VSL Sodba II Cp 787/2018

Jedro

Pritožnik s pritožbenimi navedbami o dne 26. 10. 2017 izvedenem plačilu 103,92 EUR podaja ugovor (delne) izpolnitve, ki bi, če bi bil podan pravočasno, lahko imel za posledico ukinitev oziroma prenehanje tožnikove pravice terjati plačilo. Vendar s takim ugovorom v tem postopku ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ga namreč ne more upoštevati iz dveh razlogov. Prvič zato, ker na ta način pritožnik izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ni dovoljeni pritožbeni razlog. Drugič zato, ker bi ga moral toženec za uspeh v pravdi navajati že pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, VL 32944/2017 z dne 19. 4. 2017 v celoti v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa (za plačilo glavnice 103,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov) in delno v tretjem odstavku izreka sklepa (za plačilo 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2017) – točka I izreka. V preostalem delu tretjega odstavka izreka je sklep o izvršbi razveljavilo (za materialne stroške v višini 30,00 EUR – točka II izreka). V točki III izreka je toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 126,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

2. Toženec vlaga pravočasno pritožbo. Zakonskih pritožbenih razlogov ne navaja. Tudi določno opredeljenega pritožbenega predloga ne. Navaja, da je bilo 26. 10. 2017 plačano 103,92 EUR, kar dokazuje pismo tožeče stranke z dne 18. 1. 2018, ki ga prilaga.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrženje, ker je nepopolna in nedovoljena, ali zavrnitev, ker je neutemeljena. Z novimi dejstvi in dokazi je toženec prekludiran. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba lastnoročna z lastnoročnim podpisom pritožnika in z navedbo, da je vložena zoper odločbo (očitno pomotno imenovano: „sklep“) P 49/2017. Ti podatki zadoščajo za ugotovitev, katero sodno odločbo izpodbija pritožnik. Ker pritožba vsebuje obe sestavini iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP¹, ki sta nujni za obravnavo pred pritožbenim sodiščem, ne gre za nepopolno pritožbo, ki bi jo bilo treba zavreči, kot trdi tožeča stranka.

6. Kadar pritožbeno sodišče odloča o pritožbi, ki vsebuje le navedbo sodbe in podpis pritožnika (tako imenovana gola pritožba), po uradni dolžnosti preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim pritožnik ni uspel (v obravnavanem primeru v točkah I in III izreka), in sicer glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev postopka, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju navedenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo.

7. Ugotovilo je, da tožbeni zahtevek temelji na pogodbi o najemu družinskega groba in da toženec tožeči stranki dolguje zapadlo neplačano najemnino po dveh računih (z dne 9. 7. 2015 in z dne 11. 7. 2016), ki je kljub opominu ni poravnal. Tožbenemu zahtevku za plačilo najemnine je ugodilo ob pravilni uporabi prvega odstavka 125. člena OZ² v zvezi s prvim odstavkom 239. člena OZ za vtoževani znesek najemnine v skupnem znesku 103,92 EUR, in ob pravilni uporabi prvega odstavka 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena istega zakona za vtoževane zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, ker je bil toženec s plačilom v zamudi.

8. Pritožnik s pritožbenimi navedbami o dne 26. 10. 2017 izvedenem plačilu 103,92 EUR podaja ugovor (delne) izpolnitve, ki bi, če bi bil podan pravočasno, lahko imel za posledico ukinitev oziroma prenehanje tožnikove pravice terjati plačilo. Vendar s takim ugovorom v tem postopku ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ga namreč ne more upoštevati iz dveh razlogov. Prvič zato, ker na ta način pritožnik izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ni dovoljeni pritožbeni razlog. Tožbeni zahtevek namreč ni presegel 2.000,00 EUR. Zato ga je treba obravnavati po posebnih pravilih 30. poglavja ZPP, ki med drugim določajo, da sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in procesnih kršitev relativnega značaja, pač pa zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (konkretno: da toženec vtoževane terjatve ni plačal) in ga v pritožbenem postopku ne preizkuša več.

9. Čeprav se pritožbenemu sodišču z ugovorom izpolnitve, podanim v pritožbi, ni treba ukvarjati, vseeno dodaja, da bi ga moral toženec za uspeh v pravdi navajati že pred sodiščem prve stopnje. Na njem je bilo trditveno in dokazno breme o tem, da je vtoževana terjatev že izpolnjena. Vendar takega ugovora ni ne zatrjeval ne dokazoval. V sporu majhne vrednosti mora toženec vsa dejstva in dokaze za svoje ugovore navesti v odgovoru na tožbo in najkasneje v eni pripravljalni vlogi med postopkom (452. člen ZPP), sicer jih sodišče ne sme upoštevati (člen 453. ZPP). Ker takega ugovora pritožnik na prvi stopnji ni podal, ga sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati in je materialnopravno pravilno prisodilo tožeči stranki celoten vtoževani znesek. Tudi zato, ker pritožnik ni ravnal skladno 451. členom in 452. členom ZPP, dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve, v pritožbenem postopku ne more več uveljavljati. Če bo vložena izvršba, jih bo lahko uveljavljal v izvršilnem postopku na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ³, po kateri je ugovorni razlog prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

10. Ker je odločba pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

11. Pritožnik ni priglasil pritožbenih stroškov, zato o njih ni bilo treba odločati. Tudi sicer do njih ne bi bil upravičen, ker je s pritožbo propadel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na drugi stopnji. Zato naj sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2011 s spremembami.
³ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

04.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 29/2021
• VSL Sodba I Cp 825/2020
• VSL Sodba I Cp 1071/2020