VSL Sodba II Cp 702/2018

Jedro

Ni moč slediti niti pritožnikovemu navajanju, da sodišče prve stopnje (neupravičeno) ni sledilo njegovemu predlogu po zaslišanju izvedenca medicinske stroke. Pritožba namreč ne pojasni, zakaj naj bi bila izvedba tega dokaza pomembna oziroma kako bi lahko vplivala na presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Zgolj pritožnikovo navajanje, da je na naroku dne 4. 12. 2017 navedel, v katerih delih se z mnenjem izvedenca ne strinja, v tem pogledu ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 12. 2017 odločilo:

- da je dolžna toženka tožniku v tridesetih dneh plačati znesek 4.796,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2016 dalje do plačila; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (vse točka I izreka),

- da je dolžna toženka na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem v tridesetih dneh od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.897,88 EUR v korist proračuna RS, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v zavrnilnem oziroma izpodbijanem delu ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Ne strinja se z odločitvijo sodišča glede zneska prisojenega za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja. Obrazložitev naj bi bila napačna, ko sodišče navaja, da tožnik ni utrpel takšnih poškodb, ki bi imele lahko za posledico zelo hude trajne bolečine ter da obdobja trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin niso takšne narave, da bi narekovale prisojo višje odškodnine. Pojasnjuje, kaj naj bi izvedenec medicinske stroke ugotovil glede narave poškodbe oziroma fizičnih bolečin, ki jih je trpel. Poudarja, da je izjemno hude bolečine trpel vse od dogodka dalje do odstranitve lesenega tujka iz obraza. Opisuje bolečine, ki jih je trpel po odstranitvi. Sodišče se ni opredelilo do udarca z vejo v čelo oziroma glavo, zaradi česar ima hude bolečine, vrtoglavice in se na splošno slabo počuti. Prav tako naj bi v premajhni meri upoštevalo vse neugodnosti, ki jih je pretrpel zaradi škodnega dogodka in zdravljenja. Ne strinja se z obrazložitvijo (odločitvijo) glede odškodnine, prisojene za primarni in sekundarni strah. Izpostavlja, kaj naj bi ugotovil izvedenec, in poudarja, kakšen primarni in sekundarni strah je utrpel. Še danes se zelo vznemiri in postane zelo čustven ob spominu na dogodek, saj je bilo ogroženo njegovo življenje. Izpodbijana sodba naj bi bila v nasprotju sama s seboj, saj sodišče v 10. točki sodbe najprej navaja, da je hud primarni strah zagotovo trajal vse do prihoda v bolnišnico in do pričetka operativnega posega, nato pa v isti točki navaja, da tožnik ni utrpel zelo hudega primarnega strahu. Pojasnjuje, zakaj naj bi trpel izjemno intenziven in zelo hud strah. Nasprotuje navedbi sodišča v 10. točki izpodbijane sodbe, da sekundarni strah ni bil takšne intenzivnosti, da bi upravičeval prisojo višje denarne odškodnine. Skozi celoten postopek je zatrjeval in na naroku izpovedal, da ima bolečine v čelu in v glavi še danes ter da je zelo zaskrbljen, da se mu bo zdravstveno stanje zaradi poškodbe poslabšalo. Omenja, kaj naj bi glede sekundarnega strahu navedel izvedenec. Ne strinja se z obrazložitvijo in odločitvijo sodišča glede odškodnine prisojene za skaženost. Poudarja, da vsak dan izredno trpi zaradi dveh brazgotin na obrazu, ki sta ga zaznamovali za celo življenje. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 41, ob izdaji izpodbijane sodbe pa 43 let, in da je v najbolj produktivnem življenjskem obdobju, ko upad življenjskih aktivnosti nikakor ni običajen. Glede odškodnine prisojene iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti opravljanja priložnostnih del omenja opravila, s katerimi je dodatno zaslužil. Sodišče ni upoštevalo, da zaradi svojega zdravstvenega stanja več kot mesec in pol ni mogel delati, kot je delal pred škodnim dogodkom. Napačno je odločilo, ko je upoštevalo zaslužek iz priložnostnih del le za obdobje meseca in pol v znesku 750,00 EUR, saj je sam jasno izpovedal, da teh del ni bil sposoben opravljati tri mesece in pol. Prav tako ni upoštevalo, da so priložnostna dela veliko težja dela, ki jih je tožnik veliko težje opravljal kot delo, ki ga opravlja pri delodajalcu. Poudarja, da se v določenih ozirih ni strinjal z izvedenskim mnenjem dr. R., zaradi česar je na glavni obravnavi po svojem pooblaščencu predlagal, da se ga zasliši, a sodišče temu ni sledilo, zaradi česar je kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki ga je zaradi dogodka utrpel tožnik, prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo¹ kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ²), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike (to je iz naslova nevšečnosti tekom zdravljenja in telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti), upoštevaje skupno prisojeni znesek pa tudi glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode.

6. Pritožnik ugotovitvam sodišča prve stopnje ugovarja, a ne poda nobenih prepričljivih konkretnih razlogov, ki bi vanje vzbudili dvom. Enako velja glede okoliščine primernosti (ustreznosti) prisojene višine odškodnine.

7. Slednji nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje (da ni utrpel poškodb, ki bi lahko imele za posledico zelo hude trajne bolečine in da obdobja trajanja in intenzivnost telesnih bolečin niso takšne narave, ki bi narekovala prisojo višje odškodnine³), ki temelji na ugotovitvah v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke B. R. Z ozirom na to pritožba z izpostavljanjem ugotovitev omenjenega izvedenca izpodbijanemu zaključku (v resnici) pritrjuje. Na drugi strani ni pritožnikovo zatrjevanje obstoja izjemno hudih bolečin/grozljivih bolečin (oziroma izjemno intenzivnega strahu) z ničemer izkazano,⁴ zaradi česar mu ni moč slediti. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo vse neugodnosti, ki jih je zaradi škodnega dogodka in zdravljenja pretrpel, pa je presplošen in kot tak neupošteven. Prav tako pritožba nobenih pomislekov ne poraja s (ponovnim) opisovanjem škodnega dogodka in poteka zdravljenja.

8. Na podlagi prepričljivih ugotovitev izvedenca medicinske stroke je lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik utrpel hud, ne pa tudi zelo hud primarni strah.⁵ Obstoj le-tega namreč ni izkazan. Pritožnik zgolj z zatrjevanjem izredno (izjemno) intenzivnega primarnega strahu, zelo hudega strahu oziroma obstoja „hudega, pretiranega in nenormalnega primarnega strahu“ v to nikakor ne prepriča. Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da naj bi si bile ugotovitve sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Ker gre za dve različni intenzivnosti (primarnega) strahu, se (omenjeni) ugotovitvi o obstoju hudega in neobstoju zelo hudega (primarnega) strahu med seboj ne izključujeta.

9. Neizkazano je pritožnikovo poudarjanje, da se še danes zelo vznemiri in postane zelo čustven ob spominu na dogodek.⁶ Ker to velja tudi za trditve o obstoječih bolečinah v čelu in v glavi, že iz tega razloga ni moč slediti niti njegovemu zatrjevanju, da naj bi bil še danes zelo zaskrbljen, da se mu bo zdravstveno stanje zaradi poškodbe poslabšalo. Zaskrbljenosti⁷ iz omenjenega razloga ni ugotovil ne izvedenec,⁸ niti ni o njej (kot to zatrjuje v pritožbi) ob zaslišanju (na naroku dne 4. 12. 2017) izpovedal tožnik. Ker tudi zaključki sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti s strani tožnika utrpljenega sekundarnega strahu temeljijo na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, je pritožbeno izpostavljanje njegovih ugotovitev glede sekundarnega strahu kot tudi bolečin⁹ (samo za sebe) brezpredmetno. Izvedenec tudi ni navedel, da naj bi bil sekundaren strah prisoten celoten čas, ampak da je bil prisoten celoten čas zdravljenja.¹⁰ Prav tako je jasno opredelil, kako se je njegova intenzivnost v tem obdobju spreminjala (upadala).¹¹ Vse to je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, ki ni zaključilo, da sekundarni strah ni bil intenziven, temveč, da ni bil takšne intenzivnosti, ki bi upravičevala prisojo višje denarne odškodnine.

10. Ugotovitve podobne predhodnim veljajo tudi za pritožbeno nestrinjanje z odškodnino prisojeno za skaženost in razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo. Pritožnikovo navajanje, da zaradi dveh brazgotin na obrazu izredno trpi (oziroma da je zaradi svojega skaženega videza izjemno veliko pretrpel) in da je na njegovem telesu prišlo do hudih sprememb, je neizkazano, zaradi česar v zaključke sodišče prve stopnje ne poraja nobenega pomisleka. Samo za sebe v tem pogledu ne zadostuje niti pritožbeno omenjanje ugotovitev izvedenca, dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje oziroma lastne izpovedbe. Ker vsebina dokaza (izpovedbe) manjkajočih trditev ne more nadomestiti,¹² je novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP¹³) pritožnikovo pojasnjevanje, kako mu je še toliko bolj nerodno (neprijetno), ko ga o brazgotinah sprašujejo ženske. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje pri oceni okoliščin pomembnih za prisojo odškodnine iz tega naslova izrecno izpostavilo tožnikovo starost 43 let (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeni očitek o neupoštevanju njegove starosti ni prepričljiv, navajanje, da je v najbolj produktivnem življenjskem obdobju, ko upad življenjskih aktivnosti nikakor ni običajen, pa nejasno. Kaj naj bi imele duševne bolečine zaradi skaženosti z življenjskimi aktivnostmi (oziroma njihovim upadom), pritožba ne pojasni.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje¹⁴ zaključilo, da je tožnik s priložnostnimi deli zaslužil okoli 500,00 EUR mesečno, je pritožbeno pojasnjevanje, da je (in zakaj) zaslužil prav toliko, brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je tožniku izgubo na dodatnem zaslužku priznalo za mesec in pol, in sicer za čas, ko je bil v bolniškem staležu. Pritožbena trditev, da je tožnik jasno povedal, da ni bil sposoben opravljati priložnostnih del tri mesece in pol, ne drži. Ob zaslišanju na naroku dne 4. 12. 2017 je omenil le, da je bil v bolniškem staležu mesec in pol, in obrazložil, za kakšen dodatni zaslužek naj bi bil v tem obdobju prikrajšan.¹⁵ Na drugi strani je pritožbeno pojasnjevanje, da so priložnostna dela veliko težja dela in da jih je tožnik veliko težje opravljal kot delo, ki ga opravlja pri delodajalcu (kot tudi da jih opravlja zunaj, kar za uspešno zdravljenje ni prepričljivo), ne le presplošno, ampak tudi sicer nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje teh okoliščin pri svoji odločitvi (obrazložitvi) ni upoštevalo.

12. Nazadnje pa ni moč slediti niti pritožnikovemu navajanju, da sodišče prve stopnje (neupravičeno) ni sledilo njegovemu predlogu po zaslišanju izvedenca medicinske stroke. Pritožba namreč ne pojasni, zakaj naj bi bila izvedba tega dokaza pomembna oziroma kako bi lahko vplivala na presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Zgolj pritožnikovo navajanje, da je na naroku dne 4. 12. 2017 navedel, v katerih delih se z mnenjem izvedenca ne strinja, v tem pogledu ne zadošča. Ob tem velja pripomniti, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obdobja njegove nezmožnosti za delo izhajalo iz (zanj v tem oziru bolj ugodne) odločbe ZZZS (OE Krško) z dne 13. 1. 2016 (v prilogi A5), natančneje iz nje razvidnega obdobja bolniškega staleža oziroma začasne nezmožnosti za delo (ki je trajala do 31. 1. 2016), in ne izvedenčeve ugotovitve (ki je bila s strani njegovega pooblaščenca na naroku dne 4. 12. 2017 izpostavljena), da je bil za delo zmožen (že) od 21. 1. 2016 dalje.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ob upoštevanju že izplačanega nespornega dela odškodnine.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
³ Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ To velja tudi za trditev, da naj bi imel zaradi udarca z vejo v čelo/glavo hude bolečine, da naj bi ga večkrat bolela glava, da naj bi imel vrtoglavice in se na splošno slabo počutil. Izvedenec medicinske stroke je izrecno poudaril (glej 4. stran njegovega mnenja z dne 3. 10. 2017), da poškodba skeleta glave in možganov ni bila ugotovljena in da zato obravnavana poškodba ne more biti vzrok (s strani tožnika zatrjevanim) večji pozabljivosti in pogostejšim glavobolom. Upoštevaje navedeno ni bilo nobenega utemeljenega razloga (potrebe), da bi se sodišče prve stopnje posebej opredeljevalo do udarca (samega za sebe).
⁵ Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ V tem oziru tudi sicer ne bi šlo več za (sekundarni) strah, ampak (ob izpolnjenosti vseh predpostavk) za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Česa takega pa tožnik niti ni ustrezno zatrjeval, niti ni iz naslova te škodne postavke v tem postopku karkoli uveljavljal.
⁷ Glej predhodno opombo.
⁸ Slednji je celo izrecno navedel, da strah ni pustil posledic v tožnikovi duševni ali fizični sferi (glej 4. stran njegovega mnenja z dne 3. 10. 2017).
⁹ Na katerem mestu v svojem mnenju (in dopolnitvi) naj bi izvedenec (kot to navaja pritožba) omenil (še zmeraj prisotne) tožnikove bolečine ob spremembi vremena, ni razvidno.
¹⁰ Glej 4. stran njegovega mnenja z dne 3. 10. 2017.
¹¹ Glej 3. in 4. stran njegovega mnenja z dne 3. 10. 2017.
¹² In takšnih trditev tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal.
¹³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁴ Glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁵ Treh mesecev in pol v tem oziru torej ni omenjal.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2613/2014
• VSL sodba II Cp 2021/2014
• VSL Sodba II Cp 1729/2017