VSL Sklep II Cp 734/2018

Jedro

Pri obračunu davka na dodano vrednost od pravdnih stroškov je treba upoštevati, da je bil davek na dodano vrednost do dne 1. 7. 2013 v obsegu 20 %, nato pa 22 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v izpodbijani 2. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 8.150,34 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 8.001,59 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zaradi umika tožbe ustavilo postopek. V II. točki pa je naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 8.150,34 EUR s pripadki.

2. Proti II. točki izreka se pritožuje tožeča stranka v presežku zneska 7.568,64 EUR, to je do 8.150,34 EUR in še priznane stroške. Opozarja, da je v stroškovniku za pripravljalno vlogo 5. 1. 2015 sodišče priznalo 1500 točk, lahko bi jih pa le priznalo 1125 točk. Sodišče je prisodilo 22 % DDV ne glede na spremembo Zakona o DDV-1, ki je veljal v času sestavljanja posameznih vlog. Ta zakon je bil spremenjen s 1. 7. 2013 in je do takrat znašal 20 %, nato pa 22 %. Zato je sodišče priznalo za 7875 točk, kolikor je nastalo do 1. 7. 2013 zmotno 22 % DDV, smelo bi 20 %. Tako ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 20 % DDV 3.614,63 EUR, kar je 4.337,56 EUR. Za opravljene odvetniške storitve po 1. 7. 2013 pa je res 22 % DDV, skupaj je to 3.149,89 EUR. Tako bi moralo sodišče toženi stranki priznati le 7.487,45 EUR odvetniških stroškov in administrativne stroške v višini 66,55 EUR oziroma z DDV-jem 81,19 EUR.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje za pripravljalno vlogo z dne 5. 1. 2015 priznalo 1500 točk in da bi jih lahko le 1125 točk. Vpogled v stroškovnik in priznane stroške pokaže, da je pripravljalna vloga z dne 5. 1. 2015 bila zaznamovana za 750 točk in da je to sodišče tudi priznalo (list. št. 294 spisa). To stanje tudi povzema pritožba. Tako v tem delu pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba je delno utemeljena v delu, ko pritožba graja priznanje DDV-ja za opravljene storitve v času, ko je bil DDV 20 %. Res je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna RS (ZIPRS 1314/A) bila stopnja davka na dodano vrednost z dne 1. 7. 2013 zvišana na 22 %, do takrat pa je 20 %. Zato je bilo treba izračun priznanih opravil, točk in s tem izračuna po Zakonu o odvetniški tarifi opraviti za čas do 1. 7. 2013 na novo. Pravilen izračun tako pokaže, da je do 1. 7. 2013, ko je bil 20 % DDV, treba priznati 7875 točk, kar znese po vrednosti točke 0,459 znesek 3.614,62 EUR in z 20 % DDV 4.337,54 EUR. Po 1. 7. 2013 pa je bilo treba priznati 6375 točk, povečano za vrednost točke 0,459 je 2.926,12 EUR in ob 22 % DDV znesek 3.569,86 EUR. Tako je za odvetniške storitve treba priznati 7.907,40 EUR. Za administrativne stroške, ki znesejo do 1.020,00 EUR, naprej pa 1 % od 13.250,00 EUR, kar znese še dodatnih 74,19 EUR. Ko prištejemo 7.907,40 EUR, 20,00 EUR in 74,19 EUR, je dokončno znesek 8.001,59 EUR.

7. Tako se izkaže, da je imel pritožnik delno prav in je bilo treba izpodbijani sklep v izreku pod točko 2 spremeniti tako, da se znesek 8.150,34 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 8.001,59 EUR. V presežku je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

8. Pritožnik pravdnih stroškov ni priglasil, zato je stroškovni del izreka odpadel.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1922/2017
• VSM Sklep I Cp 119/2020
• VSL sklep Cst 307/2014