VSL Sklep IV Cp 1044/2018

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo povsem primerno in pravilno, ko je izvedencu prepustilo, da presodi, ali mora glede na čas, ki je minil od pregleda matere in otroka, pregled ponovno opraviti, ali ne, saj gre za strokovno presojo vpliva časa na relevantne dejavnike.

Izvedenec je bil, ko je podajal svoje pozitivno mnenje o sprejemljivosti občasne nadzorovane pisemske komunikacije, brez zadržkov do tega, da mladoletni A. spontano (brez prisile oz. sporočil, da to mora narediti, torej iz lastne želje) napiše pismo materi. Če je tako, je življenjsko razumno in razumljivo ter za vsakega pričakovano, da naslovnik pisma, v tem primeru mati, nasprotna udeleženka, nanj tudi odgovori.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se nasprotni udeleženki poleg že dovoljenih pisemskih stikov z njenim sinom dovolijo stiki preko pisem tudi tako, da lahko odgovori na vsako pismo, ki ji ga sin spontano napiše. Tudi ta pisma mati sinu pošilja preko rejnice.

II. Sicer se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi postopek ponovilo in sedaj z izpodbijanim sklepom odločilo, da stiki med nasprotno udeleženko in njenim sinom A. A. (roj. ... 2008) potekajo dvakrat letno preko pisem ob njunih rojstnih dnevih, vse preko otrokove rejnice, pri čemer prvo pismo napiše mati.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka. Ne strinja se s tem, da bi stiki potekali le dvakrat letno, kar se ji zdi absolutno premalo, da bi se vzpostavila neka kontinuiteta za ugotovitev, ali je možna še kakšna drugačna vrsta stikov. Predlaga, kot je razumela, da je bil na obravnavi dogovor, da napiše pismo sinu vsak mesec in da ji v tistem mesecu on odgovori. Obžaluje, da ni bila upoštevana sinova želja, ki jo je izrazil svoji zagovornici, da bi imel stik po telefonu vsak petek. Na tak stik naj bi bil že navajen, ker ga tako kliče njena mati. Predlaga tak stik pod nadzorom socialne delavke. Navaja, da je njena sestra postala A. skrbnica, njena mati vestno že 2 leti in pol sodeluje pri stikih, sama pa se trudi preko sodišča, zato je jasno, da si družina želi otroka nazaj in ne bodo kar pozabili nanj. Računa, da bo v roku enega leta dobila možnost izhodov in tako bi bil mogoč tudi fizičen stik, saj je kljub odvzeti roditeljski pravice A. biološka mati. Glede škode, ki naj bi mu jo naredila, sprašuje, kako to, da je sin tako miren, priden, deloven prijazen ter uspešen v šoli in športu. Prepričana je, da je imela dober vpliv in da mu lahko glede na svojo izobrazbo še marsikaj nudi. Navaja, da ga ljubi najbolj na svetu. Večina očitkov naj bi bila plod sosedskega sovraštva; tri ovadbe so bila vse opuščene in je tako nedolžna. Navaja, da je vesela, da gre sinu v rejništvu dobro, pričakuje, da bosta v prihodnosti, če ne prej, pa ob njegovi polnoletnosti, spet skupaj. Z izvedenskim mnenjem izvedenca B. se ne strinja in prosi za zamenjavo izvedenca, saj ni niti psihiater niti specialist za otroke. Predlaga izvedenko C., ki jo že pozna. Moti jo, ker izvedenec ni opravil pogovora ne z A. ne z njo, čeprav mu je sodišče to dovolilo. Izvedenec B. naj bi bil indoktriniran, saj je bilo njegovo mnenje ključno za odvzem roditeljske pravice in je bilo takšno mnenje zato pričakovano. Sina naj se kar neposredno vpraša, saj je vmes že kar preveč posrednikov.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Okvir današnje zadeve je sledeč. Nasprotna udeleženka prestaja ukrep obveznega zdravljenja v psihiatrični bolnici po kazenskem postopku, ki je tekel zoper njo zaradi uboja, ki ga je storila ... 2015 v prisotnosti svojega tedaj sedemletnega sina A. Že pred tem je bila osumljena zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. A. je bil zaradi travmatičnega šoka (z materjo je po umoru skupaj čistil stanovanje, polno krvi) najprej sprejet na Pediatrično kliniko, nato pa nameščen v rejniško družino. Pri nasprotni udeleženki je bila ugotovljena huda osebnostna patologija shizodnega tipa ter paranoidne motnje. Tekom tega postopka ji je bila odvzeta roditeljska pravica. Tudi otrokov oče, ki je bil zaradi nasilja v družini na prestajanju zaporne kazni in je kasneje opustil sodelovanje v programu starševske pomoči, za sina ni sposoben skrbeti; v tem postopku je bilo že odločeno, da stiki med očetom in sinom pa potekajo dvakrat na mesec pod nadzorom CSD in dvakrat na teden po telefonu.

6. Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi enkrat že odločilo, in sicer je stike med A. in materjo popolnoma prekinilo, to pritožbeno sodišče pa je materini pritožbi ugodilo in tisto odločitev razveljavilo, da bi se s pomočjo strokovnjaka, po možnosti istega kot v postopku zaradi odvzema roditeljske pravice, ki je tekel paralelno, ugotovilo, ali je nemara otroku neka oblika stikov z materjo vendarle v korist, kot so nakazovali izseki iz izvedenskih mnenj, na katere se je mati sklicevala.

7. Prvostopenjsko sodišče je torej angažiralo stalnega sodnega izvedenca kliničnega psihologa B. B., ki je mnenje podal že v postopku odvzema roditeljske pravice in ga tudi zaslišalo. Zaslišalo je tudi mater ter pridobilo otrokovo izjavo preko otrokove zagovornice.

8. Po tako dopolnjenem postopku je sodišče prve stopnje načeloma pravilno uporabilo določbo 5. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji (samo), če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Zakon nadalje določa, da stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev, ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe, ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da kakršnikoli stiki, razen pisemskih, ne pridejo v poštev, ker A. niso v korist in bi lahko zanj pomenili prehudo psihično obremenitev ter škodovali njegovemu duševnemu razvoju. To velja tudi za stike po telefonu, ki jih je omenjeni klinični psiholog izrecno odsvetoval, češ da gre za spontano, hipno komunikacijo, ki je ni mogoče imeti pod nadzorom in ni predvidljivo, kako bi se A. na pogovor odzval. Zato otrokovi želji, kot jo je izrazil preko svoje zagovornice, da bi imel stike z materjo po telefonu vsak petek, za zdaj ni mogoče ugoditi.

10. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ravnanja sodišča prve stopnje, ko je za mnenje o stikih med materjo in sinom v tej zadevi določilo stalnega sodnega izvedenca klinično psihološke stroke B. B., ki je mnenje podal že v postopku glede odvzema roditeljske pravice materi. Prav nasprotno, tak je bil tudi izrecen napotek tega pritožbenega sodišča v prejšnjem pritožbenem postopku. Ni v korist otroka, če je prevečkrat izpostavljen različnim pregledom, zato je smotrno, da mnenje poda isti izvedenec, ki je obravnaval problematiko roditeljske pravice matere, in ki je že opravil njen klinično psihološki pregled in tudi pregled mladoletnega A. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo povsem primerno in pravilno, ko je izvedencu prepustilo, da presodi, ali mora glede na čas, ki je minil od pregleda matere in otroka, pregled ponovno opraviti, ali ne, saj gre za strokovno presojo vpliva časa na relevantne dejavnike. Izvedenec se za ponovne preglede ni odločil in je to prepričljivo in razumno obrazložil v svojem mnenju in zaslišan na naroku. Povedal je, da je govoril z otrokovo lečečo pedopsihiatrinjo, ki je ponoven pregled izrecno odsvetovala, od nje pa je pridobil tudi dodatne podatke o otrokovem stanju in napredku.

11. Že zato je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek, da bi bilo treba A. vprašati brez posrednikov. V izjavo, ki jo je dal preko svoje zagovornice, sodišče sicer ne dvomi, treba pa jo je oceniti v luči tega, kaj je zanj koristno in kaj ne.

12. V oceno in zaključke izvedenca B. tudi pritožbeno sodišče ne dvomi ter je pritožba v ničemer ne omaje. Klinični psiholog je ustrezen strokovnjak za presojo vprašanja, ali stiki so za otroka koristni ali škodljivi oz. kakšni so najprimernejši. Omeniti je treba, da je izvedenec B. svoje mnenje umestil v kontekst vseh podanih psihiatričnih mnenj o nasprotni udeleženki, zlasti tudi v kontekst mnenja prof. dr. C., na katero se nasprotna udeleženka sklicuje. V svoji prvi pritožbi (ko so bili stiki v celoti ukinjeni), se je celo sama sklicevala tudi na del mnenja izvedenca B., zato je nekorektno, da se mu sedaj skuša odreči teža, strokovnost in nepristranskost. Temu sodišču je znano, da ima izvedenec B. bogate izkušnje pri delu z otroki in mladostniki, zato je nasprotni očitek pritožnice neutemeljen. Ker torej ni bilo nobenega dvoma v pravilnost in popolnost že podanega izvedenskega mnenja, ker to ni bilo nejasno ali v nasprotju z že raziskanimi okoliščinami, ni bilo pogojev oz. razlogov za postavitev novega oz. drugega izvedenca v tem postopku (254. čl. Zakona o pravdnem postopku).

13. Sodišče prve stopnje se korektno opira na B. mnenje, ko ta pojasnjuje, in je to tudi v skladu z mnenjem prof. C., da je pri odločanju o stikih med A. in materjo treba upoštevati predvsem dečkovo vzpostavljeno stabilnost in njegovo vključenost v okolje. Ta je po pridobljenih podatkih sicer vse boljša, v rejniški družini postopoma napreduje, vendar sodišče nima podlage za dvom v izvedenčevo oceno, da še potrebuje čas za vzpostavitev zdrave čustvene distance do matere, saj tekom svojega otroštva in življenja z njo ni imel te možnosti. Pri materi gre namreč, kot že omenjeno, za osebnostno motnjo in za shizofrenijo, pri čemer so po mnenju izvedenca njene zmožnosti empatije odsotne in zmore sina doživljati le kot projekcijo lastnih želja in potreb.

14. Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja, da je bil na naroku tudi izvedenec, ko je podajal svoje pozitivno mnenje o sprejemljivosti občasne nadzorovane pisemske komunikacije, brez zadržkov do tega, da mladoletni A. spontano (brez prisile oz. sporočil, da to mora narediti, torej iz lastne želje) napiše pismo materi. Če je tako, je življenjsko razumno in razumljivo ter za vsakega pričakovano, da naslovnik pisma, v tem primeru mati, nasprotna udeleženka, nanj tudi odgovori. Izpodbijani sklep je bilo zato treba v tej smeri delno spremeniti in s tem pritožbi delno ugodit; preostalem je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 290/2015
• VSL sklep IV Cp 516/2010
• VSL sklep IV Cp 534/2017