VSL Sklep II Cp 1126/2018

Jedro

Ker je isto zapuščinsko sodišče v istem zapuščinskem postopku že ugotovilo in ocenilo, da je bilo plačilo zapustnika v višini 19.000 takratnih kron preživnina in ne darilo, tega ni treba ugotavljati ponovno, ko gre za novo najdeno premoženje, v konkretnem primeru novo denacionalizirano premoženje zapustnika.

Stroški zapustnika, ki je dediča po zakonu dolžan preživljati, niso darilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino sodijo nepremičnine - parcele 415/23, 415/25 in 415/28, vse katastrska občina ..., na podlagi delne odločbe RS, Upravne enote ... (v nadaljevanju UE) št. 339-3/2014-123 z dne 21. 10. 2014 (1. alineja točke 1 izreka) in parcela 360/3 katastrska občina ..., na podlagi delne odločbe UE št. 339-3/2014-310 z dne 21. 3. 2016 (2. alineja točke 1 izreka), odškodnina v višini 26.711,62 DEM v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga, d. d. (v nadaljevanju SDH), na podlagi delne odločbe UE št. 339-3/2014-310 z dne 21. 3. 2016 (3. alineja točke 1 izreka), odškodnina v višini 133.986,69 DEM in 1.373,22 USD v obliki obveznic SDH, na podlagi delne odločbe UE št. 339-3/2014-209 z dne 30. 3. 2015 (4. alineja točke 1 izreka) in odškodnina v višini 3.114,18 DEM v obliki obveznic SDH, na podlagi dopolnilne odločbe UE št. 339-3/2014 -321¹ z dne 27. 7. 2016 (5. alineja točke 1 izreka). V točki 2 izreka sklepa je za dediče na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustnikove vnuke G. N., M. N., A. M., I. P., M. K. in D. K. (vsak do 1/8 zapuščine), zapustnikove vnuke B. E., P. E. in J. E. (vsak do 1/16 zapuščine), ženo pokojnega zapustnikovega vnuka K. E., A. T. E. in zapustnikova pravnuka M. L. in M. E. (vsak do 1/48 zapuščine). Dedinji A. T. E. in M. L. sta svoj dedni delež odstopili v korist M. E., ki je tako podedoval 1/16 zapuščine, dediča M. K. in D. K. (oziroma že njuna pravna prednica, zapustnikova hči A. K.) pa sta svoja dedna deleža odstopila v korist I. P., ki je tako podedoval 3/8 zapuščine.

2. Zoper navedeni sklep se (sam in po svoji pooblaščenki) pritožuje dedič I. P. iz pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter sklep v točki 1 in 2 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi se zavzema za presojo, da je lahko predmet dedovanja zgolj premoženje po denacionalizacijski odločbi UE št. 339-3/2014-123 z dne 21. 10. 2014, ne pa tudi premoženje po drugih denacionalizacijskih odločbah.

Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo obseg zapuščine, češ da ni navedlo podatka o izmeri za parcele 415/23, 415/25 in 415/28, zato naj sklepa glede obsega premoženja, v povezavi z določitvijo vrednosti zapuščine, ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožnik navaja, da je (v vlogi z dne 18. 9. 2017) izrecno nasprotoval predlogu dedičev, da se v zapuščino vključi premoženje po delni odločbi UE št. 339-3/2014-209 z dne 30. 3. 2015. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju MGRT) je z odločbo št. 490-7/2016/3 z dne 31. 7. 2017 njegovi pritožbi odpravilo odločbo UE št. 339-4/2014 (povezava 339-25/2010 UE, 301-26/93 UET) - 160 in zadevo vrnilo v nov postopek; dopuščena je bila obnova postopka ter ponovno odločanje o vprašanju, ali gre za denacionalizacijo premoženja podjetja ali premoženja A. A. kot fizične osebe. Od tega je odvisna ocena vrednosti nacionaliziranega premoženja, ki se vrača kot odškodnina v obveznicah SDH. Pritožnik navaja, da je predlagal, da upravni organ razveljavi klavzule pravnomočnosti na delnih odločbah, ki so bile podlaga za določitev obsega zapuščine, vendar odgovora še ni prejel. Zaradi omenjene odločbe MGRT so bile klavzule pravnomočnosti dejansko razveljavljene. Z uvrstitvijo premoženja v zapuščino po odločbah UE z dne 21. 3. 2016 in 27. 7. 2016 pa naj bi bila pritožniku kršena tudi pravica do izjave. Predlog dedičev za uvrstitev dodatnega premoženja v zapuščino je pritožnik prejel šele na naroku 18. 10. 2017. V izpodbijanem sklepu sodišče ni obrazložilo, zakaj je dodatno premoženje vključilo v sklep o dedovanju). Prav tako se ni opredelilo do pritožnikovih navedb v vlogi z dne 18. 9. 2017, niti do odločbe MGRT oziroma njenega vpliva na pravnomočnost delnih odločb.

Sodišču prve stopnje pritožnik dalje očita, da se ni vsebinsko opredelilo do njegove zahteve, da se razpolaganje zapustnika (v letu 1921) v višini 19.000 takratnih kron vračuna v dedni delež dedičem po pokojnem K. E. Predmetni zapuščinski postopek je samostojen glede pozneje najdenega premoženja in ni vezanosti na odločbe, izdane v prejšnjih postopkih. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na odločbi II Cp 870/2010 in II Cp 937/2014, o zahtevi za vračunanje darila se namreč v teh postopkih ni odločalo. Kakršnokoli neuveljavljanje pravice do vračunanja daril sodedičem v prejšnjem zapuščinskem postopku ne pomeni odpovedi pravici v kasnejših zapuščinskih postopkih. Vračunanje daril se lahko upošteva v razmerju do nove zapuščinske mase.

Nepravilno naj bi bila ugotovljena tudi vrednost zapuščine, češ da sodišče ni navedlo velikosti parcel, odškodnine pa so določene v neveljavni valuti. Ni torej jasno, kako je sodišče izračunalo skupno vrednost zapuščine 544.536 €. Upoštevana bi morala biti tržna vrednost zemljišč.

3. Na pritožbo so odgovorili dediči B. E., P. E., J. E., M. E. ter G. N. in vsi predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zapuščinski zadevi je predmet dedovanja premoženje, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu na podlagi več pravnomočnih odločb o denacionalizaciji. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg dodatne zapuščine zapustnika upoštevajoč štiri pravnomočne denacionalizacijske odločbe ter vanjo zajelo tudi odškodnino v obveznicah SDH, določeno v pravnomočnih odločbah UE št. 339-3/2014-209 z dne 30. 3. 2015, št. 339-3/2014-310 z dne 21. 3. 2016 in št. 339-3/2014-321 z dne 27. 7. 2016. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino po pokojnem A. A., oziroma da je napačno v zapuščino zajelo tudi odškodnino v obveznicah SDH po omenjenih denacionalizacijskih odločbah, saj ni dvoma, da gre tudi v tem delu za zapustnikovo premoženje.

6. Dediči G. N., B. E., P. E., J. E. in M. E. so tekom postopka (25. 5. 2017 in 2. 10. 2017) podali predlog, da se zapuščinski postopek opravi tudi glede premoženja (nepremičnine in odškodnine v obveznicah SDH), ki je predmet odločb UE z dne 30. 3. 2015, 21. 3. 2016 in 27. 7. 2016. Klavzule pravnomočnosti na denacionalizacijskih odločbah izkazujejo, da so te odločbe postale pravnomočne 7. 2. 2017 (priloga A169) oziroma 22. 8. 2017 (prilogi A171, A172). Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 10. 2017 ugotovilo, da je predmet dedovanja tudi premoženje po teh odločbah. Iz zapisnika o opravljenem naroku res izhaja, da je pritožnik podal ugovor, povezan z obsegom zapuščine, češ da so zneski odškodnine določeni v neobstoječi valuti in da izvršitev odločb brez dodatne odločbe o dejanski višini obveznosti ni mogoča. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb ustrezno opredelilo, in sicer pravilno, da so nerelevantne, dedovanja nove zapuščine ne preprečujejo. Pritožniku torej ni bila kršena pravica do izjave. V zvezi z navedbo navedbo, da sta denacionalizacijski odločbi z dne 21. 3. 2016 in 27. 7. 2016 obsežni in ju zato pritožnik ni mogel pregledati in komentirati na naroku, je treba povedati, da je bil pritožnik z obema odločbama predhodno seznanjen v upravnem postopku (iz odredbe o vročanju na 7. strani odločbe z dne 27. 7. 2017 oziroma 19. strani odločbe z dne 21. 3. 2016, izhaja, da je bila odločba vročena tudi pritožniku). Očitek bi bil vsebinsko tako in tako lahko utemeljen kvečjemu, če bi zapuščinsko sodišče kakšen del naknadne zapuščine spregledalo ali izpustilo iz dodatnega dedovanja.

7. Glede očitka neupoštevanja pritožnikove vloge z dne 18.9.2017, pritožbeno sodišče odgovarja sledeče: Z odločbo MGRT z dne 31. 7. 2017 je bila v pritožbenem postopku odpravljena odločba UE št. 339-4/2014 (povezava 339-25/2010 UE, 301-26/93 UET) - 160 z dne 18. 4. 2016, na podlagi katere je bila upravičencu A. A. za podržavljeno premoženje bivšega podjetja „A. A., U.“, priznana odškodnina v obveznicah SDH v višini 208.786,42 DEM. Iz vsebine obeh odločb je mogoče povzeti, da je bilo podjetje „A. A., U.“ podržavljeno in da so bile v okviru odločb o nacionalizaciji premoženja podjetja podržavljene nepremičnine s parc. št. 362/2 (del), 300/2, 299/3, 298/2, 298/4, 245/2, 245/1 (del), 298/3 (del), 299/2 in 301, vse k. o. ... Denacionalizacija bivšega podjetja „A. A., U.“, v lasti upravičenca A. A., se vodi kot zadeva pod št. 339-4/2014 (povezava 339-25/2010 UE, 301-26/93 UET), ločeno od zadeve pod št. 339-3/2014 (povezava 339-26/2010 UE, 321-33/93 UET), v kateri upravni organi odločajo o denacionalizaciji nepremičnin, ki so bili v lasti upravičenca A. A. in v kateri so bile izdane tudi odločbe UE z dne 30. 3. 2015, 21. 3. 2016 in 27. 7. 2016, s katerimi je bila upravičencu A. A. priznana odškodnina v obveznicah SDH za podržavljene nepremičnine (vključno z objekti na njih) s parc. št. 415/2, 614/2, 610/1, 360/2 (338 m2), 360/4 (371 m2), vse k. o. ... in parc. št. 582 (3.800 m2) k. o. ... Predmet denacionalizacije po odločbi MGRT z dne 31. 7. 2017 je premoženje, ki je bilo v lasti podržavljenega podjetja. Ne gre torej za isto premoženje, ki je predmet denacionalizacije po odločbah UE z dne 30. 3. 2015, 21. 3. 2016 in 27. 7. 2016.

8. Že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da klavzule o pravnomočnosti glede odločb o denacionalizaciji UE, na podlagi katerih v zapuščino po pokojnem A. A. spada tudi odškodnina v obveznicah SDH, niso bile razveljavljene. Glede na to, da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (2. odst. 78. čl. Zakona o denacionalizaciji), je materialnopravno pravilna odločitev v izpodbijanem sklepu, da v zapustnikovo premoženje spada celotno premoženje, opisano v pravnomočnih odločbah UE z dne 30. 3. 2015, 21. 3. 2016 in 27. 7. 2016. Pritožbene navedbe je mogoče razumeti v smislu, da gre upravičencu do odškodnine v obveznicah SDH višja odškodnina od določene, češ da bi morale biti odškodnine določene po cenah, ki veljajo za nacionalizirana stavbna zemljišča, ne za kmetijska zemljišča. V primeru, da bi (oziroma bodo) pravni nasledniki upravičenca v denacionalizacijskih postopkih s svojo zahtevo uspeli, bo tudi morebitna razlika v vrednosti med na novo določeno odškodnino v obveznicah SDH in odškodnino, določeno v denacionalizacijskih odločbah, ki so predmet dodatnega dedovanja (221. čl. Zakona o dedovanju - ZD).

9. Skladno s 1. odst. 46. čl. ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika.²

10. Ni utemeljeno je stališče pritožnika, da je predmetni zapuščinski postopek samostojen, neodvisen od predhodnih zapuščinskih postopkov glede „pozneje najdenega premoženja“ („D“ III D 2325/2009 in III D 2219/2012), in da mora sodišče zahtevo za vračunanje daril v dedne deleže sodedičev vsebinsko obravnavati v vsakem zapuščinskem postopku glede pozneje najdenega premoženja.³ V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 870/2010 (v zvezi z „D“ III D 2325/2009) in II Cp 937/2014 (III D 2219/2012).⁴ V obeh sklepih o dedovanju po pok. A. A., v katerih je bil predmet dedovanja premoženje, vrnjeno zapustniku v postopku denacionalizacije, se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, kaj pomeni izplačilo tedanjih 19.000 kron zapustnika v letih 1912 in 1921 v korist nezakonskega sina K. E., in sicer glede odpovedi pravici do dedovanja. I. P. je namreč uveljavljal, da K. E. in njegovi dediči nimajo pravice do dedovanja po pok. A. A., saj so bili z izplačilom 19.000 kron dedno odpravljeni. Zapuščinsko sodišče je ugotovilo, da je izplačilo 19.000 kron predstavljalo preživnino za nezakonskega sina K. E. Dedna pravica dedičev po pokojnem K. E. tako ni (več) sporna, pritožnik pa sedaj poskuša izplačilo 19.000 kron uveljaviti kot darilo.

11. Ker je torej to isto zapuščinsko sodišče v istem zapuščinskem postopku že ugotovilo in ocenilo, da je bilo plačilo zapustnika v višini 19.000 takratnih kron preživnina in ne darilo, tega ni treba ugotavljati ponovno, ko gre za novo najdeno premoženje, v konkretnem primeru novo denacionalizirano premoženje zapustnika. Tu sploh ne gre za vprašanje vezanosti na že izdani prejšnji pravnomočni sklep o dedovanju, pač pa za ugotovitev in oceno zapuščinskega sodišča v konkretnem zapuščinskem postopku, ki ne more biti drugačna za dedovanje novega premoženja, kot je bila za dedovanje prejšnjega premoženja.

12. Stroški zapustnika, ki je dediča po zakonu dolžan preživljati, niso darilo (prim. 1. odst. 54. čl. ZD),⁵ zato je materialnopravno pravilna izpodbijana odločitev, da se znesek 19.000 kron v zapuščinskem postopku ne upošteva (torej, da se ne vračuna v dedni delež dedičev po pokojnem K. E.).

13. Glede pritožbenega očitka o napačno izračunani vrednosti zapuščine je treba pojasniti, da vrednost zapuščine ne spada med obvezne sestavine sklepa o dedovanju (prim. 214. čl. ZD) in je namenjena le odmeri sodne takse.⁶ Skladno z 2. odst. 25. čl. ZST-1 se namreč taksa plača od čiste vrednosti zapuščine, ki se na podlagi 4. odst. istega člena ugotavlja po prostem preudarku na podlagi izjave dedičev in podatkov, s katerimi sodišče razpolaga, če pa je treba, se lahko odredi, da ocenijo vrednost zapuščine izvedenci na stroške dedičev. Slednje v konkretnem primeru ni bilo potrebno, saj so dediči (tudi pritožnik) na naroku 18. 10. 2017 soglašali, da se pri določitvi vrednosti zapuščine upošteva vrednost 78 EUR za m2 nepremičnine. Med obvezne sestavine sklepa o dedovanju tudi ne sodi podatek o izmeri nepremičnine, ki sodi v zapuščino.⁷ Ugotovitev o vrednosti zapuščine ima torej pomen zgolj pri odmeri sodne takse. Navedbe o nepravilno določeni vrednosti zapuščine bi bile zato lahko relevantne zgolj v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog z dne 20. 11. 2017, s katerim je bilo pritožniku naloženo plačilo sorazmernega dela sodne takse 567 EUR.

14. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega sodišča je odpadel, saj pritožnik in dediči, ki so vložili odgovor na pritožbo, niso uveljavljali povračila.

-------------------------------
¹ Zapis številke v izpodbijanem sklepu (339/3-214-321) je posledica očitne pisne pomote (napačnega prepisa številke upravne odločbe - priloga A 171).
² Po 29. čl. ZD se kot darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. Kot darilo se štejeta tudi zavarovanje v korist obdarjenca (53. čl. ZD) in dedičev dolg zapustniku (57. čl. ZD).
³ Pritožnik se sklicuje na sklep II Ips 489/2007, v katerem je VS RS izhodišče nižjih sodišč, da ni mogoče zahtevati vračunanja daril v novem zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja, označilo za materialnopravno napačno. Ne gre torej za primerljivo zadevo, saj sodišče prve stopnje v predmetni zapuščinski zadevi dediču I. P. ni zanikalo same pravice zahtevati vračunanje darila sodediču.
⁴ Zapis „D“ III D 1426/2016 v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (kot prvostopenjska zadeva, ki je v zvezi s pritožbeno zadevo II Cp 937/2014) je posledica očitne pisne pomote.
⁵ Gl. več npr. tudi K. Zupančič: Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, 1991, str. 84.
⁶ Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse. Prim. VSL II Cp 323/2009, VSL I Cp 887/2012, VSL II Cp 3517/2011, VSL I Cp 2378/2013, VSL I Cp 321/2013, VSL II Cp 217/2014.
⁷ Sklep o dedovanju mora obsegati navedbo nepremičnin s podatki iz zemljiških knjig (2. tč. 2. odst. 214. čl. ZD). Nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom (1. odst. 12. čl. Zakona o zemljiški knjigi).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1110/2017
• VSM sklep I Cp 1803/2009
• Sklep II Ips 703/94