<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 37943/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:VII.KP.37943.2015
Evidenčna številka:VSL00014201
Datum odločbe:08.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Turk Lukan (preds.), Igor Mokorel (poroč.), Mateja Lužovec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje krive ovadbe - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - poseg v čast in dobro ime - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kazenska ovadba - direktni naklep - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - oprostilna sodba

Jedro

V svojem pisanju zoper sodbo, poimenovanem "Prijava kaznivega dejanja in zahteva za varstvo zakonitosti", je obdolženec izrazil samo to, kako je razumel vodenje postopka v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa. Obdolženi je bil prepričan o storjenih procesnih napakah v zvezi z njegovo zahtevo za sodno varstvo. Po oceni pritožbenega sodišča zato obdolžencu ni mogoče očitati, da je vedel, da sodnica ni storila kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1, kar pomeni, da direktnega naklepa obdolžencu ni mogoče dokazati.

Zaradi spremenjenega opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu pritožbeno sodišče ni moglo opraviti presoje, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako,

da se obdolženega A. A.,

oprosti obtožbe,

da je drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je vedel, da ga ni storil, s tem, da je

dne 11. 11. 2013 na Vrhovno državno tožilstvo v Ljubljani poslal kazensko ovadbo, v kateri je B. B. predsednici in sodnici Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu očital, da je storila kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenje po 288. členu KZ-1, s tem, da je v postopku zahteve za sodno varstvo, opr. št. ZSV 298/2012, kjer je kot storilec nastopal A. A., načrtno izbirala dokaze v njegovo škodo, prikrila več dokazov v njegovo korist, vse to pa je storila iz koruptivnih razlogov ter da se je skupaj z C. C., D. D., E. E., F. F. povezala v kriminalno združb z izrecnim naklepom maščevanja njemu in s koruptivnim interesom osebnega okoriščanja ter da so poneverile več uradnih listin, pri čemer je vedel, da B. B. ni storila tega kaznivega dejanja, saj je šlo za neresnične navedbe, katerih neresničnosti se je A. A. tudi zavedal.

S tem naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece in petnajst dni zapora ter nato upoštevaje kazen en mesec zapora iz pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah II K 40443/2015 z dne 10. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 40443/2015, določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ki teče od pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Prvo sodišče je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo zagovornica obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožnica je predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bila zoper obdolženega A. A. najprej vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 na Okrožno sodišče v Ljubljani, pa čeprav je za tako opisano kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora do treh mesecev ali denarna kazen, pa ne gre za primer izvršitve tosmernega kaznivega dejanja na način iz 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP. Tekom postopka je državni tožilec obtožbeni akt spremenil v obtožni predlog ter očital obdolženemu A. A., da je storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 (št. 421). Med kaznivima dejanjema žaljive obdolžitve in krive ovadbe je glede subjektivnih okoliščin razlika glede naklepa. Kaznivo dejanje krive ovadbe se lahko stori le z direktnim naklepom, medtem ko za žaljivo obdolžitev zadošča že eventualni naklep.

5. Sodišče prve stopnje je zato moralo presojati okoliščine, ali je podan direktni naklep in v zvezi s tem tudi izvajalo dokaze zaradi posega državnega tožilca v spremembo obtoževanja zoper obdolženega A. A. Izhodišče za sojenje zoper obdolženega A. A. je bila pravzaprav obdolženčeva vloga, ki jo je vložil na Vrhovno državno tožilstvo 11. 11. 2013 z naslovom "Prijava kaznivega dejanja in zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo ZSV 298/2012 z dne 8. 8. 2013, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu". Prvo sodišče je v 12. točki presodilo, da že naslov navedene obdolženčeve vloge samo po sebi terja razlikovanje med prijavo kaznivega dejanja (kazensko ovadbo) in pravnim sredstvom zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, s katero je sodišče zahtevo A. A. za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni tako nepomembno vprašanje, zakaj je obdolženi A. A. 1. 7. 2010 iskal telefonične informacije na Davčnem uradu v Celju, ko je ugotovil, kar je kasneje Davčni urad tudi potrdil, da je bil neutemeljeno izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova (A. A.) denarna sredstva z dne 23. 6. 2010. V davčnem postopku je nato Davčni urad Celje izdal odločbo, da je bila davčna izvršba neupravičena. Nadaljnje ravnanje A. A. v komuniciranju s C. C. pa je vodilo do tega, da je bila A. A. izrečena globa za prekršek po drugem odstavku 7. člena Zakona o javnem redu in miru zaradi nedostojnega vedenja do uradne osebe C. C. Zoper odločbo prekrškovnega organa, Policijske postaje Celje, je obdolženi A. A. vložil zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo z dne 8. 8. 2013 ZSV 298/2012 kot neutemeljeno zavrnilo. Bolj obširen prikaz postopka je razviden iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 8 obrazložitve).

6. Vsekakor je odločilno vprašanje, ali je obdolženi A. A. v svojem pisanju, ki ga je poimenoval "Prijava kaznivega dejanja in zahteva za varstvo zakonitosti" zoper slovenjgraško sodbo res tako strogo ločil kazensko ovadbo in izredno pravno sredstvo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu. Pravilno je stališče, zapisano v pritožbeni obrazložitvi, da je razdelek v pisanju "Obrazložitev" pravzaprav obdolženčevo videnje in sklepanje, da naj bi sodnica mag. B. B. izvršila kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1. Vendar, če se ima v vidu samo ta uvodni del do razdelka obrazložitve, je več kot očitno, da so zapisane obdolženčeve navedbe v njegovi vlogi, naslovljene na sodničino delo, tako posplošene, da niti ni mogoče ugotoviti, predvsem pa zaradi začrtanega dejstvenega opisa kaznivega dejanja v izreku prve sodbe, katere dokaze je pravzaprav sodnica zbirala v njegovo škodo ali da je prikrila več dokazov v njegovo korist. Prav tako navedba, da je bila sodnica s C. C., D. D., E. E. in F. F. povezana v kriminalno združbo z izrecnim naklepom, da se obdolžencu maščuje, posledično še s koruptivnim interesom osebnega okoriščanja ter da je poneverila več uradnih listin, ni kaj drugače kot to, da je zapisana konotacija napad na čast in dobro ime sodnice, ne pa, da bi bilo lahko iz tako pavšalnih in nepovezanih trditev moč sumbsumirati tovrstno zatrjevano trditev kot kaznivo dejanje po 288. členu KZ-1. Zato ima po oceni pritožbenega sodišča prav topogledno zagovornica obdolženca, da dejstveni opis predstavlja le abstraktne očitke, ki jih je zapisal obdolženi, v pisanju, ki vsebinsko predstavlja izredno pravno sredstvo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu.

7. Predvsem pa je pomembno, da je posamezne trditve iz uvodnega dela svoje vloge obdolženi v razdelku obrazložitve pojasnjeval in na ta način pravzaprav navajal, kako je razumel vodenje postopka v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa. Čeprav je trditev obdolženca, da je sodnica storila kaznivo dejanje po členu 288 KZ-1 tako vsebinsko prazno, da samo po sebi še zdaleč ne more predstavljati minimalne artikulacije kazenske ovadbe, pa je seveda bolj bistven subjektivni odnos obdolženca do prekrškovnega postopka, ki je bil voden na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu. Očitno je obdolženi po svoje dojemal obravnavanje prekrška in bil tudi sicer aktiven v zvezi z zahtevo za sodno varstvo. V prekrškovnem postopku je bilo osrednje vprašanje, ali je bila C. C. uradna oseba, sicer ne v času izdaje sklepa o izvršbi, ampak ali je imela tovrstni status v času storitve prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o javnem redu in miru z dne 1. 7. 2010. Navedenega dejstva v prekrškovnem postopku pa obdolženi A. A. očitno ni dojel, ampak je izhajal iz drugačnega zornega kota in videnja, da je tovrstni status C. C. imela samo v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2010, ne pa tudi v času storitve prekrška. Skratka, v svojem pisanju, ki je bil državnemu tožilcu kakor tudi sodišču prve stopnje podlaga za utemeljevanje krivdoreka, je obdolženi A. A. izrazil samo drugačno dokazno presojo določenih dejstev, zato po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu ni mogoče očitati, da je vedel, da sodnica mag. B. B. ni storila kaznivega dejanja po členu 288 KZ-1.

8. Sodišče druge stopnje je tako utemeljenemu pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritrdilo, izpodbijano sodbo spremenilo, ker je ugotovilo, da direktnega naklepa obdolžencu ni mogoče dokazati. Iz obrazložitve obdolženčevega pisanja z dne 11. 11. 2013 je mogoče kot verjetno sklepati, da je bil obdolženi prepričan o storjenih procesnih napakah v zvezi z njegovo zahtevo za sodno varstvo. Iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP je zato pritožbeno sodišče obdolženca obtožbe oprostilo (peti odstavek 392. člena ZKP).

9. Ne glede na sprejeto odločitev pa pritožbeno sodišče seveda zavrača tovrstno izrazoslovje obdolženca. Vendar pa ni presojalo, ali spremenjeni opis kaznivega dejanja lahko predstavlja znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, tako kot je bil sicer pravilno koncipiran v prvem obtožbenem aktu na podlagi predloga za pregon sodnice mag. B. B. zoper A. A. Zlasti zato, ker je državni tožilec izrecno reduciral obtožbeno trditev, da naj bi z zapisom obdolženi A. A. okrnil osebni sodniški ugled ter dostojanstvo oškodovanke, kot posledici, ki ju umešča prvi odstavek 160. člena KZ-1 v abstraktni del kaznivega dejanja.

10. Zaradi oprostilne sodbe je pritožbeno sodišče posegel še v odločbo o stroških kazenskega postopka ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 160, 160/1, 283, 283/1, 288
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-3, 392, 392/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMzQ0