VSL Sodba IV Cp 1414/2018

Jedro

Ne drži očitek toženke, da bi moralo sodišče upoštevati le najnujnejše dobrine. Kot potrebno se upošteva toliko stvarnih, dejanskih in koristnih izdatkov, kolikor so lahko kriti z zmožnostmi staršev. Ocena sodišča prve stopnje o potrebah tožnice je v realnih okvirih vsote denarja, ki ga imata oba tožničina roditelja na razpolago zanjo in za druge svoje otroke, ki sta jih dolžna preživljati.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se na 220 zvišana mesečna preživnina zviša še za 30 EUR (na 250 EUR mesečno).

II. Sicer se pritožba tožnice zavrne ter pritožba toženke v celoti in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku in preživnino zanjo, ki je bila določena s sodno poravnavo z dne 6. 1. 2014 in je bila nazadnje revalorizirana na znesek 113,21 EUR, za čas od 14. 9. 2017 zvišalo na 220 EUR mesečno (I. točka). Višji zahtevek (tožnica je za zahtevala 370 EUR mesečno) je zavrnilo (II. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. tč.).

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica proti zavrnilnem delu, toženka pa proti obsodilnem delu, obe predlagata spremembo ali pa razveljavitev in novo sojenje ter opredeljujeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3. Tožnici se zdi dosojena preživnina bistveno prenizka, ker po njenem sodišče ni pravilno upoštevalo vseh njenih življenjskih potreb in zmožnosti zavezanke, tudi glede na podobne oz. primerljive primere iz sodne prakse, od katerih nekatere navaja. Vztraja, da so njeni stroški za kozmetiko 50 EUR na mesec, za zabave 17 EUR, za rojstnodnevna darila 25 EUR, za počitnice in izlete 25 EUR, skupaj skratka vsaj 500 EUR, kar vse še bolj nadrobno utemeljuje. Glede na to, da toženka nesporno zasluži 1370 EUR, take potrebe niso previsoke, poleg tožnice pa je toženka dolžna preživljati le še mld. hči A., medtem ko tožničin oče preživlja njo, A. in še dva svoja otroka, 10 letno hči B. in 6 letnega C. Očita, da sodišče tega ni upoštevalo. Poudarja, da je oče brezposeln in da ni jasno, kakšno delo naj bi opravljal, v tem delu naj se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Meni, da je preživninsko breme 45 % oče in 55 % mati glede na izkazane prihodke napačno porazdeljeno, bistveno v škodo očeta, predlaga, da se ga določi v razmerju 25 % - 75 %.

4. Toženka pa meni, da je naložena ji preživnina previsoka. Meni, da bi sodišče kot tožničine potrebe moralo upoštevati samo bistvene življenjske dobrine, zato se ji zdijo stroški za kozmetiko ter obleko in obutev previsoki. Sama pravi, da preživlja še mld. hči A. in da je njena plača obremenjena s kreditom, ki je namenjen potrebam družine. Glede očetovih zmožnosti se strinja s sodiščem, da se njegove brezposelnosti ne upošteva, saj ni aktivno iskal zaposlitve, vse dokler je lahko prejemal socialne transferje. Poleg tega očita sodišču, da ni upoštevalo tožničine štipendije 80 EUR mesečno. Navaja, da ji je znano stališče sodne prakse, da se to sicer ne odšteje avtomatično od otrokovih potreb, vendar se to vseeno upošteva. Sklicuje se na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2016, češ da je treba upoštevati, da se otrok preživlja tudi iz teh sredstev.

5. Odgovorov na pritožbo stranki nista podali.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna sporna dejstva pravilno in v zadostni meri ugotovilo in pri tem ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. V tem primeru ni več niti sporno, da so se bistveno izboljšale toženkine pridobitne zmožnosti, konkretno njena plača.

8. Tudi potrebe upravičenca in zmožnosti obeh zavezancev je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, vendar pa ni v celoti pravilno uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca, in sicer je tožnici naložilo premajhen del preživninskega bremena.

9. Znesek 407 EUR, na kolikor je sodišče prve stopnje ocenilo tožničine mesečne potrebe, je ustrezen za zagotavljanje njenega uspešnega telesnega in duševnega razvoja tako, da so s tem pokriti življenjski stroški, zlasti stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in športa (129a. čl. ZZZDR). Ni ne prenizek ne pretiran. Prvostopenjsko sodišče je približno izračunalo povprečne mesečne stroške in svojo oceno dovolj natančno in pravilno pojasnilo v tč. 10. in 11. obrazložitve svoje sodbe, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Treba je poudariti, da potrebe otroka niso natančen matematični seštevek izkazanih izdatkov, pač pa ocena, ki sicer lahko temelji tudi na približnem izračunu dokazovanih postavk, a se ob tem upoštevajo še splošno znani podatki o nujnosti, potrebnosti, vrsti in cenah različnih življenjskih stroškov. Zato obe strani neuspešno izpodbijata posamezne postavke znotraj podane ocene. Za kozmetiko, obleko in obutev, zabavo, razvedrilo in izlete ter počitnice je možno porabiti zelo malo, ali pa ogromno denarja. Zato so primerjave, ki jih ponuja tožnica z drugimi primeri, brezpredmetne. Ne drži pa niti očitek toženke, da bi moralo sodišče upoštevati le najnujnejše dobrine. Kot potrebno upošteva se toliko stvarnih, dejanskih in koristnih izdatkov, kolikor so lahko kriti z zmožnostmi staršev. Ocena sodišča prve stopnje o potrebah tožnice je v realnih okvirih vsote denarja, ki ga imata oba tožničina roditelja na razpolago zanjo in za druge svoje otroke, ki sta jih dolžna preživljati.

10. Tudi preživninske sposobnosti obeh tožničinih staršev so v redu ugotovljene. Toženkine niso niti sporne, zasluži 1370 EUR mesečno. Ima kredit, česar sodišče prve stopnje ni prezrlo, vendar je pravilno presodilo, da ni izkazano, da je bila kreditna obveznost prevzeta zaradi zadovoljevanja življenjskih potreb družine in to toženka izpodbija le pavšalno. Poleg tožnice pa preživlja še enega otroka. Tožničin oče je sicer brezposeln, vendar pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da ima preživninske zmožnosti, da je relativno mlad in zdrav, za delo sposoben. Že v času poravnave je kot samostojni podjetnik mizar beležil izgubo, že tedaj pa je poleg tožnice preživljal še tri otroke. Ne drži, da sodbe ni možno preizkusiti, ker naj ne bi bilo jasno, kaj naj bi lahko tožničin oče delal. Kot povzema sodišče prve stopnje, je sam izpovedal, da priložnostno dela, s čimer naj bi zaslužil kakšnih 500 EUR, le da mu sodišče ni verjelo, da zasluži tako malo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ima kot mizar relativno dobre pridobitne možnosti, vsekakor ne slabših, kot jih je imel pred štirimi leti.

11. Glede na ugotovljene spremenjene (izboljšane) preživninske zmožnosti matere pa ji je prvostopenjsko sodišče vendarle naložilo premajhen del preživninskega bremena. Izhajajoč iz izhodišča, da sta do sedaj, glede na okoliščine ob poravnavi, starša sorazmerno enako prispevala k preživljanju tožnice, pa se je tožničina plača povečala skoraj za dvakrat (ob poravnavi je zaslužila 750 EUR, sedaj 1370 EUR - v času poravnave je torej natančneje rečeno zaslužila približno 54 % svojega današnjega dohodka), mora ne glede na to, da sodišče ni ugotovilo spremenjenih okoliščin glede pridobitnih in premoženjskih zmožnosti na strani tožničinega očeta, za tožnico prispevati več, kot je presodilo prvostopenjsko sodišče, in sicer po oceni tega sodišča približno 60 %, kar je 250 EUR mesečno. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi vsakodnevno skrb za varstvo in vzgojo tožnice, ki je v našem primeru v celoti na očetu.

12. Glede (ne)upoštevanja štipendije pri kritju potreb mladoletne tožnice se toženka zaman sklicuje na zadevo II Ips 264/2016: prvostopenjsko sodišče ni spregledalo tožničine štipendije, pravilno pa je ravnalo, ko je ni avtomatično odštelo od ugotovljenih potreb in jo je ustrezno upoštevalo kot eno izmed relevantnih okoliščin (glej 15. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), tako kot otroške dodatke očeta in dohodek njegove partnerke, njegovo skrb za otroke in dejstvo, da toženka s tožnico nima nobenih stikov. Tista zadeva tudi po dejanski plati ni primerljiva z današnjo, saj je šlo tam za to, da starša praktično nista imela pridobitnih zmožnosti.

13. Pritožba tožnice je torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. ZPP ustrezno spremeniti. V neutemeljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo, v celoti pa tudi pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).

14. Tožnica je bila v pritožbenem postopku sicer delno uspešna, a glede povračila stroškov v postopkih med starši in otroki to ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine je primerno, da obe pritožnici sami krijeta vsaka svoje stroške s pritožbo (2. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 388/2016
• VSL Sklep IV Cp 316/2021
• VSL Sodba IV Cp 1370/2019