VSL Sklep PRp 149/2018

Jedro

Temeljno načelo glede stroškov postopka je, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 144. člena ZP-1) in ima storilec (obdolženec) pravico do povračila potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika le, če je bil postopek o prekršku zoper njega ustavljen.

Ker je sodišče pri odmeri nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika vezano na stroškovnik, ki ga ta priglaša, bi moral zagovornik v stroškovniku izrecno navesti, kateri priglašeni stroški se nanašajo izključno na procesna dejanja povezana s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Novem mestu odločilo, da se zavrne predlog zagovornika obdolženke za odmero stroškov v zadevi PR 205/2017, v kateri je okrajno sodišče obdolženko spoznalo za odgovorno za prekršek po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter jo oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 8. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1; medtem ko je postopek glede prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP ustavilo in odločilo, da glede tega dela stroški postopka bremenijo proračun. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče predlog zagovornika za odmero in priznavo stroškov po izstavljenem stroškovniku zavrnilo, ker se stroški postopka, ki so se nanašali na prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP (za katerega je bil postopek o prekršku zoper obdolženko ustavljen) ne dajo izločiti iz skupnih stroškov, ter nobeno procesno dejanje v tem postopku ni bilo izvedeno izključno v zvezi s prekrškom po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, temveč je obdolženka na obeh zaslišanjih podala zagovor glede obeh očitanih prekrškov (torej tudi glede tistega, za katerega je bila spoznana za odgovorno), poleg tega so se v postopku o prekršku izvajali dokazi (zaslišanje prič), ki se tičejo obeh prekrškov.

2. Proti sklepu vlaga pravočasno pritožbo storilka po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za odmero stroškov oziroma podrejeno, da sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, hkrati pa prizna še stroške za pritožbo. Najprej uveljavlja, da obdolženka ni podala nobene zahteve za sodno varstvo, temveč je postopek potekal na podlagi obdolžilnega predloga in to tudi v zvezi z očitkom vožnje pod vplivom alkohola, čeprav je strokovni pregled pokazal, da ni vozila pod vplivom alkohola. Dejstvo je, da se je zoper obdolženko vodil postopek za dva očitana prekrška, zoper enega pa je bil postopek ustavljen in če sodišče smatra, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki odpadejo na tisi del stroškov, ki je bil ustavljen, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov, bi sodišče moralo zagovorniku priznati polovico vseh stroškov v zvezi z delom, s katerim je zagovornik uspel. Sodišče v ničemer ne navaja, da stroški, kot so bili priglašeni, niso nastali. Vedno je potrebo tolmačiti predpise v korist obdolžencu in če se ne dajo določeni stroški izločiti, je potem potrebno priznati vse stroške predvsem takrat, ko gre za postopke, kjer se tudi uporabljajo določila kazenskega postopka. Sicer pa sodišče v sodbi ni z ničemer navedlo (ne v izreku ne v obrazložitvi), da stroški postopka bremenijo proračun le, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov in je tako sodišče z izpodbijanim sklepom poseglo v že pridobljene pravice obdolženke, da njene stroške v zvezi z ustavljenim delom bremeni proračun oziroma da jih posledično ne nosi sama. Dodaten razlog, da stroške v zvezi z ustavljenim delom krije proračun in da je odločitev sodišča napačna pa je tudi ta, da je PP Novo mesto podala obdolžilni predlog zoper obdolženko, da je vozila pod vplivom alkohola, čeprav strokovni pregled ni pokazal prisotnosti alkohola v krvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Temeljno načelo glede stroškov postopka je, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 144. člena ZP-1) in ima storilec (obdolženec) pravico do povračilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika le, če je bil postopek o prekršku zoper njega ustavljen (četrti odstavek 144. člena ZP-1). Sodišče prve stopnje je v sodbi PR 205/2007 (izdani v rednem sodnem postopku na podlagi obdolžilnega predloga in ne po zahtevi za sodno varstvo, kar pa je sicer z vidika odmere stroškov postopka pravno nepomembno), s katero je le za enega od prekrškov (za prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP) postopek zoper obdolženko ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, pravilno navedlo, da stroški postopka le v tem delu bremenijo proračun, saj je obdolženko spoznalo za odgovorno za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP.

5. Skladno z ustaljeno sodno prakso je sodišče pri odmeri nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika vezano na stroškovnik, ki ga ta priglaša, pri čemer mora biti zagovornik v smislu izrabe pravice do povrnitve stroškov zastopanja še posebej zainteresiran in mora kot prava vešča stranka vedeti, kakšna naj bi bila vsebina njegovega zahtevka, zato mora zagovornik v stroškovniku stroškovnik specificirati, ker je sodišče pri odločanju o zahtevku vezano na navedbe v zahtevku. Sodišče namreč pri presoji zahtevka za povračilo stroškov in nagrade za zastopanje ne ravna po uradni dolžnosti, temveč le presoja in ocenjuje zahtevek, ki ga je v imenu obdolženca (v konkretnem primeru obdolženke) vložil zagovornik. Sodišče je pri tem vezano na navedbe v zahtevku in če so le-te napačne ali pomanjkljive, zaradi česar jih ne more presoditi oziroma odločiti o njih, zahtevek zavrne, saj ni dolžno presojati oziroma ocenjevati, kaj naj bi zagovorniku glede na njegovo sodelovanje v postopku o prekršku pripadalo v skladu z Odvetniško tarifo.

6. Sodišče tako ne more "čez palec" odmeriti in navesti, da zagovorniku oziroma obdolženki pripada polovica stroškov, ker se ne da ugotoviti, kateri stroški so povezani izključno s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen, prav tako ne more odločiti po principu, da se določeni stroški ne dajo izločiti in se torej priznajo vsi stroški, kar predlaga zagovornik. V obravnavanem primeru gre namreč za povračilo stroškov v breme proračuna, kjer se priznajo le potrebni izdatki. Pač pa bi moral zagovornik, glede na predhodno že navedeno stališče o vezanosti sodišča na njegov zahtevek, v stroškovniku izrecno navesti, kateri priglašeni stroški se nanašajo izključno na procesna dejanja povezana s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen. Glede na to, da zahtevek vlaga obdolženka po zagovorniku kot prava uki stranki, je nesprejemljivo tudi stališče, da bi moralo sodišče v sodbi ob navedbi, da stroški postopka v ustavljenem delu bremenijo proračun, dodati še "le, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov". Prav tako ni mogoče slediti stališču pritožbe, da je sodišče s svojo odločitvijo (da se konkretni priglašeni stroški ne nanašajo le na prekršek, za katerega je bil postopek ustavljen) poseglo v že pridobljene pravice obdolženca.

7. Stroškovnik se presoja le v okviru zahtevka, ki je bil vložen in iz vloge z naslovom "priglasitev stroškov" na l.št. 74 ne izhaja, da bi zagovornik izrecno navedel, da se priglašeni stroški nanašajo izključno na ustavitveni del postopka. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu razlogov sklepa in pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da so glede na spisovne podatke pravilni razlogi sklepa, da se vsa v priglašenem stroškovniku navedena opravila nanašajo na oba prekrška in ne le na enega ter je posledično na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

8. Ker pritožba ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 pritožnici naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, pri določitvi zneska sodne takse pa je upoštevalo tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah. V izreku navedeni znesek bo morala pritožnica plačati po prejemu tega sklepa in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

01.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep PRp 215/2020
• VSM Sklep PRp 246/2023
• VSL Sklep PRp 244/2017