<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2626/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2626.2017
Evidenčna številka:VSL00013069
Datum odločbe:30.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje zakoncev - pristojnost slovenskega sodišča - skupno premoženje v tujini - obstoj življenjske skupnosti zakoncev - prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti - dokazno breme - darilna pogodba - darilo - navidezna darilna pogodba - podjetniško premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema

Jedro

Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP).

Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.

Toženec je bil res samostojni podjetnik že v času pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, vendar pa njegova obrt ni bila tako uspešna, da bi prihranil toliko denarja, da bi sam financiral nakup zemljišč in gradnjo stavb. Nekaj strojev in orodja v lasti toženca ni predstavljalo takšnega kapitala, iz katerega bi bilo ustvarjeno premoženje, za katerega tožnica trdi, da je skupno. To premoženje je bilo ustvarjeno kot rezultat dela obeh zakoncev v lesarski dejavnosti v približno tridesetih letih.

Toženec ni uspel dokazati, da gre pri nepremičninah za njegovo posebno premoženje, pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, po razpadu življenjske skupnosti in na podlagi darilnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vse nepremičnine, ki so razvidne iz izreka delne sodbe, predstavljajo skupno premoženje, saj so bile odplačno pridobljene v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 98 parcel v Sloveniji in nepremičnina v Avstriji, ter da sta deleža pravdnih strank pri tem premoženju enaka, za vsako do 1/2 (I. točka izreka), ugotovilo je, da predstavlja poslovni delež v družbah A. v Sloveniji in B. v Avstriji skupno premoženje pravdnih strank ter se poslovna deleža v obeh družbah razdelita na dva nova enaka poslovna deleža, pri čemer postaneta pravdni stranki imetnici vsaka do 1/2 (II. točka izreka). Ugovor toženca glede višjega deleža pri skupnem premoženju je v presežku (za 1/4 od celote) zavrnilo, zavrnilo je tudi njegov ugovor glede ugotovitve obstoja posebnega premoženja (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo po ugotovitvah, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank trajala od sklenitve zakonske zveze od 20. 4. 1985 do 20. 8. 2014.1 Tožniku ni verjelo, da je ustvaril posebno premoženje, kot ga zatrjuje, (1) pred sklenitvijo zakonske zveze, (2) po razpadu življenjske in ekonomske skupnosti, za katero trdi, da je razpadla 8. 5. 2009, in (3) na podlagi darilnih pogodb. Zato je zaključilo, da spada ustvarjeno premoženje v skupno premoženje pravdnih strank. Ključna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da sta v skoraj tridesetletnem obdobju premoženje ustvarila oba zakonca skupaj, v kasnejših letih s pomočjo štirih otrok, torej, da je bilo premoženje rezultat predanega sodelovanja celotne družine. Za podjetji je ugotovilo, da toženec ni postavil trditev, da bi bili osnovni vložki oziroma poslovni deleži vplačani iz posebnega premoženja, zato ju je štelo v skupno premoženje pravdnih strank. Prav tako je ugotovilo, da so bile vse nepremičnine pridobljene v času, ko je med pravdnima strankama trajala življenjska in ekonomska skupnost. Sodišče je odločilo z delno sodbo ter obrazložilo, da bo s končno sodbo o preostalih zahtevkih, to je o terjatvah, odločilo po pravnomočnosti odločitve, ali spadajo v skupno premoženje pravdnih strank poslovni deleži v podjetjih.

3. Toženec z obširno pritožbo sodbo izpodbija iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v bistvenem iz naslednjih sklopov:

- nepremičnine v k. o. X, parcela ..., so bile kupljene iz posebnega premoženja toženca, ki ga je zaslužil s svojim delom še pred sklenitvijo zakonske zveze in pred nastankom ekonomske skupnosti s tožnico. Glede navedenih trditev izpodbijana sodba nima nobene obrazložitve, zato je ni mogoče preizkusiti;

- v zvezi s posebnim premoženjem dodaja, da je tekom postopka zatrjeval, da mu je pri gradnji nepremičnin v k. o. X pomagal stric C. C., njegov birmanski boter, ki se je kot samostojni podjetnik ukvarjal z gradbeno dejavnostjo. Nepremičnine je zgradil do tretje gradbene faze in ne do druge, kot napačno navaja sodišče. Ta gradnja je predstavljala darilo strica tožencu, ki je bilo izrecno namenjeno zgolj njemu in ne tudi tožnici, predstavljala pa je polovico vrednosti nepremičnin v k. o. X. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedeno ne predstavlja izrecnega darila tožencu in sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Zmotno je verjelo izjavi priče D. D., toženčeve matere, s katero sta v sporu, kar je bilo sodišču prve stopnje znano, ni pa hotelo ponovno zaslišati priče C. C., in sicer po razširitvi tožbe, kar predstavlja neenako obravnavanje strank postopka;

- z obširnimi pritožbenimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ustvarjeno premoženje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Takšna ocena je zmotna, saj je bil temelj ustvarjanja tega premoženja začetni kapital, ki ga je imel toženec, preden je pričel zvezo s tožnico. Gre torej za donos kapitala in ne za rezultat dela. Že iz tega razloga ugotovitev o skupaj ustvarjenem premoženju ne more držati. To velja za zgrajeno hišo in delavnico v k. o. X, za druge nepremičnine ter za obe gospodarski družbi v Sloveniji in v Avstriji. Zaradi kapitala, ki ga je imel toženec kot samostojni podjetnik pred zakonsko zvezo s tožnico, je bila lesarska dejavnost sploh mogoča, kar pomeni, da je bila podlaga za nastalo premoženje. Če toženec ne bi imel kapitala in osnovnih proizvodnih sredstev, ki so mu omogočala začetek lesarske dejavnosti, premoženja, katerega je delilo sodišče, sploh ne bi bilo. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2011 z dne 12. 9. 2013;

- zaključek sodišča prve stopnje glede prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank ni sprejemljiv, saj tožnik tudi v pritožbi zatrjuje, da je ta prenehala že 8. 5. 2009, takrat med pravdnima strankama ni bilo več čustvene navezanosti, medsebojnega spoštovanja in pomoči. Tožnik je imel stalno prebivališče na drugem naslovu, pravdni stranki sta imeli tudi ločeni spalnici;

- sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje glede darilnih pogodb, s katerimi so bile nepremičnine pridobljene neodplačno in ne kot rezultat dela, zato ne morejo soditi v skupno premoženje. Opozoril je, da je dokazno breme glede tega dela premoženja izključno na tožnici, ki ni podala ustrezne trditvene podlage. Predloženi dokazi ne morejo nadomestiti njenih pomanjkljivih navedb, zaradi tega je tožba nekonkretizirana in nesklepčna. Sodišče je samo, brez trditvene podlage, ugotavljalo dejstva, ki so odločilnega pomena, s tem pa prekršilo določbe ZPP;

- sodišče tudi ni bilo pristojno za odločanje v zvezi z nepremičninami v Avstriji, saj toženec za takšno pristojnost ni dal privolitve.

Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialno pravno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju.

6. Tožnica v tožbi zatrjuje zakonsko domnevo iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), to je, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Toženec v tej pravdi zatrjuje nadpolovični delež do 75 %. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo sporno vprašanje ali je treba nadpolovični delež uveljavljati s tožbo, ali zadostuje ugovor. Sodna praksa je to vprašanje uskladila tako, da lahko zakonec svojo pravico iz skupne lastnine uveljavlja z ugovorom in nasprotna tožba ni potrebna.2

7. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do relevantnih pritožbenih očitkov.

Pristojnost slovenskega sodišča

8. Sodišče prve stopnje je glede pristojnosti slovenskega sodišča za premoženje, ki se nahaja v Republiki Avstriji, pravilno uporabilo pravno podlago Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)3 in je pravilno ugotovilo, da lahko o premoženju v Avstriji odloča na podlagi drugega odstavka 67. člena tega zakona, saj nobena od strank ni zatrjevala, da se v Republiki Sloveniji ne nahaja pretežni del premoženja. Po drugem odstavku 53. člena ZMZPP se šteje, da je toženec privolil v pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji, če je vložil odgovor na tožbo oziroma če se je na prvem naroku za glavno obravnavo spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti.4 Iz podatkov spisa izhaja in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženec v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča, nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje.

Prenehanje življenjske skupnosti

9. Sodišče je v zvezi s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank podalo obrazložitev na straneh od 30 do 34 izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče dokazni oceni v tem delu v celoti pritrjuje in jo sprejema. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedi strank, prič, predložene listine in fotografije, ter prepričljivo zaključilo, da je življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama trajala od pričetka zakonske zveze do avgusta 2014. Toženec v pritožbi izpostavlja, da čustvene navezanosti, medsebojnega spoštovanja in pomoči med pravdnima strankama po maju 2009 ni bilo več ter da je bil navezan na drugo žensko. Ni pa v celoti prekinil odnosov s tožnico in je ohranil navidezno stabilnost družine, vse iz razloga, da otroci ne bi trpeli. Vendar je bil njun odnos le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena v podjetju.

10. Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšnih trditev ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je izpostavilo več okoliščin, ki kažejo na to, da sta zakonca tudi po maju 2009 živela tako navznoter kot navzven kot zakonska partnerja z družino, kar je izpovedalo več prič. Iz predloženih dokazil je razvidno, da sta vse do leta 2014 skupaj preživljala prosti čas, skupaj sodelovala v družinskem podjetju, skupaj skrbela za družino in jo preživljala. Zgolj stalno prebivališče na drugem naslovu in na drugem koncu države, kot zatrjuje pritožba, navedenih ugotovitev ne more omajati. Prav tako glede na izpovedi prič ni resnična tožbena trditev, da sta zakonca imela ločeni spalnici, pa tudi če bi to bilo res, ne bi pomenilo, da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Čustvena navezanost toženca na drugo žensko ne pomeni prenehanja življenjske skupnosti, še posebej, ker je toženec sam izpovedal, da sta pravdni stranki še spomladi leta 2014 kot zakonca obiskovala tečaj družinske terapije (list. št. 196), sedanja toženčeva partnerka E. E. pa je na naroku 15. 12. 2016 pojasnila, da kot izvenzakonska partnerja s tožencem živita skupaj kakšno leto in pol, kar pomeni, da nekje od sredine leta 2015. Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

Darilne pogodbe

11. Tudi v pritožbi, tako kot v postopku na prvi stopnji, toženec zatrjuje, da je premoženje po darilnih pogodbah prejel neodplačno, torej ne more soditi v skupno premoženje. Toženec ima prav, da skladno z 51. členom ZZZDR v skupno premoženje spada tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Darilna pogodba je po svoji vsebini neodplačna.5 Navedeno pomeni, da darilo že pojmovno ne more biti ustvarjeno z delom in skupnimi sredstvi, zato ima toženec prav, da je bilo dokazno breme, da gre za skupno premoženje, na tožnici. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je to dokazno breme zmogla. Sodišče je dokazni postopek izvedlo tako, da je preverilo vsako posamezno darilno pogodbo ter zaslišalo priče v zvezi s sklenitvijo teh pogodb, nato pa ugotovilo, da je šlo za odplačne kupoprodajne pogodbe, sklenjene v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank, zato je nepremičnine, pridobljene s temi pogodbami, pravilno štelo za skupno premoženje.6 Toženec ugotovitev sodišča glede posameznih darilnih pogodb ne prereka, v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da tožnica ni dokazala, da naj ne bi šlo za darilne pogodbe. Na takšne pavšalne trditve pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati, zato je preverilo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede darilnih pogodb po postavkah, na katere pazi po uradni dolžnosti, in dokazni oceni sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje. Ni res, da je tožba v tem delu nekonkretizirana in nesklepčna in ni res, da je sodišče samo, uradoma, mimo trditvene podlage ugotavljalo dejstva v zvezi z darilnimi pogodbami. Tožnica je v tretji pripravljalni vlogi za vsako posamezno zatrjevano darilno pogodbo navedla, da gre za izigravanje določb Zakona o kmetijskih zemljiščih, da so darilne pogodbe navidezne pogodbe, ki prekrivajo kupoprodajo (list. št. 66), za svoje trditve je predložila tudi dokazila (priloge od A 40 do A 75). Zato pritožbeno sodišče ni našlo kršitev določb 7. člena ZPP, kot zatrjuje pritožba, in so pritožbene trditve v zvezi z zatrjevanimi darilnimi pogodbami, v kolikor niso pavšalne, neutemeljene.

Posebno premoženje pred nastankom zakonske zveze

12. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je prišlo do nakupa parcele ... za takratnih 98.000 DEM ter v nadaljevanju do izgradnje hiše in delavnice na tej parceli, kar vse je bilo osnova za nadaljnje ustvarjanje podjetniškega premoženja, iz njegovega posebnega premoženja, ki ga je imel pred nastankom zakonske zveze. V pritožbi zatrjuje, da glede teh trditev sodba nima obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj se je sodišče prve stopnje do teh spornih okoliščin podrobno opredelilo na straneh od 26 do 29 obrazložitve, ko je ugotovilo: (1) da je toženec po lastnih trditvah z obrtništvom začel leta 1980, ko je bil star 22 let in se je pred tem vrnil iz služenja vojaškega roka; (2) da je bil v sporu s staršema in so se med njimi vodili sodni postopki. Sodišče je verjelo njegovemu zapisu v prilogi A 26, v katerem je navedeno, da se je marca 1987 doma dogovoril, da prevzame obrt, in je moral najprej poravnati dolgove, da je s pomočjo sorodnikov kupil in izgradil delavnico ter stanovanje v X, kamor je preselil obrt in nekaj strojev, in zaključilo, da je imel očitno tudi velike stroške; (2) da sta v postopku pred sodiščem v F. starša od njega in njegovega brata G. G. zahtevala plačilo odškodnine, ter da je toženec v odgovoru na tožbo (priloga A 146) navedel, da je od doma odpeljal le tri stroje; (3) da iz cenitvenega poročila o tržni vrednosti opreme z dne 10. 11. 2011 (priloga A 137) izhaja, da je bil pred sklenitvijo zakonske zveze nabavljen le en stroj, ki je bil na dan izdelave poročila vreden 5.500,00 EUR; (4) da je tožencu denar za nakup reduktorja pri gatru v višini 10.000 DEM leta 1982 posodila tožnica; (5) da se je toženec, ko je prevzel obrt in najel delavnico v domači hiši, zavezal, da bo plačeval najemnino, da bo zaposlil mater in plačeval položnice, tega pa se ni držal, zato je prišlo do pravde. Iz tega je sodišče zaključilo, da z obrtjo ni zaslužil zadosti, da bi lahko izpolnil obveznosti do staršev; (6) da je uspel z zahtevkom za odlog plačila druge akontacije iz obrtne dejavnosti za leto 1986, iz česar je sodišče zaključilo, da ni mogel biti v dobri finančni situaciji; (7) da zgoraj navedena parcela, na kateri stoji hiša, ni bila kupljena z gotovino v enkratnem znesku, ampak se je odplačevala v obrokih (potrdila v prilogi A 149, na katerih sta navedena oba zakonca), ter da je bilo izstavljeno tudi potrdilo zaradi najetja kredita (priloga A 150); (8) da je v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vpisana skupna lastnina pravdnih strank in (9) da iz pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča (priloga B 4) izhaja, da sta jo sklenili obe pravdni stranki kot investitorja. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil toženec res samostojni podjetnik že v času pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, vendar pa njegova obrt ni bila tako uspešna, da bi prihranil toliko denarja, da bi sam financiral nakup zemljišč in gradnjo stavb.

13. Toženec v pritožbi konkretno ne izpodbija nobene od navedenih ugotovitev, zgolj pavšalno navaja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je dokazna ocena sodišče prve stopnje v tem delu natančna in temeljita. Zgolj dejstvo, da sodišče v obrazložitvi ni opredeljeno, s številko, navedlo zneska 98.000 DEM, ne pomeni, da sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi jasno povedalo, da tožencu ne verjame, da je ta znesek imel pred sklenitvijo zakonske zveze ter da je z njim kupil parcelo za gradnjo hiše in delavnice, svoje ugotovitve pa je oprlo na izveden dokazni postopek. Tej dokazni oceni gre pritrditi.

O gradnji s strani C. C.

14. Kot je izrekla sodna praksa, je pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, to velja, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.7 Toženec je v postopku izrecno zatrjeval, da predstavlja gradnja nepremičnin na parceli ... do tretje gradbene faze, izvedena s strani njegovega strica in birmanskega botra C. C., darilo izključno njemu, ne pa tudi tožnici. Takšne trditve je moral dokazati. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da jih ni dokazal na podlagi dveh ugotovljenih dejstev, in sicer da iz izpovedi zaslišane priče C. C. ne izhaja, da gre za izrecno darilo tožencu, poleg tega pa je toženčeva mati D. D. v svoji izjavi (priloga A 143) povedala, da sta bila toženec in njegov oče H. H. s strani C. C. plačana za dela, ki sta jih za njega opravila skupaj. Zato tožencu ni verjelo, da je imel C. C. do njega nasprotno obveznost in mu je iz tega razloga brezplačno zgradil hišo, delavnico in dvorišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedi priče C. C. izhaja, da je hišo, delavnico in dvorišče v X gradil v etapah od 1987 do 1997 (ko se je urejal še odvod meteorne vode) zato, da je odslužil, ker sta mu pomagala toženec in njegov oče, poleg tega pa tudi iz razloga, ker je bil toženčev birmanski boter. S strani priče C. C. je bilo torej dano darilo. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz njegove izpovedi nikjer ne izhaja, da bi bilo dano izrecno tožencu in ne tudi tožnici. Po oceni pritožbenega sodišča na to kažejo življenjske okoliščine v času, ko se je gradnja izvajala. Toženec se je poročil, ustvaril si je družino, priča je izpovedala, da so takrat že bili otroci in je logični zaključek, da je to darilo daroval obema zakoncema po enakih deležih. Ob povedanem se za nerelevantna izkaže izjava toženčeve matere D. D., da stric C. C. do toženca ni imel nobene obveznosti iz preteklosti. Tudi če jo pritožbeno sodišče upošteva, gre ugotoviti, da toženec z nasprotnima izjavama priče C. C. in D. D. ni uspel dokazati, da gre za darilo in da je bilo namenjeno izključno njemu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da ne gre za posebno premoženje toženca. Gre za posebno premoženje obeh zakoncev, vsakemu do polovice, zato to darilo na določitev deležev pri skupnem premoženju ni imelo vpliva.

15. V zvezi s tem vprašanjem ni bilo potrebno postaviti izvedenca gradbene stroke in sodišče ni kršilo določil postopka, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni prišlo do neenakega obravnavanja strank v postopku, kar izpostavlja pritožba. Res je prišlo do razširitve tožbe za parcelo ... šele ob koncu postopka (pripravljalna vloga tožnice z dne 3. 4. 2017, list. št. 206), vendar je to parcelo izpostavila tožnica že v tožbi, v zvezi z njo pa je toženec podal obširne navedbe v odgovoru na tožbo. Od začetka postopka je bila navedena parcela obravnavana, v zvezi z njo sta bili zaslišani stranki in priče, tudi priča C. C. Priča C. C. je dejansko izpovedoval le v zvezi z navedeno parcelo in z gradnjo hiše in delavnice ter dvorišča na njej (primerjaj izpoved list. št. od 165/j do 165/m). Da ni bila navedena parcela vsebovana v prvotnem zahtevku, je zgolj zaradi pomote tožnice, ko je najprej iz podatkov zemljiške knjige razbrala, da sta pravdni stranki vpisani vsaka do polovice, v nadaljevanju pa je ugotovila, da je vpisana skupna lastnina. Do spremembe tožbe je torej prišlo zgolj formalno, tako da je bila navedena parcela dodana v zahtevek, vse trditve obeh strank v zvezi z njo pa so bile podane že v začetku in tekom postopka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da priče C. C. ni ponovno zaslišalo.

Začetni kapital

16. Pritožba v 2. in 3. točki obširno obrazloži, da je bil temelj za pridobitev vsega premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka, toženčev začetni kapital, torej njegov osnovni kapital iz samostojnega podjetništva, ki ga je imel, še preden je vstopil v življenjsko in ekonomsko skupnost s tožnico. Zatrjuje torej, da vse izhaja iz njegovega samostojnega podjetništva in da je vse ustvarjeno premoženje donos kapitala in ne rezultat dela. Toženčeva lesarska dejavnost je tista osnova, na podlagi katere je lahko prišel do obsežnega premoženja, ki ga vtožuje tožnica. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2011.

17. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ustvarjeno premoženje rezultat dela obeh zakoncev, v kasnejšem času pa tudi rezultat predanega sodelovanja celotne družine, in da izključno nekaj strojev v lasti toženca, ki jih je imel pred sklenitvijo zakonske zveze, ni pripeljalo do ustvaritve sedaj obstoječega premoženja. Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženec ob sklenitvi zakonske zveze ni imel posebnih prihrankov, da sta za nakup parcele, na kateri sta bili zgrajeni hiša in delavnica, sredstva prispevala oba zakonca, da sta bila oba investitorja, da je bil vzet kredit, da se je odplačevalo po obrokih v času zakonske zveze, da je imel toženec še druge obveznosti do svojih staršev, ki jih finančno ni izpolnjeval, zato je prišlo do spora na sodišču. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da nekaj strojev in orodja v lasti toženca ni predstavljalo takšnega kapitala, iz katerega bi bilo ustvarjeno premoženje, za katerega tožnica trdi, da je skupno. To premoženje je bilo ustvarjeno kot rezultat dela obeh zakoncev v lesarski dejavnosti v približno tridesetih letih. Drugačne pritožbene trditve so neutemeljene. Zgoraj navedena odločba, na katero se sklicuje toženec, pa v obravnavanem primeru ni primerljiva, saj je šlo za povečano vrednost poslovnega deleža, katerega lastnik je bil eden od zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze.

18. Sodišče prve stopnje tožencu ni odreklo sposobnosti, prizadevnosti, delavnosti in zagnanosti pri lesarski dejavnosti, vendar je mogoče vse navedene lastnosti priznati tudi tožnici. Toženec pa ni konkretno opredelil okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ovrednotiti njegov večji prispevek iz naslova znanja, tržnega komuniciranja, organizacije dela in podobno.

Sklepno

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženca v času zakonske zveze ustvarila premoženje, za katerega tožnica zatrjuje, da jima je skupno. Toženec ni uspel dokazati, da gre pri nepremičninah za njegovo posebno premoženje, pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, po razpadu življenjske skupnosti in na podlagi darilnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vse nepremičnine, ki so razvidne iz izreka delne sodbe, predstavljajo skupno premoženje, saj so bile odplačno pridobljene v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da ni bilo trditev, da sta bila poslovna deleža v družbah A. in B. plačana iz posebnega premoženja toženca. Ker sta bili družbi ustanovljeni v času trajanja življenjske skupnosti med zakoncema, gre šteti, da predstavljata njuno skupno premoženje. Da je toženčev delež pri skupnem premoženju višji, to je do treh četrtin, ni z ničemer dokazal, primerjave dohodkov obeh strank pa ni bilo mogoče opraviti,8 saj toženec svojih dohodkov v celotnem tridesetletnem obdobju ni izkazal, medtem ko je tožnica zatrjevala in dokazala, da je od začetka zakonske zveze do leta 1994 služila dohodke z zaposlitvijo v podjetju I., potem pa v domačem podjetju, tudi s tem je pripomogla k ustvarjanju skupnega premoženja.

20. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Glede na to, da je sodišče izdalo delno sodbo, je odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 Ugotovilo je tudi, kar ni prerekano dejstvo, da sta se pravdni stranki razvezali 14. 1. 2016.
2 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 261/2015.
3 Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 22. 12. 2000 - Bruselj I, ne pride v poštev glede na to, da 2. odstavek, točka a., 1. člena, I. poglavja izključuje uporabo te uredbe za premoženjsko pravna razmerja nastala iz zakonske zveze. Prav tako ne pride v poštev Uredba (EU) št. 1215/2012, Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, z dne 12. 12. 2012, ki je nadomestila Bruselj I in se uporablja od 10. 1. 2015 dalje, saj prav tako izključuje premoženjsko pravna razmerja, nastala iz zakonske zveze ali zakonski zvezi podobnih razmerij, pa tudi iz razloga, ker je bila tožba vložena pred pričetkom njene uporabe.
4 Primerjaj: VSRS sklep II Ips 184/2015 z dne 1. 12. 2016, VSRS sodba II Ips 630/2005 z dne 7. 2. 2008, VSL sklep I Cp 816/2017 z dne 7. 2. 2018 in VSK sodba I Cp 78/2016 z dne 20. 10. 2016.
5 Primerjaj 533. člen in naslednje Obligacijskega zakonika (OZ).
6 Primerjaj obrazložitev na straneh od 35 do 37 izpodbijane sodbe.
7 Primerjaj odločbe: VSRS sodba II Ips 257/12 z dne 13. 11. 2014 in VSL sklep I Cp 1975/2017 z dne 17. 1. 2018, II Cp 1699/17 z dne 29. 11. 2017, II Cp 1970/16 z dne 18. 1. 2017 in I Cp 2573/2015 z dne 9. 12. 2015.
8 Kar je sicer v tovrstnih sporih običajna praksa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 59
Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999) - ZMZPP - člen 53, 53/2, 67, 67/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 533

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwOTYz