VSL Sodba PRp 19/2018

Jedro

Iz obdolžilnega predloga jasno izhaja, da predlagatelj obdolžencu očita vožnjo v cestnem prometu; da je obdolženec vozil v cestnem prometu, pa se je nedvomno zavedal tudi sam, ko je obvestil policijo na interventno številko 113 in naznanil prometno nesrečo ter je želel prisotnost policistov na kraju prometne nesreče. Sodišče z izrekom sodbe (v katerem je navedlo, da je obdolženec vozil v cestnem prometu po parkirišču pri poslopju Občine ... pod vplivom alkohola z vrednostjo najmanj 0,98 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka; mg/l)) ni prekoračilo navedb obdolžilnega predloga ter je glede na podani opis v obdolžilnem predlogu in sodbi med njima podana objektivna in subjektivna identiteta.

Sodišče ni seznanilo obdolženca oziroma njegovega zagovornika z opravljenimi poizvedbami pri Občini ..., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za nepomembno poizvedbo glede na to, da iz opisa prometne nesreče v obdolžilnem predlogu izhaja, da se je nesreča pripetila, ko sta A. A. in B. B. vozila po parkirnem prostoru pri poslopju Občine ... ter je iz opisa tako nedvomno razvidno, da gre za vožnjo v cestnem prometu v smislu pomena izraza "cestni promet", kot je opredeljen v točki 2 prvega odstavka 3. člena ZPrCP.

Na podlagi prvega odstavka 104. člena ZPrCP voznk ne sme voziti vozila, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola, sankcioniran pa je tudi že premik vozila pod vplivom alkohola.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 270,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je obdolženec storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), v zvezi z drugim odstavkom istega člena istega zakona in mu je na podlagi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP izreklo globo 1.300,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za kategorijo B motornih vozil, obdolžencu pa je na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) naložilo še plačilo stroškov postopka (sodno takso v skupni višini 210,00 EUR).

2. Proti sodbi vlaga pritožbo obdolženec po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se postopek zoper njega ustavi; podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Vsebinsko navaja, da je sodišče po podaji zagovora obdolženca pribavljalo določene dokaze (opravilo je poizvedbe pri Občini ...), s čimer pa ni seznanilo obdolženca oziroma njegovega zagovornika pred izdajo sodbe. Domneva, da iz obvestila Občine ... z dne 17. 11. 2017 izhaja, da so parkirni prostori v okolici upravne stavbe Občine ... in Upravne enote ... javni parkirni prostori v lasti občine ter jih lahko uporabljajo vsi udeleženci. Če občina pač pusti parkirati vozila raznim osebam, pa to še ne pomeni, da gre za javni cestni promet, kot je to zaključilo sodišče. ZPrCP v tretjem odstavku določa, da je cestni promet promet vozil, pešcev in drugih udeležencev prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, vendar nikjer ni določeno, da spada med cestni promet tudi parkirni prostor v lasti določenega pravnega subjekta. Prepričan je tako, da je odločitev sodišča popolnoma napačna, saj obdolženec kritičnega dne ni vozil v cestnem prometu, ampak je premaknil vozilo na privat parkirišču, česar ni mogoče smatrati kot vožnje vozila v cestnem prometu. Poleg tega je sodišče v izreku sodbe dodalo besedno zvezo "cestni promet", medtem ko se je obdolžencu (opis prekrška PP ... z dne 24. 10. 2017) očitala le vožnja po parkirnem prostoru in ne vožnja v cestnem prometu ter prekrškovni organ v opisu prekrška ni z ničemer navedel, da gre za cestni promet. Podrejeno se obdolženec ne strinja z izrekom sankcije (18 kazenskih točk in globa 1.300,00 EUR) ter je nesprejemljivo, da je sodišče izreklo globo višjo od najnižje predpisane. Obdolženec ima tri otroke, ki jih mora preživljati oziroma skrbeti zanje in ima mesečno plačo 1.200,00 EUR, nima drugih prihodkov, poleg tega je nekaznovan. Napačna je tudi odločitev sodišča glede plačila sodne takse, saj je sodišče obdolžencu naložilo med drugim plačilo sodne takse določene s sklepom o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja (30,00 EUR), čeprav je bila ta sodna taksa že določena v sklepu z dne 25. 10. 2017 o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in torej ni podlage, da bi sodišče obdolžencu dvakrat naložilo v plačilo isto sodno takso.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo niti kršitvijo materialnega prava; prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbena razloga iz 3. in 4. točke 154. člena ZP-1 (zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačna odločitev o sankcijah in stroških postopka – o sodni taksi).

5. Pritožba določno ne navede, katera bistvena kršitev naj bi bila podana, smiselno pa uveljavlja bistveno kršitev iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ko navaja, da je sodišče v izreku sodbe dodalo besedno zvezo "cestni promet" v primerjavi z opisom prekrška v obdolžilnem predlogu. Navedena bistvena kršitev "da je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen", pa ni podana, ker so pritožbene navedbe protispisne. Obdolžilni predlog v spisu (enakega je prejel tudi obdolženec sočasno z vabilom, kot izhaja iz vročilnice na l.št. 8) navaja, da je obdolženec vozil osebni avto po parkirnem prostoru pri poslopju Občine ..., kjer je vanj trčil pri vzvratni vožnji voznik osebnega avtomobila reg. št. ... B. B. in s tem povzročil prometno nesrečo I. kategorije ter je A. A. (obdolženec) obvestil policijo in naznanil prometno nesrečo ter želel prisotnost policistov na kraju prometne nesreče, v nadaljevanju je podan tudi predlog predlagatelja, da sodišče na podlagi prvega odstavka 113.a člena ZP-1 storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje, ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako že iz opisa jasno izhaja, da predlagatelj obdolžencu očita vožnjo v cestnem prometu; da je obdolženec vozil v cestnem prometu, pa se je nedvomno zavedal tudi sam, ko je obvestil policijo na interventno številko 113 in naznanil prometno nesrečo ter je želel prisotnost policistov na kraju prometne nesreče. Glede na 13. člen ZPrCP "policijska pooblastila" namreč policisti nadzirajo in urejajo promet na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za cestni promet in tudi 3. člen ZPrCP določa, da je "cestni promet" promet vozil, pešcev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Tako sodišče z izrekom sodbe (v katerem je navedlo, da je obdolženec vozil v cestnem prometu po parkirišču pri poslopju Občine ... pod vplivom alkohola z vrednostjo najmanj 0,98 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (mg/l)) ni prekoračilo navedb obdolžilnega predloga, kot to neutemeljeno trdi pritožba ter je glede na podani opis v obdolžilnem predlogu in sodbi med njima podana objektivna in subjektivna identiteta.

6. Pritožba vsebinsko tudi uveljavlja, da sodišče ni seznanilo obdolženca oziroma njegovega zagovornika z opravljenimi poizvedbami pri Občini ..., čeprav bi moral biti obdolženec z vsemi izvedenimi dokazi seznanjen pred izdajo sodbe ter imeti možnost, da se do izvedenih dokazov opredeli; vendar ne navede, katero bistveno kršitev uveljavlja (iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ali morda drugega odstavka 155. člena ZP-1, ko bi morala pritožba še določno pojasniti, na kakšen način je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od obeh bistvenih kršitev (niti absolutna iz 6. točke prvega odstavka 155. člena niti relativna iz drugega odstavka 155. člena ZP-1) v obravnavanem primeru ni podana. Sodišče je sicer res pozvalo Občino ..., da se izjasni o statusu parkirnih prostorov in je prejelo odgovor Občine ... (l.št. 22) z dne 17. 11. 2017; vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za nepomembno poizvedbo glede na to, da iz opisa prometne nesreče v obdolžilnem predlogu izhaja, da se je nesreča pripetila, ko sta A. A. in B. B. vozila po parkirnem prostoru pri poslopju Občine ... ter je iz opisa tako nedvomno razvidno, da gre za vožnjo v cestnem prometu v smislu pomena izraza "cestni promet", kot je opredeljen v točki 2 prvega odstavka 3. člena ZPrCP. Tudi obdolženec je v zagovoru, kot ga dokazuje zapisnik o zaslišanju na l.št. 17 do 19 spisovnega gradiva, povedal, da je obravnavani parkirni prostor javno dostopen vsakomur, le sklepal je, da ne vozi v cestnem prometu. Šele ob zagovoru prisotna odvetniška kandidatka pa je postavila trditev, da storilec ni vozil v cestnem prometu v smislu 3. člena ZPrCP, ker je parkirišče lastniško parkirišče – v lasti Občine ... in ne gre za javno dobro. Navedeno kaže, da je brez predložitve kakršnihkoli dokazov v podporo navedbi, da predstavlja parkirni prostor nekategorizirano cesto, ki se ne uporablja za javni cestni promet, obramba postavila trditev, za katero pa v spisovnih podatkih ni nobene opore. Sodišče prve stopnje pa je v točki 5 razlogov sodbe pravilno navedlo, zakaj je navedeni parkirni prostor šteti kot prometno površino, ki je prosto dostopna vsem in ne gre za parkirišče, ki bi bilo namenjeno le lastniku zemljišča (saj tudi ni ograjeno in na njem drugim udeležencem vožnja ni prepovedana), ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge sodbe. Sicer pa tudi pritožba pravilnosti razlogov sodbe ne ovrže z argumenti in dokazi in tudi ne nasprotuje (pravilnim) razlogom sodbe glede določil 2. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP ter 38. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah ter 50. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah, zato pritožba v tem delu ne more biti uspešna. Tako višje sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih bistvenih kršitev in da tudi ni prišlo do kršitve materialnopravnih določil 3. člena ZPrCP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče ob ugotovitvi, da je imel obdolženec pri svoji vožnji po parkirnem prostoru prisotnost alkohola kar 0,98 mg/l, storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja pa izhaja iz zagovora obdolženca in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, saj je obdolženec priznal, da je vozil po parkirnem prostoru, ko je prišlo do trčenja in je brez pripomb podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ter ni ugovarjal ugotovljeni koncentraciji alkohola (1,08 mg/l), kot jo je pokazal alkotest.

8. Sicer pa pritožba v zvezi z dejanskim stanjem uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer se opira le na lastno pojmovanje statusa parkirnih prostorov in nekritično navaja, da je obdolženec le premaknil vozilo na privat parkirišču. V zvezi s pritožbeno navedbo o premiku vozila pritožbeno sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 104. člena ZPrCP "voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola" ter je torej sankcioniran že vsak premik vozila, pri čemer je obdolženec navedel v zagovoru, da se je odločil, da preparkira vozilo na 15 m oddaljeno drugo parkirno mesto.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilnost odločitve o izrečenih sankcijah glede na določbo 165. člena ZP-1 in glede na pritožbene navedbe, da je nesprejemljiv izrek globe višje od najnižje predpisane in da za tako globo ni podlage v podatkih spisa. Ugotavlja, da pritožba nekritično navaja le olajševalne okoliščine, ki jih navaja sodišče v sodbi, povsem pa zanemari obteževalno okoliščino, ki jo prav tako navaja sodba v točki 8 razlogov in sicer "visoko koncentracijo alkohola pri obdolžencu v obravnavanem času", pri čemer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je imel obdolženec že tako visoko koncentracijo alkohola, da ni bil sposoben za varno upravljanje vozila v cestnem prometu. Gre namreč za izsledke sodnomedicinske stroke, v skladu s katerimi voznik, ki ima prisotnost alkohola višjo od 0,52 mg/l alkohola v izdihanem zraku (obdolženec je z rezultatom 0,98 mg/l močno presegel vrednost 0,52 mg/l), absolutno ni sposoben za varno upravljanje motornih vozil, zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo visoko koncentracijo alkohola obdolženca kot obteževalno okoliščino in je ob upoštevanju obdolženčevih osebnih in premoženjskih razmer obdolžencu izreklo globo nad spodnjo predpisano mejo (v višini 1.300,00 EUR). Glede na to, da je s tem izreklo globo le 100,00 EUR nad spodnjo predpisano mejo (sme jo izreči v razponu vse do 5.000,00 EUR), so bile tudi po oceni višjega sodišča v zadostni meri upoštevane olajševalne okoliščine (nekaznovanost in priznanje prekrška), pa tudi obdolženčeve osebne in premoženjske razmere, kot so navedene v zapisniku o zaslišanju obdolženca na l.št. 22. Utemeljeno in zakonito je sodišče prve stopnje obdolžencu poleg glavne sankcije (globe) izreklo tudi obvezno predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk glede na določbo 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja še nepravilno odločitev glede sodne takse, ki jo mora obdolženec plačati za postopek pri sodišču prve stopnje. V sklepu izdanem v postopku začasnega odvzema vozniškega dovoljenja na podlagi 113.b člena ZP-1 (l.št. 11 do 15) je le obvestilo, kakšno sodno takso bo moral plačati za navedeno odločanje "po pravnomočnosti odločitve o obdolžilnem predlogu", ker je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo po obdolžilnem predlogu in je obdolženca spoznalo za odgovornega, pa mu je na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 utemeljeno naložilo plačilo stroškov postopka, saj stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Ker med stroške postopka sodi tudi sodna taksa (točka 8 prvega odstavka 143. člena ZP-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito z izpodbijano sodbo obdolžencu odmerilo plačilo sodne takse z uporabo tar. št. 8111 in 8114 (180,00 EUR), medtem ko je glede sodne takse v višini 30,00 EUR izrecno navedlo (točka 9 razlogov sodbe), da gre za sodno takso v znesku 30,00 EUR, kot mu je bila že določena s sklepom o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, torej vse skupaj v višini 210,00 EUR. Tako je odločitev pravilna in tudi obdolženec ne uveljavlja in ne izkaže, da bi sodno takso po sklepu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja že plačal.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti glede na 159. člen ZP-1.

12. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo stroškov postopka za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse obdolžencu je uporabilo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je s faktorjem 1.5 (z uporabo tar. št. 8132) pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8111 in 8114 ZST-1. Tako odmerjeni znesek sodne takse (270,00 EUR) bo moral obdolženec plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 22/2021
• VSRS Sodba IV Ips 12/2018
• VSC sklep PRp 184/2016