VSL Sodba V Cpg 239/2018

Jedro

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se v okviru varstva pravic, ki jih daje znamka, ne more zahtevati prepovedi ravnanj, ki merijo na prevzemanje naročnikov revij s strani tožene stranke, in podobne marketinške prijeme tožene stranke. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znakov ali znamk, ki jih je uporabljala prva toženka, in ne prepovedi takšnih, po njenih trditvah nelojalnih ravnanj. Z znamko se namreč varuje zgolj uporaba določenega znaka (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Varstvo se ne razteza še na grafično oblikovanje naslovnice revij ali na grafično in vsebinsko oblikovanje revij kot celote.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani točki III izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke proti točki IV izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se izpodbijana stroškovna odločitev spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti še 4.234,29 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s šestnajstim dnem od vročitve te sodbe.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.313,79 EUR v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s šestnajstim dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo po delnih umikih tožbe in spremembah zahtevala, da se prepove uporaba znamk v imetništvu tožeče stranke za revije, ki jih izdaja tožena stranka. Zahtevala je prepoved uporabe:

- znaka Vklop za revijo, ker naj bi bil podoben znamki Stop (št. 9471496),

- znaka Vklop za revijo, ker naj bi bil podoben znamki Stop (št. 9870849),

- znamke Zvezde so rojene, znamke Lepe kot zvezde, znamke Zvezde pod klobuki, znamke Zvezde (št. 201570665) in znaka Zvezde za revije, ker naj bi bili podobni znamki Lady (št. 9270454),

- znaka BODI ZDRAVA za revijo, ker naj bi bil podoben znamki LEPA&ZDRAVA (reg. št. 200670065),

- znaka DOm2 za revijo, ker naj bi bil podoben znamki „pri nas DOMA“ (št. 200471104),

- znaka Ženska za revijo, ker naj bi bil podoben znamki Naša žena (št. 200270197).

Tožeča stranka je zahtevala tudi zaseg, izključitev iz prometa in shranitev predmetov kršitve. Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep in sodbo.

2. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka odločilo o ustavitvi postopka, v točki II izreka pa je dopustilo spremembo tožbe. V točki III izreka je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke, v točki IV izreka je odločilo o stroških postopka.

3. V obrazložitvi je pojasnilo, da je ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica naslednjih znamk

- št. 9471496 - figurativna znamka „Stop“,

- št. 9870849 – figurativna znamka „Stop“,

- št. 9270454 – figurativna znamka „Lady“ ,

- št. 200270197 – besedna znamka „Naša žena“,

- št. 200471104 – figurativna znamka „pri nas DOMA“,

- št. 200670065 – besedna znamka „LEPA&ZDRAVA“.

4. Po trditvah tožeče stranke sta toženki kršili navedene znamke. Za prvo toženko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je izdajatelj revij Vklop, Zvezde, BODI ZDRAVA, DOm2 in Ženska. Za drugo toženko (Media 24, posredovanje in storitve d. o. o.), pa je presodilo, da ne more biti odgovorna za zatrjevane kršitve znamke tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da obstajajo družbeniške povezave med drugotoženko in prvotoženko, pri čemer je prva toženka posredno udeležena na drugi toženki kot družbenica. Vendar to po njegovi presoji ne zadošča za odgovornost druge toženke v razmerju do tožeče stranke. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče tudi presodilo, da druga toženka ni uporabljala znamke tožeče stranke zgolj s tem, da v revijah, ki jih je izdajala, ni bila navedena s podatki, ki bi omogočali nedvoumno identifikacijo konkretne pravne osebe, to je druge toženke. Ta namreč v revijah ni bila navedena ne s popolno, ne s skrajšano firmo, ne z obliko pravne osebe, s sedežem ali kakšnimi drugimi točnimi podatki. V revijah se je zgolj nahajal grafični znak MEDIA24, med besedo MEDIA in številko 24 pa so bile v navpičnici razvrščene štiri pike oranžne barve in je bila poudarjena številka 24. Pojasnilo je, da iz izpisa iz registra znamk Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino izhaja, da je imetnica znamke MEDIA24 prva toženka. Ona pa je tudi imetnica internetnega naslova z domeno MEDIA24.SI. Za opisani znak MEDIA24 pa je druga toženka trdila, da pripada skupini, ki združuje vrsto slovenskih tiskanih in elektronskih medijev, kot npr. Salomonov oglasnik, Zarja, Zvezde, Vklop, Maja in drugih. Vse to naj bi tudi potrjevala predstavitev na spletni strani MEDIA24.SI.

5. Prvostopenjsko sodišče ni le ugotovilo, da je prva toženka izdajatelj revij Vklop, Zvezde, BODI ZDRAVA, DOm2 in Ženska, temveč da je kot takšna navedena tudi v vsaki od teh revij. Prva toženka je tudi imetnica naslednjih besednih znamk:

- Zvezde, št. 201570665, registrirane za 16., 35. in 41. razred Nicejske klasifikacije,

- Lepe kot zvezde, št. 201570758, registrirane za 16., 35. in 41. razred Nicejske klasifikacije,

- Zvezde so rojene, št. 201571226, registrirane za 16., 35. in 41. razred Nicejske klasifikacije,

- Zvezde pod klobuki, št. 201670505, registrirane za 16., 35., 41 in 43 razred Nicejske klasifikacije.

6. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da se tožeča stranka v okviru varstva znamke s prepovedjo uporabe podobne znamke oziroma podobnega neregistriranega znaka ne more zavarovati pred zatrjevanim nelojalnim ravnanjem tožene stranke, s katerim naj bi tožena stranka prevzemala naročnike revij tožeče stranke. Tožeča stranka namreč s tožbenim zahtevkom ni zahtevala prepovedi ravnanj, ki bi lahko bila prepovedana ravnanja po pravu nelojalne konkurence. Prvostopenjsko sodišče je tudi menilo, da tožeča stranka v okviru postavljenega tožbenega zahtevke ne more varovati koncepta revij s sklicevanjem na njihovo podobnost po strukturi, naslovnici in vsebini. Zaščita blagovne znamke namreč obsega le zaščito znaka v podobi, kot je registrirana in se ne razteza na ostale zunanje lastnosti oziroma značilnosti konkretnega proizvoda, ki se dejansko trži pod blagovno znamko. To po presoji prvostopenjskega sodišča pomeni, da imetništvo znamk „Stop“, „Lady“, „Naša žena“, „pri nas DOMA“ in „LEPA&ZDRAVA“, ne obsega tudi pravic na vsebini teh revij (na izboru in strukturi vsebin), kot tudi ne na zunanji podobi posameznih elementov naslovnic teh revij.

7. Prvostopenjsko sodišče je opravilo primerjavo znamk tožeče stranke z neregistriranimi znaki, ki jih uporablja prva toženka in z znamkami v imetništvu prve toženke. Za vse znake ali znamke prve toženke je ugotovilo, da se uporabljajo ali pa so registrirani za istovrstno blago ali storitve, kot so registrirane znamke tožeče stranke. Vendar pa je za prav vse znake ali znamke prve toženke prvostopenjsko sodišče presodilo, da so različni od znamk tožeče stranke, in da ne obstaja verjetnost zamenjave znakov ali znamk prve toženke z znamkami tožeče stranke.

8. Pritožbo sta vložili tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper točki III in IV izreka izpodbijane odločbe, tožena stranka pa le zoper točko IV izreka (odločitev o pravdnih stroških).

9. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da naj bi bila zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da na naslovnicah revij, ki jih izdaja prva toženka, ni naveden polni naziv firme druge toženke, temveč samo znak skupine MEDIA24. Prav tako naj bi prvostopenjsko sodišče z ničemer ne utemeljilo, zakaj družbeniška povezava ni pomembna pri oceni položaja druge toženke pri izdajanju revij. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne obrazložilo ničesar v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da se je druga toženka sama predstavljala kot imetnica revijalnih blagovnih znamk. To naj bi bilo objavljeno na spletni strani druge toženke.

10. Pritožba tožeče stranke še meni, da naj bi bilo pravno pomembno zatrjevanje tožeče stranke, ki kaže na nelojalno in na slaboverno ravnanje obeh toženk. To naj bi bilo odločilno za presojo obstoja verjetnosti zmede v javnosti glede izvora blaga. Pomembna naj bi bila tudi grafična podoba naslovnice revij. Prijave za registracijo kasnejših znakov kot blagovnih znamk naj bi bile vložene v slabi veri. Nepravilno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da poročilo E. d. o. o. za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Povprečen porabnik naj bi ocenjeval blagovno znamko le v povezavi s produktom ali storitvijo, za katero se uporablja. Le tako bi bilo mogoče presoditi zmedo oziroma verjetnost zmede na trgu. Že iz uvodnih metodoloških pojasnil poročila E. d. o. o. naj bi izhajalo, da so bile anketirancem prikazane naslovnice revij, na katerih so so sporni znaki in znamke. Anketiranci naj bi potem ocenjevali, ali so si revije podobne. Neutemeljeno naj bi prvostopenjsko sodišče ne zaslišalo avtorja predloženega strokovnega mnenja in prav tako neutemeljeno naj ne bi upoštevalo samega predloženega strokovnega mnenja. Sodišče naj bi se tudi ne opredelilo do pravnega mnenja Inštituta A., do dopolnitve tega pravnega mnenja in do strokovnega mnenja prof. dr. P. Pravice tožeče stranke naj bi bile kršene tudi z zavrnitvijo zaslišanja prof. P.

11. Pritožba tožeče stranke za vsako od šestih znamk podrobno navaja razloge, ki naj bi kazali, da obstaja podobnost med znamkami v imetništvu tožeče stranke, in znaki, ali znamkami tožene stranke. Te navedbe bo pritožbeno sodišče potem povzemalo, kolikor bo to potrebno, ko bo preizkušalo podobnost vsake od šestih znamk posebej.

12. Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija odločitev o stroških v zvezi z začasno odredbo in odločitev o stroških v zvezi s samim pravdnim postopkom. Meni, da bi prvostopenjsko sodišče ne smelo priznati tožeči stranki stroška pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 30. 11. 2015 v znesku 1.735,34 EUR, ker tožeča stranka v postopku zavarovanja končno ni dosegla nobenega uspeha. Kolikor se pritožba nanaša na stroške gospodarskega spora, pa pritožba tožene stranke navaja, da bi se moralo sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali je delni umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Tožeča stranka naj bi tudi z ničemer ne izkazala, da je delno umaknila tožbo takoj, ko naj bi tožena stranka izpolnila del njenih zahtevkov.

13. Vsaka od obeh strank je vložila odgovor na pritožbo nasprotne stranke.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE PROTI III. TOČKI IZREKA

14. Pritožba tožeče stranke je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka je zoper obe toženki uveljavljala zahtevke na temelju 1. odstavka 119. člena ZIL-1 v povezavi s črko b) 1. odstavka 47. člena ZIL-1. Svojo tožbo je v bistvu oprla na trditev, da toženki uporabljata znake ali znamke, ki so podobni znamkam tožeče stranke, tako da obstaja verjetnost zmede v javnosti, in sicer za enako blago, kot ga daje v promet tožeča stranka.

16. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevke zoper drugo toženko že zato, ker ni bilo mogoče ugotoviti, da je druga toženka sploh kakorkoli uporabljala znake in znamke. Takšna presoja prvostopenjskega sodišča je pravilna.

17. Druga toženka (MEDIA24 d. o. o.) namreč na nobeni od naslovnic revij ali na kakšnem drugem delu revije ni navedena s svojo pravilno firmo. Pravilna je ugotovitev, da je naveden vedno le znak (logotip) skupine MEDIA24. Drugačne pritožbene navedbe so brez temelja. Le znak (logotip) skupine MEDIA24 je naveden tudi na strani 106 revije Ženska z dne 9. 9. 2015 (priloga A113), na strani 66 revije Zvezde z dne 16. 9. 2015 (priloga A114), na strani 82 revije Dom kvadrat (priloga A115 – to je številka, izdana v septembru in oktobru 2015), na strani 4 revije BODI ZDRAVA, za september 2015 (priloga A116) in na strani 3 revije Avenija z dne 11. 9. 2015 (priloga A95). Prvostopenjsko sodišče je določno pojasnilo, da je zapis MEDIA24, pri katerem je zapis MEDIA z velikimi tiskanimi črkami, kateremu sledijo v navpičnici štiri pike oranžne barve in poudarjena št. 24, zgolj grafični znak (logotip), ki ga uporablja vrsta revij, ki jih je prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi tudi navedlo. Izdajatelj teh revij pa je, glede na izpis iz razvida medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, prva toženka. Okoliščina, da so naslovi uredništva, oglasnega trženja, kolportaže in naročnine enaki naslovu druge toženke, pa ne zadošča za presojo, da je druga toženka uporabljala te znake za sámo izdajanje revij. Gospodarski družbi namreč ni prepovedano opravljati svoje dejavnosti tudi na drugem naslovu, kot je naslov sedeža. Ni ji niti prepovedano, da ne bi opravljanja določenih dejavnosti prepustila drugi pravni osebi; pri nekaterih dejavnostih, npr. računovodstvu je to celo precej pogosto.

18. Za odločitev v tej zadevi nepomembne pa so pritožbene navedbe, da naj bi bi bila kršitev znamk tožeče stranka izkazana z navedbami na reviji Maja, Fatalna in Top!. Prvostopenjska sodba se namreč na te tri revije sploh ne nanaša. Tudi sama okoliščina, da naj bi bil kot kontakt za naročnino na revijo naveden naslov z domeno druge toženke, sama po sebi ne pomeni, da je druga toženka zares kršila znamke tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je utemeljilo, da posredna družbenopravna povezava med prvo in drugo toženko še ne zadošča za to, da bi druga toženka sploh lahko odgovarjala za morebitno kršitev znamk tožeče stranke. O tem je prvostopenjsko sodišče izrazilo svoje pravno mnenje v r. št. 8 svoje odločbe. Druga toženka celo niti ni hčerinska družba, temveč je udeležba prve toženke še bolj posredna. Ne glede na posredno povezavo je druga toženka samostojen nosilec pravic in obveznosti (4. člen ZGD-1). Za svoje obveznosti odgovarja sama. Za ravnanje prve toženke ne odgovarja.

19. Pritožba z ničemer ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je prva toženka imetnica internetnega naslova z domeno MEDIA24.SI. Na spletni strani, ki je priloga A22, se nahaja predstavitev skupine MEDIA24. To spletno stran je objavila prva toženka, saj je ona imetnica domene MEDIA24.SI, in ne druga toženka. Poleg tega iz same predstavitve skupine MEDIA24 ni mogoče razbrati, da bi se druga toženka predstavljala kot imetnica revijalnih blagovnih znamk.

20. Pritožbeno sodišče se ne bo izjavilo o pravnem mnenju tožeče stranke, da bi morala biti druga toženka pasivno odgovorna, ker je to pravno mnenje preveč neobrazloženo, da bi na njega pritožbeno sodišče sploh lahko kakorkoli odgovorilo. Prav tako pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene očitke, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo trditev tožeče stranke v zvezi z znamkami „SVET24 ZVEZDE“ in „SVET 24 ZVEZDE SO ROJENE“. Ta postopek se namreč ne vodi glede teh dveh znamk, in so zato navedbe tožeče stranke v zvezi s tema dvema znamkama v vsakem primeru nepomembne za odločitev v tej zadevi.

21. Za zavrnitev pritožbe zoper drugo toženko pa obstaja še dodaten razlog. Končno je vseeno, ali je druga toženka uporabljala znake in znamke, s katerimi naj bi po trditvah tožeče stranke kršila znamke tožeče stranke. Znaki in znamke, ki naj bi jih po mnenju tožeče stranke uporabljali toženki, sploh niso bili takšni, da bi bile z njimi lahko kršene pravice tožeče stranke iz znamke. Razlogi za to bodo obširno podani še v nadaljevanju. Na te razloge se sklicuje pritožbeno sodišče.

22. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da se v okviru varstva pravic, ki jih daje znamka, ne more zahtevati prepovedi ravnanj, ki merijo na prevzemanje naročnikov revij s strani tožene stranke, in podobne marketinške prijeme tožene stranke. Tožeča stranka je namreč zahtevala prepoved uporabe znakov ali znamk, ki jih je uporabljala prva toženka, in ne prepovedi takšnih, po njenih trditvah nelojalnih ravnanj. Z znamko se namreč varuje zgolj uporaba določenega znaka (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Varstvo se ne razteza še na grafično oblikovanje naslovnice revij ali na grafično in vsebinsko oblikovanje revij kot celote. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s svojim pritožbenim stališčem, da je tožena stranka registrirala kasnejše znake kot znamke v slabi veri. Če bi tožeča stranka hotela uveljavljati slabovernost tožene stranke, bi lahko vložila tožbo na izbris znamke iz registra (prvi odstavek 119. člena ZIL-1), česar pa ni storila.

23. Pritožba tožeče stranke ima popolnoma prav, da je potrebno pri presoji kršitve znamke upoštevati tudi blago, za katerega se znamka uporablja. Obe odločbi evropskih sodišč, ki jih je tožeča stranka navedla (odločba SEU, št. C-235/05 in odločba Sodišča 1. stopnje št. T-400/06) pravzaprav nalagata sodišču, da primerja podobnost znakov in podobnost blaga. Pri večji podobnosti blaga zadošča že manjša podobnost znaka in znamke za nastanek verjetnosti zmede v javnosti, če za to tudi sicer obstajajo dovolj tehtni razlogi. Vendar pa nobena od obeh odločb ne meni, da lahko pri istovrstnosti blaga imetnik starejše znamke prepove imetniku mlajšega znaka ali znamke uporabo tega znaka ali znamke, tudi če si znamka ali znak nista nič podobni s starejšo znamko, in če tudi sicer ni nobenih okoliščin, ki bi kazale na verjetnost zmede.

24. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ravnalo tudi v zvezi s poročilom E. d. o. o. Razlogi so bili pravzaprav že vsi pojasnjeni. Registrirana znamka ne varuje celotne podobe revije na trgu. Registrirana znamka zgolj varuje znak, ki je bil zavarovan z znamko. Poročilo E. d. o. o. pa je preizkušalo, ali ne obstaja zamenljivost med podobnimi revijami, ki jih izdaja tožeča stranka (oziroma sedaj pravni naslednik) in revijami, ki jih je izdajala prva toženka. To pa ni okoliščina, na katero bi bilo lahko oprlo sodišče svojo odločitev o morebitni podobnosti znamk in znakov. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ravnalo tudi, ker ni zaslišalo avtorja strokovnega mnenja. Iz pritožbene navedbe (str. 10) niti ni jasno, ali pri tem tožeča stranka misli na avtorja "Pravnega mnenja" z dne 14. 9. 2015 (priloga A78), ali na avtorja Poročila E. d. o. o. Razlog, zaradi katerega prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo avtorja Poročila E. d. o. o. je prvostopenjsko sodišče pravzaprav navedlo. Ker Poročilo E. d. o. o. za odločanje ni pomembno, je nepotrebno tudi zaslišanje avtorja tega poročila. Sicer pa pritožba niti ni navedla glede katerega dejstva bi naj bil avtor tega mnenja zaslišan in katera ugotovitev dejstev naj bi bila pravzaprav nepravilna. Pravna mnenja so za sodišča nezavezujoča, to pa velja tudi za „Pravno mnenje glede pravnih podlag za ustavitev škodljivega ravnanja in povrnitev odškodnine ...“, ki ga je sestavil Inštitut A. Zato tudi zaslišanje pisca pravnega mnenja ni potrebno. Pisec Pravnega mnenja Inštituta A. ni bil niti stranka v postopku, priča pa bi lahko bil le, če bi lahko dal podatke o dejstvih (2. odstavek 229. člena ZPP), česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala.

25. Ne drži očitek, da se prvostopenjsko sodišče do Pravnega mnenja inštituta A., do dopolnitve tega pravnega mnenja in do strokovnega mnenja prof. dr. P., sploh ni opredelilo. To je storilo v r. št. 11. S tem se bo tožeča stranka lahko seznanila, ko bo prebrala navedeno mesto v prvostopenjski odločbi. Strokovno mnenje prof. dr. P. se je nanašalo izključno na materialnopravna vprašanja, o njih pa mora odločati prvostopenjsko sodišče samo in zato ni bilo potrebno nikakršno zaslišanje prof. dr. P.

26. Tožeča stranka v drugem delu pritožbe navaja pritožbene razloge v zvezi z vsako od svojih šestih znamk. V zvezi z vsako od teh znamk posebej in še enkrat meni, da bi moralo sodišče preizkusiti, ali ni tožena stranka ravnala v nasprotju s pravili o lojalni konkurenci, ali v nasprotju s pravili o dobrovernem ravnanju. Pri vsaki od šestih znamk tudi ponavlja, da prvostopenjsko sodišče ni opravilo presoje verjetnosti zmede niti verjetnosti povezovanja skladno s smernicami SEU. Prav tako se pri vsaki od znamk zavzema za uporabo poročila E. d. o. o. Na očitke o uporabi pravil o nelojalni konkurenci, o uporabi poročila E. d. o. o. in o slaboverni registraciji znamke je pritožbeno sodišče že odgovorilo in zato te svoje obazložitve v zvezi z vsako posamezno znamko ne bo več ponavljalo. Kar pa se očitka o preizkusu glede obstoja verjetnosti zmede in povezovanja skladno s smernicami SEU tiče, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti očitki povsem splošni in zato na njih prav tako ne more odgovoriti.

27. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem meni, da je podana podobnost znakov in znamk, in da obstaja verjetnost zmede. Na te pritožbene navedbe so bo nanašala v nadaljevanju obrazložitev pritožbenega sodišča.

1. PRIMERJAVA ZNAMK „STOP“ (ŠT. 9471496 IN ŠT. 9870849) Z ZNAKOM „VKLOP“

28. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znaka Vklop, ker naj bi bil napisan z enako obliko pisave (male tiskane črke) in grafično podoben znamki Stop št. 9471496. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je znamka tožeče stranke figurativna znamka. Znak Vklop je tudi zapisan z malimi tiskanimi črkami, kot znak Stop, poleg tega pa ima dodan še ležeč bel trikotnik na ležeči podlagi in tudi besedni element – slogan (televizija – film – glasba). Po presoji prvostopenjskega sodišča, je edina vidna podobnost med obema znakoma v tem, da uporabljata male tiskane črke, sicer pa je grafična podoba uporabljenih črk pri znamki Stop drugačna kot pri neregistriranem znaku Vklop. Pritožba navaja, da naj bi bila znak in znamka podobna, ker gre v obeh primerih za zapis z malimi tiskanimi črkami, brez velike začetnice in zapis naj bi bil podan tako, kot da gre za zapis z velikimi tiskanimi črkami. Na podobnost naj bi vplivalo tudi, da sta zadnji dve črki v eni in v drugi besedi enaki. Pritožbeno sodišče je enakega mnenja, kot je bilo pred njim že prvostopenjsko sodišče, in sicer, da je grafična podoba uporabljenih črk pri registrirani znamki Stop drugačna kot je grafična podoba pri neregistriranem znaku Vklop. Oblika, debelina, velikost in naklon so pri črkah pri neregistriranem znesku Vklop drugačni kot pri registrirani znamki Stop. Poleg tega je pri znaku Vklop dodan še grafični element, ki je ležeč bel trikotnik na rdeči podlagi in pa slogan. Tega znamka Stop št. 9471496 nima. Da sta zadnji dve črki pri znamki oziroma znaku enaki, pa ne vpliva bistveno na presojo. V vseh ostalih elementih, razen tudi glede same uporabe malih tiskanih črk se namreč znamka in znak bistveno razlikujeta.

29. Tožeča stranka je tudi zahtevala prepoved uporabe znaka Vklop, ker naj bi bil napisan s primerljivo obliko, debelino in velikostjo pisave z belo barvo, na črni podlagi, v povsem enakem oblikovnem črnem okvirju (zaobljen pravokotnik) z uporabo polnega belega ležečega trikotnika (znak "Play") in celostno grafično in konceptualno primerljiv z znamko Stop št. 9870849. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da obstaja podobnost v tem, da znak tožene stranke Vklop, in znamka tožeče stranke uporabljata črno podlago v obliki zaobljenega pravokotnika in črke bele barve. Glede vsega ostalega pa po presoji sodišča ni podobnosti v obliki, debelini in velikosti črk z znamko Stop št. 9870849, ker znak Vklop uporablja debelejše in poševne male tiskane črke, znamka pa tanjše in navpične velike tiskane črke. Znamka ima registriran bel kvadrat na črni podlagi pred besedo "Stop", znak pa uporablja v črki "O" na rdeči podlagi ležeč bel trikotnik. Ležeč trikotnik v znaku tožene stranke je razlikovalni element, poleg tega pa je takšna tudi besedna zveza televizija – film – glasba. Pritožba navaja, da naj bi med znakoma obstajala konceptualna podobnost, in da naj bi jo priznavalo tudi prvostopenjsko sodišče. Takšna trditev je nepravilna, saj prvostopenjsko sodišče konceptualne podobnosti kot takšne sploh ni ugotovilo. Sicer je tožeča stranka v dopolnitvi pravnega mnenja z dne 18. 9. 2015 (Inštituta A.) trdila, da naj bi obstajala podobnost s konceptualnega vidika in sicer zato, ker je beseda Vklop protipomenka besede Stop. Ker znak, ki ga uporablja prva toženka, vsebuje znak za "Play", ki je prav tako antipomenka znaka "Stop", naj bi pri porabnikih nastajala zmeda glede izvora blaga, ker naj bi prva toženka poskušala dajati potrošnikom vtis, da sta znaka povezana. Vendar pa je tisto, kar zatrjuje tožeča stranka, da naj bi obstajalo kot konceptualna podobnost, treba obravnavati kot vprašanje, ali ne more priti do verjetnosti zmede v javnosti. To bo v nadaljevanju te obrazložitve pritožbeno sodišče še storilo.

30. Sestavni del figurativne znamke Stop je zgolj napis sam kot takšen in sicer napis Stop. Napis "Preklopi glavo na zabavo" ni sestavni del znamke. Ker ni sestavni del znamke, tudi ni pravno varovan, in ga v primerjavi znaka prve toženke "vklop" z znamko tožeče stranke ni mogoče upoštevati. Ker je z znamko varovan zgolj znak, ne pa tudi naslovnica revije, tudi ni mogoče upoštevati pri primerjavi znaka "Vklop" in znamke "Stop" še koncepta naslovne strani revije Vklop ali Stop z znamko Stop.

31. Prvostopenjska odločba je v r. št. 17 natančno obrazložila, zakaj je prvostopenjsko sodišče presodilo, da si znaka Vklop in Stop nista podobna z zvokovnega vidika. Res je, da sta zadnji dve črki v obeh besedah enaki, vendar pa prvi dve črki nista in se tudi po presoji pritožbenega sodišča zato obe besedi zvokovno bistveno razlikujeta. Že prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta si besedi Stop in Vklop protipomenki. Enaka je tudi presoja pritožbenega sodišča.

32. Pritožba sicer dokaj obširno navaja, da naj bi bila iz obeh besed mogoča asociacija na ukaze za predvajanje vsebin na televiziji. Oddaljena možnost asociacije sicer res obstaja, toda tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobene verjetnosti, da bi nastala zmeda v javnosti. Za presojo glede vprašanja, ali obstaja verjetnost zmede v javnosti, je odločilna celostna zaznava pri povprečnem uporabniku. Zanj je gotovo dominanten vizualni vidik, in prav ta grafična podoba znaka Vklop in znamke tožeče stranke je različna. K temu je treba dodati še to, da sta Stop in Vklop protipomenki in da se znamka in znak medsebojno razlikujeta še fonetično.

2. PRIMERJAVA ZNAMKE „LADY“ Z ZNAMKAMI „ZVEZDE SO ROJENE“, „LEPE KOT ZVEZDE“, „ZVEZDE POD KLOBUKI“, „ZVEZDE“ IN Z ZNAKOM ZVEZDE

33. V okviru vidnostne primerjave je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da znamke oziroma znak v imetništvu tožene stranke niso v ničemer podobne figurativni znamki Lady. Ugotovilo je še, da znak Zvezde z vizualnega vidika uporablja primerljivo obliko, debelino in velikost pisave kot znamka Lady. Ker je znamka tožeče stranke Lady figurativna znamka, lahko tožeča stranka tudi po presoji prvostopenjskega sodišča uveljavlja varstvo znamke le glede takšnega znaka, kot je registriran kot znamka, zoper takšne znamke kot so registrirane, in zoper takšne znake, kot se dejansko uporabljajo. Ostale okoliščine, kot je na primer oblikovanje revije, za presojo podobnosti niso pomembne; razlogi so bili že podani v začetnem delu te obrazložitve.

34. Prvi očitek tožeče stranke je, da prvostopenjsko sodišče ni opravilo presoje verjetnosti zmede ali presoje verjetnosti povezovanja. Ta očitek je očitno neutemeljen, o čemer se bo lahko tožeča stranka prepričala, ko bo prebrala r. št. 29 prvostopenjske odločbe.

35. Znak Zvezde uporablja napis v beli barvi, registrirana znamka pa ima napis v črni barvi. Razlika je tudi v podlagi, ki je pri znaku "Zvezde" vijolične barve, podlaga znamke Lady pa je v beli barvi in je brez posebne oblike. Podlaga, ki se uporablja pri znaku Zvezde ima obliko pravokotnika, in je, kot je že bilo povedano, vijolične barve. Poleg tega ima znak Zvezde dodan grafični element, to pa so majhne svetleče zvezdice in še slogan – „so rojene“. Pritožba meni, da ni irelevantno sklicevanje tožeče stranke na barvo črk in podlage ter na zvezdice na naslovnici revije. Pritožbeno sodišče je glede tega drugačnega mnenja in sicer je njegovo mnenje prav takšno, kot je tudi mnenje prvostopenjskega sodišča. Ker je znamka Lady figurativna znamka je varovana samo njena podoba, takšna kot je registrirana. Ta pa se bistveno razlikuje od znaka Zvezde iz tistih razlogov, kot jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče.

36. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni zvočne podobnosti med znamkami in znaki tožene stranke: Zvezde so rojene, LEPE KOT ZVEZDE, ZVEZDE POD KLOBUKI in ZVEZDE, z besedo Lady, pritožba niti ne izpodbija. Isto velja tudi za ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni pomenske podobnosti med znamkami tožene stranke oziroma znakom Zvezde in znamko tožeče stranke Lady.

37. Pritožba pa navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo vizualno podobnost med znamkami v imetništvu tožene stranke in znakom Zvezde na eni strani, z znamko Lady na drugi strani. Odločilo pa naj bi tudi, da sta si znamka Lady in znak Zvezde z vidika povprečnega potrošnika različna. Ob tem pritožba tožeče stranke graja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bila obrazložitev sama s sabo v nasprotju. Takšna pritožbena graja je očitno neutemeljena. Prvostopenjsko sodišče namreč sploh ni ugotovilo vizualne podobnosti, kot napačno navaja pritožba. V r. št. 30 je prvostopenjsko sodišče opravilo temeljito primerjavo znamke Lady z znamkami oziroma znakom tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da uporaba različne besede prinaša za povprečnega potrošnika velik razlikovalni učinek sam po sebi in zato izključuje verjetnost povezovanja znaka ali znamke z neko drugo znamko. S tem pa je izključena tudi verjetnost zmede v javnosti. Za presojo, ali obstaja verjetnost zmede v javnosti je po mnenju prvostopenjskega sodišča odločilna celostna zaznava. Pri njej je treba upoštevati ne le povsem različne besede, temveč tudi dodane besede in grafičen element zvezdic, barvno kombinacijo črk in podlago. Zgolj povezovalen element v obliki pisave znamke in znaka oziroma s tem zatrjevana možnost asociacije po presoji prvostopenjskega sodišča ne zadošča za nastanek tolikšnega vpliva na celostno zaznavo povprečnega porabnika, da bi bila zmeda v javnosti verjetna.

38. Povsem enaka je tudi presoja pritožbenega sodišča. Zgolj podobna pisava ob odsotnosti še kakšne druge okoliščine, ki bi povezovala znamko Lady tožeče stranke z znamkami tožene stranke oziroma z znakom tožene stranke, je premalo, da bi bila zmeda v javnosti verjetna. Pri tej svoji presoji je pritožbeno sodišče seveda upoštevalo, da povprečni potrošnik zaznava znak oziroma znamko celostno in da se ne more popolnoma zanesti na svoj spomin.

39. Prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno obrazlagati ničesar v zvezi z mnenjem tožeče stranke, da pomenijo znamke ZVEZDE POD KLOBUKI, LEPE KOT ZVEZDE in druge znamke zgolj poskus ohranitve temeljne znamke Zvezde, saj se spor sploh ni vodil glede ničnosti znamke, temveč le glede kršitve znamk tožeče stranke. Tudi ta pritožbeni očitek (str. 13 pritožbe) je neutemeljen.

3. PRIMERJAVA ZNAMKE „LEPA&ZDRAVA“ Z ZNAKOM „BODI ZDRAVA“

40. Tožeča stranka je zahtevala, da se toženi stranki prepove uporabljati znak „BODI ZDRAVA“, ker naj bi bil podoben znamki tožeče stranke „LEPA&ZDRAVA“. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da bo primerjalo registrirano znamko tožeče stranke s takšnim znakom tožene stranke, kot ga tožena stranka res uporablja na revijah.

41. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je znamka LEPA&ZDRAVA besedna znamka, ki nima nobenega grafičnega elementa. Znamka LEPA&ZDRAVA in znak „BODI ZDRAVA“ vsebujeta enako besedo "zdrava", razlikujeta pa se v prvi besedi, ki je pri znamki "lepa in", pri znaku pa "bodi". Razlikovalni prvi del je za povprečnega porabnika zaznaven, ker med besedama „bodi“ in „lepa“ ni podobnosti. Dodaten razlikovalni element pa daje znamki tudi uporabljeni znak "&". Močno razlikovalen pa je grafični in barvni element, kot ga ima znak tožene stranke. Gre za kombinacijo malih in velikih tiskanih črk različne velikosti, podčrtana je beseda zdrava, kot podlaga besedni zvezi pa se uporablja krog, ozadje pa je kvadrat, vse skupaj pa je v različnih barvnih kombinacijah.

42. Pritožba tožeče stranke takšno presojo prvostopenjskega sodišča izpodbija s trditvijo, da je pri znamki in znaku bistvena sestavina beseda „zdrava“. Ta je enaka pri obeh. Pritožbeno sodišče pomen besede „zdrava“ presoja drugače. Znak in znamka se razlikujeta v dodatni besedi, poleg tega pa ima tudi znamka tožeče stranke še dodaten znak "&" („in“). Pri primerjavi znamke in znaka je treba upoštevati tudi različno grafično podobo znaka tožene stranke od grafične podobe znaka tožeče stranke. Zaradi tega je izid vizualne primerjave znamke LEPA&ZDRAVA z znakom BODI ZDRAVA jasen: med znamko in znakom ne obstaja vizualna podobnost.

43. Pri primerjavi fonetične podobnosti je prvostopenjsko sodišče najprej ugotovilo, da imata znamka in znak skupno besedo "zdrava". Nimata pa enake prve besede in je zato presodilo, da daje prvi del besedne zveze razlikovalen fonetičen učinek, ker daje znamki drugačen ritem izgovorjave kot pa znaku. Pritožba takšno presojo izpodbija s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče dalo preveliko težo besedama "lepa" in "bodi". Pritožbeno sodišče se s presojo prvostopenjskega sodišča strinja. Pri znamki LEPA&ZDRAVA je ritem izgovorjave zaradi vrinjenega veznika „in“ drugačen kot pri znaku tožene stranke. Poleg tega imata tudi različni prvi besedi "lepa" in pa "bodi" razlikovalen učinek. Zaradi tega je izid zvočne primerjave takšen, da sta si znamka in znak medsebojno različna.

44. Pritožba še navaja, da je prvostopenjsko sodišče različnost utemeljevalo na dodatnih besedah in grafičnih elementih, pri čemer tega istega za presojo utemeljenosti navedb tožeče stranke ni upoštevalo. Pritožba pri tem odkazuje na r. št. 34 obrazložitve prvostopenjske odločbe. Te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni razumelo in nanje tudi ne more odgovoriti. Če pa želi tožeča stranka opozoriti na to, da svojo znamko uporablja še skupaj z določenimi grafičnimi elementi, ki pa niso registrirani kot znamka, potem pa mu pritožbeno sodišče odgovarja, da ti za presojo o kršitvi niso pomembni. Za presojo je odločilna le takšna znamka kot je registrirana. Takšna znamka tožeče stranke pa nima teh dodatnih elementov.

45. Prvostopenjsko sodišče je tudi primerjalo po vsebinski plati znamko tožeče stranke LEPA&ZDRAVA in znak BODI ZDRAVA. Ugotovilo je, da se po vsebini oba znaka razlikujeta. Te presoje pritožba ne izpodbija. Pač pa pritožba izpodbija sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ni verjetnosti zmede v javnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako presodilo, ker naj bi bili na prvi pogled zaznavni vizualni elementi tako različni, da jih opazi povprečno pozoren uporabnik. Zaradi vseh razlikovalnih elementov zgolj uporaba besede "zdrava" ne zadošča za možnost asociacije med znamko in znakom. Enako presoja dejansko stanje tudi pritožbeno sodišče. Kljub določeni podobnosti med znamko in znakom, ta podobnost ne zadošča za to, da bi bila zmeda v javnosti verjetna. Ne obstaja namreč le očitna vizualna razlika, temveč tudi pomenska in fonetična, ki vse izključujejo nastanek zmede v javnosti.

4. PRIMERJAVA ZNAMKE "pri nas DOMA" Z ZNAKOM "DOm2"

46. Prvostopenjsko sodišče je v okviru preizkusa glede vidnostne podobnosti ugotovilo, da ta ne obstaja. Ugotovilo je, da je figurativna znamka "pri nas DOMA" registrirana v belo rdeči barvni kombinaciji in sicer v podobi rdečih črk na beli podlagi. Pri tem je besedna zveza "pri nas" pisana z manjšimi, malimi tiskanimi črkami, beseda "doma" pa z večjimi, velikimi tiskanimi črkami, zaradi česar vizualno izstopa. Znak DOm2 je v belo modri kombinaciji, pri čemer so za prvi del besede "DO" uporabljene velike tiskane črke modre barve na beli podlagi, za drugi del besede "m2" pa male tiskane črke s številko v beli barvi na modri podlagi. Uporaba drugačne barvne kombinacije, oblike in velikosti črk ter kombinacije črke in številke je po presoji prvostopenjskega sodišča vizualno razlikovalni element, ker poudari znak "m2, ki je splošno znan in prepoznam kot oznaka za površino. Poleg tega je kombinacija črk in številke v znaku za povprečnega uporabnika zaznaven razlikovalen element. Zaradi teh okoliščin je prvostopenjsko sodišče zanikalo, da bi obstajala vidna podobnost med znamko in znakom. Takšna presoja je tehtna, pritožba pa je konkretizirano sploh ne izpodbija.

47. Prvostopenjsko sodišče je zanikalo tudi obstoj zvočne podobnosti med znamko in znakom. Sicer je ugotovilo, da imata enak koren, ta pa je "dom". Razlikujeta se v besedni zvezi "pri nas", ki jo uporablja znamka tožeče stranke in v "m2. Prvostopenjsko sodišče je še presodilo, da se beseda "DOm2", kjer je "m2" splošno prepoznaven znak in bi se zato tudi v znaku "DOm2" izgovarjal kot "DOm2". Pritožba takšno presojo izpodbija. Sklicuje se na pravno mnenje Inštituta A., v katerem je dr. M. B. J. menila, da je po njenem mnenju bistvena sestavina znamke in znaka beseda "dom" in opozorila na domnevno enakost izgovorjave. Sodišče naj bi glede tega ničesar ne obrazložilo.

48. Pritožbeno sodišče se s stališčem pritožnice ne strinja. Znak za "m2" je splošno znan, in zato je utemeljena presoja prvostopenjskega sodišča, da bi povprečen uporabnik besede "DOm2" ne izgovarjal kot "domdva". S fonetičnega stališča se poleg tega tudi razlikujeta znamka in znak zaradi tega, ker vsebuje znamka še dve dodatni besedi "pri nas", ki jih znak tožene stranke nima. Znak tožene stranke pa ima še številko 2, ki v povezavi s črko "m" povzroči, da je izgovorjava znaka tožene stranke povsem različna od izgovorjave znamke tožeče stranke. Sicer pa se je prvostopenjsko sodišče o stališču dr. M. B. J. izreklo in ga zavrnilo (prvostopenjski sklep in sodba, r. št. 43).

49. Prvostopenjsko sodišče je tudi presodilo, da ni pomenske podobnosti med znamko tožeče stranke in znakom tožene stranke. Znamki dodani zaimek "pri nas" označuje lastnino, s tem pa da znamki dodaten pomensko razlikovalni učinek. Pri znaku tožene stranke je vključen "m2" kar je splošno znana in prepoznana oznaka za površino. Zaradi tega obstajajo pomenske razlike. Pritožba glede pomenske primerjave navaja, da naj bi sodišče preveliko težo namenilo besedam "pri nas DOMA" in "m2", vendar te svoje trditve potem naprej posebej ni obrazložilo. Na tako splošno grajo pritožbeno sodišče ne more odgovoriti. Vendar pa pritožba poleg tega tudi navaja, da naj bi sodišče ne upoštevalo t. i. konceptualne podobnosti znamke in znaka in da naj bi prvostopenjsko sodišče v r. št. 46 obrazložitve svojega odločbe pravilno pojasnilo, da povprečni uporabnik povezuje znak "DOm2" z znamko "pri nas DOMA".

50. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče v r. št. 46 sploh ni odločilo, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, in tudi ni odločilo, da bi povprečen uporabnik povezoval znamko "pri nas DOMA" z znakom "DOm2". Drugačna trditev v pritožbi tožeče stranke je brez temelja. Prvostopenjsko sodišče je v r. št. 46 obrazložitve presodilo, da imata na celostno zaznavo povprečnega uporabnika razlikovalen pomen uporabljen zaimek "pri nas" in znak za površino "m2". Poleg tega obstajajo tudi z vidom zaznavni razlikovalni učinki med znamko tožeče stranke in tožene stranke, ki so v drugačni barvni kombinaciji znamke in znaka, ter v kombinaciji malih in velikih tiskanih črk različne velikosti. Zgolj zaradi skupne besede "dom" povprečen uporabnik ni v zmoti glede izvora obeh revij. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja. K njej ne more dodati ničesar tehtnega več. To tudi sicer ni potrebno, kajti pritožba obrazloženo takšnega sklepanja celo niti ne izpodbija.

5. PRIMERJAVA ZNAMKE "NAŠA ŽENA" Z ZNAKOM "ŽENSKA"

51. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znaka "ŽENSKA". Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je znak "ŽENSKA" v postopku prijave za besedno znamko pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Ugotovilo pa je še, da je tožena stranka trdila, da se znak "ŽENSKA" ne uporablja zgolj v obliki prijavljene besede "ŽENSKA", ampak z dodatnimi besednimi in grafičnimi elementi. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je neregistriran znak relevanten v podobi, v kakršni se uporablja, in ne v podobi v kateri je zaenkrat zgolj prijavljen.

52. Pritožba navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče menilo, da obstaja vizualna podobnost. Trditev je nepravilna. Iz sodbe izhaja, da je ni (gl. r. št. 54 prvostopenjskega sklepa in sodbe). Sicer je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta besedi "žena" in "ženska" besedi z enakim korenom, ki je "žen". Kljub temu pa ni vidne podobnosti med znamko tožeče stranke in znakom tožene stranke, ker se znak "ŽENSKA" uporablja skupaj s sloganom "Slovenska družinska revija". Poleg tega ima znamka tožeče stranke tudi drugačen prvi del, in ta je beseda "naša". Enaka je presoja pritožbenega sodišča, ki takšni presoji ne more dodati ničesar tehtnega.

53. Po presoji prvostopenjskega sodišča ni fonetične podobnosti med znamko in znakom. Takšno presojo prvostopenjskega sodišča izpodbija tožeča stranka s trditvijo, da je bistvena sestavina znamke in znaka prav beseda "žena" ali „ženska“. Koren obeh besed naj bi bil enak.

54. Pritožbeno sodišče pa se s takšnim mnenjem ne strinja. Koren obeh besed je seveda enak, kar pa ni odločilno. Tožena stranka dejansko uporablja znak "ženska slovenska družinska revija". Besedno zvezo je mogoče prebrati tudi v drugačnem zaporedju, in se potem bere kot "slovenska ženska družinska revija“. Ne glede na to, kako se takšen zapis bere, se v fonetičnem smislu bistveno razlikuje od besedne zveze Naša žena že iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Prvi del znamke je namreč drugačen kot je začetni del znaka tožene stranke. Ritem izgovorjave je drugačen. Celotni znak tožene stranke pa se od znamke tožeče stranke zaradi slogana razlikuje od znamke tožeče stranke še bolj .

55. Pritožba izpodbija tudi presojo prvostopenjskega sodišča, da se znak in znamka razlikujeta v svojem pomenu. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da sta besedi "ženska" in "žena" lahko sopomenki. Opozorilo pa je tudi na razlike, ki so v tem, da je znamka tožeče stranke registrirana kot "Naša žena", znak tožene stranke "ŽENSKA" pa je drugačen, ker mu je spredaj dodana beseda "slovenska" in zadaj "družinska revija". Povprečen uporabnik bo po presoji prvostopenjskega sodišča razumel pomen teh besed. Pritožba takšno presojo izpodbija z navedbo, da beseda "slovenska" ni del registriranega znaka. S takšno trditvijo pritožba ne more imeti uspeha. Prvostopenjsko sodišče je pravilno primerjalo znamko tožeče stranke z neregistriranim znakom tožene stranke, takšnim, kot se uporablja. Ta neregistriran znak tožene stranke se glasi "slovenska ženska družinska revija". Znamka s tako vsebino zaenkrat ne obstaja, kar je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo in te ugotovitve pritožba niti ne izpodbija. Ravnanje prvostopenjskega sodišča je bilo torej v celoti pravilno.

56. Pritožba v nadaljevanju še navaja, da naj bi se prvostopenjsko sodišče sploh ne opredelilo glede tega, da dodatna beseda "slovenska" še prispeva k enačenju primerjanja znamke in znaka, saj naj bi pomensko posnemala zaimek "naša", ki je del znamke "Naša žena". Pritožba v nadaljevanju še izraža svoje mnenje, da bi pri celostni presoji znamke "Naša žena" z znakom "ženska", in ob upoštevanju nepopolne predstave v spominu povprečnega uporabnika gotovo lahko prešli le do sklepa, da obstaja verjetnost zmede.

57. Pritožbeno sodišče na te navedbe odgovarja, da zaimek "naša" sicer res izraža določeno pripadnost, vendar sama pripadnost ni z ničemer natančneje opredeljena. Naša žena je lahko katerakoli žena, ne glede na morebitno nacionalno ali državno pripadnost. V tem oziru obstaja pomenska razlika med znamko tožeče stranke in znakom "slovenska ženska družinska revija". Zadnja se namreč določno označuje kot „slovenska“ revija, in se torej opredeljuje na nacionalnem temelju. Kar pa se same verjetnosti zmede v javnosti tiče, pa pritožbeno sodišče presoja položaj enako, kot je to pred njim storilo že prvostopenjsko sodišče. Sicer se res v znamki oziroma v znaku uporablja vsebinsko sorodna beseda "žena" oziroma "ženska". Tudi besedi "naša" in "slovenska" bi lahko nemara povzročili asociacijo, če ne bi bilo pri tem dovolj drugih okoliščin, ki vendarle prepričljivo izključujejo verjetnost zmede v javnosti. Besedna zveza pri znaku tožene stranke je bistveno drugačna kot besedna zveza pri znaku tožeče stranke, kar vodi do očitne vizualne različnosti. Poleg tega se pri znaku tožene stranke uporablja barvna kombinacija črk s podlago pravokotne oblike, česar znamka tožeče stranke nima. Vse to vodi do drugačne fonetične slike znaka tožene stranke in znamke tožeče stranke. Tudi vsebinske podobnosti med znakom in znamko pritožbeno sodišče ni našlo, povsem enako kot že prvostopenjsko sodišče.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE IN O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

58. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper točko IV izreka prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi odločilo tako o stroških v zvezi z začasno odredbo kot tudi o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in je prvostopenjsko sodbo spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

1. PRITOŽBA ZOPER ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA V ZVEZI Z IZDAJO ZAČASNE ODREDBE

59. Tožena stranka v svoji pritožbi meni le, da naj bi tožeča stranka ne bila upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo zoper izdani sklep o začasni odredbi, ker kljub pritožbi tožeča stranka ni dosegla končnega uspeha.

60. Merilo za odločitev o vseh stroških postopka je v 1. odstavku 154. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi za postopek za izdajo začasne odredbe (15. člen ZIZ).

61. Tožena stranka je pravilno opozorila na okoliščino, da tožeča stranka s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ni imela nobenega uspeha. S sklepom z dne 18. 11. 2015 je bil predlog za izdajo začasne odredbe delno zavrnjen, delno pa je bil postopek zavarovanja ustavljen zaradi delnega umika predloga. Tožeča stranka je vložila pritožbo 30. 11. 2015 in z njo delno in začasno uspela. Uspela je v tem smislu, da je bil prvostopenjski sklep delno razveljavljen, vendar le, kolikor se je nanašal na prvo toženko, zadeva pa je bila v tem obsegu vrnjena prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Kolikor se je sklep nanašal na drugo toženko, pa je bil prvostopenjski sklep potrjen (sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 12. 2016, l. št. 150 in nasl.). V nadaljevanju postopka pa je bil predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženko zavrnjen s sklepom prvostopenjskega sodišča (sklep z dne 11. 4. 2016, l. št. 174). Takšna odločitev je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani (sklep z dne 6. 7. 2016, l. št. 239).

62. Glede na to, da tožeča stranka ni prav nič uspela v postopku z izdajo začasne odredbe, mora torej stroške odgovora na pritožbo in z njim povezane materialne stroške nositi sama. Ti stroški so znašali skupaj 1.735,34 EUR.

2. PRITOŽBA ZOPER ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA GOSPODARSKEGA SPORA

63. Tožeča stranka je delno umaknila tožbo, in sicer 2. točko tožbenega zahtevka. Pritožba je navedla, da je umaknjeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Sodišče bi se po mnenju tožene stranke moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je delni umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka ali ne. Natisnjeni printscreeni naj bi bili takšni, da naj bi iz njih ne bilo razvidno, ali so bili natisnjeni po 27. 8. 2015, ko prva toženka ni imela več pravice uporabe znamke, ali pred tem, ko je takšno pravico še imela. Tožena stranka je poleg tega še navedla, da je v tej zadevi vložila dve vlogi (5. 4. in 16. 5. 2016). Tudi delni umik tožbe je tožeča stranka podala šele 19. 8. 2016. Tožbe naj bi torej ne umaknila takoj, kot naj bi toženki umaknili sporne objave, temveč šele skoraj leto pozneje in po dveh vlogah tožene stranke. Ničesar pa ni pritožba navedla glede ostalih postavk v izračunu stroškov, zato je te pritožbeno sodišče vzelo kot temelj za svojo odločitev.

64. Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi v tem delu. Pri preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka navedla tri vrednosti spornega predmeta: prvo za zahtevke zaradi prepovedi kršenja in prihodnjega kršenja pravic iz znamke zaradi uporabe znakov, drugo za zahtevke zaradi prepovedi kršenja in prihodnjega kršenja pravic iz znamke zaradi uporabe znamk in tretjo za odpoklic predmetov iz gospodarskih tokov. Vsakokratna vrednost spornega predmeta naj bi znašala 250.000,00 EUR. Tožbeni zahtevki pod točko 1 pa so se nanašali na prepoved uporabe znamk v tiskanih izdajah, pod točko 2 pa na prepoved uporabe znamk tožeče stranke na spletnih straneh. Z zahtevkom pod točko 3 izreka je tožeča stranka zahtevala zaseg revij. Tožeča stranka je 14. 7. 2016 umaknila le zahtevke, ki so bili v tožbi obseženi v točki 2. Za te zahtevke pa tožeča stranka sploh ni navedla vrednosti spornega predmeta (2. odstavek 44. člena ZPP).Glede na to prvostopenjsko sodišče niti ni moglo odločati po 158. člena ZPP. Tožeča stranka mora zato nositi vse svoje stroške, torej še 2.498,95 EUR.

65. Tudi tožeča stranka je vložila pritožbo zoper stroškovno odločitev (točko IV izreka). Odločitev o njeni pritožbi je vključena v odločitev o pritožbi tožene stranke.

66. Skupaj bo morala tožeča stranka toženi stranki poleg že prisojenih stroškov postopka z začasno odredbo in gospodarskega spora v višini 14.075,11 € povrniti še 4.234,29 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

3. STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

67. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. (1. odstavek 165. člena ZPP). Pač pa je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke in do povrnitve stroškov, ki jih je imela s svojo pritožbo.

68. Tožena stranka je upravičena do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 3.750 OT (tar. št. 21 (1) OT), materialnih stroškov v višini 47,50 OT (2. in 3. odstavek 11. člena OT) in DDV od vsote obeh postavk. Tožena stranka je upravičena do povrnitve skupaj 2.126,52 EUR. Ta znesek se nanaša na povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve nagrade za posvet odvetnika s stranko pred sestavo odgovora na pritožbo, ker je ta nagrada že vključena v nagrado za vložitev samega odgovora na pritožbo.

69. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov v zvezi s svojo pritožbo. Tožeča stranka ji mora povrniti nagrado za delo odvetnika v višini 400 OT, materialne stroške v višini 8 OT in DDV. Povrniti ji mora skupaj 187,27 €.

70. Skupaj mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.313,79 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba V Cpg 1047/2017
• Sodba in sklep III Ips 160/2008
• Sklep III DoR 60/2013