VSL Sodba VII Kp 10116/2016

Jedro

Ni se mogoče strinjati, da je v obravnavani zadevi zakonski znak "spravljanje (oškodovanke) v podrejen položaj" zadosti konkretiziran. Zgolj strah, vznemirjenost in pogost jok oškodovanke so življenjsko logične posledice opisanih izvršitvenih ravnanj, vendar pa še ne pomenijo, da je bila oškodovanka spravljena v brezizhoden položaj, v katerem bi ji bila odvzeta svoboda odločanja o svojem ravnanju tako, da bi postala objekt obdolženčevega nasilja, ki se mu ne bi znala ali mogla izogniti.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Odločilo je, da po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, podredno pa sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganja, kaznivo dejanje, ni podana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč opis očitanega kaznivega dejanja v (spremenjeni) obtožbi in izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1.

6. Za obstoj kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 mora biti storilčevo izvršitveno ravnanje takšno, da spravi oškodovanca (žrtev) v podrejen položaj. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, spravljanje v podrejen položaj pomeni takšno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, pa tudi takšno ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen (inferioren) položaj oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more izogniti. Žrtev ne ravna več kot svoboden človek, ampak se zmeraj podreja drugemu. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Praviloma gre za neko trajnejše ravnanje storilca in ne enkratno ogrozitev ali grdo ravnanje, čeprav ni mogoče izključiti, da bi imelo tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje večje intenzitete za žrtev navedene posledice¹.

7. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja očitek obdolžencu, da je svoji bivši partnerki B. B. pogosto grozil, da jo bo ubil, ji govoril pazi se te bom „sfukal“, ji govoril, te bom uničil, jo pogosto zmerjal z žaljivimi izrazi „kurba, prasica, fukara, kurba debela“ ter jo s tako opisanimi dejanji spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi B. B. zaradi takih ravnanj A. A. prestrašena in vznemirjena, večkrat je jokala, obdolženčevemu ravnanju pa se ni mogla izogniti, ker se je to dogajalo na območju njenega doma. Ni se mogoče strinjati s stališčem državne tožilke, da je v obravnavani zadevi zakonski znak spravljanje (oškodovanke) v podrejen položaj zadosti konkretiziran. Zgolj strah, vznemirjenost in pogost jok oškodovanke so življenjsko logične posledice opisanih izvršitvenih ravnanj, vendar pa še ne pomenijo, da je bila oškodovanka spravljena v brezizhoden položaj, v katerem bi ji bila odvzeta svoboda odločanja o svojem ravnanju tako, da bi postala objekt obdolženčevega nasilja, ki se mu ne bi znala ali mogla izogniti. Podrejenosti oškodovankinega položaja prav tako ne utemeljuje navedba, da se oškodovanka obdolženčevemu ravnanju ni mogla izogniti, ker se je to dogajalo na območju njenega doma (in ne pri njej doma). Glede slednjega so neutemeljene nadaljnje navedbe državne tožilke, da je šlo za oškodovankin dom, ki v kritičnem času ni bil tudi dom obdolženca, saj se slednje po opisu dejanja ne očita (kot že navedeno, obdolženca se očita izvršitveno ravnanje na območju, kjer je bila oškodovanka doma), navsezadnje pa niti iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se očitana dejanja dogajala pri oškodovanki doma, ampak pri oziroma v nepremičnini, v bližnji okolici njunega pred razpadom zakonske zveze skupnega doma, glede katere sta prihajala v konflikt zaradi nerazrešenih vprašanj lastništva in uporabe.

8. Državna tožilka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni izvajalo celovitega dokaznega postopka in napravilo dokazne ocene, skozi katero bi šele lahko ugotavljalo razsežnost dejanj obdolženca. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti že v opisu dejanja namreč konkretizirani do te mere, da je omogočeno pravno sklepanje o (ne)obstoju kaznivega dejanja. Šele če opis kaznivega dejanja prestane to fazo pravne presoje in je kaznivo dejanje po opisu podano, sodišče izvaja dokazni postopek in na njegovi podlagi ugotavlja, ali je kaznivo dejanje obdolžencu (tudi) dokazano. Iz tega razloga so preostale pritožbene navedbe državne tožilke, v katerih ponuja svojo oceno dejstvenih okoliščin obravnavane zadeve, neupoštevne.

9. V obravnavanem primeru je torej sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje, saj zakonski znak spravljanje v podrejen položaj ni dovolj konkretiziran. Posledično je ravnalo pravilno, ko je obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1.

10. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zaključilo, da pritožba državne tožilke ni utemeljena. Ker ni ugotovilo niti kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 391. člena ZKP pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

-------------------------------
¹ Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 194/2009 in I Ips 815/2010-192.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 35917/2015
• VSRS Sodba I Ips 55014/2013
• VSL Sodba VII Kp 9019/2019