VSL Sodba II Cp 172/2018

Jedro

Ker civilno sodišče obravnava identičen dejanski stan, kot je bil obravnavan v kazenskem postopku, je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (da je toženec zažgal delovni stroj in povzročil s požigom nastalo škodo) vezano na kazensko sodbo. Ni dovoljeno ugotavljanje, ali je bil toženec sposoben storiti dejanje požiga delovnega stroja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 52.223,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 3015 dalje, višji tožbeni zahtevek (nad 52.223,50 EUR do 64.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od glavnice 52.223,50 EUR za čas od 17. 7. 2014 do 19. 3. 2015) pa zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokazov, s katerimi dokazuje toženčevo nezmožnost storiti očitno mu dejanje. Meni, da toženčevo zdravstveno stanje kaže, da očitanega dejanja (požiga delovnega stroja – bagra) ni mogel storiti in torej škode ne povzročiti. Meni, da zaradi specifične situacije 14. čl. ZPP ne bi smel biti upoštevan. To določilo ne preprečuje, da se določena pomembna dejstva ugotavljajo v pravdnem postopku, kjer je sodišče vezano na načelo materialne resnice. Podatki o toženčevem zdravstvenem stanju so objektivna dejstva, ki kažejo, da požiga ni mogel storiti, kar bi lahko ugotovil predlagani izvedenec; zlasti zato, ker je bilo v kazenskem postopku, kjer je bila izdana obsodilna sodba, storjenih več procesnih kršitev. V kazenskem postopku tožniku ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, zato je vložil ustavno pritožbo. Nasprotuje zavračanju deljene odgovornosti. Tožnik je soprispeval, da je škoda večja, saj je 8,3 tone težak delovni stroj pustil izven svojega sedeža, na nezavarovanem gradbišču, pa ni poskrbel za njegovo varovanje. Gradbišče je locirano ob prometni cesti in dostopno vsakomur. Tožnik ni poskrbel, da tretje osebe ne bi imele dostopa do stroja, zato je privolil v nastanke škode. Če bi bilo gradbišče zavarovano, bi bila situacija drugačna. Tožnikovo ravnanje je neskrbno; od tožnika se zahteva profesionalna skrbnost. Tožnik je prevzel tveganje za nastanek negativne posledice (npr. tatvina, poškodovanje, požig). Glede višine škode pa nasprotuje ugotovitvi o dobri vzdrževanosti stroja. Dejstvo, da je bil stroj 20 dni pred požigom redno servisiran, ne pove ničesar. Dejstvo je, da je bil stroj v uporabi več ur, ko je običajno. Evidenca ur ni relevantna in nima dokazne vrednosti, ker je bila izdelana za konkretni postopek. Če bi bila vodena redna evidenca, ne bi bilo potrebno izdelovati listin za ta postopek. Račun serviserja dokazuje zgolj ceno storitve, ne pa česa drugega. Tržno vrednost bagra ocenjuje za nerealno; prenizko so ocenjeni nepoškodovani deli bagra. Ne soglaša, da vrednost rešenih delov znaša 8.900,00 EUR. Uradni zastopnik teh strojev, ki je to vrednost ponudil, ni nevtralen, saj je njegov interes nakup po čim nižji ceni. Z njegove strani ponujena cena je nižja od ocenjene vrednosti in od tržne vrednosti, zato je ni mogoče upoštevati. Ugotovljene okoliščine kažejo na višjo ceno rezervnih delov, saj so le-ti iskani, če do poškodb, ki niso pogoste, kljub temu pride. Nekih potencialnih stroškov, ki naj bi jih imel kupec rabljenih delov, ni mogoče odšteti od vrednosti teh delov. Ugotovljena vrednost železa 0,14 EUR/kg ni realna; splošno znana cena železa je vsaj 0,25 EUR/kg. Tožnik je neskrben, ker rizika požiga ni zavaroval. Razen tega tožnik ni storil vsega, da bi škodo dobil povrnjeno od zavarovalnice. Nasprotuje obrestovanju od dne, ko je tožnik v okviru kazenskega postopka priglasil premoženjskopravni zahtevek. Zahtevek tedaj ni bil ustrezno substanciran in izkazan, kar je bil razlog, da je bil tožnik napoten na pot pravde.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena

5. Zaradi vezanosti civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo (14. čl. ZPP) je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je toženec predlagal zaradi dokazovanja njegove nezmožnosti storiti očitano dejanje (požig delovnega stroja – bagra). S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. II K 1881/2015 je ugotovljeno, da je toženec v noči iz 15. na 16. julij 2014 zanetil požar, ki se je razširil po celem delovnem stroju in je stroj zgorel. Njegova sposobnost razumeti pomen dejanja je bila v času storitve bistveno zmanjšana. Ker civilno sodišče obravnava identičen dejanski stan, je vezano na ugotovitev, da je toženec delovni stroj zažgal in povzročil s požigom nastalo škodo. Ni dovoljeno ugotavljanje, ali je bil to dejanje sposoben storiti, saj je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti civilno sodišče vezano na kazensko sodbo (14. čl. ZPP). Iz pritožbe ni jasno, katere naj bi bile tiste specifične okoliščine, zaradi katerih bi bilo to v obravnavanem primeru izjemoma dopustno. Če pritožnik meni, da zato, ker naj bi mu bilo dokazovanje v kazenskem postopku onemogočeno, velja pojasniti, da se je s trditvijo, da toženec dejanja ni bil sposoben storiti, višje sodišče ukvarjalo v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe II Kp 1881/2015 z dne 14. 10. 2016. Vrhovno sodišče RS, ki je obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, pa v 11. točki sodbe I Ips 1881/2015 z dne 1. 6. 2017. V kazenskem postopku – pri dokazovanju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti – veljajo celo celo strožja procesna pravila kot v civilnem postopku, kjer obstajajo pravne domneve, pravila o dokaznem bremenu in prostem preudarku (214. do 216. čl. ZPP). Zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokaze, s katerimi toženec dokazuje, da dejanja ni storil, ker požiga ni bil sposoben storiti.

6. Tudi tožnikov soprispevek k nastali škodo pritožnik neutemeljeno uveljavlja. S tem, da je 8,3 tone težak delovni stroj, ki se na gradbišče pripelje s tovornim vozilom, tožnik čez noč pustil na označenem gradbišču, ni ravnal neodgovorno. Običajno je, da tak stroj na gradbišču ostane do zaključka del. Stroj ni oviral prometa, niti kako drugače izzival, vabil ali napeljeval k njegovemu poškodovanju. Pritožnik, ki zatrjuje nujnost fizičnega varovanja pred dostopnostjo stroja tretjim ljudem, torej pred njim samim, ne upošteva, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim se drugim povzroča škoda (10. čl. Obligacijskega zakonika). S tem, da tožnik stroja fizično ni varoval, ga ni zaščitil pred vandalizmom, ni ravnal protipravno in v njegovo poškodovanje ter v nastanek škode ni privolil. Protipravno je ravnal toženec, ki je namerno povzročil škodo in je zato za njen nastanek izključno odgovoren.

7. Višina povzročene škode je bila ugotovljena s pomočjo izvedenca strojne stroke. Pritožbeno sodišče soglaša, da je izvedensko mnenje natančno, razumljivo in zato preverljivo. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča iz 7. do 10. točke prvostopenjske sodbe so vseobsegajoče in pravilne, zato se pritožbeno sodišče nanje sklicuje. Izvedenec, ki je cenitev oprl na primerljive ponudbe v Evropi, je opozoril tudi na iz nabavne vrednosti izhajajoč način ocenjevanja in na način ocenjevanja, zasnovan na donosu. Način primerljivih ponudb je ocenil za najprimernejši način ocenjevanja. Upošteval je cene iz nemškega kataloga Lectura. Ker gre cenitev zgolj eno leto starega delovnega stroja, je rezultat cenitve mogoče kontrolirati tudi z nabavno ceno novega stroja. Izvedenec je razumljivo pojasnil, da obravnavani tip bagra v Sloveniji ni pogost in da je rešene nepoškodovane sklope težko prodati. Rešene dele je ovrednotil više od vrednosti, ki jo za rešene dele tožnik lahko iztrži na slovenskem trgu. Ker poškodbe teh delov niso pogoste, jih praktično nihče ne rabi. Roka bagra s cilindroma in hidravličnimi instalacijami, venec in planirni plug s cilindroma so zanimivi samo za uradni servis, ki pa je zaradi težjega plasmaja ponudil le 2/3 po izvedencu ugotovljene vrednosti. Pomembna je izvedenčeva ugotovitev, da je za plasma nepoškodovanih delov potrebno poznati tržišče. Tudi prevozni stroški so tisti, ki jih je pri prodaji na oddaljene trge treba vkalkulirati, zato ni mogoče slediti pritožbi, ki terja upoštevanje cen rezervnih delov na svetovnem trgu. Pritožbeno sodišče soglaša, da vrednost rešenih delov znaša toliko, kot je zanje mogoče dobiti na bližnjih trgih (8.900,00 EUR). Izvedenčeva ocena vrednosti teh delov (11.000,00 EUR) bi bila sprejemljiva v primeru ustreznega povpraševanja na slovenskem trgu in trgih sosednjih držav. Ker pa je takih tipov bagrov celo v Evropi malo, uradni serviser pa poleg slovenskega prostora pokriva tudi Avstrijo, ni dvoma, da vrednost rešenih delov ni višja od vrednosti, za katero tožnik le-te lahko proda na tem območju. Tudi izvedenec je – zato ker mora kupec (uradni servis) rezervne dele finansirati in skladiščiti do prodaje, ker obstaja riziko, ali bo kupljene dele sploh prodal – soglašal s sprejemljivostjo cene, za katero je rešene dele mogoče prodati.

8. Izvedenec je vrednost železa (ostankov bagra) ugotovil 0,14 EUR/kg. Pritožbena trditev, da je splošno znana cena železa 0,25 EUR/kg, ni preverljiva, saj pritožba ne pojasni, od kod ta podatek črpa.

9. Dejstvo, da je bil delovni stroj uničen neposredno po drugem rednem servisu, ki ga je izvršil uradni serviser, in da stroj, razen rednega servisiranja ni potreboval popravil, potrjuje pravilnost ugotovitve, da je bil stroj v dobrem stanju. Garancijska doba stroja se do škodnega dogodka še ni iztekla. Nobenih indicev ni, da tožnik s strojem ne bi znal upravljati ali da ne bi vestno ter pravilno upravljal. S strojem sta rokovala samo dva delavca. Upoštevano je, da je stroj do škodnega dogodka opravil 1143 delovnih ur, kar je 500 ur nad povprečjem. Za vsakih 100 obratovalnih ur nad povprečjem je vrednost stroja korigirana z odbitkom 0,9 %. Uporabljen korekcijski faktor je izvedenec povzel iz kataloga; torej je rezultat izkušenj in tržnih zakonitosti. Evidenca delovnih ur je bila – za potrebe tega postopka – izpisana iz drugih dokumentov. Ker njen rezultat ustreza številu delovnih ur, ki so bile zabeležene ob zadnjem rednem servisu, pomislekov v točnost evidence ni. Tožeča stranka je prepričljivo pojasnila, da delovne ure sproti beležijo zaposleni v svojih blokih. Te mesečno ugotovljene podatke potrebuje tožnik za lastne potrebe, njihov seštevek pa je prikazal in preglednico delovnih ur oblikoval zaradi zahtev tožene stranke. Ker račun drugega rednega servisa potrjuje, da je bil bager servisiran na (približno) 1.000 delovnih ur, je tudi račun serviserja listina, s pomočjo katere je ugotovljivo število delovnih ure; kljub temu, da je primarna funkcija računa izkazovanje vrednosti storitve.

10. Tožnik je škodo upravičen uveljavljati od toženca – njenega povzročitelja. Ni jasno, od kod pritožba črpa zahtevo oz. s čim utemeljuje pričakovanje zavarovanja rizika požiga in zakaj bi moral tožnik odškodnino s tožbo uveljavljati od zavarovalnice.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožnik v kazenskem postopku postavil določen premoženjskopravni zahtevek in je toženec od tega trenutka dalje s plačilom odškodnine v zamudi. Dejstvo, da kazensko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku ni odločalo, ne dokazuje njegove nezadostne substanciranosti. Primarna funkcija kazenskega postopka je ugotovitev kaznivega dejanja in kaznovanje storilca; o premoženjskopravnih zahtevkih kazensko sodišče odloča samo v primeru, da to ne zavleče kazenskega postopka.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 714/2006
• VSC sodba Cp 76/2011
• VSM Sodba I Cp 594/2018