VSL Sodba I Cp 2481/2017

Jedro

Ker pravočasna izpolnitev študijskih obveznosti ni bila bistvena sestavina pogodbe o štipendiranju, štipenditor zaradi nekajmesečne zamude roka zaključka doktorskega študija nima pravice do odstopa od pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 119682/2015 z dne 12.10.2015 in tožbeni zahtevek za plačilo 26.110,51 EUR z obrestmi zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.782,82 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Soglaša s pristojnostjo slovenskega sodišča. Vztraja pa pri svojem stališču, da toženec izobraževanja ni dokončal do izteka dogovorjenega roka. Prvostopenjsko sodišče mu je nekritično sledilo, da študija v roku ni mogel zaključiti. Toženec se je glede zaključka študija skliceval na okoliščine, ki so nastale šele po tem, ko je z izpolnitvijo prišel v zamudo, torej po 1.10.2012. Toženec je doktorsko dizertacijo oddal šele 26.9.2012, torej le tri dni pred rokom, v katerem bi moral opraviti tudi zagovor doktorske naloge ter formalno pridobiti naziv doktorja znanosti. Neprepričljivo je prvostopenjsko pojasnilo, da na datum zagovora toženec ni imel vpliva. V času popravkov doktorske naloge je bil toženec že v zamudi z izpolnitvijo. Toženec ni uspel dokazati, da izobraževanja ni mogel pravočasno dokončati iz razlogov na stani izobraževalne ustanove. Poznal je vse obveznosti, ki jih mora izpolniti za pridobitev formalnega naziva. Ni zatrjeval, da bi bilo študij objektivno nemogoče zaključiti do 1.10.2012. Z dopisom z dne 1.10.2012 je toženec tožečo stranko obvestil o oddaji doktorske naloge in da bo v roku 4 do 8 tednov sledil zagovor, ni pa pojasnil, zakaj je doktorsko nalogo oddal šele 26.9.2012. Trajanje študija je bilo v toženčevi domeni, zato bi doktorsko nalogo moral oddati pravočasno in študij zaključiti do 1.10.2012. Zagovor je sledil po preteku 10 tednov od oddaje doktorske naloge. Toženec bi moral tožečo stranko pravočasno obveščati o razlogih za morebitno nepravočasno izpolnitev obveznosti, pa tega ni storil. O zaključku študija je tožečo stranko obvestil šele 20.3.2013, po pozivu tožeče stranke. Pogodba vsebuje rok za zaključek študija. Toženec objektivnih razlogov za nespoštovanje tega roka ni navedel, zato je njegova izpoved, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, irelevantna. Ni izkazal zadostne skrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti. Doktoriral je več kot 6 mesecev prepozno. Glede kršitve toženčeve obveznosti zaposlitve pri delodajalcu v Slovenji pa je spregledana toženčeva kršitev prvega odstavka 13. čl. Pogodbe o štipendiranju. Namen pogodbe je spregledan. Toženec se je bil po zaključku študija dolžan zaposliti v Republiki Sloveniji, pa je bil že pred formalnim zaključkom izbran na delovno mesto pri delodajalcu v tujini, s katerim je po zaključku študija sklenil pogodbo o zaposlitvi. To kaže na toženčevo namerno neizpolnitev temeljne pogodbene obveznosti. Za nekritično označuje ugotovitev, da je toženec že pred zaključkom študija iskal zaposlitev v Sloveniji in da se je imel namen zaposliti v Sloveniji. Argumenti so neprepričljivi in nekonsistentni. Obsežna korespondenca potrjuje, da toženec zaposlitve v Sloveniji ni iskal. Spregledano je toženčevo zavajanje v elektronskem sporočilu z dne 21.4.2013, da je nezaposlen. Takrat je bil že zaposlen v tujini. Ni pojasnjeno, katera dokumentacija dokazuje toženčevo iskanje zaposlitve. Tudi ugotovitve, da je toženec zaposlitev iskal pred formalnim zaključkom študija, korespondenca ne potrjuje. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da toženec kakršnih koli aktivnosti za zaposlitev po formalnem zaključku študija ni izvajal. Predložena dokumentacija aktivnega iskanja zaposlitve ne potrjuje. Gre le za korespondenco glede izvedb predavanj, honorarnega dela, prijave na kongres. Del korespondence je zasebne narave. Iz listine „D. M./pregled“ aktivno navezovanje stikov ne izhaja. To listino je toženec sestavil za potrebe tega postopka. Toženec sploh ni imel namena zaposliti se v Sloveniji, saj se je že pred zaključkom študija dogovoril za zaposlitev v tujini. Korespondenca o predavanju kaže, da gre le za enkratno in kratko predavanje (manj kot eno uro). Iz korespondence je razvidno, da je toženec še vedno v tujini. Korespondenca iz leta 2014 se ne more upoštevati, saj je bila kršitev pogodbe že pred tem storjena. Korespondenca je iz obdobja skoraj eno leto po kršitvi 13. čl. Pogodbe o štipendiranju. Korespondenca ne izkazuje niti tega, da se je toženec zanimal za zaposlitev v Sloveniji. Nasprotno; potrjuje, da so se tožencu odpirale možnosti v tujini, konkretno v C. Iskanje zaposlitve ne izkazuje niti intervju za S. prilogo. Kaj predstavlja aktivno iskanje zaposlitve, je določeno v 11. čl. Zakona o trgu dela (v nadaljevanju ZUTD). Pravilna je ugotovitev, da je toženec poslal le eno prošnjo za službo, kar pa iskanja zaposlitve ne dokazuje. Napačno je interpretiran odgovor A. K. Tudi odgovor A. Z. ne potrjuje, da je toženec iskal zaposlitev v Sloveniji. Z A. Z. se je toženec dogovarjal le za „ob službeni“ projekt oz. udeležbo na konferenci. S tem namenom sta oddala prijavo na konferenco, ki je bila šele leta 2014. Tudi z M. M. se je toženec pogovarjal o projektnem delu. Nepravilen je zaključek, da je toženec sprejel ponudbo in začel pripravljati dokumentacijo. Korespondenca potrjuje zgolj toženčevo posredovanje člankov T. R. Korespondenca z T. R. potrjuje, da se je le-ta s tožnikom želel sestati preden bo toženec spet zapustil Slovenjo. Dne 20.2.2013 je bil toženec že dogovorjen za službo v tujini. Spregledano je, da iz korespondence izhajajo le dogovori o kratkih predavanjih, prijavi oz. sodelovanju na konferenci, objavljenih člankih. Toženec se je pred formalnim zaključkom študija dogovoril za zaposlitev v tujini. Toženec ni izkazal, da je storil vse, kar je bilo mogoče od njega razumno pričakovati, da kljub intenzivnemu iskanju zaposlitve ni našel. Korespondenca se nanaša na obdobje pred 20.2.2013 ali pa po januarju 2014, toženec pa je doktoriral 8.4.2013. Očitno je kršil obveznost, da se po uspešnem zaključku študija v Sloveniji bodisi zaposli, bodisi prijavi v evidenco brezposelnih. Ni izkazal, da je spremljal razpise na Zavodu RS za zaposlovanje. Neprepričljiv je zaključek, da se toženec ni mogel zaposliti, ker so bile objave prostih mest izjemno redke, saj so delodajalci v tistem obdobju prosta delovna mesta lahko objavljali tudi na drug način. Zgolj statistika Zavoda RS za zaposlovanje zato za zaključek sodišča ne zadošča. Nepravilen je zaključek, da tudi prijava na Zavod RS za zaposlovanje ne bi ničesar spremenila. Spregledano je, da se toženec ni prijavil zato, ker je že imel zaposlitev v tujini. Zavod le pomaga pri iskanju zaposlitve, ne uredi pa zaposlitve, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Iskalec zaposlitve se mora sam prijavljati na razpisana delovna mesta, se udeleževati razgovorov, prepričati delodajalca, da ga zaposli. Tudi če drži podatek, da se je v letih 2012 in 2013 iz zavoda odjavil le en doktor znanosti, to ne pomeni, da je bil zavod neuspešen pri iskanju zaposlitve za tak profil iskalcev dela. Iz podatka, da je bil v evidenco brezposelnih prijavljen le en iskalec s področja psihiatrije, je mogoče sklepati, da gre za profil, ki je bil iskan. Razen tega prijava na Zavod RS za zaposlovanje pomeni način izpolnitve obveznosti. Ni neživljenjsko in preživeto, da bi se moral toženec prijaviti v evidenco brezposelnih. Napačna je ugotovitev, da je toženec iskal kakršno koli delo. Raje kot s konkretnimi kršitvami glede toženca se je sodišče ukvarjalo s hipotetičnim primerom in po nepotrebnem ugotavljalo, da bi bilo nerazumno od toženca pričakovati, da bi bil v nedogled prijavljen na zavodu. Toženčeva obveznost iz 13. čl. Pogodbe o štipendiranju je jasna. Povzema razloge iz sodbe v zadevi I Pg 1679/2015, kjer se je sodišče opredelilo, da mora toženec štipendijo vrniti. Sklicuje se tudi na stališča v zadevi I Cp 2800/2015, kjer je bil obravnavan podoben dejanski stan. Prvostopenjsko sodišče je prepisalo neprepričljivo obrazložitev iz odločbe VSL II Cp 2557/2016. Polemizira s stališči pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 2557/2016, obenem pa opozarja, da so bila v primerljivi zadevi upoštevana Pravila o splošnih pogojih poslovanja Ad futura, ki v času sporne pogodbe o štipendiranju niso bila več v veljavi. Meni, da obravnavani primer ni primerljiv, saj se toženec ni skliceval na neenako obravnavanje, kršitev ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve, ničnost pogodbenega določila o obvezni zaposlitvi v Sloveniji. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, saj se na eni strani ukvarja s toženčevimi prizadevanji za zaposlitev v Sloveniji, po drugi stani pa zagovarja stališče o ničnosti pogodbenega določila o obvezni zaposlitvi v Sloveniji.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot štipenditor od toženca kot štipendista zaradi kršitve Pogodbe o štipendiranju št. 11500-32/2008 z dne 21.11.2008, delno spremenjene z aneksom z dne 19.10.2010 (v nadaljevanju Pogodba o štipendiranju) zahteva vrnitev štipendije, ki je bila tožencu nakazana za dvoletni magistrski študij po programu M. na University X, Velika Britanija, v višini 12.000,00 EUR za vsako študijsko leto. Tožencu očita, da v nasprotju s pogodbenimi zavezami ni opravil študijskih obveznosti, vključno z zagovorom doktorske disertacije, do 30.9.2012¹ in se v tridesetih dneh po zaključku izobraževanja ni zaposlil pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji.

6. Odstop od pogodbe tožeča stranka utemeljuje z nepravočasnim zaključkom doktorskega študija. S pogodbo predviden zaključek študija je bil 30.9.2012, do 15.10.2012 pa je bil toženec dolžan predložiti potrdilo o zaključku doktorskega študija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec 26.9.2012 oddal doktorsko disertacijo, ki jo je bil dolžan nato zagovarjati in po potrebi popraviti. Nalogo je zagovarjal 12.12.2012 in 8.4.2013 pridobil formalni naziv doktorja znanosti. Prvostopenjskemu zaključku, da toženec – zato ker od oddaje naloge na čas zaključka študija ni mogel več vplivati – pogodbe ni kršil, ni mogoče pritrditi. Toženec, ki pozna pravila univerze, je moral računati, da v nekaj dneh po oddaji diplomske naloge le-ta ne more biti preverjena in da v nekaj dneh do njenega zagovora ne more priti. Študijske obveznosti bi moral izpolniti (doktorsko disertacijo oddati) tako zgodaj, da bi jo zagovarjal v okviru roka, predvidenega za zaključek študija. Pomembno pa je, ali obstaja interes tožeče stranke (tudi) za toženčevo zakasnelo izpolnitev. Tožeča stranka po tem, ko jo je toženec 1.10.2012 seznanil, da je doktorsko disertacijo oddal 26.9.2012, in da jo bo zagovarjal v roku 4 do 8 tednov, od pogodbe ni odstopila. Pri pogodbi je vztrajala še 20.3.2013, ko je toženca pisno pozvala, da v roku 15. dni predloži dokazilo o uspešnem zaključku študija. Dne 8.4.2013 je toženec formalno dobil naziv doktorja znanosti, o čemer je bila tožeča stranka seznanjena 21.4.2013 (dopis z dne 21.3.2013 – listina A 15).

7. Iz ravnanja tožeče stranke po tem, ko je bila 1.10.2012 seznanjena z zamudo pri izpolnjevanju obveznosti, je razvidno, da naknadne izpolnitve ne odklanja. Ker je bila tudi izpolnitev z nekajmesečno zamudo za tožečo stranko sprejemljiva, je očitno, da pravočasen zaključek toženčevega študija ni bistvena sestavina Pogodbe o štipendiranju. Tudi navedba tožeče stranke, da bi toženec lahko zaprosil za odlog izpolnitve obveznosti ali predlagal mirovanje štipendijskega razmerja, kaže, da čas zaključka študija ni bil nepodaljšljiv. Nobena od strank ne zatrjuje, da bi bil čas zaključka študija bistvena sestavina pogodbe. Pritožbeno sodišče zato ob upoštevanju vseh, v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin, in ob pravilni uporabi materialnega prava o pravočasnosti izpolnitve (104. čl. in 105. čl. Obligacijskega zakonika) zaključuje, da pravočasna izpolnitev študijskih obveznosti (zaključek študija do 30.9.2012) ni bila bistvena sestavina pogodbe o štipendiranju. Zaradi nekajmesečne zamude roka zaključka doktorskega študija zato tožeča stranka nima pravice do odstopa od pogodbe (drugi odstavek 105. čl. ZPP) in zahtevka za vrnitev tega, kar je dala (drugi odstavek 111. čl. OZ).

8. Druga kršitev pogodbe, s katero tožeča stranka utemeljuje odstop od pogodbe o štipendiranju, pa je toženčeva neizpolnitev obveznosti, da po zaključku izobraževanja sklene delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji (13. čl. Pogodbe o štipendiranju). Toženec je bil dolžan v 30. dneh po zaključku izobraževanja tožeči stranki predložiti eno izmed naslednjih dokazil: kopijo sklepa o izbiri na delovno mesto; kopijo pogodbe o zaposlitvi; potrdilo delodajalca z navedbo nastopa dela, obsega ur tedenske delovne obveznosti in trajanja delovnega razmerja; izjavo o vpisu v register brezposelnih oseb pri Zavodi RS za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da te obveznosti toženec ni kršil, ker objektivne možnosti za zaposlitev v Sloveniji ni imel. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je toženec izkazal zadostno aktivnost pri iskanju zaposlitve v Sloveniji. S tem – da se je dogovarjal za predavanja in projektno delo, pripravljal na konferenco, se promoviral z intervjujem za S. prilogo, kontaktiral in sodeloval z Inštitutom za kriminologijo in Univerzo na Primorskem, oddal prošnjo za svetovalnega delavca na osnovni šoli – se je iskanja zaposlitve lotil na ustrezen način. Objave prostih delovni mest za doktorje znanosti – začetnike niso običajne in ni pričakovati, da bi taka prijava pripeljala do zaposlitve. Potrebe po specialističnem znanju, kakršnega je s študijem pridobil toženec, ima le določen krog delodajalcev. Za zaposlitev pomembne so reference, ki jih je z deli na projektih in predavanjih toženec pridobival. Te aktivnosti, ki jim tožeča stranka odreka pomen pri iskanju zaposlitve, predstavljajo samopromocijo na trgu dela in seznanjanje s potrebami na trgu dela ter z možnostmi za zaposlitev. Zato dejstvo, da se toženec kot iskalec zaposlitve ni prijavil na Zavod za zaposlovanje, ne kaže na njegovo pasivnost pri iskanju zaposlitve ali celo odklanjanje zaposlitve v Sloveniji. Tožeča stranka toženca ni usmerila k določenemu delodajalcu ali ga seznanila z možnostmi zaposlitve. Iz dejstva, da je zaposlitev iskal v času, ko je s študijskim delom zaključil, ni pa še pridobil formalnega naziva doktorja znanosti, na kršitev pogodbe ni mogoče sklepati. Iskanje zaposlitve je proces in ne dejanje. V nekaj mesecih, ko je čakal na formalno potrditev izobrazbe, se je dodobra seznanil s potrebami na Slovenskem prostoru, zato tudi dejstvo, da se je v tujini zaposlil aprila 2013, ne kaže na kršitev pogodbene obveznosti zaposliti se pri delodajalcu v Sloveniji. Ker se kljub prizadevanjem v Sloveniji ni uspel zaposliti, potreb po njegovem zanju in delu v Sloveniji očitno ni bilo. V taki situaciji namen pogodbe – prenos osvojenega znanja v Slovenijo – ni bil uresničljiv in je zato toženec prost obveznosti. Pogodbene obveznosti toženca, da se zaposli pri delodajalcu v Sloveniji ni mogoče nekritično primerjati z obveznostmi brezposelnega iskalca zaposlitve iz ZUTD, saj obveznosti slednjega determinirajo ukrepi aktivne politike zaposlovanja, namen izpodbijane pogodbe pa je povsem drugačen – prenos pridobljenega znanja v domači prostor. Glede na namen pogodbe ni sprejemljiva niti pritožbena trditev, da prijava na Zavod RS za zaposlovanje pomeni način izpolnitve obveznosti.

9. Pritožbena graja dokazne ocene ni utemeljena. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo ter z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, zato je dokazna ocena prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse izvedene dokaze in se do vseh opredelilo, ocenilo vsakega posebej in opravilo primerjavo dokazov med seboj. Dokazna ocena je vestna, natančna in skrbna ter analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP. Odgovor na vse pritožbene navedbe je praktično vsebovan že v razlogih prvostopenjske sodbe, saj pritožnik vztraja pri svojih stališčih, ki jih je argumentirano zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče se zato sklicuje tudi na razloge prvostopenjske sodbe, ki jih sprejema in jim pritrjuje. S tem, da sodišče prve stopnje opozarja na – v novejši sodni praksi obstoječ – dvom o v skladnost 13. čl. Pogodbe o štipendiranju s pravom Evropske unije, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva članice EU, ni ustvarjeno nasprotje, zaradi katerega bi bila prvostopenjska sodba nerazumljiva. Nedvoumno je prvostopenjsko stališče, da Pogodba o štipendiranju pravni stranki zavezuje, ni pa pogojev za njeno odpoved in posledično kondikcijski zahtevek tožeče stranke.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Z aneksom je bilo določeno, da tožniku štipendijsko razmerje miruje do uspešnega zaključka doktorskega študija, vendar najdalj do 30.9.2012. Rok za predložitev potrdila o zaključku študija je bil podaljšan do 15.10.2012. Rok za sklenitev delovnega razmerja z delodajalcem v Sloveniji je pričel teči z dnem zaključka doktorskega študija, vendar najkasneje s 1.10.2012.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2128/2017
• VSL Sodba I Cp 506/2017
• VSC Sodba Cp 133/2017