tretjim osebam. Razlogi sodbe zato niso v nasprotju sami s seboj in je pritožba v tej smeri neutemeljena.

11. Je pa pritožba delno utemeljena glede stroškov postopka. Tožnica ima prav, da je strošek konference s stranko skladno z veljavno odvetniško tarifo vsebovan že v postavki za tožbo, iz obračuna sodišča prve stopnje po stroškovniku (list št. 56 sodnega spisa) je razvidno, da je bila nepravilno priznana tudi ta postavka. Predvsem pa je izračun sodišča prve stopnje nejasen glede števila točk in vrednosti točke, saj ima pritožba prav, da je občutno previsok. Zato je pritožbeno sodišče obračun preverilo in ugotovilo, da znašajo stroški toženke v postopku na prvi stopnji 619,97 EUR in predstavljajo odgovor na tožbo v višini 300 točk, prvo pripravljalno vlogo v višini 300 točk, obravnavo 4. 10. 2017 v višini 300 točk, trajanje v višini 150 točk in odsotnost iz pisarne v višini 40 točk, kar znaša 1.090 točk, po postavki 0,459 pa 500,31 EUR, 2 % materialni stroški od 1.000 točk znašajo 9,18 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk 0,41 EUR, 22 % DDV pa 110,07 EUR. Ob navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v stroškovnem delu pritrdilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, v preostalem je pritožbo kot utemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je tožnica s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške, ki znašajo 213,43 EUR in predstavljajo odgovor na pritožbo v višini 375 točk, kar po vrednosti točke 0,459 znaša 172,12 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 3,44 EUR, 22 % DDV pa 37,87 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj 12. točko obrazložitve.
² Primerjaj 8. točko obrazložitve.
³ Primerjaj 9. in prvi del 10. točke obrazložitve.
⁴ Ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v 7. točki obrazložitve te sodbe.
⁵ Primerjaj 10. točko obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

04.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 41862/2020
• VSK sodba Cpg 262/2016
• VSL sklep I Cp 2118/93