VSL Sodba II Cp 778/2018

Jedro

Toženka je dolžna plačati stroške, povezane z uporabo spornega stanovanja, ker ga je kljub prenehanju pravnega naslova še vedno uporabljala. Stroške je dolžna plačevati tudi oseba, ki je v stanovanju sprva bivala skladno z najemno pogodbo, nato pa je po prenehanju pogodbe z uporabo stanovanja nadaljevala. Toženkina obveznost tako ni prenehala s tem, ko je ta s svojo večletno dejansko uporabo stanovanja bivanje omogočila še svojemu nekdanjemu partnerju.

Toženka ne zanika, da je partner začel uporabljati stanovanje z njeno privolitvijo. Kakšno je bilo njuno medsebojno razmerje, ni pravno relevantno v odnosu do tožnice, ki se je njuni dogovori ne tičejo. Če je toženka uporabo stanovanja prepustila partnerju, se s takšnim enostranskim ravnanjem plačila dolgovanih stroškov ni mogla razbremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostaneta v veljavi prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. 0000 VL 36581/2015 z dne 31. 3. 2015, tako da mora tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh od vročitve sklepa plačati 1.895,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2015 do plačila in 128,00 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh od prejema sodbe plačati 448,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka). Vztraja, da se je leta 2008 izselila iz stanovanja, v katerem je nelegalno živela, saj nima veljavne pogodbe, sklenjene na njeno ime. Če lahko tožeča stranka (tožnica) ali Občina Y. pokažeta veljavno pogodbo, bo vse stroške poravnala. V tem primeru bi morala še vedno plačevati stroške, kljub temu, da živi v stanovanju nekdo drug. Zahteva veljavno pogodbo na njeno ime in z njenim podpisom. V sodbi je bilo rečeno, da naj bi vrnila ključe in izpraznila stanovanje kot lastnica. Ne ve, na podlagi česa je ona bila lastnica. Kdo je po njeni izselitvi plačeval položnice, ji ni jasno. Leta 2008 sta z bivšim partnerjem kupila stanovanje in spremenila stalno bivališče. Kot dokaz pošilja kopijo izpiska iz zemljiške knjige. Tožnica navaja, kako naj bi toženka prejemala denar od D. K. Tudi D. K. je bil uradno in zakonito prijavljen na tem naslovu, drugače ga ne bi mogli izseliti. Občina Y. in X. nista ravnali pravilno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V sporu majhne vrednosti torej sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka zahtevku nasprotovala z navedbami, da je leta 2008 na občini spremenila svoje bivališče in se je takrat iz stanovanja izselila, pri čemer naj bi ji bilo ob spremembi bivališča zagotovljeno, da ji ni treba ničesar dodatno urejati. V stanovanju naj bi ostal njen takratni partner D. K. Toženka nima veljavne najemne pogodbe in zato tožnici ničesar ne dolguje.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovori toženke ugotovilo, da je ta sicer dokazala, da je leta 2008 v uradnih evidencah spremenila svoje in otrokovo stalno prebivališče, vendar to še ne pomeni, da se je iz spornega stanovanja tedaj res izselila. Sodišče prve stopnje je napravilo dokazno oceno v 7. točki obrazložitve in ugotovilo tudi, da je toženka stroške za sporno stanovanje tožnici plačevala še bistveno po letu 2008. Tožnica je s potrdili o plačilih dokazala, da je stroške v zvezi z uporabo spornega stanovanja za obdobje december 2011 toženka plačala leta 2012 in na potrdilih je kot toženkin naslov zapisan naslov spornega stanovanja. Tožnica je prav tako dokazala, da je toženki na njeno izrecno željo leta 2013 na naslov spornega stanovanja poslala tudi predlog za ustavitev izvršbe VL 210217/2012. Ta predlog je bil umaknjen ravno zato, ker je toženka plačala izterjevano terjatev za stanovanjske stroške, nastale v obdobju avgust do december 2012 v višini 789,44 EUR. Upoštevaje povzeta dejstva in ostale ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje, je sodišče zaključilo, da je toženka tista, ki je stanovanje navkljub prenehanju pravnega naslova za uporabo še vedno uporabljala (torej tudi v času nastanka zahtevanih terjatev) in je uporabo po svoji volji omogočila še tretji osebi.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, to je z vztrajanjem, da se je leta 2008 izselila iz stanovanja in zato ni dolžna poravnati dolgovanih stroškov, so tako nedopustne, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče pravilno zaključilo, da je toženka dolžna plačati stroške povezane z uporabo spornega stanovanja (ki ga je kljub prenehanju pravnega naslova še vedno uporabljala). Kot je navedlo sodišče prve stopnje, mora namreč stroške plačevati tudi oseba, ki je v stanovanju sprva bivala skladno z najemno pogodbo, nato pa je po prenehanju pogodbe z uporabo stanovanja nadaljevala. Toženkina obveznost ni prenehala s tem, ko je ta s svojo večletno dejansko uporabo stanovanja bivanje omogočila še svojemu nekdanjemu partnerju D. K. Toženka neutemeljeno navaja, da vtoževanega zneska ni dolžna plačati zato, ker nima veljavno sklenjene najemne pogodbe, saj je sodišče ugotovilo, da je navkljub prenehanju pravnega naslova za uporabo stanovanja stanovanje še vedno uporabljala.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno navedlo, da bi se toženka razbremenila svoje obveznosti plačevanja stroškov, če bi izpraznjeno stanovanje vrnila lastnici, t.j., če bi Občini Y. predala svoje ključe, jo obvestila o svoji izselitvi iz stanovanja in jo soočila z dejstvom, da v stanovanju zoper njeno voljo biva tretji. Takšen zaključek toženka izpodbija zgolj s trditvijo, da naj ji pokažejo najemno pogodbo, ki je ni podpisala, vendar neutemeljeno, kar je bilo predhodno že obrazloženo. Pritožbena navedba, da naj bi bilo v sodbi rečeno, da naj bi stanovanje izpraznila kot lastnica, pa je neutemeljena, saj takšen zaključek iz sodbe ne izhaja.

10. Toženka ne zanika, da je D. K. začel uporabljati stanovanje z njeno privolitvijo. Kakšno je bilo njuno medsebojno razmerje ni pravno relevantno v odnosu do tožnice, ki se je njuni dogovori ne tičejo. Če je toženka uporabo stanovanja prepustila D. K., se s takšnim enostranskim ravnanjem plačila dolgovanih stroškov ni mogla razbremeniti, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na napačno ravnanje lastnice in tožnice.

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1208/2015
• Sodba II Ips 33/2007
• VSC sodba Cp 642/2014