VSL Sklep II Cp 1182/2018

Jedro

Podan je tudi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijani sklep se sklicuje na mnenje izvedenca in na medicinsko dokumentacijo, ki pa je ni v spisu. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi sodišče sprejelo dokazni sklep o vpogledu v medicinsko dokumentacijo. Pritrditi je treba pritožbi, da bi moral biti udeležencem postopka omogočen vpogled v zdravstveno dokumentacijo, kar izhaja iz njihove pravice do izjave (5. člen ZPP, v zvezi z 37. členom ZNP). To se lahko v skladu s tretjim odstavkom 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr na predlog izvedenca omeji zgolj udeleženki - osebi, ne pa tudi drugim npr. njenemu odvetniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike še najdalj do 21. 6. 2018.

2. Zoper takšno odločitev je udeleženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se osebo odpusti iz zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom oziroma premesti na zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom. Meni, da je odločitev materialnopravno napačna, saj ni podana temeljna predpostavka za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, to je, da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Iz podatkov v spisu in po izvedenem postopku ni mogoče zaključiti, da udeleženka huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ni ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim. V izpodbijanem sklepu niso opisane konkretne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Udeleženka je v zaslišanju navedla, da se ne spomni, da bi bila agresivna, agresija pa ni navedena niti v obvestilu direktorja psihiatrične bolnišnice ob sprejemu. Izvedenec je iz medicinske dokumentacije zaključil, da naj bi svojci poročali o njeni naraščajoči agresivnosti v domačem okolju. Pri tem ni jasno, kakšna oblika agresivnosti naj bi se v tem okviru pojavljala. Prisilna hospitalizacija ni dopustna zaradi strahu, kaj utegne biti v prihodnosti. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja zgolj potencialna nevarnost, da bi lahko bila udeleženka zaradi naraščajoče vedenjske simpomatike ogrožujoča za okolico oziroma da bi lahko prišlo do neprijetnih dogodkov ali celo do ogrožanja drugih. Tudi izvedenec torej ne izkazuje trenutno obstoječe konkretne hude ogroženosti omenjenih dobrin. Meni, da tudi ni raziskana in diagnosticirana morebitna duševna motnja, zato je neizkazana tudi predpostavka iz druge alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zdravstvena dokumentacija ni del sodnega spisa, pa bi to morala biti. Zaradi nepredložene zdravniške dokumentacije v sodni spis, se sklepa ne da preizkusiti, ker se ne da preizkusiti izvedenčevega mnenja. Razlogi za omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov niso podani. Udeleženka je bila med zaslišanjem povsem mirna in vsestransko orientirana. Iz zapisnika ne izhaja, da se ji je omejila prisotnost pri izvajanju dokazov, zato je ta sodna odločitev povsem nepotrebna. Sklep tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, kakšne škodljive posledice bi lahko nastale za zdravje osebe oziroma za varnost drugih, če bi sodelovala pri izvajanju dokazov. V tem delu zato izpodbijani sklep nima razlogov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku po posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti do pravice osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot eno od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le ob izpolnjenosti pogojev, ki jih določa zakon. Pogoji za sprejem takšnega ukrepa so določeni v prvem odstavku 39. člena ZDZdr in morajo biti podani kumulativno. Tako je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi, ali so te takšne, da omogočajo sklepanje na realno ogroženost osebe, ki potrebuje zdravljenje ali drugih oseb (ogroženost življenj, hujše ogrožanje zdravja, povzročitev hude premoženjske škode). Pritrditi je treba pritožbeni kritiki, da v izpodbijanem sklepu niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja navedenih varovanih dobrin. Izvedenec medicinske stroke, čigar mnenje sodišče povzema v izpodbijanem sklepu, je ugotovil, da udeleženka ni suicidalna, da pa bi zaradi njene naraščajoče jeze in agresivnosti do drugih lahko prišlo brez zdravljenja do neprijetnih dogodkov ali celo do ogrožanja drugih. Iz izpodbijanega sklepa tako ne izhajajo konkretna dejstva, ki bi s potrebno zanesljivostjo utemeljevala pravni sklep o hujšem ogrožanju zdravja, življenja in hujšega ogrožanja premoženja. Zgolj abstraktne in potencialne možnosti ogrožanja namreč ni mogoče umestiti pod zakonski dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pri tem je treba poudariti, da našteti strogi pogoji za pridržanje predstavljajo varovalko, katere namen je preprečitev, da bi lahko bili posamezniki pridržani arbitrarno. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni mogoče zaključiti, da udeleženka huje ogroža svoje zdravje. Izvedenec je navedel, da potrebuje redno medikamentozno terapijo, brez katere se bo njeno psihotično stanje poglabljalo, kar pomeni, da se bo slabšalo njeno zdravje. Ni pa ugotovitve, da udeleženka medikamentozno terapijo odklanja in predvsem, da bi to lahko pripeljalo do hujše ogrozitve njenega zdravja. Izpodbijana odločitev tako ne dosega uveljavljanih standardov presoje v tovrstnih postopkih. Standardi konkretizacije dejstev, ki utemeljujejo pravni sklep o ogrožanju ustavno varovanih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, so razvidni iz obsežne sodne prakse¹.

6. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni izkazan niti pogoj iz druge alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Ne drži sicer pritožbena navedba, da ni diagnosticirana duševna motnja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je pri udeleženki prisotna blodnjava motnja s pretežno nanašalno in preganjalno vsebino, hkrati pa iz izpodbijane odločitve ne izhaja, da ima zaradi nje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožbenemu očitku napačne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Podan pa je tudi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijani sklep se sklicuje na mnenje izvedenca in na medicinsko dokumentacijo, ki pa je ni v spisu. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi sodišče sprejelo dokazni sklep o vpogledu v medicinsko dokumentacijo. Pritrditi je treba pritožbi, da bi moral biti udeležencem postopka omogočen vpogled v zdravstveno dokumentacijo, kar izhaja iz njihove pravice do izjave (5. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). To se lahko v skladu s 3. odstavkom 64. člena v zvezi s 3. odstavkom 47. člena ZDZdr na predlog izvedenca omeji zgolj udeleženki - osebi, ne pa tudi drugim npr. njenemu odvetniku.

8. Pritrditi je treba tudi pritožbenemu očitku bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo sodišča, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Izpodbijani sklep ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki bi pogojevale potrebnost omejitve navedene udeleženkine pravice. Iz samega zapisnika o naroku tudi ni razvidno, da bi izvedenec tak predlog podal, hkrati pa iz zapisnika ne izhaja, kot navaja pritožba, da se je udeleženki sploh omejila prisotnost pri izvajanju dokazov.

9. V skladu s 3. točko 365. člena v zvezi s 355. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče predvsem s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali konkretna dejstva pogojujejo obstoj pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Hkrati pritožbeno sodišče opozarja na določbo 64. člena ZDZdr, ki primeroma našteva možna dokazna sredstva za pridobitev pravno relevantnih podatkov za odločitev.

10. Glede na odločitev o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je novela ZPP-E, ki je stopila v veljavo 14. 9. 2017, uvedla novo pravno sredstvo. Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče nima podlage za odklonitev uporabe 357.a člena ZPP v tem postopku. Meni pa, da zakonodajalec, ko je z novelo ZPP-E določil dolžino pritožbenega roka (15 dni), ni imel v mislih tudi postopkov po ZDZdr. Kot je že bilo pojasnjeno, gre za nujne postopke, zakon pa zaradi njihove hitre izvedbe določa tudi kratke roke za procesna dejanja strank. To kaže, da je, saj novela ZPP-E roka za pritožbo zoper razveljavitveni sklep v postopku po ZDZdr ni posebej uredila, v tem pogledu prišlo do naknadne pravne praznine, ki jo je treba glede na 3. člen Zakona o sodiščih napolniti z ureditvijo, ki se nanaša na podobne primere. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vložijo pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 3 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 204/2010, II Ips 132/2011, II Ips 430/2011, II Ips 117/2015, II Ips 273/2015, II Ips 72/2017.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1857/2018
• VSL Sklep II Cp 1668/2018
• VSC Sklep II Cp 184/2017